Partnerski odnos se slabša
Spoštovani,
stara sem 30let, on 32let, imava 2,5leti staro hčero, trenutno sem v četrtem mesecu nosečnosti.
Skupaj sva 10.let, vmes sva za kak mesec prekinila vezo, kar danes mogoče včasih obžalujem, kajti že takrat se je pokazalo kakšen je, ampak ker je takrat obljubljal da je pa zdaj razume kaj sem mislila sva se pobotala, namreč potrebuje ogromno časa zase in še ko sva bila sama sem jaz dopoldne kuhala delala razne zadeve on je bil na računalniku, popoldne se je zadeva ponovila in vse do večera, ko sem spet sama sedela pred televizorjem. Ne bom nič rekla spolni odnosi so ok, je dober oče, je skrben mož, ampak nekako ne najdeva skupnega jezika ko se pogovarjava o družini. Oba delava zelo mešan delavnik, se pravi tudi vikende in praznike, zato je z mojega stališča in videnja potrebno ogromno načrtovanja in organizacije da bi lahko delovali kot družina, on pravi da ne bo nič načrtoval vnaprej ker je to njemu brez veze in tako se dogaja da pač gre življenje mimo nas brez da bi ga zajeli s polno žlico. Če sva oba doma gre dan nekako takole, jaz poskrbim za hčero, kosilo in tako naprej, on vstane nekje okrog 9h, skuha kavo, si vzame čas približno urco da vse v miru pogleda, potem greva midve na svež zrak, če mu rečem če gre z nama, mogoče gre, sam od sebe zelo malokrat, po kosilu malo počijemo, potem če smo doma se seveda ponovi zgodba da gremo na svež zrak, ko pridemo notri je na vrsti večerja ki jo pripravim jaz, medtem in po tem on po vsej verjetnosti leži pred tv-jem in hčera se poleg igra, pa saj sodeluje, ampak več ali manj leže, po večerji pa se mi zdi da samo čaka da bo ura toliko da gre hčera spat ki jo večinoma seveda dam jaz, potem pa jaz pred tv, on za računalik in to je najin odnos, včasih seveda počaka toliko da je spolno odnos mimo potem pa gre.
Poleti večinoma ni tako, saj večkrat večere preživiva na balkonu in se pogovarjava, ampak zima je dolga in sedaj v času nosečnosti sem verjetno še bolj občutljiva. V glavnem nekako upam da ste si ustvarili sliko, nekako se zavedam da najin odnos ni slab, problem je le, ko se želiva pogovoriti, on ni človek ki bi se znal izražat niti preveč dobro poslušat, ker v vsaki stvari najde sebe in iz sebe naredi žrtev – primer: vem da sem sama včasih preveč zahtevna pa izpade da diktiram ampak povedala sem mu že, da naj bo moški, naj me včasih razvaja, me pelje na romantično večerjo, prinese šopek rož, da se bom počutila ljubljeno , žensko, naj sam od sebe reče boj jaz danes dal hčero spat, naj sam od sebe kdaj reče gremo danes na izlet in za izlet planira kam, ampak nič od tega, on mi bo raje na vse to rekel, kaj pa ti nardiš zame……
Vem da je priden, skrbi za naju, skrbi za hišo, ampak kako naj še greva naprej, ker meni partnerski odnos, družina, čas ki ga preživimo skupaj zdaj ko otroci še niso v šoli pomeni največ na svetu – on pa se mi zdi da je človek tak kot so živeli 30let nazaj, mama je pedenala družino spredaj in zadaj, vedno bila na zadnjem mestu, oče pa si je vzel čas takrat ko si je sam to zaželel in takrat so bili vse prezadovoljni.
Jaz se zavedam in tudi priznam da nosim posledice ker sem pri 12-ih izgubila očeta in jaz sem karakterno povzela po mami da ima vajeti ona v roki, zavedam se svojih slabosti, ne vem ampak zdi se mi, da se sama skušam popraviti. On je prav tako očeta izgubil pri 12-ih, njihova mama zame ni prava mama, on se je sam vzgojil, še danes komunikacije razen o vremenu v njihovi družini ne poznajo, tega se partner zaveda, ampak ne prizna pa si, da določene slabosti prav zaradi tega ima, kaj šele da bi kaj naredil v zvezi tega. Posledica najinih prepirov okrog odnosa privede do tega da padajo žaljive besede, včasih eden drugega že prav sovraživa in se po več dni ne pogovarjava………..prosim vas za vaše mnenje, hvala in lep pozdrav
Spoštovana petja81!
Precej razočaranja in jeze se je nakopičilo v vas. Zelo si prizadevate za to, da bi vama uspelo, toda zaenkrat ste precej sami v teh prizadevanjih in to boli. Odgovornost za odnos je preveč neenakomerno porazdeljena. Kaj pa v zvezi z vajinim odnosom, bližino, sodelovanjem, skupnim preživljanjem časa in podobno doživlja vaš mož? Je precej zadovoljen in ne razume, kaj bi sploh radi? Koliko razumete njegovo doživljanje. Najprej morate sprejeti eno osnovno pravilo: ne morete ga vi pripraviti do tega, da bo bolj v polnosti mož in oče, če se za to sam ne odloči!
Iz vašega pripovedovanja se da čutiti, da ste zelo previdni z njim. Česa vas je tako strah, da ga morate tako ščititi? Kako se počutite, ko (v četrtem mesecu nosečnosti!) zjutraj vstanete in začnete z delom, on vstane ob 9-ih (?!), se usede za računalnik in porabi kakšno uro, da pregleda razne zadeve (?!), potem vaju pusti, da gresta na sprehod, on je po možnosti še naprej za računalnikom, ali pa na kavču pred TV-jem, medtem ko pripravljate večerjo? Kako vam je zvečer, ko imate občutek, da komaj čaka, da bo šla hči spat, da bo šel spet za računalnik. “Včasih počaka, da je spolni odnos mimo, potem pa spet gre”, pravite. Se vam to ne zagnusi? Predvsem pa, kje je vaša jeza? S čim je vaš partner tako zasvojen? Koliko imate v resnici dostopa do njegovega sveta in doživljanja? Občutek je, kot da je tukaj polno enega prikrivanja.
Dokler se vaš mož ne odloči (čustveno) vstopiti v vašo družino, ga tudi ne morejo zanimati načrti za naprej, saj živi bolj iz dneva v dan in podoživlja odnos z mamo, ki ga je imel doma. V tem odnosu ni bilo prostora za iniciativno, izražanje sebe, bilo je tesnobno, potrebno se je bilo umikati, “odklopiti” od teh nevzdržnih čutenj. In občutek je, da sta še danes tam, v teh svojih družinah, vsak po svoje nesrečna in zelo osamljena. Kot sem že dejal, ni vaša naloga, da ga prepričujete, naj bo bolj pozoren in vam kupi kakšen šopek rož, da se boste čutili ljubljeno, in naj se bolj aktivno igra s hčerjo, ker ga ima zelo rada in se prav razživi, če se z njo na svoj način poigra oče. Do tega bo moral priti sam.
Če prav čutim, trčite ob tem v neke vrste nemoč, ker ni vse odvisno od vas in vaših prizadevanj. Vi ste motivirani, iščete pomoč in si želite, da bi življenje ne teklo mimo vas, temveč da bi ga vsi skupaj “zajeli s polno žlico”. Kaj lahko torej konkretno storite, če ne morete prisiliti partnerja, da se spremeni tako, kot bi si želeli?
Predlagam dvoje. Najprej razvijajte zanimanje za partnerjevo doživljanje, brez da bi dajala sodbe. Vprašajte ga, kako mu je, ko odideta na sprehod in ostane doma. Ali čuti sram, ker ne gre z vama, ker ga ni tam, ko se sami s hčerko srečujeta sosedi in vas sprašujejo, če je vaš mož v službi? V takih situacijah bi lahko vi čutili sram, ki je čisto njegov. Kako mu je, ko sedi za računalnikom in klika? Kaj čuti? Kaj doživlja? Kaj mora začutiti, da preneha s klikanjem? Morda gnus? Razočaranje? Kako mu je, ko prihaja izza računalnika v spalnico, medtem ko vi že spite? Se čuti krivega in poraženega, je sproščen in zadovoljen? Kaj čuti, ko se vračata z obiska pri njegovi mami? Je jezen, razočaran? Je kaj dobil zase? Vprašajte ga, kaj čuti, ko je ob hčerki, ki se igra v dnevni sobi. Ta vprašanja vam lahko zvenijo cinično, toda namen tega je, da partner začuti nekatera čutenja, s katerimi očitno ni v stiku in mu zato še ni treba ničesar narediti. Takšna vprašanja ga znajo postopoma dodobra vznemiriti, saj posegajo v globino njegovega doživljanja in vzdušja, ki ga nevede soustvarja. Seveda imate tudi v svoja vprašanja, na katera si boste morali odgovoriti: kako vam je, ko nimate dostopa do moževega doživljanja? Ste jezni, žalostni, razočarani? Kako osamljeni se počutite v tem odnosu? Kako vam je ob tem? Vas je strah glede vajinega sodelovanja ob visoki nosečnosti in po porodu? Ali o tem že kaj govorita?
In pa, zakaj je ob vas nekdo, ob katerem se je precej težko umiriti in počutiti izpolnjena?
Drugo, kar vam svetujem, pa je v zvezi z jezo. Ne sodelujte pri tem preziru in jasno zahtevajte od svojega moža, da se neha sramotiti in poniževati ter začne v vajinem odnosu na polno sodelovati. Ne gre za to, da boste njega spremenili, temveč jasno povejte, kaj doživljate in kaj pričakujete od njega. Saj jeza niso le nekontrolirani izbruhi, lahko jo pokažete z odločno in spoštljivo držo, zato se vam je ni treba bati. In predvsem, z njo ne boste izgubili moža, ker vaša jeza nima te moči. Lahko pa mu pomaga, da bo začel sebe bolj ceniti, da mu ne bo treba vztrajati v tem sramotnem početju. Veliko bolje je, da začnete jasno izražati svoje doživljanje, kot da se mučita v dnevih tišine.
Čutim, da tukaj ostaja še precej nenaslovljenih stvari, predvsem v zvezi s smrtjo vajinih očetov, o čemer ste povedali bolj malo, je pa imelo najbrž precej veliko težo za vaju oba. Tudi te teme se bodo odpirale ob svojem času. Če se stvari ne bodo izboljšale, vama priporočam zakonsko terapijo, da ne bo šlo vse skupaj predaleč.
Lep pozdrav,