Spoštovani!

V zadnjem času sem se popolnoma izgubila, se začela umikati v samoto ter začela pesimistično gledati na svet. Počutim se nemočna in se ne znam pobrati.

Prepričana sem bila, da sem v zvezi s svojim bodočim možem, do neke točke je šla najina zveza odlično, nakar me je začel postopoma odrivati stran. Po njegovih besedah je to popolnoma nehote in ga vodi močan strah, zaradi katerega je kot otrdel in ohromel, saj ne more ničesar več in želi le zbežati. A hkrati mw noče izgubiti. Ko sva ugotovila, da je na najini poti velika težava, sva najprej skupaj poiskala terapevta pred približno enim letom. Vendar pa smo bili po nekaj mesecih brez kakršnegakoli napredka, saj kot da terapevt ne bi verjel v njegov strah. Zaradi tega smo zadevo prekinili. Pred cca. tremi meseci sva skupaj našla novega terapevta, h kateremu pa je odšel sam. Ugotovila sta, da gre za globoko zakoreninjen strah pred zapuščenostjo, ki izvira vse od smrti enega od staršev ter izselitvijo drugega v njegovih najstniških letih. Temu so kasneje sledile še druge izgube. Težave pa so izbruhnile, ko sva se (pre)globoko zbližala (po njegovih besedah ni nikoli prej nikogar pustil tako blizu). Stanje zdaj je tako, da sva na distanci (tudi fizični – ne živiva skupaj), vendar si oba močno želiva rešiti zvezo. Tažavam je pripomogel tudi pritisk iz moje strani, saj nisem mogla razumeti (in še vedno popolnoma ne razumem) njegovih težav.

Glede na to, da sem v slabem psihičnem stanju, razmišljam o tem, da bi iskala psihoterapevta še zase (partner se je pripravljen po potrebi pridružiti).

Zanima me vaše mnenje, ali je zadeva rešljiva? Ali obstaja kakšen način, da mu pomagam z njegovimi težavami? Ali lahko mogoče priporočite kakšnega psihoterapevta v ljubljani?

Nanlepša hvala za odgovor
Lep pozdrav

Pozdravljeni,

v vseh odnosih se nam pojavijo sence naših najzgodnejših odnosov. Še posebej intenzivno pa se pojavijo v partnerskih odnosih, kjer se nam naše otroške rane še posebej rade izrazijo. V takih trenutkih se tudi pojavi priložnost, da se skozi partnerski odnos lahko rane (za)celijo. Včasih pa ni tako enostavno in takrat je pomembno, da si poiščemo strokovno (psihoterapevtsko) pomoč.

Tako na njegovi, kot tudi vaši strani se odpirajo priložnosti za osebno rast. Če imate to možnost, bi vam priporočal, da pričnete z individualno psihoterapijo in če bosta oba imela željo, kasneje tudi obiskujeta partnersko psihoterapijo. Na individualni psihoterapiji boste imeli več prostora za vaše doživljanje, vaše želje itd. S tem boste bolje spoznali sebe in tudi lažje razumeli druge.

Poizkusite sami izbrati psihoterapevta/tko. Na voljo jih je kar nekaj, zanesite se na svoj občutek, bodite pozorni pa na to, da imajo za seboj strokovno izobraževanje (vsaj 4-letno šolanje, 250 ur osebne izkušnje v obliki svoje psihoterapije, redno supervizijo in, da so zavezani kakšni inštituciji, kateri odgovarjajo za svoje delo).

Sem vam odgovoril na vprašanja?

S prijaznimi pozdravi,