Partnerstvo in duhovnost

Zanima me, kako duhovnost vpliva na partnerstvo. Ali ima kdo izkušnje, kako se je partner odzval na vašo spremembo v iskanju smisla, je prišlo do razhajanj, se vam je partner pridružil, kakšne so reakcije, učinki?

Če se v odnosu oba partnerja skoncentrirata na duhovnost, se bosta razvijala skupaj kot dve vzporednici v neskončnost, nikoli ne bosta trčila drug v drugega. V trenutku pa, ko bosta svojo pozornost usmerila drug na drugega, bosta trčila. Zato je zelo pomembno, da sta oba partnerja na duhovni poti.

Partnerstvo lahko spodbuja duhovno rast ali pa jo zavira. Oboje je mogoče. Če je tudi vaš partner na tej poti in vas razume, vaju to lahko skupaj vodi naprej. Če eden od vaju dvomi, mu lahko drugi pomaga naprej. Drug drugega spodbujata na duhovni poti, to pomaga.
Kadar pa gresta partnerja vsak v drugo smer in eden od njiju ni zares na duhovni poti, lahko to za drugega predstavlja precejšnjo oviro. Lahko je tako, vendar ni nujno:-)

Pozdrav,
poznam primer, ko sta se partnerja pričela prepirati, ker je eden izmed njiju začel v tej smeri razmišljati in delovati. no potem je raje nehal in sedaj je spet mir v hiši… če je pa dobro, hm… je pa druga stvar..

LP
pikica

Partner sicer težav z mojo rastjo ali pač iskanjem težav samih po sebi ni imel. Sem jih pa doživela sama, ker sem začutila, da ob njem duhovno ne morem rasti. Vem, da se bere egoistično, a ni bilo tako mišljeno, vendar sem ga ravno s temi besedami (ob tebi, čuti, da duhovno ne morem rasti) zapustila. Je bilo težko, a sem morala. En drugega bi sicer slej ko prej onesrečila.

Vedno se moraš zavedati, da si najpomembnejša oseba v svojem življenju prav ti. To ni sebično, saj s tem prevzemaš odgovornost prav za vse,kar se ti dogaja, tako slabega, kot dobrega. Nič več dežurnih krivcev, nič več dobrodelnežev. Naenkrat si sama odgovorna za vse. Čudovit občutek in seveda velik napredek v dvigovanju zavesti.

Ljubezen loči od kasthekse ( o tem sem že pisal ) prav potreba po skupni rasti, skupni interesi, stvari, ki jih rada počneta skupaj in ne nazadnje skupna Ljubezen do Najvišjega. Ko nekega dne spoznaš, da je bila vajina zveza le katheksa in v njej ni bilo ljuezni ( po zgornji definiciji ), moraš oditi, če hočeš obdržati svojo integriteto. Pa ne gre samo za tvojo integriteto, ampak tudi za partnerjevo, saj bi od tu dlje bilo vse zlagano. Morda si prebrala G.Kalila delo Prerok. Če nisi, le daj, predvsem tisti delo ljubezni….

Pravilna odločitev, predvsem pa daleč od sebinosti in egoizma. Tvoja odločitev je bila zelo zrela in odgovorna.

Kaj pa če prideš do ugotovitve, da ob partnerju le težko duhovno rasteš oz. da tvoj partner nima posluha za tvojo duhovno rast, takrat, ko sta si že ustvarila družino. Jaz tu najprej vidim odgovornost do otrok in celotne družinske skupnosti. Mar ni sebično ločiti družino zgolj zaradi lastnega napredka?

Spet eno tipično “farško” mnenje. Splačalo naj bi se torej odreči svojim pričakovanjem, svojim sanjam, svoji rasti samo za to, da bo drugi zakonec lahko užival sadove svoje sebičnosti, otroci, ki rastejo v taksnem okolju pa bodo postali nevrotiki ali prevzeli neko drugo obliko sociopatološke motnje.

Nič ni vrednejšega od vašega življenja, ki ga nihče drug ne more živeti namesto vas. Takšen kodak v stran ni izraz sebičnosti, saj s tem prevzemate vso odgovornost za prav vse, kar se vam v življenju dogaja – dobrega in slabega. Ni potrebno več iskati krivde pri drugih, ni potrebne več hvaležnosti, ker ste za vse sami odgovorni. Neodgovorno pa je vstrajati vnekem razmerju, kjer ne živite svojega življenja in vas partner “duši”. Izgovori, kot je ekonomska sfera ( lepše je svobodno življenje v majhni garskonjeri, kot pa suženjstvo v zlati kletki ), ali izgovor “kaj bodo pa ljudje rekli” so izgovori iz časov grobega patrijarhalnega razmerja. Poleg tega ne “ločujete družine”, ker drzini se ne morete kar tako odpovedati. Vaši otroci so lahko le vaši in nikogar drugega. Rešite pa se spon, ki ovirajo vaš osebnostni razvoj. In to lahko otrokom le koristi, ergo tudi družini.

Ker sem jaz tista, ki je “Odšla”, ti lahko povem, da sem odšla (skupja z otroki), čeprav sva imela skupaj 3 zelo zelo majhne, vse še zelo predšolske otroke. In verjemi, odločitev je bila tako težka, mučna, da sem jo komaj preživela. In če sem se odločila zaradi sebe, sem zadevo speljala še dodatno prav zaradi otrok. Vsekakor bi mi bilo “lažje”, če bi ostala poročena, a delala bi proti sebi, proti svoji duši. Že tako je usihala. Osebno sem mnenja, da bi bilo prej sebično, če se ne bi razšla, saj ostati skupaj bi bila v resnici pot po liniji najmanjšega odpora.

Dodatno se lahko tudi vprašaš, kakšne vzorce, kakšne vrednote prenašaš na otroke? So to vrednote ljubezni, odgovornosti za lastno življenje, ali vrednote kvazi odpovedovanja, kvazi požrtvovanja, v kar jaz absolutno ne verjamem. S tem slabiš sebe in posledično otroke. Privzgojiš jim vzorce v imenu XY odpovedati se SEBI kar je, če bi verjela v greh (pa ne), največji greh sploh. Jaz sem jim želela pokazati ljubezen, jim vsaj ne onemogočiti možnost spoznati, kaj Ljubezen je in kaj tudi ljubezen med moškim in žensko je. V zakonu tega ne bi mogla.

Končno tudi, tako kot otroci niso naša, niso nikogaršnja last, tako tudi starši nismo njihova lastnina. Smo tu zato, da jih v letih, ko se sami ne morejo oskrbimo, jih preživimo, ja, a bistveno je, da jim damo predpogoj, jim omogočimo štart spoznavanja samih sebe in prevzemanja odgovornosti za vsa svoja dejanja. Tudi, da jih “odstavimo”, ko je čas za to. Ne pa čustveno dušimo in delamo iz njih ne le socialne, predvsem in sploh čustvene invalide, ki zaradi posesivnosti staršev (ali zaradi njihovega egoističnega polnjenja lastne čustvene praznine z otroki in njihovo ljubeznijo) ne bodo mogli spoznati in začutiti niti L od Ljubezni. In prepričana sem bila in še vedno sem, da jim prav z življenjem v resničnosti (čeprav se zavedam, da je tudi ta resničnost le iluzija) lahko dam največ in jim s tem omogočim izkusit tudi verjetno njihovo izkušnjo. In verjemi, tudi to, srečen starš = srečni otroci, še kako velja. In jaz brez tega, da sledim duši, srečna ne morem biti. Šele zdaj jim lahko dajem pravo Ljubezen, točno zato, kot pravi Igor, ker za vse, za svojo lastno srečo in lastno ne-srečo, prevzemam v celoti in popolnoma odgovornost. Beseda “kriv”, “krivec” kar naenkrat izgine iz besednjaka. Strahovi se razblinijo.

Hvala, odšla!

Mar ni partnerski odnos in družina kaj več kot zgolj “lasno” stremljenje k duhobnemu napredku?
Kakšen vzor smo dali otrokom, ko smo zgolj zaradi svoje želje po duhovni rasti, napredku, razdrli zakon in družino? Govorim o družini in partnerskem odnosu, ki ne temelji na fizičnem ali psihičnem nasilju. O družini, kjer se otroci razveselijo očeta, ko se vrne iz službe. O družini, ki ima sicer tudi probleme, ampak nič nerešljivega. Gre le za področje duhovnosti, kjer konkretno mož živi povsem tradicionalno krščansko življenje, žena pa doživlja duhovnost mnogo širše in jo tako želi tudi doživeti. Je vzor otrokom pokazati, da se v tem primeru enostavno odide iz partnerskega odnosa, ali je boljši vzor otrokom pokazati, da je možno reštit nasprotja tudi na drug način? Je bolj egosistično imeti tri majhne otroke in nato ugotoviti, da ne moreš s partnerjem nikakor duhovno rasti in oditi ali je bolj egoistično (enostavno???) ostati?
Odgovor “Odšla” me ni prepričal…

Namen foruma ni, da bi kogar koli želel prepričati v karkoli. Naš namen je nuditi odgovore, ki jih črpamo iz teoretskega znanja, empiričnih izkušenj in širšega poznavanja področja. Toliko za začetek.

Drugič, naš namen ni vspodbujati polemiko o posameznih temah, ker v ta namen obstaja cela vrsta drugih forumov, ampak biti eden od ciljev, kamor se ljudje obrnejo v stiski. Popolnoma jasno nam je, da vsak odgovor ni dober za vsakogar, da ne posedujemo univerzalnega znanja in vedenja, da ne bomo vedno naleteli na absolutno strinjanje in da morda kdaj tudi zgrešimo, saj smo tudi mi samo ljudje. Zato ima vsakdo možnost poiskati alternativni odgovor še kje drugje, vsekakor.

Ljudje smo si tako različni, da je izredno težko, če ne že nemogoče, zavzeti neko stališče, izpeljati artikulacijo ustreznega odgovora, ki bi vsem ustrezal. Kako je vaš ego razporedil ponderje v vašem življenju, kakšne in katere so vaše vrednote in kako so pridobljene, s kakšnimi vzorci ste izšli iz tistih najnežnejših razvojnih obdobij….. Zato so naši odgovori odraz naših misli, stališč, znanj in izkušenj, ki so čim bolj uveljavljena, poznana, potrjena v praksi, veljavna skozi dolga obdobja …. Nikakor pa niso vsiljevanje neke doktrine, neke edine resnice.

Draga “odgovorna_sem”! Postavila si si svoje vrednote oz. ti jih je postavil tvoj ego. Veliko ti pomeni ideja srečne družine, varnega zavetja za otroke, udobja za partnerja…. Prav gotovo je tako prav in nobenega namena nimam, da bi te prepričeval o nasprostnem. Ne nameravam pa zato spreminjati svojega prepričanja, ki je:

1. Človek se mora postaviti na prvo mesto pomembnih oseb v svojem življenju in s tem prevzeti tudi vse odgovornosti za vse, kar se mu v življenju dogaja!
2. Vaši otroci niso naši otroci, le sinovi ih hčere klica Življenja k Življenju so. Prihajajo po vas in ne od vas in niso vaša lastnina. Lahko jim darujete Ljubezen, ne morete pa jim dati svojih misli. Oni imajo svoje misli. Predvsem pa lahko sprejmete njihova telesa, ne pa duš, ker njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi, niti v sanjah ne morete obiskati! ( Kahlil ). Zato je izgovor o ohranjanju partnerstva zaradi otrok nevzdržen.
3. Duhovnost je najvišji skupni interes v nekem partnerskem odnosu in potreba po tem je najmočnejša sila, ki združuje dve bitji. Vse ostalo so detalji.

Seveda se tudi jaz ne strinjam, da bi človek odšel iz nekaga odnosa, katerega plod so trije majhni otroci, saj ljudje se ne spreminjamo tako hitro in obdobje treh otrok je kar obdobje, v katerem imaš dovolj časa za spoznanje svojega partnerja, če si tega nisi vzela že prej. O tem, kaj pa je egoistično in kakšen namen ima odhajanje, pa ne bi sodil. Vem le, da razhajanja v duhovni rasti privedejo do mnogih drugih razhajanj, ki niso tako “egoistično enostavna”. Recimo, pri vzgoji otrok, če že hočeš. Kaj se zgodi z otroci, ko se njihova hiša iz kart, ki si jo zgradila zaradi videza srečne družine, v kateri otroci z veseljem pozdravljajo očeta, ko se vrne iz službe, nekega dne podere? In se podere, neizogibno, ker prihaja v takšni skupnosti do vedno večjih nesoglasij. Se pa strinjam, enostavneje je ostati in odgovornost preložiti na drugega, na okolje, družbo, učitelje, prijatelje….. Hrast in cipresa pač ne moreta rasti v senci drug drugega ( Kahlil )!

Za konec tudi ne bom dejal, da me nisi prepričala. Povedala si svoje mnenje, kot jaz svoje. Oba sva prepričana…………

Tega, kar ste zapisali v 2. točki (Vaši otroci niso naši otroci, …), se zavedam, čeprav je razlika, ali tu govorimo o otrocih, ki nas še kako potrebujejo ali o že na 3/4 odraslih ali celo v celoti odraslih otrocih. Razlika je med “zapustiti” otroka (bodisi mati ali oče), ali pustiti mu oditi, pustiti mu živeti po lastnem prepričanju. Seveda morajo pa starši sami oceniti, ali otroku večje travme puča partnerski odnos staršev, ki sta večkrat v nesoglasju, ali ločitev staršev…
Pa še zadnji stavek 2. točke mi je dal misliti – ko govorim o ohranjanju partnerstva, govorim o njem ne samo zaradi otroka, ampak tudi zaradi otrok.

Nesoglasja v družini, so po moje tudi del življenja in tudi v njem odraščajo otroci in z zgledom jim kažemo, kako se nesoglasja rešujejo – npr. s pogovorom ali z ločitvijo.
Torej meni še vedno ostaja v začetku zapisano vprašanje: Mar ni sebično ločiti družino zgolj zaradi lastnega napredka?
In dodajam, mar ni vredno upati, da bo partner nekoč dojel našo duhovno rast in se nam morda celo “pridružil”?

Delam prav tomo, čemur sem se zaobljubil, da ta forum ne bo služil – polemiziram.

Tokrat ti bom odgovoril z vprašanjem in bom s tem polemiko zaključil. Vsakdo od nas ima svoj sistem vrednot, svoj sistem “ponderjev”, ki jih običajno narekuje ego. Moje prepričanje nikogar ne nagovarja k ločotvi ali odhodu, ampak k pametnemu razmisleku o svojem sistemu vrednot, o razmisleku, ki daje besedo tudi duši, ne le egu.

MAR NI SEBIČNO VSTRAJATI V NEKI NEUSKLAJENI ( sodobna zadeva – tuning!! ) ZVEZI IN SE PREPRIČEVATI, KAKO IZPOLNJUJEJM NEKO POSLANSTVO ZA EGO, PRI TEM PA OB POTI PUSTITI SVOJO DUŠO IN NJENO DHARMO?

Tole kar bom napisala, je že malce izven zastavljene tematike, a ker čutim, kaj “žuli” odgovorna_sem, naj dodam le to, da ne razumem nenehnega poudarjanja, da otrok z ločitvijo izgublja očeta/mater. Otroci še vedno imajo mamo in ravno tako imajo očeta. Tudi “lasten napredek” v tem kontekstu težko zavzame čelno mesto. Ob samem dejanju ločitve sem vedela, v kaj se podajam, nikakor ne v dejanje “duhovne rasti” po pisani besedi, s čimer mislim, da lahko karkoli delam na sebi ali s sabo (branje duhovne litarature, joga ipd). Ker ne morem. V tem trenutku še ne in še kar nekaj let ne. To sem vedela, sicer težko sprejela, a sem. Ob treh majhnih otrocih bolj kot ne le sem. A vsaj sem, obstajam, živim in vem, da sem to jaz. In ko bo prišel čas, bom pripravljena. Če bi ostala v prejšnjem stanju, bi se izgubila in dvomim, če bi spet našla na pot. A vseeno ali morda prav zato se spreminjam in si postajam še bližja. Težko razložim … Pustimo.

Glede otrok in ločitve sem izkušnjo dala čez tudi sama, v vlogi otroka. Bila sem zelo senzibilen, zelo občutljiv otrok (verjetno preveč) in čeprav je v naši družini na zunaj in na nek način vse izgledalo bp, tako ni bilo. Ni bilo ljubezni med stašema, ni bilo stika, ni bilo ničesar, niti najmanjšega krega. Nič. Bila sva le dva otroka. Kot deklica sem to čutila in me je bolelo, zelo. Tako zelo, da sem jima v najstniških letih zabrusila, zakaj se ne ločita, zakaj vztrajata skupaj. ja, želela sem, da bi šla vsak svojo pot in si poiskala sebi bolj primernega partnerja, nekoga, ki ga bosta ljubila in bila ljubljena. Pa nista, sta in smo nadaljevali gledališko igro … dokler nisva z bratom stopila v dvajeta leta. Takrat je oče odšel – z besedami: “Čakala sva, da odrasteta“. On si je našel novo partnerko, s katero sta srečna, se ljubita. Mama nikoli. Ker ko je ošel, je bila že preveč ubita, izgubljena … Zdaj si želi iskati, poiskati sebe, a išče se tam, kjer se ne bo našla. V sferah bolečine, obupovanja, obžalovanja in predvsem sovraštva ….

Nekoč sem hotel izpostaviti razliko med moškim in žensko v naši družbi, ki se tako jasno odraža iz tvojega prispevka. Pa tega nisem storil, ker ni v skladu z mojim prepričanjem in sem ti sedaj hvaležen, da si to storila!