Pozdravljeni,

V mladostniških letih sem si predstavljal, da se v partnerskih zvezah poslušaš, dopolnjuješ se podpiraš, sodeluješ, omogočaš rast drug drugemu ter se odprto dogovarjaš in pogovarjaš. Z temi predpostavkami sem tudi iskal in se odločil za resno zvezo, Po cca 2 letih skupnega življenja  sva se poročila.

Sedaj sva v zvezi že preko 20 let ( 3 otroci)in sem se, zaradi idealizirane predstave , predvsem pa neznanja o odnosih popolnoma prilagodil partnerki. Ugotavljam, da me je imela vedno v poziciji, ko sem želel biti slišan v odnosu, ko sem izrazil, kar je meni pomembno je preslišala ali pa me obtožila. Njene želje so na prvem mestu, če izrazim svoje mnenje, da pa jaz ne bi šel tam na izlet ampak drugam, dobim takoj pa pejt sam, jaz grem pa sama z otroci.

Ampak v tem delu sem se prilagodil , poznam reakcijo in zavoljo otrok vedno pokimam.

Večjo težavo mi zadnja leta predstavlja dejstvo, da pospravljam za vsemi pri hiši, ( poleg tega so si omislili še hišnega psa in mačko), ko sem poskušal priti z idejo, da bi si delo razdelili Oz. da je prav da npr. papirje od sladkarij ali pa umazan krožnik pospravi vsak sam za sabo v pomivalni stroj, žal ni bilo soglasja. V enem obdobju sem se zavestno odločil, da tega ne bom več počel in bom pustil naj se hodi po smeteh, zmanjka čiste posode, prostora na policah,…

Rezultata ni bilo.

Vse skupaj mi postaja že smešno, ker enostavno ne vem, kako naj se premaknem, v določenem trenutku sem dobil idejo, da se preselimo v stanovanje, ker predvidevam, da bi jih tam zaradi prostora pričel prej motiti nered.

Osebno menim, da je ključ mojega neuspeha v tem , da je pogled partnerke na čistočo kampanjski. Torej pospravlja šele takrat, ko se nabere toliko, da se splača. Zgornji pogled večnega optimista,  če pa realno pogledam pa je  to le vrh ledene gore nerešenih odnosov.

Ima kdo kakšno idejo kako bi lahko vsaj en del obrnil bliže mojim pogledom ali sem dejansko v brezupni situaciji in partnerka komaj čaka, da odidem iz njenega življenja, ker ona ne želi narediti prvega koraka, jaz pa želim ostati v bližini svojih otrok in se prilagajam za voljo miru. Seveda mi vloga moške copate ne leži vedno in takrat sem vse samo človek ne.

Bila sva tudi na partnerskem svetovanju in partnerka tudi obiskuje psihologa, tudi jaz sem bil na posvetu, vendar je odločitev vedno prepuščena vam.

Dejansko ko gledam razvezane pare z otroki v moji okolici me misel na ločitev pripelje do tega, da je bolje potrpeti se prilagoditi in je to kar počnem bolje kot pa udariti po moško in oditi. Kakšne so pa vaše izkušnje?

V bistvu si ji odveč in potrebuje čas zase noče pa biti kriva razhoda. Gospa nima nobene motivacije se izboljšati v odnosu in vajina zgodba se počasi zaključuje. Noče krivde in odgovornosti ti pa sprašuješ po forumu neumnosti, mislim da je jasno da tako ne bo šlo.

Sploh pa gospa ne želi čustvenega tveganja da boš prišel domov z mlado tajnico. Takšno ponižanje bi preveč bolelo na stara leta. Drugje so lažji sadovi in lažje zgodbe in nagrade. Za oba.

Pač je utrujena od 3 porodov in dala ti je najboljša leta. Čašica je prazna. Kaj bi zdaj rad? Naredita plan za razhod in oba začnita novo zgodbo. Ti z mlado Filipinko, ona z lepim mladim Gancem. 🙂

Ne bodi copata! Si moški, ali si šleva? Ne se pustit tako izkoriščati. Družina je skupnost, v kateri je vsak dolžan nekaj narediti, ne pa samo eden, ki je kot suženj, ostali pa so kot gospodje.

Otroci najbrž niso več dojenčki. Torej lahko tudi otroci kaj naredijo in seveda gospa žena.

Skliči vseh skupaj in povej, da tako ne bo šlo več naprej!

Točno tako – vzemi se v roke in na delo.

Tvoj temeljni problem je, da se preveč prilagajaš. Domnevam, da je vzrok v nizki samopodobi, zaradi česar predvidevaš, da te bo žena zapustila, če se boš postavil zase. To se ne bo zgodilo – ženske okrog 40. leta starosti s prtljago (otroki) se hudičevo dobro zavedajo, da v primeru razhoda ne bodo niti v sanjah več dobile kakovostnega moškega.

Tvoja žena se torej najverjetneje zaveda, da si ti zanjo terna ali blizu temu (saj sicer ne bi s teboj naštepala treh otrok in s teboj vztrajala 20 let). To naj bo tvoje izhodišče za nadaljnje ukrepanje. Sam imam prav tako ženo (in otroke) s kampanjskim odnosom do pospravljanja ter močno željo po dominiranju. Nekaj let, dokler so bili otroci majhni, sem se prilagajal, ko so malo zrasli, pa sem začel postavljati svoje meje. Povedal sem ji, da jih bom branil tudi za ceno razhoda. Žena je videla, da je vrag vzel šalo in popušča.

Predlagam sledeč pristop, ki je v mojem primeru vžgal:

1. Določite jasna pravila pospravljanja – npr. eden skuha, drugi pospravlja po kosilu; vsakdo sproti pospravi za seboj. V primeru, da otroci česa ne naredijo v skladu z dogovorom, jim daš dodatne naloge in jim visiš za vratom, dokler jih ne opravijo (najedaj do onemoglosti, verjemi, da se bodo naveličali in te upoštevali). Z ženo greš ob neupoštevanju v konfrontacijo in po potrebi uvedeš sankcije (ukineš finančno participacijo, pošlješ jo iz skupne spalnice, sabotiraš izlete …). Če ti žena zbija avtoriteto pri otrocih, se z njo pogovori na samem in ji povej, da boš imel odslej do tega ničelno toleranco.

2. Skupne aktivnosti naj bodo vselej konsenzualne. Če se žena ne želi prilagoditi, se tudi tebi ni treba. Organiziraj ločen izlet oz. dejavnost in povabi otroke – če so dovolj veliki, naj se sami odločijo (če so manjši, se odločiš ti). Redno sabotiraj njene ideje, dokler ne bo ugotovila, da si samostojna odrasla oseba, s katero je treba sklepati kompromise.

Seveda je to smiselno le, če predvidevaš, da je ženi še kaj do tebe. Postavi jo pred dejstvo: ostani in se prilagajaj ali pa pojdi! Poglej se v ogledalo in se začni ceniti. Kdor se ne ceni, ga tudi drugi ne.

Spoštovani,

drži kot ste zapisli – ena od neprijetnih strani vaše situacije je dejstvo, da je odločitev na koncu vedno vaša. In ne samo odločitev, pač pa tudi vse njene posledice. To izhaja iz definicije odraslosti in pripradajoče avtonomije. Če bi od svetovalca ali npr. prijatelja pričakovali, da vas bo direktno usmeril v odločitev, bi se s tem odpovedali delu svoje odraslosti/avtonomije. Predpostavljam, da bi bila lahko v tem primeru korist za vas to, da se izognete odgovornosti za svojo odločitev.

Bistvo vaše težave vidim v psihološki pogodbi, ki sta jo z ženo “podpisala” v času skelpanja veze. Takrat sta večinoma nezavedno dorekla pogoje, pod katerimi bo delovala valjina veza. Moja groba predpostavka, je da bi lahko bila del pogodbe iz vaše strani približno takaa postavka: “ok, jaz se bom podrejal, prilagajal, se žrtvoval, doma več delal, ampak zato mi pripaga privilegij, da bom nosil manj odgovornosti, se izognil konfliktom, kritikam ter da bi drugi videli, kar sam mislim o sebi – da sem slab, nepomemben, nevreden ljubezni”. Nekaj o psihološki pogodbi sem zapisal tukaj: https://med.over.net/forum/tema/nasvet-v-zvezi-z-locenim-moskim-3502817/

Kot rečeno, to je samo groba hipoteza v ilustracijo. Najbolj elegantno se ozadje in rešitve opisane dileme poišče v svetovalnem procesu. Lahko vam koristi, da pobrskate po mojih odgovorih na temo notranjega konflikta.

Lep pozdrav,

Uroš Drčić