Pozdravljeni! Midva z možem živiva skupaj 4 leta, imava 2,5 letnega sinčka. Zadbnje čase se trudiva na še enem otroku. Dostikrat se zgodi, da možu med samim spolnim odnosom ud uplahne in tako ne pride do izliva. To se dogaja predvsem, če imava odnose pogosteje (večkrat na teden). O tem sva se pogovarjala, pravi, da ga moti, ko ga med odnosom premočno objamem ..Reči moram, da se res trudim in skušam upoštevati prav vse njegove želje. . Pravi, da si želi spolnosti in še enega otroka.
Tudi sama sem že obupana; po eni strani se trudim, opaujem svojo sluz, uporabljam ovulacijske teste in skušam ugotoviti, kdj so plodni dnevi, po drugi strani pa on “zataji” ravno takrat, ko imam ovulacijo. Ko se nama je to nazadnje zgodilo, me je zelo prizadelo. Zase lahko rečem, da sem zgubila željo po spolnih odnosih.
Naj še omenim, da sva stara 33 in 37 let. Kaj nama svetujete?

Spoštovani!

Zatajitve ali odpovedi v spolnosti so navadno povezane z določenim razlogom, ki pa je navadno nezaveden in največkrat nima nič opraviti s človekovo voljo. Lahko gre za stres, za notranje dvome, strahove, stiske…
Tako kot imamo željo po spolnosti in nam med tem nekaj »zataji«, tako je tudi velikokrat v naših zavestnih mislih, ki jih križajo nezavedne misli. K temu se navadno pridruži še postopno odmikanje in oddaljevanje, nimamo več veselja do bližine, iščemo si izhode iz odnosa. Vse to seveda za kakovost medsebojnega odnosa ne prinaša nič dobrega.

Da ponazorim svoje misli, bom malo špekuliral z domnevami.
Lahko si zamislim, da si na zavestni ravni oba želita otroka, obstajajo razlogi, ki so razumske narave (npr. ravno prava razlika med otrokoma, nočeta imeti edinca, sta v pravih letih za še enega otroka…).
Lahko pa si zamislim, da obstajajo mnoge dileme, ki so povezane s to odločitvijo. To pomeni spremembo za celo družino. Kakšne so bile izkušnje ob prvem otroku? Ali lahko te izkušnje porajajo dvome ob novem otroku?
Ali so morda vprašanja glede novih odgovornosti, ob povečani družini, večjih izdatkih…?
Ali poznata svoje resnične potrebe, v novih vlogah…?

Veliko je možnih vprašanj, ki lahko morda ostajajo neizrečena med vama in vnašajo nezavedne strahove pred spremembo, ki si jo sicer oba želita. Iz izkušenj lahko zatrdim, da si mnogih vprašanj, ki nas nezavedno razjedajo največkrat brez pomoči niti ne znamo zastaviti. Ko jih izrečem v vlogi svetovalca, ljudje navadno presenečeno ugotovijo, kako jim je odleglo, kako je bilo to pomembno, čeprav se jim sploh ni tako zdelo. In kako je pogovor o prihodnosti v nevtralnem okolju lahko osvobajajoč in povezovalen. Ko se srečamo v nekem novem razumevanju, spolnost steče sama od sebe.

Kar sem napisal je le domneva, ki naj služi za ponazoritev.

Predstavljam si, da obstajajo neke neizgovorjene teme med vama, ki prinašajo zadrego ali strah ali dileme glede rojstva novega otroka.

Morda lahko vse to preverita v dialogu, kjer izmenjata svoje misli na iztočnice: »Moja predstava o nama kot staršema dveh otrok… Moja predstava glede rojstva še enega otroka… Moja pričakovanja in moje potrebe, ko bova imela še enega otroka… Kar bi znalo mene skrbeti ob tem, da imava še enega otroka…«

Dialog, ki ga vodimo v naši svetovalnici poteka tako, da ima vsak možnost povedati svoj tok misli, brez da ga drugi prekinja in mu »skače« v pripoved s svojimi filmi in domnevami. Gre za to, da ima vsak možnost do konca povedati svoje predstave, svoja pričakovanja, svoje strahove, dvome… In nato je pomembno, da dosežemo glede tega empatijo in medsebojno razumevanje. To je v večini primerov težko in zahteva strokovno pomoč, čeprav se zdi na prvi pogled preprosto.

Ob raznih notranjih možnih stresnih situacijah smo izpostavljeni še stresom, ki jih prinaša naš razvoj. Sta v zrelih letih, ki so polna novih nalog. Na eni strani so starši, ki imajo lahko svoje nove zahteve (bolezni, izgube…), na drugi je kariera (s polno negotovosti, velikimi obremenitvami…). In verjetno bi se našlo še kaj.

Partnerjem mnogokrat pomaga, da spoznajo določene zakonitosti in razvojne faze partnerskega in starševskega odnosa. O tem si lahko več ogledate na spletni strani http://www.vezal.si (Modri ključ, Okrepčevalnica in drugi treningi za starše).

Lep pozdrav,

Sama sem precej mlajša a sva imela s partnerjem že enake težave.
Ud mu med seksom uplahne in v primeru, da se ne malo ustaviva in spet spodbudiva poželenja, do izliva ne pride.
Pri nama je stvar absolutno čustvene narave. Dolgo sva brskala po njegovih, mojih, najinih dušah – je bilo precej boleče, ker se je fant počutil nesposobnega in je bilo potem le še huje.

Pri nama je bil problem (in je še vedno, takoj ko se z njim nehava ukvarjat) s tem, da je imel fant v sebi blokade in se ni popolnoma prepustil. Preveč mu je bilo do tega, da bi bil popoln ljubimec, da bi me pripeljal do vrhunca, da je nase pozabil. Poleg tega je tudi zelo samostojna oseba, ki se težko popolnoma prepusti in v svojo intimo spusti še koga drugega.

Delala sva res veliko – pogovori, pogovori, delala sva vaje da se zbližava in si postaneva popolnoma domača, in problem je odstranjen.

Zgodi se še vedno, ko je fant utrujen ali pod stresom, vendar iz stvari ne delava več slona vendar se nasmehneva in rečeva, da bo pa jutri bolje.

Ne pravim, da je pri vama podobno, vendar vama svetujem zbližanje in popolno predanost. Potem se bo pod površino lepega odnosa pokazal tisti grahek, ki ga muči in mu ne dovoljuje popolne sproščenosti.

naj še predlagam, da nehata računati in meriti vse te stvar ter siliti zanositev. Ljubita se, ker se imata rada, in če se zgodi nosečnost – super! če pa ne, pa nadaljujta z večnim plesom teles, saj ni lepšega izkazovanja ljubezni kot ta.
upam, da vama gre na bolje in vaju lepo pozdravljam!

Spoštovani!

Zelo sem vesel vašega odziva, saj je zgodba dobrega upanja, ki prihaja iz življenja. V terapevtskih sobah se sicer te zgodbe redno dogajajo, vendar o tem v glavnem ne moremo javno govoriti.

Ja, kaj nas ovira, da se ne moremo popolnoma prepustiti? To je zelo pomembno in morda največkrat ključno vprašanje.

Pot do odgovora in do spremembe v smeri večjega prepuščanja pa gre prek raziskovanja svojih preteklih izkušenj in veliko, veliko varnosti s strani partnerja, ki pomaga pri zdravljenju ovir.

Nekaj je pri tem prvi pogoj: čas, ki si ga posvetimo. In, kako si ta čas posvetimo. Namreč, v današnjem načinu hitenja drug mimo drugega se ne utegnemo srečati niti v vsakdanjih dogodkih, smo pri tem površni, smo vsak v svojem svetu dogajanja, ne uspemo ustvariti stika… V času, ki ga namenimo partnerstvu, zato, da skupaj kaj počnemo, da skupaj kaj doživljamo, da imamo nekaj, kar lahko delimo, je prva stopnja medsebojnega predajanja. V tem času, ko se najde tudi priložnost za medsebojno uživanje – ne samo za obveznosti in stres – je to naslednji kamen v mozaiku. Pogovor je seveda krona, pogovor s strpnim in spoštljivim zanimanjem za to, kaj se dogaja v svetu drugega. Vse to so koraki k ustvarjanju medsebojne varnosti.

Užitek in ples dveh teles v postelji pa je posledica vsega tega.

Pridružujem se dobrim željam po skupnem uživanju (velja za vse bralke in bralce) in poti na bolje!

Lep pozdrav,