Kot da bi brala svojo zgodbo.

Od doma sem odsla 5 let nazaj, stara sem 25 let. Se mi zdi da je najvecji problem pri takih kot smo mi, da mores ugotoviti, da si zasluzis biti srecna in vesela. Ceprav so ti starsi konstantno dajali samo obcutek, da si ne. Cimprej pojdi od doma. Zasluzis si najlepse zivljenje. Ce bos videla da te preteklost obremenjuje, poisci terapevta.

Gre za to da je komunikacija med tvojima staršama bila zelo slaba in ni bilo respekta. Zakaj se to zgodi? Ker sta po vsej verjetnosti sama imela teške starše, neprimerno vzgojo itd. in potem se to prenaša. Ne opazita svojih napak in ne vesta na primeren način rešit problemov. Se pravi nekaj vzorcov tega obnašanja je krivda, igranje zrtve, zelja da vedno zmaga v prepiru, narcasizem, jaz jaz jaz (gledanje na zadeve sebično). Skratka tudi sam sem bil z druzine kjer je bilo fizično nasilje celo zivljenje, groznje da bo oče vse pobil itd. In sem na sebi opazil da sem zmeraj hotel vsakemu pomagat, tudi če sem ga slabo poznal, na kar sem opazil da ljudje to izkoriščajo, in sem se ustrezno prilagodil druzbi ali te zadeve je teško z danes na jutri popravit, ker dejansko moreš spremeniti svoje navade, karakterno lasnost (v bistvo razumevanje stvari kako funkcionirajo mi je pomagalo pri tem) a večina ljudi ne prepozna svojega vedenja, napak itd..

Ta drugi del ki si napisala da si pustila prvega partnerja je posledica tvoje vzgoje, ker si sama v otroštvo to prenašala se ti je zdelo da je to normalno in si napačno izbrala partnerja, ter se vedla kot tvoja mama. Na kar si ga pustila. Jaz mislim da globoko v sebi veš in občutiš da si naredila določene napake, zagotovo jih je tvoj prvi partner tudi. Seveda to veš zato se počutiš krivo.

Sedaj si opazila te zadeve imaš drugega partnerja, si boljše izbrala se pravi se učiš z svojih napak. Seveda boš morala delati na zvezi da neboš ponovila kakšne napake.

Kaj se tiče staršov, kaj se sploh vtičeš v njihove zadeve, imaš svojo zivljenje in se osredotoči na to. Oni imajo svoje in to je to. Za rojsni dan jih pokličeš ali obiščeš kaj zeliš in to je to. Temo se reče odrasti, sliši se stašno ali tako je. Dvigneš glavo greš naprej in se ne oziraš za nazaj. Ne razmišlaš o tem a zapomniš si lekcije ki si jih spoznala iz tega. Da sama ne delaš istih napak.

Sam sem odrasel pri 26 letih, ko mi je umrl oče preselil sem se na svoje, naredil zakluček naučil zadeve kaj me starši niso naučli in zivljenje gre naprej.