Zdravo. Partner (skupaj sva 9 let) že več let trpi za depresijo. Skupaj sva živela že v študentskih letih. Takrat njegove težave niso bile tako hude, je pa večkrat govoril, da se bo za njega s študentskimi leti končalo vse, kar je v življenju zabavnega in smiselnega. Mislila sem, da bo to minilo. Konec koncev, življenje gre naprej in prinaša vedno nove, drugačne izzive. Pred 3 leti sva se preselila v njegov kraj (imava stanovanje v najemu). Oba sva se zaposlila, oba imava dobro situirani službi, skupno družbo, več hobijev, skratka, nič nama ne manjka. Z njegovimi starši, ki živijo v bližini, se dobro razumeva, občasno pomagava pri njunem družinskem poslu, ki bi ga lahko s časom tudi prevzela. Ampak s partnerjem gre vse samo še navzdol. Kdaj ne vidi smisla za vstat s postelje. Služba, ki jo dela, je res zelo zanimiva, a pravi, da nima več volje razmišljat in da bi najraje šel za tekoči trak. Ali pa še to ne. Občasno ima večje izbruhe jeze (navadno brez kakega resnega razloga, npr., zamudil je rok za pošiljanje enega maila, kar je peljajo v ihto, z glavo ob zid in metanje predmetov okoli sebe). Pred leti se ni hotel pogovarjat o tem ampak kot mi je potem razlagal, je mislil, da bi bilo bolje, če greva narazen, ampak je potem spoznal, da ne, ker je problem z njim. Zdaj se dosti pogovarjava o tem, samo mi je res težko, ker mu ne vem, kako pomagat. Pravi, da ne vidi nobenega smisla v ničemer. A hkrati vsako pomoč (psihoterapevtsko, psihiatrično) povsem zavrača – ker pravi, da s pogovorom ne more rešit teh problemov, s kemijo pa tudi ne, ker mu ne bodo tablete regulirale, kako naj se počuti. Njegovi problemi in pogovori z njim se pa vrtijo v krogu: Zakaj bi zjutraj šel v službo, kaj bi delal z denarjem, saj ga ne rabi, zakaj bi prevzel očetov posel, itak je vse samo muka za brez veze in preveč truda za premalo koristi. Isto razmišlja tudi o tem, da bi si ustvarila družino (preveč truda, premalo od tega). Res mi je težko, ker mu ne vem več kaj odgovoriti. Jaz ne gledam tako na življenje. Prihajam iz revnejše družine, nekaj let nazaj sem tudi ostala brez staršev. In zelo cenim, vse, kar imava. Tudi njega cenim in imam iskreno rada in me boli, ko ga vidim v taki situaciji. Je izreden človek – pameten, sočuten, dober… Se pa vse bolj bojim, da ne bova mogla več skupaj dalje. Da bo prišel dan, ko se bom za svoje zdravje mogla odmaknit stran od njega. Kar bi bilo izjemno težko – skupaj sva že tako dolgo, da je njegova družina praktično tudi moja, prijatelje imava skupne, prostočasne aktivnosti isto… in tudi sama sem se že leta počutim doma v njegovih krajih, ne več v svojih. In res vem, da takega človeka več ne bom srečala. Če se razideva, mi bo za vedno žal, da mu nisem mogla pomagat. Če imate kak nasvet, kako še pristopiti zraven k tej temi ali kako prepričati, da potrebuje pomoč, ker se sam ne bo izvlekel ven, bi vas res prosila za nasvet. Hvala vnaprej

Pozdravljena Patii,

situacija res ni rožnata in verjamem, da vam je hudo. Očitno je, da partner potrebuje pomoč, saj ima kar nekaj očitnih znakov depresije, vendar sam zavrača pomoč strokovnjaka. Tukaj bi rekla, da vztrajajte in se resno pogovorite z njim, da tudi vi ne morete tako naprej, saj njegovo počutje in doživljanje zelo vpliva na vas. Če zavrača pomoč zavoljo sebe, bo jo morda pripravljen poiskati zavoljo vas oziroma vajinega odnosa? Morda se o tem pogovorite še z njegovimi starši, če imate dobre odnose in ga skupaj soočite z dejstvom, da se njegovo počutje ne bo izboljšalo samo od sebe in da je nujno narediti nek korak naprej?
Strinjam se, da bi tudi vi morali najprej poskrbeti zase in svoje zdravje in tudi je res, da to lahko pomeni konec vajinega odnosa- namreč, če on ne bo želel poiskati pomoči. Morda bi mu iskreno povedali, da teže vseh težav, ki se kopičijo in se ne rešujejo, ne boste zmogli?
Razumem, da je on v težki situaciji, vendar tudi vam ni lahko in v kolikor zavrača pomoč, bo treba poskrbeti najprej zase- kot ste že ugotovili. Ne glede na to koliko skupnih prijateljev imata in kako je hudo iti narazen,
vse dobro, lp
Bernarda

Pozdravljena,
kot da bi brala svoje,bodi partnerju opora in hkrati steber,jaz te opore od takratnega partnerja takrat nisem imela.
Pisem iz lastnih izkusenj,pred natanko 10 leti se mi je porusil svet in tla pod nogami. Kajti soocila sem se takrat z mojim neprijateljem “panicnim napadon”. Isto kot depresija je tudi panicni napad, pride ko ga najmanj pricakujes. Veliko sem bila v startu na urgencah,ko se nisem vedela, kaj imam. Imela sem hude napade,tresavico, razbijanje srca, bolecine v prsih podobne srcnemu infarktu, dreveneti mi je zacelo celo telo, strah pred ostrimi predmeti, izcrpanost, zaspanost itd.
Ko sem naenkrat ugotovila, da pa tako ne gre vec naprej, da s tem dusim bliznje, najbolj pa sebe. Sem si poiskala pomoc pri psihiatru.
Pri nas je se vedno ta tema tabu, v smislu, kaj pa bodo drugi rekli? Kaj bodo rekli v sluzbi, kaj bodo govorili okrog, kaj ce pristanes na psohiatriji… Meni osebno je bilo to vseeno kaj bodo in kaj ne bodo, vedela sem da sama ne zmorem in da rabim pomoc, kar sem sprejela. In hvala bogu danes po 10ih letih se znajdem s tem, sedaj mojim prijateljem in vem kaj naredit ko pride do napada. Je pa bila tezka borba, imam pa tudi tablete, ker nazalost ni slo brez njih. In mi ni zal,da jih imam pa pocutim se vredu.
Povej partnerju, da ni edini s tem problemom, da nas je veliko takih in pomoc obstaja, prej jo bo sprejel, prej bo boljse. Naj veliko govori o tem, naj se ne sramuje, naj se ne zapira v sebe, naj mu ne bo ta tema tabu in ko bo najhujse ga odpelji ven na sprechen oz kak Sport, to pomaga, da misli preusmeri drugam.
Meni npr.je takrat psihiater predlagal, da si kupim psa…in jaz njemu, kako psa, ce se za sebe ne morem poskrbet. In res, sem se opogumila in kupila,in ja, ta moj pes, moja Ajsa mi je resila zivljenje in neskoncno sem hvalezna mojemu psihiatru, da mi je to predlagal. In tako je slo moje zivljenje kljub jemanju tablet samo se navzgor.
Reci partnerju, da si mu v oporo, da si z njim,da bos sla tudi z njim na terapije oz psihiatru in da naj sprejme tvojo pomoc.
Vso sreco in zdravja..

Iz lastnih izkušenj ti povem, da bo samo še huje, če ne bo sprejel strokovne pomoči. Sama mu pri tem ne boš mogla pomagati, samo svoje zdravje si boš uničila. S takšnim človekom niti ne razmišljaj, da bi si ustvarila družino, nič se ne bo spremenilo, samo huje bo. Jaz sem se ločila po 22 letih, ko se je začel tudi fizično znašati nad mano.