Nataša hvala, za te besede čeprav je težko moja mami vedno pravi Lili še vedno imaš otroka katera te sedaj najbolj potrebuje tudi ona trpi,da je izgubila sestrico,čeprav se mi včasih zdi,da vse to skup bolje prenaša kot jaz sama,se pa vedno pogovarjave o njej in očku tak da je potem obema lažje. Včasih tudi pogovori pomagajo.

Pogovori zelo pomagajo! Predvsem to pomaga. Pogovori ohranjajo spomine žive. In to potrebujemo. Res, da imaš še enega otroka, ampak drugega ni več. Mene te besede nič ne tolažijo, češ, saj imaš še enega. Tudi moj sine, sicer pogreša sestrico in že pripravlja prostor za novo in ve, da sva midva žalostna, a vse prenaša brez težav. Otroci take stvari menda čisto drugače dojemajo, vsaj tako majhni.
Pa še enkrat, res bi bila vesela, če se kdaj srečamo.

LP,
Nataša

Sočustvujem z vsemi ki tukaj pišete. Nimam takih, niti podobnih izkušenj. Sem pa imela težko otroštvo, za katerega ostali trdijo da je bilo čudovito. Ampak to je samo navzven tako izgledalo ker kot otrok nisem upala govorit kako se kdaj počutim. Nisem si upala “težit”, saj bi na ta način dodatno obremenjevala starše.Mnogokrat je to logika otroka, ki je odvisen od staršev in se obnaša kot da je vse uredu., sploh če se je že srečal z izgubami oseb in se seveda boji da še koga boji,najhujši pa je strah, smrtni strah, da bi izgubil mamico. Zato se mi ob branju postov pojavlja misel da vzpodbujajte svoje otroke da govorijo o tem KAKO SE POČUTIJO, če so jezni, žalostni, zmedeni, razočarani,cela paleta čustev je lahko v otroku ob izgubi.To so težka čustva ki jih otrok težko prenese, zato pa jih potlači. Je pa najbolje je da gre to čimprej ven saj sicer ostaja kot travma za celo življenje. Predstavljajte si kako boli odrasle ljudi, ki nekako razumemo življenje in smrt bolje kot otroci, kako šele lahko boli otroke, ki se v tem svetu še ne znajdejo najbolje in ne razumejo dobor kaj se pravzaprav dogaja.

Upam da nisem koga s tem razmišljanjem prizadela, moj namen je bil samo napisati svoje razmišljanje na podlagi mojih življenskih izkušenj.

Mir v duši vsem.

Vsem sožalje. In moč ter energija. Ne pozabite na vaše ostale otroke, če so z vami. Potrebujejo vas, vem da je težko, sama si ne predstavljam izgube otroka. Že ločitev me je tako bolela. Bolelo srce. Tako da je takšna izguba nedoumljiva. Vendar glede na to, da se službeno veliko srečujem s takšnimi situacijami, nikar v svoji bolečini ne pozabite drug na drugega, in na otroke, ki so z vami. Tudi njih tako zelo boli. Res vam želim veliko veliko moči. Sama si v takšnih situacijah preberem knjigico Ptica v duši, ki ima tako lepo spororčilo. Primerna je tudi za otroke.

tudi mi smo izgubili hčerkico…. mislim da zgoraj povedanemu ni kaj za dodat kot to, da takšno bolečino lahko poznamo samo tisti, ki smo kaj takšnega doživeli. mislim pa, da se nikoli ne preboli ta izguba, samo naučimo se živet s tem- s časoma!!! 🙁 žal se tudi jaz sprašujem zakaj!!!! Kaj sem takega naredila komurkoli, kdajkoli????? Nekdo mi je dejal, da je pač bila SLABA SREČA – OTROK SE JE ŽE RODIL Z PROBLEMI. aMPAK TUDI TO NI NOBENA TOLAŽBA…
šE ENA ŽALOSTNA MAMICA