Spoštovani,

Naj na kratko pišem moj primer glede problemov v partnerski zvezi.

Imam 33 let, partnerka ima 30 let skupaj sva že več kot 3 leta in v v vsem tem času lahko rečem, da sva se dobro razumela brez kakšnih prepirov in seveda tudi intimno ni bilo do nedavna nikakršnih problemov. V začetku najine zveze je bilo veliko več nežnosti in seveda sva imela tudi bolj pogoste spolne odnose, v zadnjem letu pa so se stvari spremenile. Poleg vse manj objemanj in nežnosti se je manjšala tudi frekvenca odnosov. Vem da se bo slišalo neobjektivno, vendar so z moje strani vedno prihajale pobude za intimni odnos, a partnerka se je vedno izgovarjala da je preveč utrujena od službe. Poleg tega nisem partnerke nikdar silil ali želel le nekih površnih intimnih stikov, saj je intimni odnos zadovoljiv le če se prepustiš in se ne obremenjuješ glede časa koliko traja, pomembne pa so tudi druge vskdanje pozornosti, ki jih zadnje časa pri partnerki pogrešam. Intimni odnos nisva imela že 3 mesece. Torej v zadnjih treh mesecih kljub me vedno zavrne in dejansko opažam, da mi ne pusti priti blizu intimnih delov telesa. Zaradi tega se mi zdi da se vedno bolj odtujujeva in živiva kot kakšna penzionista. naj omenim, da meni intimni odnosi zelo veliko pomenijo v zvezi in sedaj sem prišel na točko ko ne vem kaj storiti. Zdi se mi kot da so se njeni interesi od zveze preusmerili na službo (edina okupacija, saj nimava otrok in tudi gospodinskih opravil ni potrebno opravljati ker živiva s starši v gospodinjstvu).

Večkrat sem se poskušal pogovoriti z njo, vendar me je vedno zavrne kaj spet travmiram in naj jo pustim pri pri miru ker je zelo utrujena. Priznala mi je le, da je njena želja po intimnih stikih ugasnila, ker ima toliko stvari v glavi, da se ne more prepustiti intimnim stikom. Tega pravzaprav ne morem razumeti, sa sva oba mlada in zdrava in je povsem normalno da ne moreš kar prekiniti z intimnimi stiki. Poleg tega bi tudi stress lažje sprostila s posvečanjem drug drugemu. Zelo odkrito sem jo tudi vprašal, če ima drugega, ker sem se pripravljen o tem odkrito pogovoriti, saj tako ne gre več dalje. Vendar je zatrdila da ji niti v sanjah ne pade na pamet da bi bila z nekom drugim in da vidi svoje življenje z menoj. Prav tako jaz želim svoje življenje preživeti z njo, vendar ne vem več ali bi bilo bolje poskušati s pogovorom naprej (tudi partnerski svetovalec) ali pa postaviti ultimat oz. prekiniti zvezo za določeno obdobje naj premisli o prioritetah v svojem življenju, vendar se bojim da s tem ne bi rešil problema ampak ga še poglobil. Znašel sem se v situaciji ko mi je do nje dosti več kot njej do mene in ne vem kako naprej, vendar če se situacija ne bo izboljšala menim da ni prihodnosti za tako zvezo.

Prosim za vaše mnenje.

Lep pozdrav, Andrej

Andrej

Vaše sporočilo na nek način razbija črno belo sliko o odnosih med moškim in žensko. Sicer nimamo zgodbe vaše partnerke, kot pišete pa izgleda, kot da se ona umika iz (intimnega) odnosa. Zakaj to počne, zaenkrat ve (če sploh?) samo ona. Ko prebiram vaše sporočilo, se težko izognem občutku, da vi intimnost in bližino zelo enačite s spolnostjo. Lahko samo ugibam, da morda to moti tudi vašo partnerko. Vi pa imate namesto ugibanja možnost, da to izveste. Poskušajte se z njo pogovoriti na način, ki ne bo čisto nič zahteval, pričakoval, obtoževal… Pogovorita se o vajinem odnosu nasploh, v začetku se raje izognite pogovorom o spolnosti. Saj tudi vam manjka še kaj drugega, mar ne? Če vama tak pogovor ne bo šel ravno najbolje ali če z njim ne bosta nič spremenila, potem je naslednji korak, da si poiščeta strokovno pomoč. Če partnerka zavrne pogovor in strokovno pomoč, vam res ne ostane kaj dosti drugega, da se iskreno vprašate ali želite še naprej živeti v taki zvezi. Ultimati običajno ne prinesejo nič dobrega. Tudi če se bo partnerka iz strahu, da vas bo izgubila, odločila za strokovno pomoč, je to slab obet za uspeh take pomoči. Odnosa namreč ne spremeni terapevt, ampak ga spremenita partnerja – če si tega oba želita. Ključno vprašanje torej ni ali si vaša partnerka želi živeti z vami, ampak ali si želi drugačnega odnosa z vami.

Andrej, z vašimi željami po drugačnem odnosu ni nič narobe, morda je kaj “narobe” samo z načinom, kako želite priti do njega. Tudi če to drži, je vsak odnos odgovornost dveh. Želim vama, da se tega čim prej zavesta in se odločita tako, kot je za vaju najbolj prav.

Pozdravljeni!

Oglašam se zato, ker sem v bivšem zakonu imela podoben problem – ker je bil moj bivši sposoben bližine samo skozi spolnost, sem se postopoma in nezavedno začela ohlajati in včasih niti dva tedna ali cel mesec sploh še pomislila nisem na seks. Veliko sem razmišljala, zakaj se ne morem ljubiti in iskala vzroke, od tehnike, zdravja,…pa nisem nič našla, zakon pa mi je propadal. In kako krivo sem se počutila, ker nisem mogla možu dati tega, kar si je želel. Na koncu nisem več prenesla, da bi se me sploh dotaknil. Končalo se je z ločitvijo.

Šele kasneje sem ugotovila, da se je to zgodilo zato, ker moje potrebe po čustveni bližini, ljubezni, nežnosti niso bile izpolnjene.

Morda je tudi v vašem primeru tako – mogoče bi kaj rešil odkrit pogovor, kaj kdo od parnterjev pogreša. Morda se vama godi tako kot se je meni – sama nisem vedela, kaj mi manjka. Pomanjkanje veselja do spolnosti pa je vsekakor resno opozorilo, da v odnosu nekaj temeljnega ne štima in vodi k propadu odnosa.

Lp

Ko sem pisal tele vrstice zgoraj sem upal na preživetje najine zveze, vendar tako kot sem opisal že decembra lani z njene strani ni bilo interesa. Ker razumem da človeka za skupno življenje ne srečaš kar tako v življenu sedaj vidim da sem še predolgo prenašal take razmere in bil preveč toleranten do tega da mora delati pozno zvečer, da je vedno utrujena že ko sem jo hotel objeti in skratka ni imela nobene interesa da bi si delila z menoj skupne trenutke. Kmalu mi je postalo jasno da je vpletena v najino zvezo še tretja oseba, saj so se začeli sredi noči SMS-i, mobitel pa je vedno nosila s sebo, kar pomeni da mi ni zaupala oz. je skrivala to pred menoj. Ko sem se hotel pogovoriti z njo je trdila da je samo sodelavec, vendar se je zadeva nadaljevala tako daleč, da sva najino vezo končala. Trenutno sem v situaciji ki si jo nisem predstavljal. Eno veliko razočaranje, prizadetost, brezvoljnost, ki že nekaj mesecev ne mine. Občutek da te nekdo prevara, ki mu zaupaš je preveč boleč in je osamljenost še dosti hujša.

Žal mi je, da se ti je to zgodilo. Vem, da nobena beseda ne pomaga kaj dosti. Edino kar ti lahko rečem je to, da si lahko srečen, ker nimata otrok. Boš prebolel, boš šel naprej in boš srečen. Mogoče ne danes ali jutri ampak boš.
Za tiste, ki imamo v te stvari še vpletene male škratke pa vse to postane še mnogo težje.

Srečno!

Glavo pokonci dragi moj.Razumem te da ti je hudo, vendar le čas celi rane.
Trajalo bo dolgo, morda tudi leto ali več, da malo pozabiš.Reševalo te
bo le celodnevno delo,ki ti bo misli speljalo na druge stvari.Ne pozabi
odhajati v družbo,kjer si boš moral najti novo dekle.Pomaga tudi ukvarjanje s športom,ki ti bo vsakodnevno dvigovalo samozavest in pozitivne misli, srečeval boš veliko pozitivnih ljudi ter srečal kako
dekle.Srečno naprej.

voxnoricum, zelo te razumem. Sama sem skoraj v identični situaciji, le da ni bil razlog zgolj seksualne narave, ampak tudi drugje. Žal sem bila v tvojem položaju sama, noben pogovor ni pomagal, zanikanja, nespoštovanje ipd, so privrela do vrelišča te dni.
Vsej zadevi sem prišla do dna, naj ti samo rečem, da trenutno čutim, da razočaranje ne pozna meja…
pogovarjaj se, ne zapiraj se vase. Pomaga, verjemi mi. Sama sem dolgo časa vse nosila v sebi in skrivala svojo bolečino pred vsemi.
Vse dokler si nekega dne nisem priznala in povedala naglas.
daj bolečino iz sebe, ker točno vem, kako boli. Žal še predobro 🙁

Dragi moj A…

kar se tiče tvojega dopisa…ti si vsaj na čistem in veš, da je komunicirala s tretjim…
Če se ti da, preberi v rubriki Ljubezenski nasveti (sexualni problem) pa ti bo morda malo lažje, ko boš videl, kaj imam jaz na grbi…

Saj bi ti rekla, da bo vse ok, pa še sebi ne znam…vseeno ti želim srečo v prihodnosti…

Bodi srečen, da se ti je to zgodilo dokaj kmalu in da nimata otrok. To je zelo pomembno. Vse ostalo mine slej ko prej. Govorim iz svojih izkušenj. Ta vaša izkušnja bo vsekakor pripomogla, da si boste naslednjo vezo gradili na bolj trdnih temeljih, ker bodo vanje vgrajene izkušnje. Čeprav boleče. Verjemite, dobro ste jo odnesli, kljub bolečini.

Pozdravljen!
Žal mi je, da si dovolil, da pride tako daleč. Si si pa kriv, iz uvodnega sestavka, za vajino ne-spolnost čisto sam!
Nisi je več rajcal, to je poanta.
zakaj, si sigurno kriv sam, že drugi so ti rekli, da verjetno nisi znal prav z njo, si ji vedno nakazoval, kaj te muči in jo držal pod pritiski.
Verjetno si bil preveč siguren v vezo in nisi dajal več impulzov moškosti, samostojnosti, samozavestnosti, erotičnosti, pomembnosti itd.
Za nas ženske je zelo pomembno, da je moški, s katerim smo, moški kot se spodobi in ne
– ali neka “baba”, kar pomeni, da se spremeni v našo copato
– ali preveč tečen in mahnjen samo za potešitev svojih seksualnih potreb.

Zdaj pa, ali si med seksom premalo gledal na potrebe svoje ženske in nisi znal dobro zadovoljiti njenih fantazij, ali pa si, v kar se glede na napisano bolj nagibam, postal kot njen potrček in si plazil za njo kot da nimaš svoje hrbtenice.
Napaka!

Drugič bolj pazi in verjemi, če se boš iz tega primera vsaj malo česa naučil, boš naslednjo žensko osrečil in se ti ne bo pripetila podobna situacija.
Je pa tako bolje, da sta končala, takšen odnos, kjer si ti plazil za njo, ona pa je igrala neko utrujeno šefico (ko se je počutila v vezi dovolj varno in te je “ujela”, seveda), itak ni nikamor vodil.
No ja, morda pa, ne smemo zanemariti možnosti, ona sploh ni nikoli doživela med spolnim aktom orgazma in ti je na začetku pač samo igrala, potem pa ji je postala ta igra prenaporna in odvečna. V tem primeru pa ne skrbi, se bo tudi njej zgodba ponavljala.

Vse dobro ti želim.

Zdravo Michelle,

sicer ti odgovarjam malo z zamudo, vendar mi je bilo zanimivo tvoje razmišljanje zato ne morem brez komentarja.

Zanimivo, da si me določila da sem jaz kriv da zveza ne obstaja več, da je nisem rajcal, nisem dal več impulzov moškosti, samostojnosti, samozavestnosti, erotičnosti, pomembnosti itd…
Ampak če bi dobro prebrala sem bil jaz tisti, ki je bil v odnosu vseskozi aktiven in je poskušal odnos zapeljati na nek drug nivo in prebiti ta led (na vseh vidikih).

Po tvoji teoriji je potem tisti ki prevara drugega še najmanj kriv saj je iskal le občutke, ki jih ni dobil pri partnerju, torej sem po tvoje kriv jaz, ki sem bil prevaran?!

Mislim da je to skregano z logiko pravega partnerskega odnosa. Jaz osebno ne dojemam odnos z žensko na način da sem stalno na preži. oz da mora biti stalno situacija ko nekdo poskuša drugega nadvladati. V tem primeru se mi taka zveza zdi totalno zblojena saj se v takem odnosu ne prepustiš in odpreš kakor knjiga, ampak moraš vedno imeti stvari pod kontrolo in zaščiten hrbet. Očitno še nisi imela pravega odnosa oz. si ena izmed tistih žensk ki rabi “šamar”, da funkcionira kot ženska oz. da začuti s strani partnerja dovolj “moškosti, erotičnosti, potešenosti, pomembnosti..). Se pravi “mačo style” moškega.

To tudi kaže na tvojo izjavo sem bil preveč siguren v vezo!!

Draga Michelle, vse bodoče zveze, ki jih bom če mi bo dano še imel z ženskami dojemam 100% in se ne grem nobenega polovičarstva. V zvezo, ki jo imaš s partnerjem moraš verjeti in moraš biti siguren.

Pravzaprav očitno ne razumeš – če srečaš pravega človeka se prepustiš brez strahu in ne razmišljaš če se boš obrnil narobe, če boš naredil napako ali celo v nekem trenutku nekoliko manj erotičen, zapeljiv ali nesamozavesten,etc – da te bo partner zapustil ali ohladil.
Partnerska zveza ni tek na kratke proge, ampak maraton, kjer so v življenu vzponi in padci prav tako dobro in slabo. Kadar gre nekomu bolje naj ta pomaga drugemu da prideta skupaj skozi cilj in obratno.

Lp

Dragi Andrej!

Tole si pa krasno napisal in ja, sem samo še ena med vsemi, ki ta hip ve, kako je, ko boli razočaranje in spoznanje, da so se sesule sanje.
Sem nekje tam, kjer si bil ti lansko leto (no, dejansko sem bila tudi sama že takrat tam, samo si še nisem hotela priznat).
Predvsem pa so mi stopile v oči besede:
//če srečaš pravega človeka se prepustiš brez strahu in ne razmišljaš če se boš obrnil narobe, če boš naredil napako ali celo v nekem trenutku nekoliko manj erotičen, zapeljiv ali nesamozavesten,etc – da te bo partner zapustil ali ohladil.//
ko si tam, ko se ves čas samo trudiš, poskušaš narest, izpolnit več in še več, samo da bi veza preživela, je bitka že na pol izgubljena.
Pa ne, da bi mislila, da za to, da stvari delujejo ni potrebno narest prav nič. Sploh ne. Vsekakor vem, da nič ne obstaja samo od sebe. Le ko prideš do stopnje, ko se zdi, da je za vsak dotik, nežnost, lepo besedo potrebna skorajda prošnja, si verjetno nekje, kjer je nekaj hudo narobe.

Vsekakor ti želim, da spet najdeš tistega, s komer boš lahko delil nežnost v srčku in ki bo čutil tvojo roko na tako krasen sončen dan kot je današnji.

Pozdrav,
T.

Michelle, tudi jaz v zvezi nočem biti stalno na preži in v polni bojni pripravljenosti, ampak se želim v njej dobro in varno počutiti tudi v slabih trenutkih. In bila bi hudo razočarana, če se partner ne bi počutil tako in v meni ne bi videl in našel največje, najzanesljivejše opore, ne glede na problem.
Tako kot zvezo opisuješ ti, je bolj podobno konkurenčnemu boju podjetij za delež na trgu: če ni stalno reklame in novosti, izgubljaš.
Predvsem pa od partnerja pričakujem, da sem jaz prva, ki izvem, če se kaj dogaja, karkoli to že je, tudi če gre za tretjo osebo.

Lep pozdrav!

Evo tut men se je podobno zgodilo, samo s to razliko, da sem jaz za ta korak moral pretpet 15 let. Pa še ta razlika je , da so otroci vmes in ta stvar najbolj boli. Tut men je hodila domov samo spat, pa zmatrtana, pa telefon in mejli skriti, pa na izpiskih po več klicev z njenim sodelavcem na dan poa uro dolgih klicih. Ločena spalnica, oz. moja spalnica, njena dnevna soba. Je pa res da sva se oba takorekoč osamosvojila med tem časom najinega življenja, prenehala sprejemat kompromise in navsezadnje ne sprejela eden drugega. Z današnjim dnem bova še živela pod isto streho, dokler ne najdem drugega stanovanja, vendar je to to. Življenje mora it naprej, tut zate. Sprijazni se tko kot se bom tut jaz, hvala bogu, da imam še toliko dela, da se ne vidim ven. Sem optimist, tut ti moraš bit, če ne se ti bo zmešalo. Velik sreče prihodnjič.

JOhan

Andrej pozdravljen!

Tole kar si napisal mi je najbolj padlo v oči…
zakaj tako ne razmišlja veliko moških???
__________________________________________________________________________

Pravzaprav očitno ne razumeš – če srečaš pravega človeka se prepustiš brez strahu in ne razmišljaš če se boš obrnil narobe, če boš naredil napako ali celo v nekem trenutku nekoliko manj erotičen, zapeljiv ali nesamozavesten,etc – da te bo partner zapustil ali ohladil.
Partnerska zveza ni tek na kratke proge, ampak maraton, kjer so v življenu vzponi in padci prav tako dobro in slabo. Kadar gre nekomu bolje naj ta pomaga drugemu da prideta skupaj skozi cilj in obratno.
__________________________________________________________________________

Dne 23.12.2008 sem tudi sama doživela po 12-ih letih ledeno hladen tuš…
Življenje se je sesulo kot hišica iz kart in še danes boli, tako močno da tudi normalno ne morem funkcionirati. Še bolj pa boli, ker nama je ‘šlo’ baje dobro in vse je bilo lepo in prav.
Boli pa tudi to, da imava 1,5 leto staro punčko, ki je sonček mojega življenja in vem, da moram biti zaradi nje močna in živeti dalje. Kako in kaj se bo razpletlo ne vem, on pa tudi ne, ker nima v glavi še nič pošlihtano.
Trudila sem se 3 tedne, da se pogovoriva, ugotoviva ali je še kakšno upanje kje, ali lahko greva skozi ‘moj’ pekel skupaj…
ampak žal sem tudi to spoznala, da ne bo iz tega nič.

Na koncu je on tisti kateremu je hudo in je tako bogi, jaz pa za vse kriva in te krivde ne priznam.

Sem s tabo in želim ti vse najlepše

Katja

Michelle,

glej, nekomu lahko daš vse in še več, pa tega ne bo znal ceniti. In po napisanem sodeč, je Andrej svoji ex partnerki nudil ugodje, ki ga žal ni znala ceniti. Jaz tudi ne maram polovičarstva. Bi bila raje sama kot ne verjela partnerju.

Najhuje je spoznanje, da človeku zaupaš, da ti zatrjuje, da je vse ok, potem pa ugotoviš, da te vara.

Dragi Andrej,

tudi sama sem bila enkrat že prevarana in vem kako prevara boli.
Želim ti veliko sreče in da bi našel osebo, ki te bo razumela in te ljubila, spoštovala… Srečno!!!

Po vaših odgovorih sodeč mi je vse bolj ne jasno, zakaj moramo biti prevarani partnerji krivi, da so nas partnerji prevarali?! In tudi partnerji ki varajo za to krivijo nas prevarane partnerje. Tisti ki varajo se počutijo ogrožene, uboge in iščejo pomoč pri prijateljih…

Andrej: Prav tako jaz želim svoje življenje preživeti z njo, vendar ne vem več ali bi bilo bolje poskušati s pogovorom naprej (tudi partnerski svetovalec) ali pa postaviti ultimat oz. prekiniti zvezo za določeno obdobje naj premisli o prioritetah v svojem življenju, vendar se bojim da s tem ne bi rešil problema ampak ga še poglobil. Znašel sem se v situaciji ko mi je do nje dosti več kot njej do mene in ne vem kako naprej, vendar če se situacija ne bo izboljšala menim da ni prihodnosti za tako zvezo.

Tudi jaz sem takega mnenja, rada bi mojemu predlagala skupen obisk kakšnega partnerskega svetovalca pa ne upam, ker se ravno to bojim kot ti – da bi problem še bolj poglobila. Resno ne vem kako naprej. Nimam moči, da bi ga pustila saj ga neizmerno ljubim, vedno sem ga in še vedno ga, kljub njegovim napakicam in napakam ki jih je naredil. So bili v vezi vzponi in padci ampak kaj takega si pa res nisem niti v sanjah predstavljala.

Jaz si pa želim moškega, ki me bo ljubil, ki mi bo dajal toplino, zaupanje in razumevanje. Včasih se vprašam, ali je kaj narobe z mano?

NO se opravičujem, sedaj me je malo zaneslo. Zaplula sem v svoje težave namesto, da bi Andreju dala podporo.

Tudi jaz tebi Andrej, sesbi in vsem prevaranim ostalim želim kot je lepo napisala toygirl: veliko sreče, da bi našli pravo osebo, ki nas bo razumela, ljubila in spoštovala.

Zdravo vsem skupaj,

me veseli da nisem sam v tem razmišjanju kaj šteje v življenju in kaj ne. Je pa res da ljudje različno dojemamo partnerske odnose je dobro napisala “LOČEVALKA”, da je potem tak odnos, kjer se moraš stalno dokazovati kot boj firm na trgu. To ne pomeni da se ne trudiš v odnosu, ampak gotovo v pravem odnosu nimaš pri vsakem dejanju v glavi “Moram biti najboljši na trgu da me bo imela rada in da ne bo prestopila k konkurenci”. Verjamem da za nekatere ženske to res drži, Michelle niti ni neka izjema ampak tud sam poznam veliko žensk (in moških da ne bo pomote), ki odnose dojemajo nekoliko drugače. Kljub temu pa eni dajo vse na kocko in gredo podreti vse kar so zgradili- žal mi je da se je zgodilo tudi nekaterim ki ste na tem forumu. Samo nekdo kdor je dal/daje skozi to kalvarijo ve kakšni so občutki, ko se ti podere v življenju kar ti je pomenilo, zato verjemite da vas dobro razumem. Življenje je res lažje če veš da so še LJUDJE na tem svetu.

Vsem želim veliko sreče in ljubezni v l. 2009.

lp A.

Ja, skozi ta forum sem se jaz pobirala 4 leta. Res ti je lažje, ko bereš sotrpine. Naj se še jaz pridružim in povem, da je za mene bilo to spoznanje varanja najhujši udarec v življenju. Ta udarec se ne more primerjati z nenadno smrtjo prvega moža. Razumem vse prevarane in sočustvujem z vami.

PBX, verjamem, da te varanje boli bolj kot smrt. Jaz še danes ne morem verjeti, da mi je človek, ki naj bi mi bil najbližji na svetu, lahko počel to, kar mi je. Saj sva zdaj v čisto okej odnosih, ampak varanja mu ne bom mogla nikoli oprostiti.
Na Ljubezenskih nasvetih mi nekaj sodelujočih ne verjame, da se je mogoče upreti skušnjavi, ko se srce ogreje za drugega. No, mogoče pa samo tolažijo sami sebe, da je njihov greh videti manjši. Meni se zdi, da če do življenjskega sopotnika ne moreš biti toliko fer, da mu poveš, kaj se dogaja, sploh nima smisla biti z njim. To je vse, kar pričakujem od bližnjih: zavedam se, da v ljubezni, mogoče niti v prijateljstvu, ni garancije, ampak jaz lahko vsakomur garantiram, da bom fer.