Lepo pozdravljeni,

prosila bi vas za kakšen konstruktiven nasvet, mnenje. Stara sem 43 let, v partnerski zvezi več kot 10 let. Zadnjih nekaj let nisem srečna. Razlog – v najini zvezi nikoli ni bilo pravega razmerja dajanja-prejemanja. Jaz sem tista, ki sem vedno pomagala, podpirala, bila na voljo, se trudila… Sama nikoli nisem imela nekih težav, problemov, sem tudi bolj neodvisna in odgovorna. Pri mojem partnerju pa je kar naprej nekaj. Tudi za tiste stvari, ki bi jih lahko uredil sam, se zanaša name. In to je v vseh teh letih pripeljalo do tega, da sem čustveno in energetsko izžeta.

MALO PREDZGODBE:

Da ne bo pomote – ko sva se spoznala, je deloval zelo neodvisno in da zna sam poskrbeti zase. To me je tudi privlačilo pri njem. Ko sva bila že nekaj časa v razmerju, pa so na dan prišli njegovi problemi, ki so ravno takrat nekako dosegli svoj vrhunec. In veliko se je zanašal name za pomoč. Prav tako njegova družina. Moja družina pa ni bila tako navdušena nad tem in še danes so mnenja, da si zaslužim boljšega partnerja in bolj stabilno, zanesljivo življenje, brez grehov preteklosti partnerja, ki bi mi lahko grenili sedanjost.

Danes je situacija taka, da so moja čustva kot ravna črta, brez nekih velikih odstopanj, kar se kaže v tem, da ne morem več pokazat pretiranega veselja, navdušenosti za kakšno novo ali dobro stvar, skratka vse je bolj mlačno. Razlog je tudi ta, da vidim, da partner najprej misli nase, na svoje želje, potrebe in včasih to tudi na mojo škodo. In to težko sprejmem. Ta občutek, da si moram tudi v najinem odnosu nekako sama kriti hrbet. Da sem jaz tista, ki bom imela v mislih, kar je dobro zame, pri partnerju pa se že ne morem zanesti na to. Vedno bolj motijo tudi razlike med nama, sva si namreč zelo različna.

Pred kratkim sem mu povedala, da nisem srečna in da nisva ok. Dogovorila sva se, da se bova skušala spraviti v red. Če ne bo spremembe, pa pač nisva več za skupaj.

Naj povem še, kaj mi je v najinem odnosu v redu: to, da ni nervoze, noben od naju nič ne teži drugemu, se ne dereva, kregava, me ne poskuša spreminjati, me podpira, čeprav ponavadi nima nekega konstruktivnega mnenja. Pomaga pri gospodinjskih opravilih. Pomaga moji družini, če je kaj treba. Pomaga tudi tujim ljudem. Je pozitiven, iznajdljiv.

GLAVNO VPRAŠANJE:

Zdaj pa k glavnemu problemu: zadnjih par mesecev imam resen občutek, da se mi izteka biološka ura za otroke. Tudi fizične – hormonske spremembe so se že začele, zato me je začelo skrbeti, če bom sploh lahko imela otroke glede na starost in situacijo v partnerstvu. Partner bi imel že prej otroke, vendar se jaz nisem mogla odločit za to zaradi najinega odnosa, ker se nisem počutila dobro. Zdaj pa me je strah, da jih navsezadnje sploh ne bom imela. Zato vam v bistvu pišem. Ker ne vem, kaj naj naredim:

Ali naj imam otroke s sedanjim partnerjem kljub opisani situaciji?
Ali naj počakam, da razrešiva, kam bo šel najin odnos in če ne bova ostala skupaj in po čudežu spoznam novega partnerja, s katerim bi se ujela, si potem z njim ustvarim družino?

Ampak stara sem 43 let, zelo imam rada otroke in si tudi želim imet svojo družino. Mislim, da bi mi bilo celo življenje žal, če si ne bi vsaj poskušala ustvarit družine. Tega me je strah.

Kaj mi svetujete?

Pozdravljeni,

slišim kaj me sprašujete. Sebe in situacijo v kateri ste, najbolje poznate ravno vi in samo vi se lahko odločite kaj boste storili. Verjamem pa, da se vam je težko odločit kaj narediti. Ste v dilemi. Mogoče ste se po tem zapisu že nagnili na katero stran? Ali želite ostati s partnerjem ali želite zaključiti z vajino vezo?

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj