V družbi smo imeli zanimivo debato o tem kaj naj bi partnerstvo(mož+ žena) bilo. Rečeno je bilo da večinoma v partnerstvu preigravamo vloge s starši, se igramo igrice mati – sin, oče – hči, in podobno in da tako od partnerstva ostane bore malo. Kakšno naj bi pravo partnerstvo bilo? O tem smo sicer prišli do teoretičnih zaključkov, ki pa v praksi ne zdržijo pogostokrat. Zanima me mnenje uporabnikov tega foruma – kako bi opisali zdrav in pošten partnerski odnos?

takšen, kjer se partnerja igrata igro mož-žena

Logično, da preigravamo starševske vloge, saj so takšni naši vzorci. Če jih ne presežemo, reagiramo vedno enako.

Partnerstvo (za moje pojme) vključuje prevrednotenje in preseganje vzorcev, spoštljiv odnos do partnerja, zavedanje svojih besed, dejanj, poslušanje.

Toliko na kratko.

P.S.: In ne mislit, da je pri 2 moških ali 2 ženskah kaj bistveno drugače.

Če partnerstvo dojemaš kot preigravanje nekih vlog, ki jih je pred tabo igral že nekdo drug, potem nisi v partnerskem odnosu, ampak v teatru kjer je vse zaigrano in inscenirano, ti pa imaš funkcijo nekakšnega korepetitorja.

Bolj kot definicija partnerstva (btw. poglej si kaj pravi SSKJ) je pomembno kaj čutiš. Če se sprašuješ WTF jaz delam skupaj s tem človekom, potem to ni to. Če pa se počutiš kot da si prišel na konec romanja in tam spoznal svojega boga, ….eeee to je pa druga muzika 🙂

Drugače pa, v resnici pojma nimam in samo malo nakladam 🙂

Vendar zelo dobro! 🙂

Sem ga doživela in se ga ne da opisat… Saj bi z opisom 100% kaj izpustila in bi bil pol videti luknjast ter pomanjkljiv…

Kakršno koli partnerstvo je podjetje, kjer je treba delati! Zabušavanje, ali soliranje, brez vednosti partnerja spravi podjetje na kant!
Vse ostalo je “tapetništvo” (filozofiranje).

Partnerstvo je trening za dogradnjo njenih for.

zdrav in pošten partnerski odnos = spoštljiv, kjer sta se pripravljena poslušat in vživljat, bit sočutna.

Toda, če se:
– samo posluša in ne sliši, je nesmiselno
– vživlja, brez sočutja, zgolj v lastni prav…spet nesmiselno

Skratka, ugotavljam da ni univerzalne formule in danes je takšen dan (ups mislim, da spet nagaja polna luna), da ne verjamem v pravljice:).

Toda, če se:
– samo posluša in ne sliši, je nesmiselno
– vživlja, brez sočutja, zgolj v lastni prav…spet nesmiselno

Skratka, ugotavljam da ni univerzalne formule in danes je takšen dan (ups mislim, da spet nagaja polna luna), da ne verjamem v pravljice:).[/quote]

Univerzalne formule vsekakor ni, toda če rezoniram tvoj prispevek … nesmiselno … pravljica …, skratka nimaš kaj pozitivnega za povedat o partnerskem odnosu. Polna luna pa kar traja …

Toda, če se:
– samo posluša in ne sliši, je nesmiselno
– vživlja, brez sočutja, zgolj v lastni prav…spet nesmiselno

Skratka, ugotavljam da ni univerzalne formule in danes je takšen dan (ups mislim, da spet nagaja polna luna), da ne verjamem v pravljice:).[/quote]

kaj bi pa ti rada povedala, tralala, mi pa tud ni jasn.

aktivno poslušanje zajema tudi slišati in je smiselno, ker pomeni pogovor, smiselen pogovor pa terja prisotnost-biti tukaj in zdaj. vživljanje s sočutjem je pa tudi smiselno in vživljamo se ponavadi v drugega, a ne in drugi v nas. a ti se lahko vživljaš brez sočutja, a nista to dve besedi, ki pašeta skup in dejansko pomenita isto. empatija pa to.

Toda, če se:
– samo posluša in ne sliši, je nesmiselno
– vživlja, brez sočutja, zgolj v lastni prav…spet nesmiselno

Skratka, ugotavljam da ni univerzalne formule in danes je takšen dan (ups mislim, da spet nagaja polna luna), da ne verjamem v pravljice:).[/quote]

kaj bi pa ti rada povedala, tralala, mi pa tud ni jasn.

aktivno poslušanje zajema tudi slišati in je smiselno, ker pomeni pogovor, smiselen pogovor pa terja prisotnost-biti tukaj in zdaj. vživljanje s sočutjem je pa tudi smiselno in vživljamo se ponavadi v drugega, a ne in drugi v nas. a ti se lahko vživljaš brez sočutja, a nista to dve besedi, ki pašeta skup in dejansko pomenita isto. empatija pa to.[/quote]

Želela sem povedati, da se vsaka smiselnost lahko vidi kot “ukana”. Teorija je eno, praksa drugo.

Ja, aktivno poslušanje zajema poslušanje z ušesi (slišno), z možgani (miselno) in s srcem (celostno). V praksi se marsikdo vidi kot aktivni sogovornik, vendar je še daleč od tega, da bi povezoval vse tri ravni. Je mogoče najti dva, ki bi bila kompatibilna v tem na dolgi rok? Ali egoizem prevlada…

Zmožnost vživljanja v čustva drugih…lepo je, če je ob tem prisotno tudi sočutje. Pa je vedno tako? Nekdo se lahko poistoveti, vživi v sovražno čustvo, kar zame ne pomeni, da ima sposobnost sočutja.

A vendar…
»Ljubezen in sočutje sta nujnost, ne razkošje. Brez njiju človeštvo ne more preživeti.« Dalai Lama

Jaz bi dal malo za hec malo za res dve ravni: moško in žensko. Glavo in ušesa. Moškemu je ženska za ušesa da sliši, ženski je moški glava, da misli. 🙂 Seveda ne če je emancipirana.

Saj se hecaš:))

eh tadej boljš je tale; moški je bog in batina….bog za sebe in batina za ženo))

Zakaj bi se hecal, tralala?
Tako je flash! 🙂 Z malo pretiravanja. Samo zdaj boš razkuril vse te emancipirane bejebe, ki mislijo da so moški. Pa bova dobila batine. 🙂

dvomim, zadnje časa opažam precejšno mero politične korektnosti na vseh področjih, kar me čudi, ker to ponavadi vodi v frustracije in frustracije v notranje boje…posledice so znane))

dvomim, zadnje časa opažam precejšno mero politične korektnosti na vseh področjih, kar me čudi, ker to ponavadi vodi v frustracije in frustracije v notranje boje…posledice so znane))[/quote]

Meni posledice niso jasne:)) Bodi konkreten…

Sej nisi mislil trde roke, a? :))))))))))))