Punce naj vas vprašam, kako ste kaj zadovoljne z otrokovim pediatrom.
Sama sem zelo, saj ga ne obiskujemo pogosto in ga v bistvu iz lastnih izkušenj sploh ne poznam. Izbrala sem ga po nasvetu prijateljic.
Vsa cepljenja in ostale preglede v prvih dveh letih smo dali skozi v Avstriji, ker smo tam pač živeli. Tamkajšnjega pediatra je skoraj kap, ko sem na prvi pregled prinesla hčerko široko povito. Je rekel, da tega pa že dolgo ni videl.

Ja, v tujini opuščajo široko povijanje, vendar nimajo ravno argumentov zakaj, predvsem pa menim, da je to zaradi nerazvitih kolkov potrebno.
Naš pediater je faca – no, če sem pred dnevi kritizirala ginekologa kar z imenom, bom pa še našega pohvalila kar direkt – to je dr. Matej Kunaver ZD center Metelkova. Je nežen, prijazen, z malim se zelo pogovarja, ga sprašuje, kaj je kaj delal v vrtcu in podobno. Ne napiše takoj antibiotikov, ker ima raje, da se stvari, kjer ni nujno potrebno, raje same pozdravijo. Vse mi razloži, ker sem pač radovedna po naravi.
Sem imela enkrat eno drugo dežurno zdravnico, ki je skoraj znorela ob mojih komentarjih in vprašanjih.
Tako, da našemu zdravniku čista desetka
t.

Jaz sem z našo zelo zadovoljna. Je prijazna, naročiš se po telefonu, ni treba čakati, včasih pa lahko kaj vprašaš tudi po telefonu.

Glede širokega povijanja pa so meni po ultrazvoku kolkov – v kranjski porodnišnici (pri treh tednih starosti) rekli, da s tem lahko prenehamo.

Moja je zakon! Strokovno je super, otroci jo imajo radi, jaz kot panicen stars jo redno mucim po telefonu, pa mi ga se nikoli ni dol vrgla… Poleg tega pride tudi na dom (pri nas se vnetje uses redno dogaja okrog 10h zvecer – zdaj celo pri dojencku…).
Sama sem sicer zelo kriticna do zdravnikov – splosnega sem menjala dvakrat, zobozdravnika nestetokrat, pa tudi zobozdravnika od tavecje sem menjala, ko ji je pri 3 letih na silo usta odprl, da bi ji zobke zbrusil (!) – kao nepravilen ugriz (od takrat naprej ima travme celo pri novi zobozdravnici!), nakar mi je razlozil, da je moj otrok – pazi to – NEKOOPERATIVEN, kriva sem pa jaz, ker sem jo medtem spodbujala in tolazila… A je cudno, da sem ga poslala v bozje roze?

Ja, meni je zobozdravnica pri petih letih na silo – poleg njene asistenke me je dol držal še vratar – izdrla dva sprednja spodnja mlečna zobka, ker sta zadaj na dan silila stalna. Brez anestezije, brez zdravila proti bolečini – takrat mislim, da jih še otrokom niso dajali. Od takrat se najbolj na svetu bojim zobarjev – grem raje še trikrat rodit z vsemi osmimi urami popadkov in carskim rezom vred!
T.

Se popolnoma strinjam. No, hvalabogu smo zobozdravnika zamenjali, pa se precej slabe reklame sem mu naredila!

Ko smo že pri zobozdravnikih: naš Andraž ima pač pri svojih petih letih kar nekaj zvezdic. Da ne govorim o tem, kako je bilo pri zobozdravniku. enkrat sem ga peljala jaz pa mu ni mmogla nič naredit, ker se je drl kot nor.Nakar mi je rekla naj ga drugič pripelje oče ali pa kar oba naj prideva, da ga bova držala????in da GA NAJ MALO BOLJE PRIPRAVIMO (pripravljali smo ga s knjigami, igro…) Potem je šel mož parkrat z njim in zadnjič je spet mene doletelo: nisem vedela a bi se obrnila na vratih, bi otroka sploh držala ali ne.Zobozdravnica pa samo vzdihovala in jadikovala, ja to te pa res ne boli in podobne finte.Mali je bil moker do zadnjega lasa na glavi. Potem ji je zadnjič mož malo napovedal: da ji on tudi ne bi ust držal odprtih, če bi takšno delala z njim… V glavnem, hvala bogu, da je odšla v porodniško in smo dobili eno luštno, malo starejšo gospo, ki ima zgleda malo več smisla za majhne otročke in je naš malček samo malo jokal, ko je vrtala, potem pa nič več.HURA, ko je prišel domov mu je mami naredila medaljo.Trikrat hura za novo zobozdravnico!
Glede pediatrov: hvala bogu (že trkam po lesu) jih ne potrebujem pogosto.Ko pa jih nikoli ni problemov: za izvide pokličeš, lepo ti vse razloži, skratka brez pripomb.

Ko smo ze pri kritikah – najhujsa je bila pa logopedinja, ki me je sprejela namesto psihologinje na rutinskem pregledu za 3 leta (to kao lahko ona naredi – pa moram reci, da ne stekam – a nista to dva cisto razlicna profila, razlicna izobrazba, celo drug faks?). Razlozila mi je, da vozim otroka v slab vrtec (ker ima vrtec navado, da enkrat letno pride na obisk logopedinja iz Zavoda za slusno prizadete), da stanujemo v napacni soseski, da moram razmislit, na katero osnovno solo bom dala otroka, da ne bo prevec “cudnih” otrok (saj ne mores verjet!). Poleg tega otrok ni smel sedeti ob mizici z majhnim stolckom ampak na enem velikem stolu ob meni itd. Tamala je pa jasno ni smirglala in se je obnasala kot zadnji tepcek… Ji je pokazala sliko krave – kaj je to, puncka? Ona pa kao ne ve… Je mogoce muca? Halo! Me prav zanima, kaj mi pise v kartonu!

Joj, mene tudi prav zanima, kako se bo na tem odrezal naš mali. Prav navihan je in ko nekoga ne mara, ga ne šmirgla pet procentov. Po moje bo zapisan kot podpovprečen, hi,hi, ker ne bo ubogal – ali ni tako, da morajo biti sposobni izpolniti nekaj preprostih navodil (torej ubogati na ukaz, lepše povedano)?
T

Ja. Recimo narisati mora krog. Ki ga jasno doma zna. Ko ga prijazno (bolj ali manj) poprosijo, da to umetnost ponovi pred njimi, bo za krog prvic slisal. Kaj je ze to? Pri nas je bilo celo tako, da me je “pristojna oseba” vprasala, ce sploh damo otroku papir in pisalo… Potem si lahko predstavljas, kako se je otrok obnasal…

Ja pa like mora pospravit v škatlico in odgovorit na razna vprašanja kot npr: kdo plava v vodi (kit – je odgovoril naš Andraž), pa kdo ima puško, kaj leta po zraku in podobno.Naš je sprva samo molčal, potem pa je začel odgovarjat. Pristop psihologa pa nula. Kot bi imel vprašanja posneta na kaseti…

Moja hči je v torek zbolela – boli jo glava, ušeska, malo jo praska po grlu itd., pa je ne mislim peljati k pediatrinji, razen, če bi bilo res hudo z ušesi in bi imela visoko vročino.
Zakaj – ker čisto znorim, ko ji vsakič, ko jo pripeljem bolano na pregled po dolgem čakanju (čeprav sva naročeni ob uri) pediatrinja takoj po pregledu predpiše antibiotike -in to brez odvzema krvi, čeprav sem že večkrat prosila, naj ji ne predpisuje antibiotikov kar na slepo, saj ji v končni fazi slabijo imunski sistem in konča še bolj neodporna kot prej.
Zato smo se doma oborožili z domačimi zdravili, več delamo na odpornosti, ušeska ji grejemo in upam, da res ne bo potreben obisk pri pediatrinji, ki se mi je, žal, malo zamerila tudi s svojimi pikrimi pripombami glede hčerine postave oz. teže. OK, res ima še trebušček, ampak, lepo prosim, če ji povem, da se res trudimo z njeno hrano in športom, res ni potrebno, da jo – bolno – vsakič zbode v stilu: kakšen bajsast trebušček imaš itd.
Resno premišljujem, da bi menjala pediatrinjo in zbiram podatke o ostalih pediatrih v našem ZD (Vič).
Verjetno pa ima kakšen starš z našo trenutno pediatrinjo pozitivno izkušnjo, jaz sem kar malo jezna nanjo.
Lep zimski dan vsem,
Ali

Zanimiva debata. Se bom se sama vkljucila, ceprav se nimam otrok – ga pa pricakujem.
Ko sem bila sama stara slabih sest let in sem hodila v vrtec – iskreno povedano ne prevec rada, je vzgojiteljica vsa srecna nekega dne komaj docakala, da je prisla pome mama (in ne brat kot ponavadi). In je zacela pogovor:” Joj gospa, se dobro da ste prisli. Se moram pogovoriti z vami..”.
In mama vsa zaskrbljena:”Ja, kaj pa je?”.
Pa vzgojiteljica spet:”Veste, se mi zdi, da bo morala vasa hci v pomozno solo.”, mamo pa skoraj kap:”Kako to mislite v pomozno solo? Saj je prejsnja vzgojitelica (manj kot eno leto nazaj) rekla, da je nadpovprecno nadarjena in bi sla lahko prej v solo.”
In vzgojiteljica je rekla:” Ja veste meni nic ne odgovara, se na najbolj enostavna vprasanja ne.”
No, potem sva sle z mami domov. In po poti me vprasa:”Kaj pa se dogaja v vrtcu? Zakaj pa ne odgovarjas tovarsici (takrat so bile se tovarisice).”
In moj odgovor je bil:”Zato ker mi postavlja neumna vprasanja.” In sem jo enostavno ignorirala. Je pa res, da je bila “ljubezen” med tovarisico in mano obojestranska.
Mimogrede sla sem v normalno solo in uspesno koncala vse do faksa. Pa se naprej bo upam slo.
Lep pozdrav vsem!

Mi smo izbrali pediatra v Murglah – dr. Baniča, ki je super zdravnik, in ima koncesijo. Z otrokom (star je 11 mesecev) se od vsega začetka igra, ko ga pregleduje in otrok se ga niti malo ne boji. Dostopen ti je 24 ur, se naročiš in ti ni treba nič čakati! Moraš pa na začetku leta plačati ˝članarino˝, ki je bila letos 9.000 tolarjev in zato ga lahko kadar koli pokličeš.

K pediatru vozim otroke le na sistematiko in na nekatera obvezna cepljenja (večino jih opravim kar sama). Vse opravimo kar doma, saj sva oba z možem zdravnika. Imam pa istega pediatra za vse tri otroke in sicer čudovitega dr. Mateja Kunaverja. Morda sva se kdaj srečali, Tinkara? Je pa zdravljenje lastnih otrok veliko bolj naporen posel, saj tudi slučajno ne sodelujejo (pa še prijazne mamice ali očka, ki bi mi pomagala, nimam). Lažje prepričam 30 vrtčevskih otrok, da odprejo usta, kot svojega sina. Moram pa reči, da so mi “težave” doma izjemno pomagale pri komunikaciji z otroki v ambulanti.
No ja, da boste videli, kako fenomenalno vas potegnejo zdravniški otroci, pa tole:
Ko je bila Zala stara 3 leta, me je mati klicala v službo, da je bolna, strašansko jo boli glava, leži v postelji in samo stoka. Vročina!? “Vroča je”, je s tragičnim glasom zrecitirala moja mati. Odrvela sem domov, poskušala pregledati otroka, ki je imel glavo trdo nagnjeno nazaj, zaprte oči, ni odgovarjal, glave pa z nežnimi gibi nisem mogla premakniti tudi za cm. Ukočeno, vam povem. Konec je bilo mojega znanja, treznega razmisleka. Pobrala sem otroka in ga odnesla k pediatru. Sprejela me je kolegica, ki sem ji zrecitirala zmedeno zgodbo. Kolegica si je ogledala otroka. Ne vem, kakšnen božji namig je dobila, ampak z dramskim glasom kapitana Kljuke je vprašala: “Koga boli glava?” In otrok je čudežno odgovoril: “Petra Pana”. Seveda jo je nato pregledala po dolgem in počez, izvid vam je verjetno znan. Moja sramota pa tudi. Otrok je sodeloval kot ura, si poljubljal kolena, pa počepal, ipd. Na poti domov mi je naša igralka razložila vse o petru Panu, kako mu pade skala na glavo, pa je nezavesten…. (Da so me kolegi še nekaj let dobro obdelovali, vam pa najbrž ni potrebnio dodatno razlagati).
Pozdrav!
Nina

TUDI MI HODIMO K DR.BANIČU IN SMO SUPER ZADOVOLJNI Z NJIM. NAJBOLJ VŠEČ MI JE, DA NI NIKOLI V BELI HALJI IN – PREDVSEM – NIKOLI NE “NATEŽAVLJA” V TEM SMISLU KAJ MORAŠ IN KAJ SPLOH NE SMEŠ – ČE GA NEKO STVAR VPRAŠAŠ VEDNO UPORABI BESEDO “JAZ SVETUJEM”; TI PA NAREDI KOT MISLIŠ, DA JE NAJBOLJ PRAV.

RES JE SUPER.

LP,
ALENKA

najboljši pediater na svetu: Doc. dr. Alojz Gregorič – takega boš še težko kje našla 🙂

LP, miki

Živjo,
sem prav vesela, da si zadovljna s tem pediatrom. Jaz sem ga namrec zamenjala pa ne zaradi njega ampak zaradi Metelkove. Nisem jih mogla priklicati po telefonu, električne vtičnice so bile nezaščitene, otroka sem dojila pred osnovnošolsko in srednješolsko mladino,ki je v ravno v takem obdobju, da jim je to vse prej kot lepo in naravno.
Potem sem zamenjala in z veseljem ugotovila, da so še bolj prijazni zdravniki, da mi otroka med ceplenjem ni potrebno “strokovno ” prijeti, da ne bo trznil, da se da v ušesa pogledat brez spet malo drugačnega prijema itd. Mogoče imaš srečo in je tvoj otrok že malo večji. Moj, star bo dve leti se ne boji zdravnikov ampak pri tem je pa tulil. Vso srečo.
Ela

Naj še jaz pohvalim našo pediatrinjo dr. Nado Gortnar Gorjan. Tako je nežna z dojenčki in res si vzame čas. V bistvu smo jo srečali samo na rednih pregledih, ampak je res dober občutek, ko veš, da bo tvoj otrok v dobrih rokah v primeru bolezni.
Tina