Partnerstvo pod vprašajem in biološka ura
Lepo pozdravljeni,
prosila bi vas za kakšen konstruktiven nasvet, mnenje. Stara sem 43 let, v partnerski zvezi več kot 10 let. Zadnjih nekaj let nisem srečna. Razlog – v najini zvezi nikoli ni bilo pravega razmerja dajanja-prejemanja. Jaz sem tista, ki sem vedno pomagala, podpirala, bila na voljo, se trudila… Sama nikoli nisem imela nekih težav, problemov, sem tudi bolj neodvisna in odgovorna. Pri mojem partnerju pa je kar naprej nekaj. Tudi za tiste stvari, ki bi jih lahko uredil sam, se zanaša name. In to je v vseh teh letih pripeljalo do tega, da sem čustveno in energetsko izžeta.
MALO PREDZGODBE:
Da ne bo pomote – ko sva se spoznala, je deloval zelo neodvisno in da zna sam poskrbeti zase. To me je tudi privlačilo pri njem. Ko sva bila že nekaj časa v razmerju, pa so na dan prišli njegovi problemi, ki so ravno takrat nekako dosegli svoj vrhunec. In veliko se je zanašal name za pomoč. Prav tako njegova družina. Moja družina pa ni bila tako navdušena nad tem in še danes so mnenja, da si zaslužim boljšega partnerja in bolj stabilno, zanesljivo življenje, brez grehov preteklosti partnerja, ki bi mi lahko grenili sedanjost.
Danes je situacija taka, da so moja čustva kot ravna črta, brez nekih velikih odstopanj, kar se kaže v tem, da ne morem več pokazat pretiranega veselja, navdušenosti za kakšno novo ali dobro stvar, skratka vse je bolj mlačno. Razlog je tudi ta, da vidim, da partner najprej misli nase, na svoje želje, potrebe in včasih to tudi na mojo škodo. In to težko sprejmem. Ta občutek, da si moram tudi v najinem odnosu nekako sama kriti hrbet. Da sem jaz tista, ki bom imela v mislih, kar je dobro zame, pri partnerju pa se že ne morem zanesti na to. Vedno bolj motijo tudi razlike med nama, sva si namreč zelo različna.
Pred kratkim sem mu povedala, da nisem srečna in da nisva ok. Dogovorila sva se, da se bova skušala spraviti v red. Če ne bo spremembe, pa pač nisva več za skupaj.
Naj povem še, kaj mi je v najinem odnosu v redu: to, da ni nervoze, noben od naju nič ne teži drugemu, se ne dereva, kregava, me ne poskuša spreminjati, me podpira, čeprav ponavadi nima nekega konstruktivnega mnenja. Pomaga pri gospodinjskih opravilih. Pomaga moji družini, če je kaj treba. Pomaga tudi tujim ljudem. Je pozitiven, iznajdljiv.
GLAVNO VPRAŠANJE:
Zdaj pa k glavnemu problemu: zadnjih par mesecev imam resen občutek, da se mi izteka biološka ura za otroke. Tudi fizične – hormonske spremembe so se že začele, zato me je začelo skrbeti, če bom sploh lahko imela otroke glede na starost in situacijo v partnerstvu. Partner bi imel že prej otroke, vendar se jaz nisem mogla odločit za to zaradi najinega odnosa, ker se nisem počutila dobro. Zdaj pa me je strah, da jih navsezadnje sploh ne bom imela. Zato vam v bistvu pišem. Ker ne vem, kaj naj naredim:
Ali naj imam otroke s sedanjim partnerjem kljub opisani situaciji?
Ali naj počakam, da razrešiva, kam bo šel najin odnos in če ne bova ostala skupaj in po čudežu spoznam novega partnerja, s katerim bi se ujela, si potem z njim ustvarim družino?
Ampak stara sem 43 let, zelo imam rada otroke in si tudi želim imet svojo družino. Mislim, da bi mi bilo celo življenje žal, če si ne bi vsaj poskušala ustvarit družine. Tega me je strah.
Kaj mi svetujete?
Spoštovani,
čutenja, ki jih je v meni prebudilo branje vašega zapisa, so nejasna, težka in gosta, da jih sploh ne morem jasno poimenovati, čeprav pod to debelo plastjo slutim strah, nemoč in še globlje, precej globlje zakopano jezo. Energija, ki jo v vajinem odnosu pogrešate (»mlačnost«, kot ste zapisali), se zdi kot ujeta pod skladi tisočletnih kamnitih usedlin. Vidim vas, kot da skušate plavati v zemlji, sebe in nas pa šibko prepričujete, da plavate v vodi, torej počnete nekaj, kar človek zna in zmore in ni zanj nič posebnega.
Lepo je prebrati kvalitete vajinega odnosa: »Da ni nervoze, noben od naju nič ne teži drugemu, se ne dereva, kregava, me ne poskuša spreminjati, me podpira, čeprav po navadi nima nekega konstruktivnega mnenja. Pomaga pri gospodinjskih opravilih. Pomaga moji družini, če je kaj treba. Pomaga tudi tujim ljudem. Je pozitiven, iznajdljiv.« Iz tega diha velik občutek varnosti, varnosti za vaju in za otroka, ki bi ga morebiti imela. V bralcu se poraja zmeda: »Pa saj to so same odlične lastnosti za trdno zvezo in stabilno očetovstvo. Kaj sploh hoče?««
Vaše nezadovoljstvo pa govori o drugem polu odnosa, ki je pri vama (p)ostal neizživet: o strasti, o živosti. Ali je mogoče imeti oboje, to je vprašanje »za milijon dolarjev« in le peščici parov se z njim ni treba ukvarjati. No, namesto njih se s tem ukvarja psihoterapevtka in odlična pisateljica Esther Perel – če še niste, preberite njeno knjigo Eros v ujetništvu.
Rada pa bi se dotaknila še enega pomembnega vidika vajinega odnosa, že omenjene neizražene jeze. Da se razumemo, sama ne vidim nobenega razloga, da bi se morali na partnerja jeziti. Zadeva je bolj kompleksna. Bolj čutim, da je v vas – in morda tudi v njem – potlačena krepka zaloga jeze na kdove koga in kaj, a dokler ji ne boste dovolili, da privre na dan, bo ostala gojišče pasivnosti, malodušnosti in neuresničenih sanj. Ozaveščena jeza nas požene v akcijo. Mogoče je v njej ključ do tega, da vajin odnos sploh zadiha; da zaplavate v čisti vodi, čeprav utegne biti premrzla, morda celo nevarna (brzice, pošasti iz globin …).
Ne vem, kako se počutite, ko si postavite zastrašujoče vprašanje: Ali je otrok sploh v mojem (nezavedno napisanem) življenjskem scenariju? Kaj če se tako bojim tvegati, se prepustiti, prenehati kontrolirati vse, kar bi utegnilo iti narobe, vreči strahove in pomisleke čez ramo, si dati duška, »znoreti«, da sem nezavedno pripravljena prečrtati to svojo željo?
Napisali ste: »Dogovorila sva se, da se bova skušala spraviti v red.« Pri tem bi vam svetovala, da si poiščeta strokovno sodelovanje terapevta, ob katerem se bosta dobro počutila, da bosta lahko spravila na dan in dojela stvari, ki so del vajinega desetletnega procesa in pravzaprav vsega življenja. Če še vedno menite, da se vam mudi, je to najhitrejša pot.
Srečno,
“Jaz sem tista, ki sem vedno pomagala, podpirala, bila na voljo, se trudila…”
“me ne poskuša spreminjati, me podpira,”
Vsekakor poiščita psihoterapevtsko pomoč, razen če se vama zdi nesmiselno poskušati – potem bodita toliko iskrena (vsaj eden), da si bosta lahko priznala, da je vajine skupne poti konec. Ja, čas za otroka se ti res izteka, a vendar to ni najpomembnejše niti ne sme biti glavni razlog za iskanje pomoči in/ali razhod. Vama, no, predvsem tebi, je nekaj že izteklo: življenjska energija. Kot pravi terapevtka. Otopelost pa je hudo nevarna reč. V prvi vrsti pomeni izgubo stika s sabo – od tod dalje gre pa samo še navzdol. Vsekakor poišči pomoč zase, zlasti če ne bosta hodila na partnersko terapijo.
Vzemi v roke kakšno knjigo, npr. Čustveni vampirji, poguglaj malo o disociativni osebnostni motnji, morda najdeš v simptomih partnerja, in razišči sindrom rešiteljice.
Srečno!
Čisto direktno: iz napisanega razberem, da sta zelo civilizirana in se lahko mirno pogovarjata o vsem. Ni histeričnosti in zagrizenosti glede odnosa. Se ti zdi, da bi kot starša funkcionirala, tudi če gresta kot partnerja narazen? Bi se lahko pogovorila o tej možnosti – da imata kljub vsemu otroka, kaj bo pa z vama, bosta videla, vsekakor pa se bosta trudila biti dobra starša in se o vsem dogovarjati.
In ali bi dogovor funkcioniral tudi, če bi kdo od vaju spoznal drugega partnerja?
Ti časa za čakanje žal nimaš. Mene bi skrbelo predvsem to, da ne bi zaradi razhoda izbruhnil pekel. Sam kulturen razhod pa je nekaj, kar je človek sposoben prenesti.
Čisto na kratko, iz tvojega zapisa razberem, da si ti zelo želiš imeti otroke, ampak ne s tem partnerjem. Telesa in tega kar ti govori, se pač ne da prelisičiti, žal. Škoda, da nisi že veliko prej vse skupaj končala ter si s tem dala možnost najti partnerja, ob katerem bi si želela imeti družino. Tako pa te je ta partnerski odnos energetsko izčrpal.
Ne vem, morda bi v tvojem primeru bil bolj primeren razhod in da greš na kakšno kliniko v tujino, kjer opravljajo UO samskih žensk?
Aja, naj še to dodam: če v partnerstvu ni krega, to še ni pokazatelj, da je takšno partnerstvo funkcionalno. V marsikaterem partnerstvu je tišina hujša od občasnega prepirčka.
Hm, v tvojem zapisu ni najti nekega konkretnega problema, nekega resnega ocitka tvojemu partnerju. Jaz vidim, da te motijo neke malenkosti, skoraj kot bi imela prevec casa za razmisljanje o vama. Parov, ki so v popolni simfoniji ni prav veliko in glede na to, da imata dobre temelje, je zelo na mestu nasvet, da obisceta terapevta.
Kar se otrok tice, pa si res ze pozna. Ne razumem, zakaj si cakala do 43 leta, da se odlocis ali zelis ostati v tej zvezi ali ne. Ce razmisljas o otrocih, se to razmisli tam nekje do 35 leta. Bioloska ura v teh tvojih letih ne tiktaka, pac pa ze bije zadnji zvon. Vem, ker sem enako stara…
Tezko ti je kaj pametnega svetovati. Glede otroka je jasno – z veliko srece lahko zanosis sedaj, vsako leto bo tezje, ce ne nemogoce. Da bi si iskala novega oceta tvojih otrok je torej skoraj iluzorno. Morda se res cimprej odpravita do terapevta, ki ti bo znal pomagati v tej zmedi, tako da bos se morda ujela zadnji vlak za materinstvo. Zdi se mi namrec zelo zelo verjetna ugotovitev enega od komentatorjev, da tvoja obcutja izvirajo od drugje, od prej in pravzaprav tvoj partner z njimi nima kaksne posebne zveze. Nanj to le ti projiciras. Srecno, pa javi kako si razresila in kaj si se odlocila.
Spoštovani,
temi dodajam povezavo še na moj odgovor na isto vprašanje na drugem forumu: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=585&t=11230570
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
