partnerka mi grozi z “odločitvijo” – ona ali družina?
Ne vem no moji starši, ko sta začela skupaj bivati nikdar več nista šla k mami in atu prespati. Ja na obiske. Pa še to sta šla skupaj.
In tudi pri vseh ostalih sorodnikih, ki jih imam ogromno nikoli nikdar nobeden ni šel prespati k staršem,ko so stanovali skupaj.
Tako, da časi so se zelo spremenili očitno.
Če, pa se pogleda čez lužo, gre pa tam na svoje mladina okoli 21 leta in se s starši dobivajo trikrat ali parkat letno. In jaz imam občutek, da so tam med seboj bolj povezani spoštljivo otroci in starši pri nas pa samo, da se lahko naslonimo na enega ali da rečemo rabimo svobodo. Veste, če ste v vezi imate lahko ogromno svobode to pa ne pomeni, da se gre prespat k staršem ( razen seveda v primeru bolezni ) prav tako ko ste sami imate svobodo. Samo nekateri tu bi imeli radi enako svobodobo, ko ste sami ali ko ste skupaj. Ko ste z nekom v vezi, v kontaktu se je treba prilagoditi. V vezi, v prijateljstvu, v službi povsod….Vi bi pa vse sami …..ni čudno, da je tako kot je…..Samo meni je normalno, ko se zaživi skupaj, da sta skupaj. Nekateri tu spet rečejo posesivnost, ljubosumnost in itd……ne to je zame od pradavnine normalno skupno življenje. Ko se dva spoznata in si želita skupnega bivanja sta skupaj!!! Ne pa vsak drugi vikend eden prespati pri staršu. To je samo bežanje pred odraslostjo in vezo. Ali pa očitno nista za skupaj. To je pa tudi nekaterim težko priznati in vztrajajo v vezah kjer je samo kregarija in nobenega prilagajanja.
JTD oprosti ampak ti si tipičen mamin sin.
Komentarji niso žaljivi, le ti iščeš samo tiste, ki tebi pašejo, tisti, ki ti pa osvetljujejo zadevo iz drugega zornega kota pa označiš za žaljive kar kaže na to, da si čustveno nezrel.
Oprosti samo tako jaz vidim tvoje pisanje, če ti je všeč ali pa ne 😉
Čustvena povezanost s tvojo mamo (in babico) je velika, zato si v sporu mame in dekleta ostal “nevtralen”. Zdaj pa kasiraš posledice te tvoje nevtralnosti.
Punca je dojela kam pes taco moli in ker te ima rada te nekako prepričuje, da bodi z njo, samo ti tega ne zmoreš, ker si še vedno tako močno čustveno povezan s svojo mamo. Če to ne bi bil sploh ne bi dopustil, da bi se oni dve sprli.
Tvoja mama tvoje dekle dojema kot konkurenco. Tega se žal še sama ne zaveda. Sprovocirala je spor z njo, da jo lahko sedaj označi kot eno tepko, slabo osebo, jo tebi predstavlja kot neko grožnjo v primerjavi z njo (mamo), ki te ima še vedno rada kot nekoč……
Čustveno stabilen moški bi se “uprl” mami, pa ne da si nesramen do nje, le dal bi ji vedet kje ji je mesto v njegovem odnosu z punco in ne bi pustil, da se “tamlada in tastara” spreta. Kje zaboga si pa bil ves čas, ko se je pripravljal “napad”?
Sploh nisi opazil znakov, ker si slepo zaverovan v mamino dobronamernost, v njeno ljubezen…..itd itd
Dekle se upira tvojim odhodom domov zato, ker jo ti s tem čustveno varaš, ponižuješ, ker ima mama še vedno glavno besedo potem dolgo nič potem je šele nekje ona….
Moral se boš odločit med mamo in dekletom. Težava je le, da si dopustil, da se “zravsata” in sedaj ne moreš združit svoje hobije s tem, da te ona spremlja, da gre s tabo in želiš, da ti da prosto tistih nekaj dni na mesec. Ne gre se za “nekaj dni” gre se za to, da odhajaš k drugi ženski, ki je mimogrede žena drugemu moškemu….
Imata pa še eno “majhno” težavo, he,he,he…. taj je najslajša…najbolj sovražna, “žaljiva” do tebe 😉
Zaradi odnosa s svojo mamo si si izbral točno tako kot je tvoja mama. Nekoliko posestniško, ki te želi z vsemi sredstvi priklenit nase, ker vsaka druga, ki ne bi bila takšna bi te že zdavnaj pustila, ko bi videla, da nisi z njo in popuščaš pri stvareh, ki vodijo v spor med njo in tvojo mamo…. 😉
Po tvoje je to sreča zate, da si takšno dobil, ki ti daje še toliko “kredita”, toliko časa na voljo, da se odločiš s kom želiš biti.
Upam, da se boš pravilno odločil in da boš dojel pravi razlog za svojo odločitev, ker potem odločitev ne bo izpadla kot odrekanje nečemu. 😉
Ko izberemo partnerja, izberemo s tem tudi njegovo preteklost, družino in vso to nepotrebno prtljago. Ni najbolj fino, ampak tako je. Nekaj truda je potrebnega, da to sprejmemo pri partnerju in nekaj truda, da partnerju sprejemanje moje prtljage olajšamo. Odnos med partnerjema je najvažnejši, ni pa žal možno okolice povsem ignorirati.
Lahko komentiram le to, da sem raje sama kakor pa s človekom, ki misli, da mora pri 30-ih dva vikenda na mesec preživeti s starši in to brez mene.
Meni je to nezdravo, da moraš ‘domov’ k mami, da te vidi, k atu, da igrata nogomet, k prijateljem, da kolesarite, k babici, ker je stara… Tvoj dom je sedaj drugje!
Moja hčera je stara 20 let pa živi dokaj samostjno. Ko pride iz kraja študija domov, pač pride. Meni se zdi bolj normalno, da ostane s svojimi prijatelji ali / in fantom, kakor pa da hodi domov gledat kako smo in gojit neke svoje hobije. Saj jih neguje in razvija drugje, nima nobenih omejitev.
Tako, da jaz tvoje ravnanje vidim kot beg pred partnerko. Kakor sem napisala, jaz bi šla v takem primeru proč kar sama, brez da ti postavljam kake ultimate.
Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da bodo po otroku zadeve samo še slabše.
Pa zamisli si situacijo, da si star 65 let, greš proti penziji, tvoj otrok star 30 let pa hodi domov vsak drugi vikend, ma še na starost nimaš miru 🙂
lp.d.
Ampak res JOJ kaj znate nekateri najedat.
Fant je lepo predstavil svojo težavo, mirno, kulturno, trudil se je biti objektiven…nekateri pa ste kot podivjane in lačne podgane skočili nanj. BTW: forum je, da si poskušamo na kulturen način dati kakšen pameten nasvet in ne da si zdravimo lastne frustracije na drugih.
Kakšne neumnosti…. JTD ne poslušaj takih komentarjev življenje je le 1 samo in živi ga kot TI HOČEŠ in ŽELIŠ ne pa kot želi ena ženska…
Če te resnično ljubi te bo podpirala.
Nekjer ne piše da MORA bit 2 vikenda tam on je napisal da pač ŽELI bit 2 vikenda na mesec tam. Bitvena razlika, dihat moramo! (če nočemo umret) on pa tisto ŽELI!
jap to je rešljivo 30 let prej da pač otroka ne narediš in nebo nihče nikoli hodil k svojemu atiju pa mamici domov KER NE BO MOGEL ker ga nebo 🙂 šokantna rešitev ane?
Matkic kaj ti mene sovražiš?…. 😉 :)))
Lahko to tudi obrneš, če bi jo on resnično ljubil ne bi silil tja, bi si poiskal hobije v kakem drugem koncu sveta…. Oprosti na ta način nikamor ne prideš….
Najprej mora človek razumet od kod mu ta želja, od kod njena želja, kaj si želita in zakaj si želita točno to – razlogi.
Potem se lahko začneš “pogajat”. Dokler pa ne poznaš RAZLOGOV se pa izgubiš v POSLEDICAH in posledično veza propade, da še sam ne veš kaj je šlo narobe in prihodnjič ponoviš zadevo xy krat.
Matkic oprosti samo v življenju ne moreš samo plavat v tistem kar je tebi všeč, ker si na ta način prevelik sebičnež. Ih pa kaj ti tega ne boš res nikoli dojel?
Sam niti partnerice nimaš, živiš pri starših (kakor si sam napisal nekje) si pa toliko “pameten” da drugim nasvete daješ kako naj živijo na svojem?….
Če sam ne vem bom pa vsaj druge učil !…. al kako? :/
Lahko mi pa razložiš PO KAJ on hodi domov, ZARADI ČESA gre tja, kaj je tisto kar je samo tam in nikjer drugje na svetu ne bi mogel uresničit svojih hobijev? Kakšni hobiji so to, da se jih da uresničit samo tam?…..
To si retorična vprašanja, ne pričakujem odgovorov, lahko pa, da bodo izgovori.
JTD, dolgoročno to ne bo delovalo. Ti bi rad nekako “po študentsko” fural to vezo v nedogled, očitno pa tudi je, da se čustveno še nisi osamosvojil od svoje matere. Ko/če bosta s partnerko imela otroka, se bodo problemi samo še stopnjevali.
Ali pa tvoji partnerki predlagaj, da bosta f – frenda, ne pa partnerja.
Se mi zdi, da imaš premalo korajže, da bi v življenju povlekel kakšno odraslo potezo. To je, ali se čustveno osamosvojil od svoje primarne družine in zaživel s partnerko polno družinsko življenje , ali pa rekel bobu bob, da ti pač svoboda več pomeni, kot zveza in partnerki predlagal f – frendovstvo.
Saj ne plavamo samo v tistem kar nam je všeč, VELIKA ampak res velika večina hodi v službe ki nam morda niso najbolj všeč pa bi delali kaj druga, tako da ne govorit o tem da delamo SAMO to kar nam je všeč, ampak v prostem času izven službe pa je PRAV in KORISTNO za človeka, da dela to kar si najbolj želi, nenazadnje vsi umremo sami, in če neboš ti pri starih letih rekel ”e vidiš delal sem vse to kar sem nekoč imel v mislih da je dobro in sem si želel” boš na stara leta neskončno zagrenjen ker boš skoz razmišljal kak bi mi blo če bi vedno naredil to kar jaz želim?
haha, vidiš jaz nimam partnerice zato ker so partnerice posesivne ženske načeloma, tako kot je primer tegale gospodiča v tej temi. Jaz zahtevam in si jemlem svobodo, zato ker je to moja želja in odločitev, in zato je tudi prav da si JTD to jemlje, življenje je samo 1 preživet ga je treba tako da bop na koncu srečen in lahko rečeš da si živel po svojih prioritetah.
Fora je v tem On da jaz nimam partnerice zato ker je nočem met, ne zato ker nebi nobena hotla mene met, ker vem da za več kot za občasne spolne partnerke večina žensk tako ali tako ni. Otrok pa v ta gnil svet poln korupcije itak ne mislim spravljat da bi ”trpeli”
Jaz želim in bom živel v življenju tako da bom lahko rekel da sem življenje preživel tako da mi nebo žal za nič. To pa se nebo zgodilo če se bom konstantno 24/7 prilagajal eni ženski da bo po njeno.
Do zdaj noben ni izjavil da mora biti prilagajanje OBOJESTRANSKO če že, bi morala oba popustit… Ne pa da ženska ne popusti nič moški pa vse, potem to uničuje primarni moški ego, ženska pa začne mislit da bo vse po njeno….. veš kje se končajo taka prilagajanja?
Potem kmalu več nebo smel it na pivo in pogledat fuzbalske tekme s prijatelji KER se bo moral prilagodit in bit s partnerco ker bo to smatrala kot nevem kaj, in spet boste vsi ali velika večina na njeni strani.
To je psihično nasilje nad moškim ki si želi nekih stvari ampak je treba pač vse prilagodit ženski… In čudežno celo moški (nekateri) podpirate to in se postavljate na stran žensk, ki so krive da marsikeri moški več ni moški ampak mamin sinko in pomehkužena copata. PRAV ZARADI mam oz ŽENSK ki jih potem taisti moški zagovarjate.
Jaz se spomnim prijatelja ki je imel 2 letno zvezo, tako ga je zdresirala ženska da je ga klicala v 80 minuti fuzbala da mora domov in se je tip vstal in odšel domov ker je ona nevem kaj hotla aja pa ni blo nič življensko ogroženega, niti ni gorelo ali kar pomembnega.
Jaz sem mel podobno partnerico, vedno je hotla bit zmano in po 1 letu konstantnega jamranja sem se naveličal poslušanje tega, pa ji ni blo prav da hodim vsak teden spit 1 ali 2 piva in gledat ligo prvakov, pa ji ni blo prav da grem na kolo (a zraven ni hotla it) pol ji ni blo prav da nočem na njeno neumno aerobiko, pa ji ni blo prav da NOČEM plesat, pa ji ni blo prav da ne pišem bednih SMSov pa ji ni blo prav še miljon stvari…. potem ko sem potegno črto sem prišel mislim da na nekje 20 stvari ki ji niso bile prav in morda 1-2 s katerimi se je strinjala, pa sem reko glej 20 stvari ki jih delam jih bom delal še dolgo (vsaj večino) in sem reko Adijo!
Bla pa je povrečna 23 letnica, študentka, ki ni znala ne kuhat (govorim o čem več kot instant juhe, špageti itd) ne seksat, ne se pogovarjat o kakih globljih temah, in še najmajn kar je kar kronična lastnost žensk, LOGIČNO mislit. No govorila je da me LJUBI a skoz in skoz me je omejevala in jamrala in jokala kaj to kaj ono, no zdaj po emmm 3 letih še vedno ne najde moškega ki bi prenašal njene ideje in hodil z njo na aerobiko………….. in dokler bo taka ga garant nebo našla. Kdo bo pa prenašal nezaposljivo FDV tečko ki hodi na aerobiko pa čeprav je zelo luštna….
Matkic zgrešil si bistvo….
Tudi jaz nočem letet z avijonom imam pa prijatelja, ki mi je govoril o tem in prebral sem nekaj knjig na to temo. Sedaj ti lahko razlagam kako se vozi potniško letalo…..
Ok? 😉
Tukaj gre za čustven vidik, ne racionalni 😉
O tem pa ti nekako ne veš prav dosti kolikor sem te jaz bral. Žal :/
Ljudje, ne se kregat:)
VIdite, odgovori na tole temo so prav odraz moje realnosti. Diametralno nasprotna mnenja, zato pa je tudi problem že v osnovi toliko bolj zapleten.
Obregnil se bom samo v diagnostiko maminega sinčka. To je nekaka Allenovska aluzija (mislim, da je bil Allen): “Ne vem, kakšno je vprašanje, vem pa, da je mamim sinko odgovor nanj.” Če človek ne bi želel svobote in mislit s svojo glavo, bi bil mamin sinko. Ko razmišlja po svoje, je pa spet mamin sinko. Res zanimivo. In že nekoliko dolgočasno.
Človek, všeč mi je tvoje prepričanje, pa sem ženska! In niso samo ženske posesivne, moj bivši je bil tak zajedalec, da me je dresiral na vsakem koraku, pa sem rekla raje sama, kot prenašat psihično nasilje. Če pa pogledam moje sorodnike, vsi imajo takšne ženske kot si opisal, nadzirajo jih, telefonarijo, pijejo kri, omejujejo svobodo. Mislim, da je človek v takšni zvezi le če je nesposoben sam živet ali nima hrbtenice, v nasprotnem je svoboda milijonkrat boljša kot da te ovija in duši čustvena pijavka.
…če pa skoz samo misli na mamo…. 😉
Res zanimivo. In že nekoliko dolgočasno.[/quote]
Ja, mame so vselej krive, samo zato, ker so mame. Prvih 18 let morajo praktično spustit dušo za svoje sončke, sicer so slabe mame. Po 18. rojstnem dnevu (malo karikiram) pa bog ne daj, da se kadar koli še pojavijo v sončkovem življenju, in bog ne daj, da se sončki še kdaj podružijo z njimi, sicer so sinčki, nedonošenčki, mame pa posesivne, nezrele… Najbolje, da se še na ulici delajo, da se ne poznajo.
Tako se zdi prevladujoče mnenje sodobne “psihologije” (tudi na MON)…
…če pa skoz samo misli na mamo…. 😉
Res zanimivo. In že nekoliko dolgočasno.[/quote]
Ja, mame so vselej krive, samo zato, ker so mame. Prvih 18 let morajo praktično spustit dušo za svoje sončke, sicer so slabe mame. Po 18. rojstnem dnevu (malo karikiram) pa bog ne daj, da se kadar koli še pojavijo v sončkovem življenju, in bog ne daj, da se sončki še kdaj podružijo z njimi, sicer so sinčki, nedonošenčki, mame pa posesivne, nezrele… Najbolje, da se še na ulici delajo, da se ne poznajo.
Tako se zdi prevladujoče mnenje sodobne “psihologije” (tudi na MON)…[/quote]:((((
Razlagal sem principe, načine mišljenja, delovanja naših možganov (al česa že), naše nezavedne vzorce obnašanja, kaj bo pa kdo iz tega potegnil je pa njegova stvar. Najslabše je, da te stvari zanikamo, da ne obstajajo, da je mamina ljubezen tista, ki se ji ne sme las skrivit, ker…… bla,bla,bla.
Vse preveč je po svetu čustveno izigranih žensk, ki te svoje potrebe izživijo na otrocih, kar gre vedno na otrokovo škodo, na škodo njegovega čustvenega razvoja, dojemanja sveta, samega sebe.
Tile forumi so (pre)polni takšnih in drugačnih zgodb, ki imajo vse podlago v nekem zmotnem čustvovanju med družinskimi člani. Bistveno manj je zgodb, ko je posredi “spora” nek materialni vzrok.
Kakšna je potreba in predvsem čigava!, da mama šolarčku veže čeveljce, ga oblači, umiva, pripravlja torbo, dela namesto njega naloge, da ga hrani (drži žlico) in podobne reči, ki jih lahko toliko star otrok komot naredi sam, če je seveda umsko in fizično zdrav?
Večina otrok je sposobnih storiti takšna preprosta opravila SAM, pa jih ne opravljajo, ker……?
Se mamici trga srce, ko ga gleda kako se muči z vezalkami, umivanjem, nalogo….. in ker je (njej! čustveno!) lažje, da naredi sama in je hitreje, bolje narejeno….
S tem mama poteši SVOJO ČUSTVENO potrebo (ker realne potrebe zakaj bi to delala namesto otroka ni), hkrati pa iz zdravega otroka naredi “nesposobneža”, oropa ga za izkušnjo uspeha, zadovoljstva, ki ga doživi vsak ob nekem opravljenem delu. Hkrati v njem (nezavedno) vzbuja dvom v lastno sposobnost in ta dvom ostaja za vedno, obenem otrok dobi občutek “dolžnosti”, da se mami odkupi za njena “dobra dela” in je “dolžan” dokler je živ. Takšna mama mu zaradi lastnih čustev ta “dolg” vedno znova in znova očita na tak prefinjen način.
In ta (patološka) naveza se vleče, dokler se otrok ne odloči, da jo bo pretrgal (mama jo skoraj nikoli ne). Takrat mama poveča pritisk, ki ga mora, takrat že povsem odrasla oseba, zdržat drugače se sesuje njegovo čustveno razmerje s partnerjem. Dekleta se tega nekako osvobodijo, če ne prej pa takrat, ko postanejo same mame, fante pa ne odtrga nič tako dramatičnega od te veze z mamo. Niti lastna partnerka ni vredna, ni razlog, da bi se tak fant odlepil od mamice….
In tu imami en tak primer, po moje.
Oprosti JTD ampak jaz res ne vidim razloga zakaj bi moral hodit tja, če imaš rad to dekle, zakaj ne se ne bi mogel rekreirat nekje drugje. Vem da je tam tvoj dom, vendar vseeno?
Ne gre za to, da se mame ne bi smelo pozdravit na cesti, gre za neko (po mojem) bolestno željo, ki se ji JTD noče, ne zmore odreč.
Se pa nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha…. tako da če boš spreten pri pogajanju in nekako uspel pobotat obe bojevnici bi lahko imel tudi to kar si želiš, samo postavi zadevo v nek drug okvir, ki ga nisi prej poznal ali si ga spregledal.
Ja, mame so vselej krive, samo zato, ker so mame. Prvih 18 let morajo praktično spustit dušo za svoje sončke, sicer so slabe mame. Po 18. rojstnem dnevu (malo karikiram) pa bog ne daj, da se kadar koli še pojavijo v sončkovem življenju, in bog ne daj, da se sončki še kdaj podružijo z njimi, sicer so sinčki, nedonošenčki, mame pa posesivne, nezrele… Najbolje, da se še na ulici delajo, da se ne poznajo.
Tako se zdi prevladujoče mnenje sodobne “psihologije” (tudi na MON)…[/quote]:((((
Razlagal sem principe, načine mišljenja, delovanja naših možganov (al česa že), naše nezavedne vzorce obnašanja, kaj bo pa kdo iz tega potegnil je pa njegova stvar. Najslabše je, da te stvari zanikamo, da ne obstajajo, da je mamina ljubezen tista, ki se ji ne sme las skrivit, ker…… bla,bla,bla.
Vse preveč je po svetu čustveno izigranih žensk, ki te svoje potrebe izživijo na otrocih, kar gre vedno na otrokovo škodo, na škodo njegovega čustvenega razvoja, dojemanja sveta, samega sebe.
Tile forumi so (pre)polni takšnih in drugačnih zgodb, ki imajo vse podlago v nekem zmotnem čustvovanju med družinskimi člani. Bistveno manj je zgodb, ko je posredi “spora” nek materialni vzrok.
Kakšna je potreba in predvsem čigava!, da mama šolarčku veže čeveljce, ga oblači, umiva, pripravlja torbo, dela namesto njega naloge, da ga hrani (drži žlico) in podobne reči, ki jih lahko toliko star otrok komot naredi sam, če je seveda umsko in fizično zdrav?
Večina otrok je sposobnih storiti takšna preprosta opravila SAM, pa jih ne opravljajo, ker……?
Se mamici trga srce, ko ga gleda kako se muči z vezalkami, umivanjem, nalogo….. in ker je (njej! čustveno!) lažje, da naredi sama in je hitreje, bolje narejeno….
S tem mama poteši SVOJO ČUSTVENO potrebo (ker realne potrebe zakaj bi to delala namesto otroka ni), hkrati pa iz zdravega otroka naredi “nesposobneža”, oropa ga za izkušnjo uspeha, zadovoljstva, ki ga doživi vsak ob nekem opravljenem delu. Hkrati v njem (nezavedno) vzbuja dvom v lastno sposobnost in ta dvom ostaja za vedno, obenem otrok dobi občutek “dolžnosti”, da se mami odkupi za njena “dobra dela” in je “dolžan” dokler je živ. Takšna mama mu zaradi lastnih čustev ta “dolg” vedno znova in znova očita na tak prefinjen način.
In ta (patološka) naveza se vleče, dokler se otrok ne odloči, da jo bo pretrgal (mama jo skoraj nikoli ne). Takrat mama poveča pritisk, ki ga mora, takrat že povsem odrasla oseba, zdržat drugače se sesuje njegovo čustveno razmerje s partnerjem. Dekleta se tega nekako osvobodijo, če ne prej pa takrat, ko postanejo same mame, fante pa ne odtrga nič tako dramatičnega od te veze z mamo. Niti lastna partnerka ni vredna, ni razlog, da bi se tak fant odlepil od mamice….
In tu imami en tak primer, po moje.
Oprosti JTD ampak jaz res ne vidim razloga zakaj bi moral hodit tja, če imaš rad to dekle, zakaj ne se ne bi mogel rekreirat nekje drugje. Vem da je tam tvoj dom, vendar vseeno?
Ne gre za to, da se mame ne bi smelo pozdravit na cesti, gre za neko (po mojem) bolestno željo, ki se ji JTD noče, ne zmore odreč.
Se pa nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha…. tako da če boš spreten pri pogajanju in nekako uspel pobotat obe bojevnici bi lahko imel tudi to kar si želiš, samo postavi zadevo v nek drug okvir, ki ga nisi prej poznal ali si ga spregledal.[/quote]
Koliko si bil star, ko si se odselil od doma, kako blizu staršev stanuješ in kako pogosto se obiskujete?
Jaz pa mislim, da je bistvo vsega v podčrtanem. Tvoj dom ni stanovanje, ki ga deliš s partnerko, ampak tam kjer živijo tvoji starši. In to je bistvo problema.
Sam pišeš, da se vračaš domov, da si želiš dvakrat na mesec domov.
S takim razmišljanjem daješ svoji primarni družini prednost, pa tudi večjo veljavo kot partnerki, jo postavljaš na lestvici prioritet višje kot njo. In ona to čuti in ji ni prav. Res je, da ni odreagirala na pravilen način, ampak verjetno niti ne zna tega kar intuitivno čuti ubesediti. Ona samo čuti, da si ti drugje doma, ne pri njej in da ni na vrhu tvoje lestvice prioritet.
Ko boš naredil miselni preskok in stanovanje, ki ga deliš s partnerko sprejel kot svoj dom, k mami in atu pa hodil NA OBISK, se bo situacija sigurno izboljšala. Ko boš za svoj dom sprejel Ljubljano, začel tukaj širiti svojo socialno mrežo, boš kar naenkrat ugotovil, da se da vse svoje hobije ravno tako gojiti v Ljubljani, pa še kaj zraven.
Slovenija je žal tako majhna, da tudi ko se odselimo iz primarnega doma, traja kar nekaj časa, da svoj novi kraj bivanja sprejmemo za svoj novi dom. Nekateri ga nikoli. Ampak, dokler ga ne sprejmeš, ne zaživiš, se v njem počutiš kot tujec in si osamljen, ker so vsi tvoji prijatelji drugje. Samo dokler se tako čustveno kot časovno vračaš nazaj, toliko časa si v novem okolju ne najdeš novih prijateljev in se samo vrtiš v začaranem krogu. Enkrat moraš prerezat popkovino, predvsem čustveno.
Zamisli si, kako bi bilo, če bi se preselil 1000 km stran. Verjetno se ne bi vsak drug vikend vozil domov s fotrom fuzbal špilat, ampak bi si tam organiziral življenje, s partnerko in hobiji vred. In točno to moraš storiti tudi sedaj, čeprav živiš le 100 km stran.
Če pa tega nisi sposoben, potem pa je res najbolje, da se preseliš nazaj.
Pa partnerko vprašaj ali je problem v tem, da hočeš ti dva vikenda zase (kar je veliko) ali da ta dva vikenda preživiš doma.