Stara sem 27, fant 6 let starejši. Skupaj sva cca 1,5 l. Uglavnem zelo sem zmedena glede najine veze. Že kot prijatelja sva se zelo razumela in čepela vsak dan skupaj, zdaj se mi pa zdi, da sva na različni “valovni dolžini”.
Veliko stvari sva že dala skozi. Mislim,da partner ne more preboleti splava, ker zanosila po 1m. Ampak takrat me je obsojal za nazaj (veliko neresnice), ko se še poznala nisva. Sedaj se obsojam sama(ker me je prej on) in imam strah, če bi kje znano osebo srečala. Vem, da nima smisla, ampak si ne morem pomagati. Ne me obsojat,ampak takrat se mi je zdel splav pravilna odločitev, ker sem vsak dan prejokala zaradi neresnic idr. (verjetno predporodna depresija oz.nevem) Pred nosečnostjo sem imela vsaj več energije, nisem bila v depresiji,…sedaj se pa ne prepoznam več. Sedaj imam probleme s ščitnico ti. Hashimoto (shujšala, srce razbija,..)in verjetno tudi z depresijo (fant, ni službe,..). Partner jemlje tablete za depresijo.

Sedaj imava probleme z najino vezo. Ni več toliko problem njegova ljubosumnost (dala čez), ampak razmišljanje.Zmeraj bolj se sprašujem ali je krivo to da ima on 4st, jaz 6 st.izobrazbe.

On si zelo želi otrok, jaz še ne. Vem ,da nisva ravno mlada, amapak tudi stara nisva, zato si prej želim službo, da bom tudi sama razvajala otroka, da bom prepričana v zvezo in seveda, da se rešim depresije. Nevem zakaj sem pisala diplomo, da bom potem samo gospodinja. On tega ne razume in pravi, da bo on delal (nočem,da bi potem cele dneve delal), da morajo biti ženske doma in kuhat. Moti me to razmišljanje iz 50ih. Tudi sama kdaj “šravfam”:-). Zdaj je pač tako,da oba spola delata in nevem zakaj naj ne bi znal tudi moški spol kaj skuhati. In zakaj bi jaz potem morala biti doma, čuvati otroka, kuhat,…on bi mogel pa do večera delat, ker ima dejansko on tako silno željo. On bi jih pa zvečer dal samo spat. Uglavnem ne predstavljam si takega življenja. Hočem,da je bolj enakopravno. Če ima on željo lahko on potem pusti službo in čuva otroke, ampak mene ne bo izsiljeval.
Uglavnem izsiljuje me za otroka in govori, da so vsi srečnejši in da nima nič,ker nima otroka. Ne razumem kako lahko kaj takega misli. Ima službo, ima stanovanje,..Pred kakim mesecem sva skoraj končala in je obljubil,da me ne bo izsiljeval.

Ne upošteva mojega mnenja, moje občutke in omaložuje mojo izobrazbo. Za vse v vezi sem jaz kriva…vedno govori “ti si kriva”. Večrat je zelo očarljiv, kar naenkrat pa jezen oz. ima izbruhe. Za vsako stvar, ki jo obljubi potrebuje mesece in reče “ni blo cajta” (laže), jaz mu naj pa takoj vse naredim. Za velentinovo je raje “šravfu avte” in potem reče “dolgčas mi je blo”. Kar me je pa nazadnje najbolj prizadelo, ko mi je rekel, da sem kupila diplomo oz.ni vedel moje izobrazbe po 3letih poznanstva:-O. Ampak za vse te izjave potem reče,da je hec.
Najbolj me moti to “podjebavanje”, ker več nevem kaj misli resno kaj ne in pozabljivost. Mislim,da se vsak normalen človek ne bi hecal o takih stvareh,posebej če hoče biti s tabo in imeti otroka. Zaradi tega tudi nevem ali on resnično hoče mene ali samo otroka. Ker s takimi izjavami me izredno prizadene in to meni ni niti malo smešno.Glede na to, da sva oba v depresiji in vem,da takrat ni pametno delati večjih odločitev, nevem kaj lahko storim oz. mu dopovem, da s takim razmišljanjem (50leta), “podjebavanjem” in pozabljivostjo nikamor ne prideva.
Sama sedaj tudi veliko berem (tudi psihološke) in delam na sebi. Zanimivo mi je, oba v istem nebesnem znamenju,pa tako različna.
Zanima me kako se rešiti depresije, kako izboljšati vezo oz. kaj naj storim.
Drugače je zelo simpatičen in zgovoren fant, imava se rada in ne moreva drug brez drugega. Drugače se razumeva, razen zgoraj opisanih “izpadov.”

Bila bi zelo vesela Vaših nasvetov,ker sama nevem več kaj lahko storim.

Pozdravljeni, mejbi!

Veliko zmede in nemoči, pa tudi (še potlačene) jeze je čutiti iz vašega pisanja in verjamem, da se v trenutni situaciji počutite prav nezadovoljno in negotovo, ko razmišljate, kje pravzaprav ste vi osebno in kje sta vidva s partnerjem v vajinem odnosu. V tej negotovosti zveze je zelo razumljivo, da (še) ne morete misliti na otroka in vso težo odgovornosti, ki bi jo otrokov prihod seveda prinesel s seboj, ob tem pa niste niti prepričani, koliko in kako bi vam partner ob tem bil pripravljen pomagati, še posebej pa dvomite, če si partner v prvi vrsti želi biti z vami zaradi vas in vajinega odnosa ali le zaradi otroka. Prav je, da verjamete svojim občutjem (čutite partnerjevo izsiljevanje in za vas to je izsiljevanje, če tako doživljate) in da zdaj zato verjetno res ni najbolj pravi čas za razmišljanje o otroku, ki zveze nikoli ne reši, pač pa še bolj zaplete in da je verjetno najbolj pomembno vse sile usmeriti vase in v iskanje odgovorov kaj se vam dogaja, kako je z vašimi občutji in kaj boste storili, da se boste počutili bolj izpolnjeno in zadovoljno, tako sami s sabo kot tudi glede vajinega odnosa. Prebiranje tovrstnih forumov in knjig je sigurno že pomemben korak, ki ste ga vi že storili v tej smeri, odločitev za pisanje pa še korak dlje, za kar si lahko daste priznanje. Ne vemo pa kje je on s tem, zlasti pa boste iz pogovorov z njim skušali izvedeti kaj je on pripravljen storiti za vas in vajin odnos (in če to vam ustreza, če npr. ni pripravljen ničesar spremeniti).

Napisali ste, da ne upošteva vaših občutkov, da se vi počutite ob njem večkrat nespoštovani in da doživljate celo sramotenje, poniževanje in prizadetost. Ne vem kako vam je vse to (psihično nasilje) sprejemati in doživljati, kako resno smete vse to že vzeti in kar se mi zdi najbolj pomembno je, da se vprašate kdaj se bosta vidva o tem začneta iskreno pogovarjati. V pogovorih z njim mu boste povedali kako se počutite, ko vas obsoja ali vam ne verjame, kako vas neka njegova dejanja, besede in »hecanje« prizadenejo in bolijo in da nekih stvari enostavno ne boste več dovoljevali. Moški, ki ljubi, je za svojo partnerko pripravljen investirati čas, denar in tudi storiti marsikaj, da bi jo lahko še bolj osrečil, v prvi vrsti pa je potrebno (seveda obojestransko) upoštevanje in spoštovanje (občutkov, želja, mnenj…), torej zlasti, če s svojimi besedami in dejanji nekoga prizadenem ali razočaram… (seveda pa je potrebno o tem spregovoriti, ker je zelo možno, da on tega niti ne ve oz. se sploh ne zaveda kaj vi vse doživljate ob njegovi fizični in verjetno tudi čustveni odsotnosti, pomembno pa je tudi, da partner to vzame resno in je pripravljen upoštevati partnerkine občutke). Pri tem same razlike v izobrazbi para sploh niso pomembne, glavna je pripravljenost za pogovor in sodelovanje z obeh strani, vzpostavitev sočutja in prostora v katerem bosta oba lahko izpovedala svoja občutja, pričakovanja, želje, pa tudi razočaranja, bolečine, jeze, prizadetosti, zamere… Če sama ne bosta zmogla teh pogovorov, vama je ob tem lahko v veliko pomoč zakonski in družinski terapevt, če bosta seveda želela.

Zgodila se vam je krivica, da ste doštudirali, vendar ne dobite službe in že samo dejstvo brezposelnosti (če sem pravilno razbrala) je za vas obremenjujoča in težka situacija, ko se ne počutite izpolnjeni in dvomite sami vase. Sigurno to še poslabša občutja depresije, v katerih se znajdete in še bolj intenzivno doživljate občutek nemoči in potlačene jeze (mislim jeze v smislu energije, odločnosti, postavljanja za svoje pravice in ne-dovoljevanja krivic in ne izbruhov besa, s čimer včasih jezo hitro zamešamo). Tudi vsaka bolezen je krivična, ker vam pripada zdravje in dobro počutje. Glede izhoda iz depresivnega razpoloženja vam zato ne morem dati recepta kaj storiti (sigurno pomaga čim več fizične aktivnosti, opravljanja stvari, ki vas veselijo in izpolnjujejo, vzpostavljanje zadovoljstva), prepričana pa sem, da se da v dovolj dolgem terapevtskem procesu (po relacijsko družinskem modelu terapije) priti do globljih razumskih uvidov, občutij, telesnega doživljanja in zlasti do sprememb tudi na področju premagovanja depresije in vzpostavljanja večje funkcionalnosti in zadovoljstva z življenjem. Omenila sem proces, kar pomeni, da traja nekaj časa in da se iz enega ali parih srečanj ne da še ničesar spremeniti, vam pa lahko zatrdim, da se z odločitvijo in vztrajanjem v terapiji to sigurno da.

Dotaknila bi se še boleče točke splava. To je sigurno huda in zelo boleča preizkušnja za par, še posebej pa za žensko, ki si v tistem trenutku ni znala in ni mogla drugače pomagati. Razlogi so pri vsaki ženski specifični, vedno pa ženska to stori iz čiste stiske. Mejbi, niste krivi, da ste se takrat odločili tako, ker niste čutili dovolj zaupanja in varnosti v vajinem odnosu (niti niste imeli dovolj pomoči in opore iz izvorne družine). Zato vam ne pomaga nobeno očitanje, doživljanje krivde in premlevanje dogodkov kako bi bilo, če… pač pa samo sočutje, razumevanje in dovoljenje za doživljanje vseh občutkov, ki ste jih in jih še doživljate – torej razumevajoče sprejemanje (in ne obsojanje), kar si najbolj želite čutiti s strani partnerja, morda okolice, pa tudi sami do sebe. Pripada vam, da v nekem varnem (morda terapevtskem) odnosu predelate to težko situacijo, ki vas hromi in spravlja v stiske, še zlasti, ker omenjate strahove, telesne senzacije in druga doživljanja, ki se odražajo na vašem telesu.

Morda sem vas razočarala,ker se ne moremo globlje dotakniti vseh vaših vprašanj in ker vam ne morem dati konkretnih nasvetov, ki bi si jih vi zaslužili, toda recepti za preprost izhod iz situacije žal (nikjer) ne obstajajo. Verjamem pa, da boste našli prave odgovore kaj storiti, če si boste dovolili prisluhniti in se boste odločili nekaj spremeniti. Vse dobro vam želim.

Spoštovana ga.Dimec
Najprej se Vam iskreno zahvaljujem za odgovor, .moram priznati, da sem ga že nestrpno pričakovala. Lepo je prebrati strokovno mnenje v katerem se čuti razumevanje.
Moram priznati,da sva sedaj trenutno na “pavzi” oz.skoraj na koncu najine poti, tako da malenkost upanja je še za naju. Pozabila sem omeniti, da oba izhajava iz neurejenih družinskih razmer (bil alkohol prisoten).

Res je, nabralo se je dosti jeze zaradi nespoštovanja z njegove strani, verjetno sem zato toliko bolj negotova. In komaj sva iz faze ljubosumnja, izsiljuje za otroka ne upoštevajoč mojih mnenj, občutenj,. .da trenutno nisem pripravljena in nočem biti odvisna od njega. Sama se zavedam,da je zveza riziko ampak, da nekdo hoče otoka na tak način “kar bo pa bo” oz. preveč upošteva mnenje “bližnjih” in ni skupna odločitev..se mi zdi zelo otročje oz.neodgovorno,kajti v končni fazi večina skrbi pade name. Želi tudi selitev, kar me v končni fazi ne moti. Moti me, ker vem, da bi bila večino časa sama,ker velikokrat tudi pop.dela pa tudi kuhinje nima. Samo govori,da bosta z mami zamenjala strani pa nič. Amapk meni je skoraj bolje doma, da sem v družbi, ne cel dan sama….sva samo 1km stran. Čeprav dejansko sem se že navadla, da samo govori in da moram za vsako stvar čakati mesece.
Za splav se ne obsojam, ker imate prav, takrat nisem videla izhoda. Vem,da je težko razumeti, ampak če bi me mel resnično rad bi razumel.Verjetno je zato on tudi tako obseden na otroke. Jaz ga sicer razumem,ampak kaj mi to pomaga, če ni razumevanja z njegove strani.

Čeprav dejansko nevem, če bova lahko nesporazum rešila, ker vse obrne na hec oz.spremeni temo. Težko se je z njim pogovarjati o resnih zadevah. Če mu povem svoje mnenje,reče “jaz sem boss.” Razumem,da si “boss”zase, ampak za druge žal ne gre. Za “hec” sem mu pa tudi že povedala,da se ne sme hecati o resnih zadevah, ampak kar ne dojame…zato sva kjer sva…na mrtvi točki. Oba se imava rada, vendar je težko vsak dan “hec”(kupla diplomo, šolska majica idr,..) poslušati in venomer isti kregi o otroku, ker ni sposoben poslušati drugega človeka. Pomemben je samo on.
Brala sem,da se takim osebam reče “ženomrzi” (ne upošteva mojega mnenja, moje občutke in omaložuje mojo izobrazbo,za vse v vezi sem jaz kriva, večrat je zelo očarljiv, kar naenkrat pa jezen oz. ima izbruhe,..) Piše tudi, če bi bil lažni “ženomrzec”(mami preveč razvajala), bi se dalo še rešiti odnos, drugače ne.
Mislim,da mu lahko samo še tretja oseba dopove, kako siljenje in “hec” škoduje odnosu.
Ker nevem, če je zmožen spremenit obnašanje se resno sprašujem, da mogoče res prav,da zaklučiva 100%, po drugi strani se imava pa še rada in saj veste upanje umre zadnje.

Saj je vse res, kar je napisala terapevtka. Toda zmotilo me je nazadnje, ko je mejbi napisala, da se imata drugače rada, da ne moreta drug brez drugega… Vse ostalo, ki je pa bistveno, pa ne štima. Na vse, kar si mejbi povedala, bi jaz direktno rekla, da v tej vezi ni prihodnosti. Če je že začetek tak, kot je, kaj lahko pričakujete? Za dober odnos sta vedno potrebna dva. Torej, kot vidim, si pripravljena delati na sebi. Toda delati bi morala oba. Torej ti s svojo izobrazbo si dovolj razgledana, da to veš. Ali pa bo partner sploh vedel, kaj je to delati na sebi? Dvomim. Imam takega doma, ki razen pogovora o tehničnih in otipljivih stvareh, druge teme ne obvlada. Če bi mu omenila kaj v zvezi odnosa, bi ničesar ne razumel. In njegova izobrazba je tudi nižja. Žal je tako.

Tole se strinjam s tabo Prevarana…o tehničnih zadevah bi se lahko pogovarjala…bi znal odgovorit, kar se pa tiče odnosa, je pa isto kot bi steni govorila. Nobeno stvar mi ne zna dokazat, kar “lapa” svoje. Vem tudi,da se ni z nobenim res pogovoril in seveda bodo vsi rekli imej otroka, ker ne poznajo situacije.Verjetno, bolj kot izobrazba je kriva čustvena inteligenca, ker ne dela na sebi, ne prizna, da tudi on ni popoln. ker jaz vem,se pogovarjam z družbo ,se nekako strinjajo z njim, ampak bolj razumejo mene. Če nista oba takoj za, se je treba pač prilagajat oz pogovorit.
Bom pa rekla, da vse ostalo štima, samo pogovor ne. Verjetno je pa res tako slab začetek,slab konec. Ker konec koncev, mi ne pomaga,da mu jaz nekaj dopovedujem, če sam ne pride do spoznanja, da more sam obnašanje spremenit… Bom pa rekla,da bo težko spremenit, ker je nekako v svojem svetu…vidi samo otroka…ne vidi pa še ostalih zornih kotov.
Najbollj trapast odgovor, ki mi ga daje pa je “vsi so srečni sam midva ne”ker nimava otroka. Koliko žensk je samohranilk, koliko nesrečnih,..Da nek 33 letnik to reče pa resnično nevem kaj naj si mislim. Razumem da si nekdo želi npr.avto, ampak to ne pomeni,da so vsi srečni, ki imajo avto. Ne zdi se mi logično. Ampak mogoče pride kdaj do tega spoznanja, če ne pri meni pa mogoče pri drugi…

Mejbi, mogoče se preveč ukvarjaš z njim, glej, veliko pišeš o njem, preveč. Preberi še enkrat. Čuti se tvoj pritisk, da bi se ON SPREMENIL.

Verjetno res oba drug na druzga pritiskava,da bi se spremenila. nekak nočem,da se spremeni, hočem samo,da spremeni obnašanje..ker pri resnih zadevah se ne moreš “hecat”. In seveda,da bi mi pokazal,da želi mene (manj pop.dela, manj pozabljanja,če kaj obljubi ali se kaj zmenimo,brez “podjebavanja”,..) ne samo otroka. Ne morem samo jaz njega upoštevat in vse takoj naredit. Brez obojestranskega sodelovanje mislim,da ne moreva misliti za vnaprej. prej morava “poštimat” odnos. In to je bistvo.

Ja, odnos je bistvo in pogovor je bistvo. Brez tega ne gre. Imeti moraš partnerja, s katerim se lahko o vsem pogovarjaš. Če tega ni, ni lepe prihodnosti in ni sreče. Tukaj otrok ne igra nobene vloge.

mejbi, iz lastnih izkušenj( oba sva iz alkoholičnih družin, nobenih čustev, le služba in gledanje tv, vse ostalo mu je MUKA, važni so sodelavci-njihovi družinski člani in težave,…aja, ima 1.st.nižjo izobrazbo od mene, nima stikov z primarno družino razen mame, …imava 1 otroka-22let, ki ga ni zanimal do pred 4 let, ko je priliko razmer prišel do večje količine denarja in ga sedaj s tem podkupuje, do mene pa ima ignorantski odnos,…).
pejdi stran iz tega odnosa, da ne bo prepozno- zate, za otroka??? in poišči ljudi, ki se ukvarjajo z psihoanalizo otrok- odraslih iz alkoholičnih družin. veliko sreče in poguma, glavo gor.srečno.

Mejbi, tale tvoj stavek ‘drugače je ostalo vse v redu’ je hudo grotesken.

Kaj je v redu? Meni se zdi, da ni nič v redu.

Takrat si se odločila za splav, ker se ti je zdel TAKRAT najboljša rešitev. Si že vedela zakaj. Vskakor to nikdar za žensko ni mačji kašelj, že tako je hudo, potem jo pa še nekdo, ki naj bi jih bil življenjski partner stalno pika in obsoja in muči. Partner te torej ne spoštuje, ampak moralno prezira. Ni v redu.

Dosegla si določeno stopnjo izobrazbe, želiš si službe, časi so težki, služb ni. Partner podcenjujoče gleda na tvoje dosežke, itak je mnenja, da službe ne potrebuješ, ker boš zanj in za družino skrbela. Partner te torej hoče potlačiti, hoče da ubogaš njega, kar ti želiš v življenju, nič ne šteje – zanj nisi človek, zanj si lutka, ki jo želi obračati po svoje. In v takih primerih, ko so ženske tako odvisne od mož, se rado zgodi, da si mož čez deset let novo najde, ‘stara’ pa na cesto: brez službe, brez sredstev. Ni v redu.

Nimaš službe, zato nimaš občutka, da je pametno imeti otroka, ker bi rada tudi sama finančno poskrbela zanj, čutila določeno varnost, morda se ti tudi ne zdi pametno v tak problematičen odnos roditi še otroka. Res si v depresiji, vendar se očitno zavedaš, da otrok ni igrača, da potrebuje poleg finančne varnosti še stabilen dom. On o otroku razmišlja samo kot o nekem žeblju, ki ga bo zabil vate, potem ne boš več prosta, potem boš odvisna, on bo lahko govoril okoli, da ima otroka, da ima družino, kot vsi ostali. On v resnici nima treh čistih, kaj pomeni imeti otroka in družino. To ni lastnina, ni status. Ni v redu.

Hoče, da se preseliš k njemu, a hkrati v tej smeri ne naredi nič. Kam naj se preseliš? V njegovo sobo? Kako si predstavlja, da boste živeli? In to on, ki je mnenja, da mu pritiče spoštovanje in obravnava mačota iz 50. let? Taki mačoti so žene pripeljali v urejeno stanovanje. Ni v redu.

Skratka, človek te moralno prezira, te ne spoštuje, te ne podpira in ti ne pomaga, ne posluša, ampak te hoče obračati, kot lutko, nekaj sanjari o tem, da je strašen mačo, pa nobenega dokaza o tem, razen hudega ega, otroka hoče imeti na vsak način, iz napačnih razlogov – kaj je tukaj OSTALO, kar je v redu?

Oba izhajata iz neurejenih razmer, torej bi morala oba vedeti, kaj se pravi biti otrok v neurejenih razmerah. Za božjo voljo, ne spravljajta še enega nesrečnika na svet. Morda bo on po pol leta spoznal, da ga imeti otroka sploh ne osrečuje, ampak otroka ne moreš kar ‘poslati nazaj’. V glavnem, takega neresnega in kar se mene tiče, grobega in nesramnega moškega, jaz ne bi izbrala za očeta svojemu otroku.

Pravzaprav bi od takega moškega šla takoj stran. Že tako imaš dovolj problemov. Mogoče se ne moreš sestaviti prav zato, ker te on ovira. Posveti se sebi, iskanju dela, kakršnegakoli. Postavi se na lastne noge.

Prevarana, Ob hvala za odg. Ja Prevarana pogovor je bistvo.. počutim se kot, da bi zidu govorila. Vidi samo druge, ki imajo otroka in kako so “srečni”.
Kikica tvoj odg. mi je dal za mislit. Vseh teh stvari se zavedam…a nekako ga imam preveč rada,da bi ga spustila iz rok.
Tako je splav se mi je zdel takrat pametna odločitev. Sigurno ni bil to mačji kašelj,ampak zelo težka odločitev. In mislim,da je tudi splav prispeval,da ne vidi nič drugega kot otroke. Razumem ga, ampak on mene ne…žal. Bi lahko rekla,da me ne spoštuje. Vedno sem za vse kriva in to se mi ne zdi vredu, za kreg sta vedno potrebna dva.
Ravno to me skrbi,da bi bila odvisna od njega. Nočem biti odvisna od nikogarr,posebej ker sem v dvomih. Ker me ta zveza preveč otesnuje, nisem to jaz. Seveda si želim enkrat otrok,ampak ko bom bolj samostojna oseba in bolj prepričana v vezo. Seveda me pa tudi to mišljenje iz 50ih skrbi. Občutek imam kot,da me hoče zapreti,da imava otroka, on bo pa cel dan delal.
Sigurno ne mislim imeti sedaj otroka pa če se “na glavo postavi”, ker nisem stabilna in ne pripravljena. Dajem pa še min.možnost,da nadaljujeva.
Mogoče se res ne morem sestaviti,ker me on ovira. Sedaj sva cca. 2tedna “narazen”in se nekako boljše počutim, potem se pogovarjava in spet nevem kaj bi. Oba se zavedava,da imava različne kratkoročne cilje,a hkrati upava na nekakšen preblisk, spremembo..mogoče pa bo šlo…samo kaj, ko sva že tolikokrat poskusila. Mislim,da bi samo part.svetov.pomagajo, a vprašanje če bi bili dolgotrajni učinki .Zavedam se,da je dosti rib v morju,dobro izgledam, imam izobrazbo…ampak enostavno ne vem kako naprej. Na nek način bi mu kar še dala “šanso”, na nek način mu pa želim,da najde žensko,ki bi bila pripravljena takoj imeti otroka,da bi bil lahko srečen.

Sporočam vam,da sva zaključila. V teh 2 tednih pavze sem se še spraševala ali je to pravilna odločitev…kaj pa če ne bom več ljubila..
Sedaj v 3 tednu sem prepričana da je dokončno in se počutim kot prerojeno. Prej sem imela namen iti po antidepresive, sedaj pa kot da bi vse težave zginile. Kar “bad” mi je, ker se po koncu zveze tako dobro počutim. Samo še lepi spomini so ostali in to je to. Upam samo, da čez nekaj mesecev ne popustim…:-)
Ne morem verjeti,da te lahko en človek tako “psihično” uniči. Sedaj sem samo vesela, da imam dobre prijatelje in prijateljice in življenje gre naprej…

Najlepša hvala vsem za odgovore.