Tole je meni čisto čustveno izsiljevanje. Kaj pa, če ona popusti iz razloga, ker ve, koliko bi njemu to pomenilo?
Ne, to je brez veze. One finte s priimkom ne razumem? A to so sami neki mačoti direktno iz votline, ki se jim zdi samoumevno, da bo otrok imel njihov in samo izključno njihov priimek, ker bi se jim one posušil, če bi nosil priimek lastne matere? A prav razumem ali se motim (upam)? In ženske še fintirajo pri takih tipih, da se jim ne spuntajo? In hočejo biti poročene z njimi?

V takih pomembnih vprašanjih ni drugega kot pošten, iskren pogovor in skušat ugotovit, kdo izgubi manj. Nekdo pač izgubi, tukaj ne gre drugače. Ampak kdo to izgubo lahko lažje predela. Če sta partnerja iskrena, se lahko izide. Če nista in vsak vidi samo sebe, pa se noče poglobit v drugega, potem mogoče ni slabo, če gresta kar takoj narazen, ker ju to zelo verjetno tako ali tako čaka.[/quote]

Preberi naslovni post in pisanja Cvetke: avtoričinemu mož se zdi, da je njena želja brezveze, da ne bo s poroko nič drugače. Otroci že itak imajo njegov priimek, zanjo mu je (očitno) vseeno. Ker ni želje po ceramoniji z njene strani, gre v bistvu samo za podpis pri matičarju, na katerega on noče pristati. Če bi, sploh ne bi bilo te teme. Skozi razvoj debate se da to lepo razbrati.

Kdo koga v tem primeru čustveno izsiljuje, bi se lahko debatiralo. Komu pa bi se lahko svetovalo, da se gre ob neusklajenostih kar narazen, pa tudi.

A sama sem z debato zaključila.[/quote]

Aja, to si ti napisala pod drugim imenom.

Seveda si zaključila z debato.

Čustveno izsiljevanje (sam temu rečem psihološko nasilje) je povezano s tem, da želimo na fizično nenasilen način prevladati (doseči svoje) nad drugo osebo. Pri tem ljudje uporabljamo neskončno vzvodov, od kričanja, histerije, groženj, izsiljevanja, tihe maše, pogojevanja seksualnosti, neposrednih manipulacij, posrednih manipulacij (npr. z otroci), vzbujanja občutkov krivde …

V konkretnem primeru nimam občutka, da že gre za čustveno izsiljevanje, pač pa vsak od “igralcev” ostaja na svojem bregu. Seveda pa je tukaj tanka črta, saj bi lahko CvetkaMarjetka9 uporabila kakšnega od svojih ženskih vzvodov za dosego svojega cilja. Tudi odtujenost o kateri piše bi lahko že spadala v obliko vzbujanja občutkov krivde. Pa tudi njen partner lahko uporablja kakšno obliko (npr. ignoriranje, trma).

Pogojevanje priimkov otrok tudi lahko spada v ta okvir.

Ni pa čustveno izsiljevanje nič drugega kot strategija s katero želimo doseči svoj cilj, ali se upiramo volji drugega. Ta strategija je večina podzavestna, lahko pa jo uporabimo zavestno. Npr. otroku lahko rečemo: “ko boš pospravil sobo, boš lahko gledal risanko”. Vedno se gre za to, da svojo voljo na nefizičen način vsilimo drugemu. Partnerju lahko rečemo tudi: “če se ne greš zdraviti, te bom zapustila/zapustil …”, kar je včasih edino kar pomaga.

Dve odrasli osebi, dva partnerja, bi morala biti sposobna dogovora brez vsiljevanja svoje volje drugemu, s preprosto komunikacijo, iskrenim izražanjem svojega mnenja, in predvsem poslušanjem ter spoštovanjem. Odločiti bi se morala skozi razmislek in razum (logiko, argumenti).

Je pa tako, da pri tem pogostokrat naletimo na vzorce kulture in prednikov, ki so vgrajeni v našo podzavest. Ti imajo ogromno moč, saj stojimo na ramenih svojih prednikov. Ko se srečata dva različna okolja (kot imamo sedaj primer) je konflikt, frustracija in najverjetneje tudi čustveno izsiljevanje skoraj neizogibno. Vrednote in prepričanja, ki jih »nosi« okolje gradijo velik del našega značaja. Prav je, da jih spoštujemo, prav pa je tudi, da se učimo in preveč omejujoče vzorce spreminjamo.

Že Jung je odkril, da našo podzavest poganjajo simboli. In poroka in vse kar je povezano s tem spada v pomembno simboliko določenih kultur. V kolikor bo želela CvetkaMarjetka9 to spremeniti v čistem podzavestnem izvoru, bo morala veliko “delati na sebi”, sicer bodo podzavestne frustracije generirale vedno več naboja, ki se bo izrazil bodisi psihosomatsko (skozi bolezen in poškodbe) – nasilje do sebe, bodisi svozi čustveno nasilje nad drugimi.

Boštjan, potencialno čustveno izsiljevanje sem omenila jaz ob tejle izjavi (ki pa ni od CvetkeMarjetke):

A zase bi si želela, da drugi naredi to iz razloga, ker ve, koliko bi to meni pomenilo.

Avtorica te izjave je sicer že zaključila z debato (in tudi ta njena izjava se mi zdi zelo povedna).

Ne vidim razloga, da odrasla oseba ne bi naredila nekaj samo zato, da izpolni željo druge odrasle osebe. To je normalni del partnerskega odnosa. V končni fazi bi lahko to veljalo za poroko in tudi za vse drugo.

Vedno pa ima ta oseba možnost reči tudi NE, če se to ne sklada z njeno intimno resnico.

Včasih lahko gremo preko tega, in se pač strinjamo, da se ne strinjamo, včasih pa to ni mogoče in je potrebno zgraditi most, ali v najslabšem primeru celo prekiniti odnos.

Sobivanje zelo različnih kultur in okolij (torej vrednot in prepričanj) v absolutnem smislu, vsaj po mojem mnenju, ni mogoče. Mogoče pa je zgraditi novo kulturo na temeljih in spoštovanju predhodnih. In dokler tega nismo sposobni narediti na nivoju človeštva, potrebujemo meje in smiselne dogovore (in v partnerskem odnosu ni nič drugače).

Ne vidim razloga, da odrasla oseba ne bi naredila nekaj samo zato, da izpolni željo druge odrasle osebe. To je normalni del partnerskega odnosa. V končni fazi bi lahko to veljalo za poroko in tudi za vse drugo.

Vedno pa ima ta oseba možnost reči tudi NE, če se to ne sklada z njeno intimno resnico.

Včasih lahko gremo preko tega, in se pač strinjamo, da se ne strinjamo, včasih pa to ni mogoče in je potrebno zgraditi most, ali v najslabšem primeru celo prekiniti odnos.

Sobivanje zelo različnih kultur in okolij (torej vrednot in prepričanj) v absolutnem smislu, vsaj po mojem mnenju, ni mogoče. Mogoče pa je zgraditi novo kulturo na temeljih in spoštovanju predhodnih. In dokler tega nismo sposobni narediti na nivoju človeštva, potrebujemo meje in smiselne dogovore (in v partnerskem odnosu ni nič drugače).[/quote]

Po tej logiki psihično nasilje ne obstaja – če me imaš rad, ni razloga, da ne bi tega naredil zame. Okej, lahko ovijemo v pentljo, ampak pod črto je to to.

Že to, da rečeš, da ima drugi MOŽNOST reči ne – je dokaz, da je to psihično nasilje. Razmišljati bi morali drugače – drugi ima možnost reči ja, ustreči želji, ne pa samo to neugodno možnost, da reče NE.

Če se neka izjva začne s “če me imaš rad”, potem to takoj apelira na občutek krivde in to je čustveno nasilje.

Lahko pa rečeš: “Glede na to, da je tebi poroka nepomembna, meni pa je zelo pomembna, bi si se lahko poročila”. Takšen stavek ni čustveno nasilje, ampak normalni dialog.

Lahko tudi rečemo: “Draga danes sem utrujen, želim si ene res dobre masaže stopal.” To ni čustveno nasilje. Odgovor je lahko: “NE, sem tudi jaz utrujena”. Tudi to ni čustveno nasilje.

Nadaljnjo čustveno stopnjevanje pa bi lahko že mejilo na čustveno nasilje.

Ampak prosim bodimo realni. Nekaj tega je potrebno tolerirati. Vse kar pišemo je del igre partnerstva. Dokler je v vsem tem dovolj samorefleksije, argumentov, iskrenosti, spoštovanja in čuječnosti, potem to ni noben problem. Normalno je, da bo vsak na svoj način hotel doseči svoje.

Bistvo je v namenu. Ali dopuščamo mnenje drugega kot legitimnega, ali tega ne dopuščamo in bomo naredil VSE, da svojo voljo postavimo nad voljo druge osebe. Včasih pa je potrebno v partnerskem odnosu narediti tudi to (tipičen primer so odvisnosti, ali situacije, ko je lahko nekdo zaradi svoje volje/zaslepljenosti ogrožen oz. ogroža druge).

Iz prakse vem, da je pri partnerjih praviloma težava močna značajska obrambna fiksacija (ponavadi na obeh straneh) ali pa večje razlike v vrednotah, prepričanjih in navadah, ki izhajajo iz okolja primarnih družin.

Sicer sem prespala ta komentar, imela celo namen povprašati, kaj konkretno si mislila z “tudi ta njena izjava se mi zdi zelo povedna”. Najprej sem si mislila: to so le forumi in predvsem nisem avtorica te teme, ki je odprta v želji po pomoči. Napisala sem le komentar kot ena od bralcev.

A ti si se v tem podajanju fokusirala prav mojo izjavo. Jo dopolnila z dejstvom, da sem zaključila debato. Naj za začetek povem, da se ne na forumih, niti v reali ne pregovarjam v nedogled. Da pa sem pripravljena na komunikacijo, ki jo z leti dopolnjujem z vsem tistim, kar preberem oz. kar se imam priliko naučiti. In ne postavljam pike z “zaključujem debato”, niti ne izsiljujem s “če bi me imel rad, bi”. Ob tem, ko naredim za nekoga nekaj, za kar vem, da je njegova želja, ne pričakujem povračila. Mi dobro dene že, ko vidim, da se razveseli. Ne postavljam ultimatov, ne razpredam vsak dan na novo vedno eno in isto (z željo izsiliti svoje). Torej s tvoje strani omenjena povednost ne more pomeniti “mora biti po moje ali pa ne debatiram več.” Se razumeva?

A če živim z nekom, se mi zdi normalno, da lahko pričakujem, da vidi in sliši tudi mene. Nimam tisoč želja. Še o tistih, ki sem jih pestovala dlje časa, nisem vedno spregovorila. Do danes sem se naučila, da je to treba – saj drugi ne more ugibati, kaj se dogaja znotraj tebe, če tega ne poveš.

Ta odgovor sem napisala zato, ker bi v reali želela, da se morebitne nejasnosti razložijo.

Sicer pa je Boštjan lepo povedal tisto, kar se mi zdi bistveno:

Morda si do sedaj že uspela rešiti nastalo težavo, pa vendar.
Te razumem in nekako se mi zdi, da zaradi drugačnega priimka oz. nesprejemanja tvojih želja s strani partnerja, čutiš močno nepovezanost med vama. Ti bi čutila še večjo povezanost med vama, razumem. Zaradi tega ker partner ni pripravljen na določeno spremembo, nimaš potrebe po oddaljevanju od njega. Vežejo vaju otroci in stvari, ki sta jih skupaj ustvarila v obdoju vajinega skupnega življenja. Če se tudi sicer dobro razumeta, bi bilo morda še najbolje, da počakaš na pravi trenutek in čez nekaj časa ponovno omeniš svojo željo in seveda poveš, koliko bi ti to pomenilo. Vztrajati pri nečem, da partner to začuti kot pritisk pa nima smisla.

Ima kolegico, ki je zelela poroke a partner ne. Na koncu je sklenila, da lahko zivi neporocena, da ji vec pomeni lep odnos in ne bo silila. To je bila najboljsa strategija. Danes je od te odlocitve tri leta-ta mesec jo je zarocil, potoka v kratkem. Tako da.. Siliti nikoli ne obradi sadov (ne pri poroki ne kje drugje)

Bravo. 🙂

Bravo. :)[/quote]
To spominja na tisto zgodbo, ko je žena pustila možu, da pije in jo pretepa in je zraven molila in molila in jo je bog uslišal in možu so se nekega dne odprle oči in je pokleknil pred ženo in otroke in jih prosil odpuščanja.

Moja stara mama je imela to knjigo doma. Že takrat je bila zelo stara (knjiga, mislim). Ampak ena prepričanja očitno ne umrejo.

Bravo. :)[/quote]
To spominja na tisto zgodbo, ko je žena pustila možu, da pije in jo pretepa in je zraven molila in molila in jo je bog uslišal in možu so se nekega dne odprle oči in je pokleknil pred ženo in otroke in jih prosil odpuščanja.

Moja stara mama je imela to knjigo doma. Že takrat je bila zelo stara (knjiga, mislim). Ampak ena prepričanja očitno ne umrejo.[/quote]

Ta prepričanja imajo svoj izvor – v veri.
Jaz eno tako, ki takole trpi zelo dobro poznam, le mož še ni doživel svojega razodetja.

Res ne vem kako so lahko ljudje tako naivno slepi in ponižni in potem to vse gledajo še otroci in se na tem učijo.

Precejsen problem, ja.In sicer ta, da s partnerjem nimata enakih vrednot.Poroka je vsekakor nadgradnja odnosa.On ocitno ni za oz.mu tudi nic ne pomeni, kerne gleda na poroko kot na neko nadgradnjo v smislu zaobljube dveh pred pricami, kot trajno zvezo itd.
Tukaj ne mores zal nic.Prepricevati ga v nekaj, odpade, ker se lahko vajina zveza sesuje.Ostane ti samo to, da sprejmes, da ne gresta na naslednjo stopnjo….Bo pa cas pokazal, koliko je vajina zveza trdna, realna.Mogoce vama.celo uspe biti skupaj do smrti.Dvomim.Ce si nezadovoljna s satusom neporocene, se to lahko zacne kazati na drugih podrocjih.Moj tudi ni bil za poroko.Potem me je presenetil, ko sem ze zanosila, da se porociva ZARADI MENE.Bila sem naivna.Zanosila sem z nekom, ki je imel drugacne vrednote.Porocila sicer sva se, ampak…po 4 letih je odsel stran in sva se tudi locila.Nezreli se ne zelijo porociti.Na zivljenje gledajo drugace.Pri ex mozu sem videla, da sva si cisto mimo, mene je nasledila 25 let mlajsa od mene, brucka.In pozneje se 15 let mlajsa.Otroke.mi je zelel na vsak nacin odvzeti.K sreci mu ni uspelo.Sele prepozno sem ugotovila, kako nevarno je biti z nekom, ki nima enakih vrednot.To mi je tudi unicilo zivljenje.Nasvet zate: ce ga imas rada, ce se ti zdi, da je to to, ne drezaj vanj s poroko.Ker ga bos izgubila