Pozdravljeni,
Obupano potrebujem nasvet nekoga, ki bo znal mojo situacijo, ki jo bom opisala, pogledati z objektivnega zornega kota, saj sem sama zmedena in ne vem kako dalje.
V zvezi sem s partnerjem, ki mu je bila ze v mladostnistvu diagnosticirana mejna osebnostna motnja, kar pa sem izvedela pred priblizno tremi meseci. Skupaj imava dve leti in pol starega sina. Skoraj cel cas zveze, to je 4 leta sva imela tezave. Veckrat me je naganjal iz stanovanja, zmerjal, mi govoril naj umrem…tudi fizicno me je dvakrat udaril, potiskal, lasal… Za vse to sem skoraj cel cas krivila sebe in alkohol, saj je do najvecjih izpadov prihajalo, ko je bil pijan. Vsakodnevno sma se v redu razumela in se niva kregala, potem pa je zmeraj kar naenkrat pocilo. K sreci se je to dogajalo, ko je sin spal, saj je partner vedno pil zvecer. Prav tako je vikende prespal tudi do poznih popoldanskih ur, potem pa svoj cas namenjal racunalniskim igricam. Za sina sem skrbela vecinoma sama, pravil je, da otroskega joka ne prenese in zato ni zelel prezivljati casa z njim, sedaj ko je malo vecji in kdaj trmari, pa se na njega dere in parkrat sem se ze ustrasila, da mu bo kaj naredil in posegla vmes. Tudi zdaj se vedno pritozuje, da je sin glasen in da ga to moti. V glavnem dosegla sem, da je nehal piti alkohol in upala da bo bolje, pa ni bilo. Ko sem izvedela, da ima mom, me je malo pomirilo dejstvo, da je zacel jemati antidepresive… Upala sem, da bo to magicna resitev in sem spwt vztrajala. Sedaj pa ne vem ali nadaljevati vezo ali jo prekiniti… Tako sem utrujena od vsega, kar se je v teh letih dogajalo in ne vem ce bom lahko prenesla se vec. Sicer so se sedaj njegovi izbruhi zmanjsali, ampak se vedno nima zanimanja za otroka… Ko sem delala popoldan dva tedna ni sel po njega in ga je pustil pri mojih starsih, kjer je bil v varstvu… Ceprav je bil sedaj doma 3 mesece in je imel dosti casa za sebe, ni zmogel niti kaj postoriti doma, niti si vzeti casa za otroka. Zmanjkuje mi moci, razimevanja, pa sem se trudila, da bi ga razumela, potrpela… Prav tako ima obdobja, ko hoce biti sam in noce nikogar v blizini in ne zdi se mi fer, da bi se mogla s sinom umikani in hoditi stran za par dni, da bi lahko on imel svoj mir…
Prosim za nasvet… Ne vem kaj je boljse, ostati ali oditi, kako bo vsaka od teh variamt vplivala na sina, ki mi je najpomembnejsi. Hvala za nasvet in lep pozdrav.

oditi takoj.

Obupana in utrujena!
Razumem vas o čem pišete. Ne razumem pa vas zakaj v zatečenem odnosu še vedno vztrajate… Vse nastalo o čemer pišete, je po mojem mnenju, ne le pogubno za vas, ampak predvsem za vašega otroka. Po vsem, kar ste napisala in glede na to, da je diagnoza postavljena, po mojem prepričanju, bolje ne bo nikoli. Pot iz nastalega vsekakor ni lahka, je pa edina možna rešitev, za vas in za otroka. Predlagam vam, da si preberete vse poste na tem forumu s podobno vsebino (ki jih je veliko!) in lahko boste ugotovila, da so prizadeti doživljali podobne, če ne celo enake zgodbe…

Pred vami je veliko dela in že po vsem prebranem samo na forumu, po vsej verjetnosti ne boste več v dilemi…

Prišel je čas, da se zaveste, da ste sedaj pomembni samo še vi in vaš otrok. Branje podobnih vsebin in tudi priporočene literature, vam bo dajalo moč, da boste na poti rešitve tudi vztrajala. To je le moje mnenje, odločitev pa je sedaj na vaši strani. Želim vam veliko moči pri iskanju novih spoznanj… Ostanite z nami še naprej. Lp Odmev

… bi bilo prepozno. Ne zelim pametovati, izhajam le iz lastnih izkusenj.
Pocasi in potiho! se zacni pripravljati na odhod. Povezi se s ljudmi, ki jim zaupas, pogovori se s svojimi starsi, morebitnimi prijateljicami (ce jih ni ze vse odgnal od vas), ker bos potrebovala mocno socialno mrezo.
Pospravi vse pomembne dokumente na varno, da ti jih ne odtuji. Zasciti svoje finance (zmozni so neverjetnih podlosti), pojdi na posvet na Drustvo za nenasilno komunikacijo. Za CSD nisem prepricana, da ti bodo kaj koristnega pomagali. Meni niso, so rekli, da sem se ze sama “organizirala” … le prvo socialno pomoc so mi nudili.
Pot iz pekla bo dolga in ubijalska. Vsaka pa se zacne s prvim korakom.
Kot ti je ze napisala Odmev, preberi zgodbe na tem forumu. Na stotine jih je in so skoraj kopija kopije.
Vse dobro, veliko poguma, ceprav si na smrt utrujena.
Lp

Najlepsa hvala vsem, ki ste odgovorile, ogromno mi pomenijo vase vzpodbudne besede in malo mi je lazje, ker sem svoje misli lahko zapisala. Strah me je obeh moznosti. Ce bi ostala ni veliko upanja, da bo boljse in bom ostala na istem in ceprav bi se morda partner zacel ukvarjati s sinom, vprasanje kako bi njegov odnos vplival nanj med odrascanjem, morda bi mislil, da ga ati ne mara, ne bi mogel razumeti, da je ati tisti, ki ima tezave… Notranji glas mi govori, da je prav, da s tamalim greva… Ze tolikokrat sem poskusala, pa sem se potem vrnila. Vedno mi je najprej grozil in me je prestrasil, nato pa naslednji dan govoril, da me ima rad, da se bo trudil, da bo drugace, da ne more brez mene… Njegova mama mi je na vse to dogajanje rekla,da se bom navadila… Ko sem pojamrala, da se pocutim, kot da sem najslabsa, ceprav partnerju nacvsakem koraku skualsam pomagati, mi je rekla, da je ona ze 40 let najslabsa v druzini, kot da je to nekaj normalnega… Kot da se za brezveze sekiram. Strah me je, da bo propadel brez mene, na nek nacin cutim krivdo da ga puscam samega, navsezadnje ni sam kriv, da je tak…otrostvo in zivljenje je iz njega naredilo, to kar je danes. Strah me je tudi, kako bo glede skrbnistva, kako se bo do sina vedel, ko mene ne bo zraven…kar me je skrbelo tudi sedaj, ce sta kdaj ostala sama, ko sem odsla kam ven… Opravicujem se, da pisem tako zmedeno… Toliko sem ze tuhtala in razmisljala, da se zapletam sama s sabo.. Hvala vam, vsem se enkrat.

Popolnoma te razumem. Tvoje dvome, obcutke krivde, strah, sram in kar je se vmes.
To so t.i. kaveljcki na katere te lovi in vlece h sebi. Neee, ne bos se navadila na tako obnasanje, le vedno globje bos tonila v mlakuzo “borderlanda”. Poznas Dantejevih devet krogov pekla?! To je dolgoletno zivljenje z MOMsterji. Ce je pa se alkohol zraven (zelo pogosto), s katerim si polnijo notranjo praznino, potem je se huje.
Ko je/bo zacutil (pazi, oni so zelo senzibilni na obcutke drugih), da se pripravljas na odhod, bo uporabil vseee, kar ima v arzenalu svojih manipulacij. Ne ne, ne bo se obesil, kvacjemu drugi zrtvi za vrat. Nic si ne bo naredil, ker se ima prevec rad, le tebe vlece nazaj v svoje kremplje. Bojis se, da bo brez tebe propadel. Ne bo, ker bo zeeelooo kmalu zavohal in nasel novo popolno zrtev.
Povprasaj ” strica gugla” kdo so osebe z MOM in tudi NOM in kaksen je njihov “modus operandi”.
Gotovo ti bosta obe moderatorki podali svojo strokovno razlago. Moja je zgolj laicna in opisana skozi lastne izkusnje. Ure in ure bi ti lahko govorila o tem. A rezime vsega je: Pobegni, dokler se lahko!
Lp

Pozdravljeni, pod vse kar ste Obupani in utrujeni napisali, se podpišem…..predlagam in se s tem pridružujem naši Odmev, da se najprej prebere vse, kar je bilo do sedaj na forumu obrazloženega in strokovno utemeljenega ter komentiranega (vse poti, odgovori enoznačno vodijo k Seveda oditi in to Že včeraj), zato da se ne ponavljamo……smo tu, za vse strahove in dileme, ki se bodo v trenutno utrujeni in obupani porajale – ne obupat in sledite vsem dosedanjim spoznanjem in izkušnjam na forumu, kjer boste lahko sledili uspešni poti mnogim posameznikom ki so uspeli zaživeti lastno življenje in se izvili izpod primeža toksičnega odnosa….srečno, Leonida

V zgornjem postu sem nekako pozabila napisati naslednje: Zame je bilo najtezje sprejeti dejstvo, DA SE NE DA NIC NAREDITI!
Samosprasevanja v smislu “kako je to mozno, zakaj ne dojame, kam drvi, kako lahko tako podlo obracunava z menoj itd, itd …”
Pojasnilo terapevtke je bilo: Ker je moten!
Potem sem na situacijo zacela gledati z drugacne.
Dokler se ne odmaknes in vse skupaj dozivljas iz “zabje perspektive” se tezko trezno odlocas.
Lp

Obupana in utrujena, sem otrok borderline in narcističnih staršev. Če je v resnici vaš namen, da zaščitite sina oziroma mu želite, da bi iz tega prišel kolikor toliko ok, potem je moj nasvet, da čimprej ampak res čimprej oditite iz tega odnosa. V vsakem primeru bo hudo, vendar bo v primeru, da boste odšli in začeli zares reševati težave ( ne da se samo ukvarjate z njim) potem je vsaj možnost, da bo nekoč dobro Če boste ostali bo vse skupaj še huje, saj bo sin nosil posledice, ki so lahko precej hude ali pa celo postal tak, kot oče. Kar vam je nakazal že odgovor njegove mame, kaj se zgodi, če se boste sprijaznila, torej, vse skupaj se bo nadaljevalo v naslednjo generacijo, dokler nekdo končno ne bo zbral dovolj poguma in ljubezni do otroka, da bo ta začaran krog prekinil.

Tudi jaz predlagam, da si preberete vse, kar je bilo napisano o tem na tem forumu, niste edina, veliko ljudi se je znašlo v podobni situaciji. Ti ljudje so preprosto drugačni, drugače razmišljajo, čutijo, doživljajajo in reagirajo zato ne bo nič, kar drugače pomaga pri ljudeh pomagalo v tem primeru. Prav tako jih ne morete spremeniti, vse , kar lahko storite je, da spremenite sebe in da se sami začnete bolj zdravo odzivati na situacijo in tako zaščitite sina. Kaj je bolj važno, da sprejemte, da se ne da nič narediti pri njem in začnete nekaj početi vsaj s seboj ali dobrobit vašega sina?

Prav tako je nujno, da se zaščitite preden boste o morebitnem odhodu začela razpravljat s svojim partnerjem. Vse kar so vam že svetovali – uredite papirje in čimveč , kar se tiče bodočega življenja. Obestite center za socilano delo, preštudirajte kako je s prepovedjo približevanja ( že sedaj je nasilen in o tem že sedaj povejte na centru, potem zna biti še huje): Poiščite si pomoč pri terapevtu ali pri organizacijah, ki se ukvarjajo z nasiljem v družini. Čeprav ste se na nasilje že tako navadila, da se vam niti ne zdi tako zelo hudo, oziroma iščete krivce drugje ( alkohol, okoliščine…itd) gre tukaj, poleg ostalega, tudi za klasičen primer nasilja v družini . Tudi na to je ogromno literature in tudi društev, ki se s tem ukvarjajo , saj se je iz takšnih situacij lažje izvleči, če imate suport.

jo punca, zbeži hitro od njega. za sina definitivno ni dobro da je v takem okolju, saj si sama napisala da se bojiš da bi mu kaj naredil. v takšni zvezi ne boš nikoli srečna. sama veš da se ne bo spremenil. ko boš odšla in našla pravega ti bo žal, da nisi odšla prej in da si toliko let brezveze trpela.

Hvala se enkrat vsem, ki ste mi odpisale…ne samo, da ste mi dale realen pogled, ampak tudi pogum. Z sinekom sva odsla, sedaj si urejam stanovanje pri starsih, ki mi je na sreco ze od prej ostalo. Samo odlocitev je bila potrebna in ceprav sem poskusila ga se prepricati, da bi sel na psihoterapijo, ni hotel in spet dal krivdo na mene, da sem preobcutljiva. Ko sva se potem srecala, ko me je klical v pijanem stanju, mi je povedal se, da je enkrat malega focnil, ko je bil se dojencek, ker se je jokal in mene ni bilo zraven… Koncno sem dojela, da nocem, da bi moj otrok tako odrascal in nocem tudi sebi takega zivljenja.
Bi mi prosim lahko svetovale, kako je glede urejanja skrbnistva in stikov, kam se naj obrnem, kako naj izpeljem stvari, da bodo cim manj bolece in se ne bo vleklo v nedogled. On pravi, da bi sins videl enkrat ali dvakrat na teden, ali ko mu pac bo po volji. Ne vem ali mu ga lahko zaupam ali ne, pravi, da si je glede sina poslihtal stvari v glavi, ampak sama tega ne verjamem. Ko sem mu ga vmes pripeljala, je ze po 10, 15 minutah jamral, da ga ne more poslusat, ker je glasen, pa se je takrat mali samo igral… Ne vem kako izpeljati stvari naprej.
Hvala vam in lp

Čestitke za pogum. Če sem s svojimi odgovori dodala samo mali kamenček v mozaik tvoje odločitve, sem res vesela. Vem, kako težko je že oditi, kaj šele urediti življenjsko pomembne zadeve z njimi.
Mislim, da bi morala najprej na pristojni CSD. Jim razložit situacijo v kateri sta se znašla z otrokom. In zahtevat, da ti pomagajo urediti vse potrebno. Glede na dejstvo, da pije, je nasilen, nepredvidljiv in še huje nezanesljiv, bi bilo pametno, da tebi dodelijo skrbništvo, njemu plačevanje preživnine. Če se bojiš, kako bo ravnal z dvoletnikom, ki se seveda joka in je popolnoma odvisen od staršev, bi bilo skrajno neodgovorno, da mu ga pustiš v varstvo.
Če se ne motim, je začel veljati nov Družinski zakonik, ki je vnesel na to področje precej sprememb. Mislim, da o vseh postopkih okrog skrbništva po novem odrejajo pristojna sodišča in ne več CSD.
Žal ti ne morem napisati kaj več. Nedvomno bodo dodali še drugi, ki sodelujejo na forumu.
Vse dobro in srečno naprej!

živjo,
naj delim še mojo zgodbo, čeprav sem naredila že nekaj zapisov.
2 tedna bo minilo odkar me je partner zapustil. ker sem prebrala kar nekaj zapisov na tem forumu, lahko predvidevam, da ima tudi on MOM/NOM, ker sem se našla v kar nekaj zapisih in celo nasmejala, ko je en izmed zapisov vseboval “zakaj mu terapevt ne more reči, gospod vi ste moteni” 🙂

od vsega začetka je bilo kot v pravljici, tista osladna “bila je ljubezen na prvi pogled”. v dveh tednih priznanje, da me ljubi. z menoj želi otroke in kajkmalu tudi božanje po prsdtancu, češ da on bi pa mene poročil in kako to, da me še nihče ni.
preplah št. 1, ki sem ga zaznala in ki se nekako bere v smislu, kako me lahko ljubiš, če me sploh še ne poznaš – to naj vam bo prvi znak, da zadevo zaustavite oz. začnete bremzati. Moj odziv je bil, da mu ne bom sredstvo, da pride do otroka. in se je strinjal, povedal, da četudi ne bova imela, je njemu ok. ker kot je z mano, še nikoli ni bil tako miren – ja najbrž res po tem, ko je nekoga s svojo motnjo toliko uničil, da je bil znerviran nazaj.

ves čas je govoril o bivših, kako jih je prebolel in kako so končali, ker za eno ni bil dovolj bogat, druga pa se ni znala pogovarjat in 3. ga je tepla ob vsakem pms-u, ampak potem so ga pa vse želele nazaj. potem so sledile še vse ostale neke intimne partnerke… ampak on je prebolel. zgodilo se je, da ga je ena izmed bivših napadla, ga čakala pred službo, čakala mene v službi…preplah št.2 – kako ima lahko tago grozne odnose z vsemi bivšimi. jaz jih nimam, smo v kolegialnem odnosu. Izgledalo je, da je res bil žrtev, te ženske so resne psihotične babe. še v šali sem rekla, očitno samo psiho babe izbiraš…čakam, kaj je na meni psiho.
svoj telefon je imel vedno v nedosegu rok. karkoli sva gledala, brala, sva delala na mojem telefonu, češ da je boljši… dobro za članek prebrat je telefon pač telefon. preplah št. 3: kakor je fino, da ti človek posveča pozornost brez telefona, je nekako nenaravno danes… res nikoli ga ni imel poleg.
preplah št.3-upoštevajte 6. čut ženske!!!! če je nekaj predobro, da bi blo res… tako tudi je
ves čas sem se spraševala, kako ima mene lahko nekdo tako rad. da si take sreče ne zaslužim (tukaj je pa moja motnja). on je predober do mene. vse naredi zame. zvečer me masira. s starši se je super razumel. moji prijatelji so ga vsi sprejeli. kaj pa njegovi prijatelji – preplah št.4, spoznala sem samo enega… on pri meni vse možne ljudi.
potem pa mi ni dalo miru in sem končno sledila 6. čutu, da se nekaj dogaja. prestrašena, sama seb sem se gabila, da imam tako grde misli o tako lepem človeku in bam… sms-i, kjer mu bivše fu****ce pošiljajo svoje fotke, kjer je eni napisal, da je lepa in privlačna še vedno (te besede sem poslušala o sebi vsak dan), izbrisani sms-i, kjer so ostale samo fotke. ok, dajmo ga soočit…recimo, da je samo moški…blesav sicer ampak dajmo. preplah št. 5- vse je zanikal, rekel, da očitno ne znam biti v zvezi in da moram po 6ih mesecih vse sabotirati. in ja, sem verjela, da je moja krivda… toliko, da skoraj nisem več vedela, če sem res tisto videla ali sem samo želela videti, ker si moram spet dokazati, da nisem vredna ljubezni in mene pač ne more imeti nihče rad (ja spet moja motnja). pa je jokal pa hotel popraviti… potem pa so se začeli izbruhi preplah št. 6 – hudičeve oči, neposjasnjeno dretje, izbruhi, nerazločno govorjenje, nerazumevanje kaj je naredil za vse sem bila kriva jaz. sploh se ni zavedal, da so moje reakcije plod njegovih akcij. in sem rekla, da je z mano res nekaj narobe in odšla na terapijo, kjer smo odkrili določene “daddy issues”, do katerih sem se dokopala sama (saj vem, da načeloma moraš sam priti… ampak jaz sem na terapiji dobivala samo – v vas je res nekaj lepega in on ni pravilno ravnal).
preplah št. 7 po 3h tednih si je še z eno dopisoval (drage ženske, res ne vem zakaj si to delate, če vidite, da imajo gospodje gospe… ampak se zavedam, da vsi nosimo del krivde). potem pa sem odkrila cel niz varanj prejšnjih punc in na stotine slik realnih punc, ki jih je spoznal tako in drugače… kjer so si med sabo pošiljali vse možne pozicije – verjemite, tega nočete nikoli najti. moja zavest je to procesirala, kot da se dogaja danes. bolelo je kot svinja… saj veste… volk dlake ne menja… samo vprašanje časa je.
preplahov je bilo še kar nekaj od nezmožnosti pogovora, pasivna agresija in tišina. pošiljanje me v mojo sobo (kot otroka), nenehno ponavljanja “a sem jaz vsega kriv”, mašenje ušes med pogovorom in “lalala” (kot, da je on otrok)… in največji preplah… nisem hotela več živeti, ker sem tako močno ljubila kot še nikoli in on si zasluži, da mu pomagam (jaz si očitno ne – ja, spet moja motnja). in pa moja neposlušnost ko je rekel… da me zapušča, ker ne more več gledati kaj mi dela. ampak spet sem krivdo prevzela nase… jao meni pa tako močna ženska.

sedaj pa tista samopomoč, ki mi je noben psihoterapevt ne bi mogel nuditi (čeprav skupna je hitro rekla, da je potrebno pogledati zakaj je tako promiskuiteten…samo nisva zdržala do naslednje terapije):
– čimveč si preberite na temu forumu. žal niso vse teme v pravem kotičku, veliko je potrebno brskanja, razmišljanja, se umakniti iz leta 2019 in iti celo v 2007.
– ne čakajte na spodbudne besede, da je ta drugi vsega kriv
– sprašujte in govorite svojo zgodbo, ampak govorite jo resnično z ljubeznijo do sebe
– nujno razumevanje o motnji tudi s pomočjo foruma https://bpdfamily.com
– preberite si, kako preživeti in razumeti razhod s takim partnerjem https://www.bpdfamily.com/content/surviving-break-when-your-partner-has-borderline-personality#8
– v tem trenutku gre skozi isto isto zadevo tudi Pamela Anderson in dotaknile so se me te besede (vse angleške zadeve, če ne razumete, uporabite google translate):
It Takes 2 to Tango –
As bizarre as it is,
I realize
I cannot blame him for all.
I accepted it.
I allowed it.
I knew it (deep down)
and I obviously have a lot of work to do on myself –
maybe I used him too –
maybe I have some darkness to face.
More to learn –
Getting mad at myself
is therefore the first step in the right direction (rather than blaming all on him). With our minds
we may be searching for one thing,
but subconsciously
we always find exactly who we need
in order to understand our own “operating system”. This is painful,
but it helps us see the reality
of who we have been so far,
and to make
the necessary changes.

The problem is that these patterns have become internalized,
so that we feel comfortably familiar
when we meet people
that will ultimately end up
betraying us.

It’s because they have the same “vibe”
as all those who did the same thing
to us in childhood
or whatever.

Only once we are prepared to love ourselves unconditionally,
not from a egoic perspective
but from a spiritual one,
and not betray ourselves,
then we will also attract people
who won’t betray us.

I’m mad at myself for spending so much time, energy
and trust on the wrong man.

I must take care of my own needs:
love, acceptance,
respect, trust.

I can’t expect it from anyone else.
I must give it to myself .
Genuinely and unconditionally.
I’m not perfect,
I accept my shortcomings
Maybe
If I can give all that to myself,
I can be better at giving it to others.
And then –
I will attract the same type of person
into my life.

We are always facing
A mirror image …
in love 😍

– začnite iskati v sebi, kaj vas je gnalo k temu človeku, kljub opozorilnim znakom in si začnite postavljati meje dopustnega.
jaz sem spoznala, da sem ga hotela rešit, ker mojega očeta nikoli nisem mogla rešit. sem mu dajala šanse, ker sem verjela, da meni niso bile nikoli dane druge priložnosti (slepo razmišljanje). hotela sem, da me postavi na prvo mesto, pa sama sebe nikoli nisem.

to je moja zgodba. upam, da vam pomaga tako hitro iti skozi kot je pomagalo meni.
moj naslednji korak pa je dober psihoterapevt, ki mi bo pomagal na pot, da se bom imela rada in bila pri sebi na prvem mestu. (sprejemam priporočila… za literaturo pa tudi) 🙂