Pozdravljeni,

Znašel sem se pred problemom in ne vem več iz katere strani naj se ga lotim.
Z mojo prijateljico Andrejo sva se spoznala pred nekaj meseci. Jaz sem bil samski, ona se je pred pol leta razšla s svojim bivšim s katerim ima tudi otroka. Na začetku sva se pogovarjali o novi zvezi, koliko ji pomeni družina, varnost, o tem, da ima hčerko, da ji veliko pomeni, kako me bo sprejela in kako me bojo sprejeli njeni domači. Svojo pozornost sem usmeril predvsem na njih in danes lahko rečem, da so me vsi sprejeli, a medtem mi je ušlo dejstvo, da Andreja še ni pripravljena na novo zvezo. Razumel sem to, da ima njen bivši hčerko rad in nikoli mi ni bil problem sprejeti dejstvo, da je tu še nekdo, ki ima svoje mesto. Nikoli nisem kakorkoli vplival na njun odnos, čeprav sem videl, da on želi še vedno manipulirati z njo in je bila vedno ziritirana kadar se je pogovarjala z njim. Nekako čutil sem, da do njega ne goji več čustev in tudi sama mi je zagotovila, da je razčistila, v končni fazi tudi, če bi jo potegnilo nazaj, ji ne bi zameril.
Ugotovil sem, da se vedno bolj zapira pred mano in beži v svoj svet. Čutil sem, da ima problem pred katerim se umika. Tudi najin odnos je zašel v slepo ulico. Ko je prvič prišlo do situacije v kateri je odreagirala burno in se želela prepirati, sem jo povabil naj se vsede in se pogovoriva. V tem trenutku sem spoznal kako je potekalo njeno prejšnje življenje. Bilo je napolnjeno z žaljivkami, grdimi besedami,…(upam, da se je tu končalo). Razložil sem ji, da si želim biti drugačen, da ne bom tulil nanjo in če vidim problem se želim pogovorit, ker vidim, da nekaj ne štima. Rekla mi je, da jo moti, ker se je stalno dotikam, ker jo želim božat, biti nežen. Naj jo pustim pri miru. Govorila je da ona zmore vse to sama in ne potrebuje nikogar, ki bo reševal njene probleme. Odvrnil sem ji, da ne želim rešiti njenih problemov, ker jih mora rešiti sama, želim pa ji pomagati, da bo lažje prišla čez njih. Pomagati tako, da bo imela več časa zase, se pravi, da jo razbremenim obveznosti, ki jih ima, tudi do hčerke.
Potem so se začele obsodbe. Začelo jo je motiti kako se strižem, da prehitro govorim, da naj se ji uprem, naj se branim kadar me začne verbalno napadat,… Odvrnil sem ji, da tega v odnosu ne potrebujem, da imam tega dovolj v vsakdanjem življenju in v krogu “družine” pričakujem mir in veselje, sproščenost, a postajal sem vse manj sproščen.
Po drugi strani naju veže (naju je vezala) močna strast in včasih sva se kar oba smejala kaj imava še poleg tega. Tudi nazadnje, ko sva bila v gledališču sva po koncu odšla na drink. Tokrat je bila priložnost za pogovor in dovolj mi je bilo čakanja, čeprav sem vedel, da jo bom z vprašanji morda še bolj odbil. Direktno sem vprašal kaj se dogaja. Priznala mi je, da je očitno njen problem večji kot si ga je upala priznati in da je bolečina ob razpadli zvezi prišla za njo in je popolnoma sesuta in brez energije in mi v tem trenutku ne more dajati nič.
Nekako sem pričakoval, da bo prišlo do tega, ker si ni pustila blizu, čeprav vem, da je močna ženska in ji bo uspelo in se bo pobrala. Stalno je poudarjala, da pač ne zna z moškimi in nikoli ne bo, da ni družinski človek,…Nisem se strinjal znjo saj sem ji povedal, da vidim v njej željo po družini, varnosti, da se vse to skriva v njeni bit-i, v njenem srcu, izgubila je le vero v to.
Ko sva se pogovarjala ob pijači sem ji poskušal diskretno predlagati naj si poišče pomoč iz te stiske. Rekla je, da si bo pomagala sama in ne potrebuje pomoči, ne potrebuje bergle. Skušal sem ji orisati kaj se je dogajalo ves ta čas kar se poznava, ko sem ji že prvič rekel da se morava pogovarjat in ji pokazati, da gredo zadeve samo še navzdol, da jo ziritira že prav vse, tudi njena hčerka, ki ji pomeni vse. Poskušal sem ji povedati, da je tudi do nje groba in da je takšne ne prepoznam.Predlagal sem ji naj pokliče prijateljico, ki ji zaupa, a pravi, da ima ona dovolj svojih problemov in je ne bo morila.

Razpisal sem se maksimalno. Verjetno sem moral tudi sam malo izliti svoje skrbi, ki jih imam v glavi. Nisem napisal vsega daleč od tega. Rad bi ji pomagal. Rad bi izvedel za izkušnje, ki jih imate tisti, ki se oglašate na tem forumu in mi predlagate kakšen pristop naj uporabim, da bo začela misliti nase in na svoje življenje ne pa da beži in se obrača le k svoji hčerki. Po pravici povedano ne vem več kaj je prav. Rekel sem ji, da je ne pustim same in me bo morala odgnati. Lahko je biti v zvezi, ko rastejo rožice, kadar je kriza se vidi ali dva pašeta skupaj in sta pripravljena iti čez nevihte. Čas bo prinesel svoje in pripravljen sem zastaviti tudi najino zvezo da bi ji uspelo.

Glede na to, da nekako ne želi sprejeti nobene zunanje pomoči, ali morda veste za kakšno dobro knjigo, ki bi jo vzpodbudila ali pa je morda vas. Kako bi jo pripravil do tega, da bi si poiskala pomoč. Nekoč je celo rekla, ko sva se pogovarjala, da bi celo šla po pomoč, če bi vedela, da je nekdo res strokovnjak.

Vnaprej hvala

Mislim, da imaš to žensko res rad. Iz tvojega pisma ne kriči sebičnost, ampak želja po pomoči.
Razmišljaš na način, ki je meni zelo všeč . Osebno poznam občutke, ki ti jih je opisovala tvoja draga in danes bi si ob trenutkih krize želela imeti takega partnerja ob sebi.Jaz žal nisem znala povedati vseh svojih stisk in sem takratnega partnerja dobesedno odgnala.
Edino , kar mi pride na pamet je, da daj njenemu doživljanju čas in ji stoj ob strani
z distanco.
Literatur pa je ogromno. Takrat, ko jo človek potrebuje, jo sam poišče. Če boš vsiljeval stvari, jo lahko samo še bolj odbiješ in netiš nove prepire.

Lan,

Ko berem tvoje pisanje, kako močno si želiš pomagati svoji partnerki, si priznam, da velikokrat ne berem, da kaj takšnega napišejo moški.
Mislim, da bo tvojo pomoč sprejela, čez čas, mogoče..Trudila pa se bo sigurno, da te bo odganjala stran in če se boš res kdaj umaknil, bo razumela to samo kot en stavek: Da, res je, da ste vsi moški enaki, ko so problemi, poberete šila in kopita. Rada bi ti rekla, da pogovor pomeni veliko ampak kljub temu je nekaj res, da če je navajena oz., se je navdila na verbalne žaljivke, tepež in vse ostalo,kar pride še zraven..In če jo sedaj ti obsipavaš z normalno komunikacijo, jo ne bo sprejela, ker je ni navajena. Misli, da če boš kričal na njo, jo tepel in podobno, da si je vse to zaslužila. Tako nekako deluje to.
Tudi, če jo boš opozarjal na ta problem, bo znorela, ker ji govoriš resnico, tisto, kar ona noče videti..in po drugi stran, če jo boš pustil pri miru, bo zaplavala lahko tja, kamor ni dobro. Kako pa se pri vsem tem počutiš ti?
Prazno, zapuščeno, obupano…Povej?

Hojla,
kar malo me je stiskalo, ko sem brala tole pismo. Ker sem bila v popolnoma enakem položaju-tvoje besede pa, kot bi poslušala svojega partnerja. Mislim da gre za čisto “kasične” težave po ločitvi-tudi sama sem se kmalu po ločitvi zaljubila do ušes in čez in najlepše mi je bilo, ko sva s partnerjem čim manj govorila in bila čim več v postelji. Strast do konca. No, kmalu pa je on hotel več…Nekaj v meni pa se je uprlo-punca, pazi kaj delaš, imaš otroke, spet bo isto kot je bilo, spet boš prala in likala in prenašala tečnobo….ne, bolje je biti sama, vsi so isti, vsi so prasci…In sem ga začela odbijati od sebe. Tudi grdo. Potem pa sem si poiskala pomoč-z jogo, meditacijo, delavnicami, kjer sem izbruhala ves svoj strah pred novo zvezo, vse sovraštvo nad moškimi in ugotovila, da se ne morem zapreti v sobo za vse življenje, češ da se mi tam ne bo zgodilo nič hudega…
Partner je na vso srečo zdržal, ker me je imel zares rad in zdaj sva skupaj. Že nekaj let. Moj nasvet: ne sili je v nič, ne zahtevaj ničesar, bodi potrpežljiv in ljubeč. Določi si pri sebi neko mejo, do katere boš zdržal, da ne boš znorel ti….Naj vidi, da niso vsi moški narejeni po istem kopitu, da so tudi čustveni, nežni, da se znate pogovarjati. Bi bilo pa dobro, če bi šla na kakšno delavnico čiščenja preteklosti, iskanja vzorcev in svojih omejitev…
Želim vam, vsem trem, da bi se našli in da bi se izšlo najlepše…

Moje mnenje vam nebo všeč menim pa, da je popolnoma realno. Preveč se ji vsiljujete in bolj nastopate ko nekašen psiholog kot partner. Moti jo božanje, pozornosti, vpletanje v njene težave, vaša frizura…Vprašajte jo naravnost, če vas še ljubi kajti tu je problem – ljubezen je minila, vsaj z njene strani.

Moje mnenje je enako kot Metino.

Živjo,

še enkrat hvala vsem za vzpodbudne in tudi realne odgovore. Tina me je vprašala kaj pa jaz?
Odnos z Andrejo je zame velika nova izkušnja. Izčrpan sem, a se ne dam. Zanimivo, da sem si pomoč poiskal jaz. Joga, meditacija, čiščenje čakr,…Upošteval sem nasvet o distanci.
Nazadnje je res prišlo do dna. Odločil sem se, da jo pustim popolnoma pri miru. Tudi ne kličem je več. Prej sva si vsako jutro zaželela lep dan. Pustil sem jo, da se mi sama približa, če so čustva še živa, potem se bova našla, sicer,…..Vem, da je to edina prava pot. Poiskal sem si zaposlitev, poleg službe, tako, da ne razmišljam preveč. Tudi mejo sem si postavil do kod bom vztrajal še preden sem se oglasil na forum.

Želim vam čimveč lepih trenutkov
Lan

Včasih Lan je bolje, da stvari pustiš takšne kot so čeprav je nekaj res, da smo vsi krvavi pod kožo in včasih si lahko damo sto zaposlitev naenkrat pa nam misli, kar uhajajo in uhajajo. Mislim, da si naredil dobro, da če ima čustva, da bo sama našla pot do tebe. Ni vedno dobro pustiti človeka, da ga čakaš, čakaš..Včasih se moraš za tisto, kar verjameš, kar želiš imeti, krvavo boriti. In po drugi plati je res, da neglede na to, kakšen boj se vname, da je vsaka borba v naprej že izgubljena.
Če ti bo kaj lažje, piši na zgoraj napisani mail.

Veliko sreče