Pozdravljeni,

pišem vam v zvezi s težavami z bratom. Že od pubertete dalje laže – sprva je šlo za laži v zvezi s šolo, prijatelji. Kasneje je bilo teh laži vedno več, ponavadi vezane na službo, denar, določeno imetje. Danes je star skoraj 30 let in laže še naprej. Laže tako profesionalno, da je kar težko verjeti in mislim, da sam sebi verjame. Zlaže se brezvezne stvari, brez pomeni in seveda tudi zelo pomembne stvari. Prišel je tako daleč, da je za denar oguljufal že nas najbližje. Ko ga postaviš pred dejstvo, podaš dokaze, on še naprej trdi svoje, se razburja in te dela neumnega.

Naj povem, da kot otroci nismo imeli prisotnega normalnega očetovskega lika – oče je namreč (sedaj zdravljen) alkoholik. Izhaja to laganje od otroštva?

Za brata predvidevam, da ima nizko samopodobo – vedno laže tako, da izpade večji, boljši, da ima nekaj več. Bojim se, da temu ni videti konca in se lahko sprevrže v kaj izredno hudega. Sploh ker z lažmi opleta tudi z denarjem in goljufa – obljublja, se zadolžuje.

Seveda to izredno negativno vpliva na domače, sploh na mamo. Kaj lahko sploh storimo, da mu pomagamo? Zavedetai se je treba, da on se ne zaveda da laže oz. se ne zaveda resnosti svojih laži. Živi doma. Kaj lahko mama stori? Ga postavi pred vrata? Ponavadi je tako, da ob hujši situaciji, ob določenem dogodku, poči. Postavimo ga pred dejstva, on se brani, obtožuje nazaj. Potem sledijo t.i. tihid dnevi ali tedni – takrat je potuhnjen, priden, celo priliznjen. Sčasoma preidemo spet v normalno vsakdanje življenje, dokler spet ne udari. In tako je začaran krog.

Osebno ne vidim druge rešitve, kot ga postaviti pred vrata. Pomoči noče sprejeti – ko mu omeniš, da je to psihološka motnja, znori. Sicer si lahko predstavljate, da postaviti sina pred vrata, ni lahka stvar za nobeno mater. Mislite, da bo sploh v pomoč? Res, kaj lahko storimo? To ni vredno življenja. Po eni strani sem zelo jezna nanj, ker uničuje vse okrog sebe, brez milosti, po drugi strani mu želim pomagati.

Res vas prosim za nasvet.

Hvala.

Lepo pozdravljeni!

Vas popolnoma razumem, vendar ne moremo storiti sprememb namesto drugih in iti namesto drugih k strokovnjaku. Največkrat v takšnih primerih poiščejo pomoč strokovnjakov domači, ki so popolnoma obupani. Poskušajte vi kaj spremeniti, ga postaviti pred dejstvo. Najprej pa se z njim naj eden od vas (tisti, ki mu je najbližje) poskuša pogovoriti. Čemu? Kaj ima od tega? Ali je na takšen način resnično srečen? Kaj mu predstavlja to početje? Če ne bi sprejel…mu postavite ultimati…ali poišče strokovno pomoč ali pa naj odide. Povejte mu, da ga imaste iskreno radi, pokažite mu to, vendar povejte tudi, da tako ne morete več živeti.

Motnja je verjetno res povezana z otroštvom in vprašanje kaj mu dejansko predstavlja, pomeni…Vsekakor je povezana s slabo samopodobo, strahom, šibkostjo.

Lepe praznike vam želim,

Barbara Sarić, psihoterapevtka