partnerji
pozdravljeni!
povejte prosim, če si je bilo težko najti partnerja, potem, ko ste izvedeli za to, da imate ms ali ste ga že prej imeli in ostali z njim? imate kaj slabih/dobrih izkušenj na tem področju? mislite, da bi si oseba z ms morala poiskati partnerja med ostalimi obolelimi? prosim odgovorite fantje in dekleta.
p.s. rada bi nekoliko bolj spoznala vsaj enega fanta s tega foruma…
;))))))))))))))))))))))))
Imela partnerja že prej kar nekaj let. Ko sem izvedela, me je čakal pred ambulanto in sem ga peljala na pijačo ter mu tam v miru povedala, na čem je stvar. Odreagiral ZELO pozitivno in mi krepko stoji ob strani. Srčno upam, da bo tako tudi ostalo.
Glej, ne vem, zakaj bi morala najti fanta z enako boleznijo, saj ne iščeš nekoga po bolezni, ampak po srcu 😉
Petra, veliko sreče ti želim :)))))))
čao
Ojla, Petra!
Evo, pa se ti oglaša en fant z MS s tega foruma. Menim, da je potem, ko imaš potrjeno MS težje dobiti partnerja (vsaj pri meni je tako). Nikakor pa to ne pomeni, da moraš svojega partnerja sedaj iskati samo med obolelimi z MS. Takšna oseba te sicer morda res lažje razume, samo zakaj te nebi razumel tudi kdo drug? Ti je pa tudi špelin@ že odgovorila, da iščeš partnerja po srcu in ne po bolezni. Zato si sama ne omejuj možnosti 🙂
Čao,
Grega
jaz sem tudi tvojega mnenja veronika; če te pri tem omejujejo drugi (in pogosto te) je preprosto malo drugega, kar lahko narediš kot to, da enostavno greš in srečo iščeš drugje.
hvala vsem za odgovor!
veronika, od kod si, če smem vprašat?
grega, je skrivnost, kake konkretne izkušnje imaš na tem področju???
lp!
No ja, na tem področju res nimam nobenih skrivnosti. Ko sem dobil potrditev MS (pred dvema letoma) sem se najbrž kar sam zaprl pred pred novimi partnerstvi, ker očitno še nisem povsem sprejel MS. Drugače pa so mi na združenju MS povedali, da sem že oženjen, in sicer z MS. Ta me pa pravgotovo ne bo zapustila do konca življenja. Zvestoba do groba 🙂
Drugače pa bi pravgotovo rad spoznal še katero drugo partnerico, samo najprej moram dokončno sprejeti MS, potem bo pa lažje.
Čav, čav
Petra, pozdravljena!
Pri prvem zagonu pred dvema letoma sem imel omrtvičeno desno stran obraza in zelo nestabilno hojo. Danes pa menim (beri: upam), da sem sredi novega zagona, kar pomeni, da se mi bodo simptomi MS izboljšali. Danes imam sicer močno omrtvičeno desno dlan in seveda zelo nestabilno hojo. Pri tem zagonu se nisem odločil za uporabo infuzij (kortikosteroidi), zato upam, da bom nekoliko počasneje spet “prišel nazaj” in da mi ta zagon ne bo pustil večjih posledic. Saj veš, upanje umira zadnje!
Lepo se imej
grega, lep pozdrav!
upam, da ne sprašujem preveč ampak bi res bila vesela, če bi mi še povedal, če se ti ta nestabilna hoja kaže tudi navzven ali samo ti čutiš, da si na nogah nestabilen, navzven pa to spolh ni opazno? a v tem času 2 let sploh nisi bil na nobenih ‘zdravilih’? pa veš kakšno obliko ms imaš?
vnaprej hvala! 😉
lp tebi in vsem na forumu!
p.s. je skrivnost koliko si star?
Ojla, Petra!
Greva lepo po vrsti. Sedaj se mi nestabilna hoja kaže že tudi navzven, toda sedaj vsaj hodim brez bergel, medtem ko sem moral na višku zagona kakšen teden tudi uporabljati beglje. Torej se počasi vračam…!
Do sedaj sem samo pri prvem zagonu dobil infuzije (kortikosteroide), kasneje pa se nisem več odločil za medicinsko “zdravljenje”, ker sem se bolj podrobno pozanimal o možnih stranskih učinkih teh “zdravil” pa tudi neke vrste alternativo sem obiskoval.
Uradno ne vem, katero obliko MS imam, samo vse kaže, da tisto, ki jo ima 85% obolelih s to boleznijo (počasno slabšanje sposobnosti po vsakem zagonu). Če te zanima, ti lahko drugič sporočim tudi strokoven izraz za to obliko MS, ker se ga sedajle ne spomnim.
Pa še to. Star sem 26 let.
Sedaj imam pa še jaz en predlog zate. Opažam, da se je tvoja tema o partnerstvu pri obolelih z MS spremenila v najino dopisovanje. Zato menim, da je bolje, če se tipkava kar po najinih e-naslovih, da ne bova po nepotrebnem obremenjevala foruma. Moj e-naslov: [email protected] Seveda pa lahko nadeljujeva najino tipkanje tudi preko forma, če ti to bolj ustreza.
Lepo se imej
Naj se še jaz oglasim… absolutno se strinjam s cumulusom, predvsem pa tudi s špelin@… partnerje se izbira po srcu ;)) kot tudi prijatelje in ljudi, ki nas obdajajo… mogoče bo to izzvenelo nekoliko ezoterično, ama srce nas velikokrat dosti manj omejuje kot racionaliziranja, ane?
Trmasto in hrabro… in prima dneve privoščim…
Lucija
Kot je že Grega povedal, se mnogi od nas po diagnozi še dodatno zapremo. Sam sem hkrati preboleval nesrečno ljubezen in diagnozo. Mislim, da me je na začetku prvo bolj prizadelo. Ko sem se končno sprijaznil s prvim pa sem postal bolj dovzeten za simptome bolezni, ki sem jih v sebi nosil že desetletja. Zelo je pomagala vključitev v Združenje, kjer sem spoznal ljudi s podobnimi težavami.
Želja po partnerki je bila vedno prisotna in še vedno je. Ko sem končno po dolgem času spoznal punco, ki mi je bila všeč in sem bil všeč tudi njej in ko sem jo vprašal za naslednji korak, me je “prizemljila” z besedami ovitimi v “celofan”, da je bolje, da so zdravi z zdravimi, …. Ona je namreč bila zdrava. Po svoje jo razumem in ji ne zamerim. Zdaj živim na relaciji služba, dom, služba. Tu ravno ni veliko možnosti koga spoznati, na individualnem športu pa še manj.
Vsem vam, ki imate več sreče v partnerstvu pa želim, da sreča potraja za vedno,
B.
B., jaz bom pa tako rekla. Imam partnerja… za katerega bi clovek rekle, da bo mojo MS diagnozo vse prej kot dobro sprejel. Predvsem ker je to clovek, ki mu “vezanost” predstavlja vse prej kot lahko breme… pa se na tem mestu v podrobnosti ne bom spuscala, ker niti niso bistvene. Skupaj sva od pred mojo diagnozu – in tudi po tem, ko so mi diagnozo postavili, sem vedela, da bom po vsej verjetnosti prav jaz tista, ki se bom z njo najlazje spoprijela.
Kljub vsemu pa je tekom casa (in tukaj ne mislim prav veliko casa – nekaj mesecev) postala MS najina skupna spremljevalka. Ne povezovalni clen – prej fact of life. Z obolelostjo se ne obremenjujeva ne jaz ne on, stvari ki jih lahko pocneva skupaj pac pocneva… tako kot sva jih poprej. Kadar se pocutim nekoliko slabse… to pocetje pac prilagodiva. Brez velikih zrtev na katerikoli strani. Kot pa pravim… ni bolezen postala ne povezovalni (ali, kot bi jaz temu rekla in cesar sm se sprva najbolj bala – priklenitveni clen), ne razdruzevalni.
Ce dekletu, ki ti je bilo vsec (in je bila, kolikor sm razumela, naklonjenost obojestranska) to predstavlja oviro – je to pac njen pogled. Spreminjati kako misli ali čuti seveda nima smisla. Drzi, da tisto, kar je prisiljeno – se s kruhom ni dobro. Drzi pa tudi, da najveckrat zbiramo s srcem.. in ne razumsko ali po diagnozi. In osebno mislim, da bi tako tudi moralo biti. MS je spremljevalka in fact of life. Samo to. Prav nic drugega.
Upam da nisem izzvenela grobo – vsekakor ni bil moj namen. Zelela sem izzveneti – zivljenje gre naprej. Nikar se omejevati. Glede cesarkoli.
Pozdrav,
Lucija
ZDRAVO PETRA PREDVSEM PA POZDRAVLJENI VSI.LUCIJINA PRIPOVED JE POVSEM NA MESTU,NE-GROBA,REALNA RESNIČNA,ŽIVLJENSKA…PO MOJEM ZA TEBE IN OSTALE KI SO V PODOBNEM “PRIMERU” JE STVAR TAKŠNA, DA SI NE IŠČITE PARTNERJE, KER BODO PRIŠLI SAMI.TISTI KI RAZUME BO OSTAL.RES PA JE ,DA JE DRUŽENJE Z TAKŠNIMI IN DRUGAČNIMI ZELO POMEMBNO
IN PO MOJEM JE ŠE NEKAJ:VSI IN PRAV VSI NIMAMO PROBLEMOV,IMAMO SAMO STVARI,KI JIH MORAMO REŠITI IN REŠEVATI.
LP