Pozdravljeni

Imam več vprašanj in Vas prosim za vaša mnenja, izkušnje :

1. Ali obstaja ljubezen, odnos v kateri se partnerja ne prevarata in sta si zvesta do smrti?

2. Oz. če pride do varanja da se to zgodi samo 1x in potem partner spozna napako in tega ne naredi nikoli več ?

3.Če si z nekom dolgo, npr. 10 let da je še vedno neka iskrica in se ne zaljubi v drugega in te prevara oz. se zgodi samo 1x nato spozna napako ?

4.Ali si lahko partnerja popolnoma zaupata, odkrita in nimata drug pred drugim nič skrivati, lagati ?

Ali je vse skupaj le pravljica in brez smiselno upanje kot božiček, dedek mraz ?

Hvala

Lep pozdrav

Ljudje smo (so) si različni – vse je možno in tudi ne, tako da je taka “anketa” brez veze…

Vse je možno. V ljubezni obstaja samo eno pravilo – da pravil ni.

Se strinjam z cec
Ljudje smo različni z različnimi prepričanji..kar se zdi enemu mogoče,je za drugega nemogoče itd…

Vse to je dejansko odvisno od ljudi, vrednot, družine (obeh partnerjev), karakterjev….
Eden sam je lahko še tako zvest in zaljubljen, pa ne bo dosegel ničesar.
Za to morata biti dva. Če imata oba podobne vrednote, se ne bo zgodilo niti enkrat. Zvestobe se pač ne da kupiti, privzgojiti ali celo izsiliti!
Pri zvestobi pač ne velja pregovor :enkrat ni nobenkrat!!!
Ali si zvest, ali pa nisi….vsak pa je odgovoren lahko samo zase!

Seveda so ljudje, zvesti in ljubljeni do smrti..in še potem! (naši dedki in babice so bili še nerazvajeni in so znali ceniti družino in partnerstvo-vsaj nekateri, pa tudi manj možnosti in bolj mirno življenje so imeli)…aja zase lahko rečem, da vem, da bo do smrti!

Tudi 10 let po moje ni neka dolga doba za neko ljubezen. Če se rodijo še otroci, pa če oba partnerja vesta, zakaj sta v vezi, imata cilje, želje, sta prijatelja in ljubimca, potem je prvih 10 let komaj začetek poti!

V prvih letih se spoznavaš, gradiš, ustvarjaš, vzgajaš…in imaš najmanj časa drug za drugega- na žalost.
Zato ljudje ravno potem, ko naj bi zaživeli sproščeno, ko si ustvarijo dobre pogoje (služba, dom, otroci, šole….), ugotovijo, da so nekje na tej poti “zgubili” partnerja, prijatelja!
Da se to ne zgodi, je potrebno odnos negovati, se pogovarjati (predvsem in tudi o problemih, težavah, strahovih)- s tem pa si gradimo zaupanje.

Vsak človek pa mora imeti tudi nek svoj prostor, intimo, zasebnost. To morata partnerja kljub vsemu spoštovati, drug drugemu pustiti prostor.

Da se nikoli nebi človek zaljubil v drugega (razlika je ljubiti ali se zaljubiti!!!), je verjetno skoraj utopija. Ljudje smo družabna bitja in čutimo določeno kemijo do več ljudi okoli nas.
Je pa važno, do kje se bo kdo spustil, dovolil blizu sebi, našel prostor v življenju(srcu)….drugim osebam, poleg življenjskega sopotnika.
So simpatije, so prijatelji, so znanci in je ena sama in edina ljubezen (ljubljena oseba)
Samo z eno osebo si vse delimo, se poznamo v dobrem in slabem, v bolezni in zdravju….to je tista realnost, ki jo mnogi pozabijo in zaslepljeni od zaljubljenosti, vidijo pri drugi osebi (ljubimcu, ljubici) samo dobre stvari.

Čisto človeško je, da če je doma hlad, tema, prepiri, skrivnosti, trma, nezaupanje, skrbi z otroci, sorodniki, hišo, denarjem……nas hitro prevzame svoboda, ki nas navdaja ob osebi, s katero si delimo samo lepe poglede, katera nas “tolaži in razume”, s katero si ne delimo ne kredita, ne otrok in ne skrbi. Tam je vse idealno…..ampak kratkotrajno.

Zato pa so važne vrednote, spoštovanje, razumevanje, prijateljstvo in ljubezen!

Nekdo,

Odgovoril ti bom glede na moje osebne izkušnje in izkušnje mojih prijateljev, znancev, sorodnikov…

1. Obstaja ljubezen in odnos v katerih se partnerji ne varajo. Gotovo. Zavedati se le moraš, da vedno pride nekdo, ki je lepši od tvojega partnerja, če ne lepši, potem mlajši in če ne mlajši, drugačen, ki prinese spremembe v tvoje življenje. V takih trenutkih moraš natančno vedeti, kaj si želiš in gledati na dolgi rok in ne smeš podleči trenutnim skušnjavam. Pred kratkim sva bila s prijateljem na službenem potovanju in sva se pogovarjala. Vem, da se mu je dopadlo eno mlajše dekle a jo je vedno držal na distanci. Potem mi je rekel, da je punca sicer luštna, vendar bo držal distanco, ker noče zapraviti družinske idile, ki jo ima pri ženi in otrocih.
2. Verjetno obstajajo izjeme, da po 1x varanju partner spozna napako in s tem prekine, vendar v svoji okolici še tega nisem opazil. Kdor je varal, je potem še naprej varal. Najtežje je prevarati prvič, nato ni več sramu.
3. Poznam pare pri katerih je po 10 letih in več še zmeraj iskrica, samo ti znajo graditi ljubezen iz dneva v dan. Mož in žena se trudita za zunanji izgled, da drug drugemu ugajata. Se poskušata razumeti in venomer vnašata dinamiko v svoje življenje. Želje usklajujeta in pri nasprotjih enkrat popusti eden, enkrat drugi… Skratka vsak dan se moraš zavestno odločiti, da boš ljubil svojega partnerja.
Kot sem rekel v točki 2. Ne poznam pa človeka, ki je 1x prevaral in je nato nehal.
4. Zaupanje se mora graditi. Gotovo ima kdo majhne skrivnosti npr., da fantazira o nekem drugem partnerju, da mu je drugi partner všeč, a tega ne pove svojemu partnerju iz spoštovanja in iz tega vidika, da ga ne bi prizadel. Laganje in skrivanje (varanje, kraja…) pa na dolgi rok ne gre. Pravijo, da ko se vrč zaupanja enkrat razbije, ga ni moč več sestaviti-govorim iz lastnih izkušenj.

Seveda pa obstajajo osebe, ki se spremenijo, ker so postavljeni v okoliščine in jih določena zadeva spreobrne. To so spreobrnjenci, ki imajo močno voljo. Samo spreobrniti ne moremo nobenega, če si sam to ne želi.

Največ razdora v partnerskih odnosih pa naredi denar. Ko človek veliko zasluži, potem misli, da lahko kupi vse, in da si lahko privošči vse.
LPE

kapo dol evgen nad prispevkom,super za branje in razmišlanje

Pravijo, da ko si zrel za ljubezen, se ne moreš več zaljubiti.
Vsi se v nekem partnerskem razmerju trudimo, dati iz sebe samo tisto kar je najboljše. Pa se kljub temu včasih ne konča tako, kot bi si želeli.

Mislim pa, da če delaš v skladu s seboj in po načelu: ne delaj drugemu tistega,kar ne želiš, da on stori tebi, ti mora uspeti.Seveda pa moraš najprej razumeti sebe in prestopiti običajna miselna prepričanja, ki so nastala zaradi neprijetnih preteklih dogodkov.

Evgen, glede denarja se pa ne strinjam s tabo…ni kriv denar, ampak način kako mislimo in zakaj ga uporabljamo. Torej ima to mnogo globlje korenine.

Hvala za vse odgovore, če še kakšen pride bom vesel.
Sicer pa zelo lepa razmišljanja in mnenja nekaterih…

Mislil sem, da nekaj takšnega imam, pa sem spoznal da ni bilo to to…tudi
jaz sem kriv nekaj za to, ker se nisem dovolj posvečal punci in se je “zgubila”.

Lp

Če skromno pripomnim: tvoja ugotovitev te bo v nadalnjem življenju samo še krepila ! Kolikor sedaj morda žalosten da je to mimo, toliko bolj vedi da si v skupno dobro obeh samo pridobil. Velikokrat je tako da nekaj pogrešaš šele ko izgubiš, ne ceniš takrat ko uživaš v “plodovih”. To je življenje, to se ti venede dogaja že iz otroštva ven. Važno je edino da ohranjaš trezno glavo, se ne izgubljaš v blodnjah in žalosti, temveč z optimizmom zreš v prihodnjost. Padaš in se pobiraš – spet smo pri izhodiščnem otroštvu – živiš za ta trenutek in jutri. Potrebuješ le osnovno – zdravje, vse ostalo je relativno.