Pozdravljeni, imam vprašanje glede partnerjevega primera. Se že v naprej opravičjem za tako dolgo razlago.

S partnerjema sva skupaj skoraj tri leta. Na začetku je bila tista zaljubljenost in po nekaj mesecih minila. Partner se je takrat začel drugače obnašati. Sama sem zaznala da se oddaljuje. Priznal mi je, da ima težave iz otroštva s svojimi starši. Povedal je, da kot otrok ni dobil nobene potrditve, da je kaj v redu naredil, vedno so ga primerjali z drugimi. Naj omenim, da je pri svojih 32 letih veliko dosegel. Uspešno končal študij in se takoj zaposlil, ob službi se okvarja z različnimi hobiji. Finančno je že dolgo samostojen, si kupil svoje stanovanje, ki je polovico odplačal s prihranki. Ampak kljub vsemu nikoli ni odbil pohvale od staršev ali neke potrditve. Povedal je, da kot otrok ni bil deležen nekega cartanja, saj ko se je želel pocartati pri starših ni bilo časa in so ga zavrnili. Posledično tudi v najini zvezi ni cartanja, saj tega ne zna dati.
Njegovo družino poznam in se odlično razumemo. Ni videti da bi med njimi bili kakšni spori. Ni kreganja in se razumejo. Ampak vsi ti občutki iz otroštva vplivajo na najin odnos. To je njegova prva resna zveza in sam ne ve, kaj pomeni biti v zvezi. On je imel pričakovanje, da bo ta faza zaljubljenosti trajala vedno tako, kot v filmu. Ne ve kaj pomeni ljubezen do nekoga. Pravi, da do mene ne more razviti pravih čustev in da vztraja v tej zvezi, ker ve da bo težko našo nekoga, kot sem jaz. Prišla sva že do faze, ko sva prekinila zvezo. Vendar je on nato želel, da poskusiva zadevo rešit. Zato sva se odločila za obisk psihoterapevta. Želela sem mu stati ob strani, ko bi reševal te svoje problem, saj vem da se staršem o tem ne more zaupati in tudi takšnega prijatelja nima, ki bi mu stal ob strani. Čez čas mi je priznal, da ne more razviti pravih čustev do mene, ker še očitno nekaj čuti do dekleta s katerim se je pred mano dobival, ampak je bil z njene strani zavrnjen. Ko pride v fazo čustvene krize, se zateče v sanjaranje kak bi bilo če bi se pri njima vse skupaj razvilo. Je tudi stopil z njo v kontakt in ji to priznal, dala mu je jasno vedeti, da je z njene strani vse zaključeno, ampak še kar živi v neki iluziji o njej. V času svoje notranje stiske ima težave s prebavo, napadi tesnobe, slabše spi, misli samo negativno. Pravi, da se zaveda, kako je nor ker na tak način sabotira najino zvezo, ampak si ne more pomagati. Ko se pogovarjava o problemih mu je boljše nato pa spet ponovi svoj vzorec. Kadar opazim, da je odsoten morem vrtati vanj, saj sam ne želi začeti te teme pogovora. V najini zvezi ni prepiranja, se drugače razumeva, usklajujeva, imava enake želje v prihodnosti, tudi v spolnosti se ujemava. Ko sva hodila na terapije sva bila na točki, ko je bil srečen in se je dobro počutil, nato pa sam sebe sabotira in začne razmišljati o preteklosti, ki je ne more spremeniti.
Že preden sva se spoznala je imela tako hude čustvene stiske, da je razmišljal, da bi se zaletel z avtomobilom. Sklepam, da ima tu hujše težave, kot si prizna.
Prišla sva do faze, ko sva rekla, da je med nama zdaj nepreklicno konec. Sama sem mu povedala, da bo mogel te zadeve s starši iz otroštva razrešiti, saj bo v vsaki zvezi tako živel in iskal samo neke negativne stvari in se zatekal v neresničen svet. Pravi, da bo poskušal govoriti s starši o svojih občutkih, ampak ga je strah, kako bojo to sprejeli in če jih bo razočaral, česar se najbolj boji. Sama mislim, da je to neke vrste anksioznost pri njem in da je ne bo rešil samo z enim pogovorom s starši. Mi lahko svetujete, kam ga naj usmerim, kje naj poišče pomoč? Saj se mi zdi da samo psihoterapija ne pomaga. Kljub vsemu mu bi rada pomagala, saj ni slaba oseba in vem da nima nikogar, ki bi ga razumel. Strah me je da, ko se odselim, da bo zapadel še v večjo depresijo.

> se zateče v sanjaranje
> Ni kreganja in se razumejo

Sanjarjenje je brazgotina otroške zlorabe. Pravtako ugajanje.

> Njegovo družino poznam in se odlično razumemo.

Prosim? Odlično se razumeš z ljudmi, ki zlorabljajo otroke?
Zanemarjanje je (izven spolne) najhujša oblika zlorabe nad otroki.

Če imamo v svojem življenju ljudi, ki nam želijo slabo (strupeni starši),
nam nobena psihoterapija ne pomaga.

Rešitvi sta torej dve. Prva je, da spremenimo te ljudi,
in druga, da prekinemo vse stike z njimi.

Možnosti za uspeh prve so manj kot 1%. Kljub temu je pomembno,
da začnemo z njo. Pomaga nam pri gotovosti in pogumu, da nadaljujemo z drugo.

Ob tem procesu (in po njem) je dobro, da mu ob strani stoji sočutna priča. To si lahko ti,
lahko pa je psihoterapevt.

Pozdravljena Ne vem več,

ne vem kako so ta trenutek postavljene zadeve med tabo in tvojim partnerjem ampak moj nasvet bi bil, da v prvi vrsti poskrbiš za sebe in se ne ukvarjaš toliko z njim. Ne glede na to kako se tebi to v tem trenutku sliši, si vendarle edina s katero boš preživela preostanek svojega življenja zares v vsakem trenutku. Na partnerju pa je, da se začne ukvarjati s sabo in se odloči za nadaljnje korake. Lahko mu stojiš ob strani in ga spodbujaš vendar bodo morali koraki biti njegovi. Tako kakor ti ima tudi on možnost prebrskati vse variante in se odločiti kam se bo obrnil po pomoč. Lahko se obrne na osebnega zdravnika in pridobi napotnico za psihologa, lahko pa si poišče tudi samoplačniško psihološko pomoč. Obstaja tudi možnost partnerskega svetovanja.
Želim vse dobro, pozdrav,
Bernarda