Partner pri porodu
Moj dragi je bil do pričetka popadkov 1000%, da ne bo zraven. Saj veš, da je krvavo…da ne bo zmogel… V glavnem je gledal samo nase. Pač tipičen moški :o)))
Pa smo ga prepričali!
Trenutek, ko je v porodni sobi stopil skozi vrata. Ne znam ti ga opisat! Bila sem tako vesela, da ga vidim… Pa da se mi je nasmehnil, pomežiknil, masiral, opozarjal, kdaj bo popadek…
Tudi sam porod je preživel brez problema. Nikjer nobene sledi o slabosti. :o))
Rodila sem v Ljubljani in vsi so bili več kot super! Babica Vilma in Milena sta bili fantastični. Še našega očka sta čuvali :o))
Bila je iskušnja za ponovit!
Če vprašaš mene, mora biti partner absolutno zraven!
Moj moz je tudi bil zraven.Meni je bilo v redu,ker na zacetku,ko se ni tako hudo,zna biti malo dolg cas.Potem pa,ko so se zaceli popadki vrstiti,sem se kar stran obrnila in jih prezivljala sama.V tistem trnutku mi res ni nic pasalo,da bi me se kdo kaj spraseval ali masiral.Ko pa se otrocicek rodi,je pa fino,ker ga dajo najprej ocku,da mu prereze popkovino in ga malo pocarta,da se mamici porodijo posteljico.Sem za,da je ocka prisoten.
po moje pa ni dobr,da je partner zraven,razen če sam tako hoče.moraš vedeti,da te bo po tem pričel gledati z drugačnimi očmi,ni nujno da v pozitivnem smislu.
poznam par,ki se je kmalu po tem ločil saj partner žene ni videl več kot privlačne,saj je imela težek porod in je vse to spremljal,v glavnem ni mogel več seksati z njo,ker se mu je vse skupaj zagabilo.
pa ravno prejšnji mesec mi je en kolega rekel,da ne bo nikoli mogel pozabiti kako se je pokakala pri porodu,da mu je bilo to ful čudno,tako da sama se odloči,ampak jaz svojega ne bom imela zraven.
Se strinjam s predhodnicami. Jaz sem imela zelo dolg porod. Moz je bil zraven in mi stalno bil v oporo. Pa tdi ce je samo stal zraven in gledal, kako prihajajo popadki, kaj popuscajo… Brez njega bi mi bilo vse skupaj veliko tezje. Zelo sem mu hvalezna, ker je bil zraven. Pa tudi trenutek, ko se otrok rodi, ko ga oce prvic popestva, mu prereze popkovino… Nekaj posebega je…
Ni pa vsak clovek za to. Nekateri preprosto ne prenesejo bolnic, nekateri ne prenesejo krvi ali pa raznih vonjav. Ce se on sam ne cuti, ne ga silit. Zaradi tega te nima nic manj rad in ne bo nic slabsi oce.
Glede kakanja pa se mi zdi milo receno otrocja reakcija. Saj se ve, da porod ni nekaj sterilnega. To je napor! Pa kaj, ce ti se kaj drugega zraven uide? Ce si se s tem obremenjena, se ne mores dovolj sprostit in ne mores pravilno potiskat. In, konec koncev, sej vsak kaka in vsak lula. Res ne razumem?!?
Moj je bil pred porodom tako tako za prisotnost. Na koncu se je vseeno odločil, da bo zraven in ni mu bilo žal. Še popkovino je prerezal.
Ves čas poroda je bil za mojim vzglavjem tako, da kaj se je spodaj dogajalo ni mogel videt. V zadnji fazi poroda sem bila tako v transu in mi prisotnost ni nevemkaj pomagala, mi je pa pomagalo, da sem ga imela ob sebi pred tem, ker se mi je tako vleklo, pa križ mi je masiral, vlažil usta in se pogovarjal z mano.
Mislim, da če te človek sprejme kot zakonskega partnerja, bi te moral sprejeti v dobrem in slabem – dobesedno. Ne morem verjeti, da se gre nekdo ločit, ker se mu žena po porodu gnusi. Pa saj je na svet spravljala tudi njegovega otroka, lahko bi jo kvečjemu še bolj cenil, če se je mučila…v glavnem nimam besed. Takega moža res bolje, da nimaš.
No ja,tudi meni je prvič malo “ušlo” pa mi moj dragi ni nikol niti omenil tega. Takrat se dogaja tam doli tolko vsega,da ne vem kak ma sploh čas kaj takega opazit,če pa ven pokuka njegov otročiček!!!
A pol se takim otroci tudi “gabijo” saj ven ne pridejo ravno nališpani!?Groza! Zanimivo pa je da ženske nihče ne vpraša al bo zraven al ne!? Ravno tako se mi zdi samoumevno,da je zraven tudi partner!
Aja,pa še to!Po prvem porodu so se mi grozno vneli šivi in me je moj po prihodu iz bolnice vsak dan tudi po trikrat lepo s kamilcami čistil spodaj… Pa je blo ful grozno na pogled!Tak da vsaka mu čast!!!
Pa tudi kasneje mu zaradi tega nisem bla nič manj privlačna!
Sama se moraš odločiti, ti ne partner ali bo zraven ali ne. Moj je želel biti zraven, vendar sem mu jaz povedala da ne bo ker preprosto jaz ne želim. Še tik pred porodom je rekel babici, da bo zraven, pa sem mu lepo pokazala vrata. Ne bi se dobro počutila, da bi bil zraven, pojma nima o teh stvareh, mogoče bi mu še pustila če bi se kdaj pogovarjala o tem vendar se nisva, tako da – žal!
Pa je bila babica Ančka takoooooooo super ( iz Postojne) da sem prepričana da sem se prav odločila! Mamica mora prva pestovati otročka in mamica mora prva slišati ali je deček ali deklica, pa tisti prvi jokec, ki je definitivno samo mamin privilegij, saj si še kako zasluži!
Moj mož je bil z menoj pri porodu in mi je bilo super, ker bi bila drugače sama, ker babica le ni bila vseskozi prisotna v sobi – takrat je bilo kar nekaj porodov naenkrat in še dretje iz sosednje porodne..uf, če bi bila sama, bi me bilo strah. Ko me je zelo bolelo, je mož odhitel po babico, da mi je pomagala. Vmes mi je masiral hrbet.
Zaradi gnojenja šivov, me je en mesec večkrat na dan spodaj čistil po navodilih patronažne. Vem, da je izgledalo grozno, ker sem se gledala z ogledalom, vendar sama nisem mogla dobro očistiti -pa še čišča je kar trajala in trajala, da je bilo vse krvavo spodaj. Ogromno mi je pomagal. Vem, da se je poleg vsega, po porodu in dojenju spremenilo tudi moje telo – prsi, spodaj sem zašita kot čevelj, izgubila veliko preveč kilogramov, ampak on me ima rad in me spoštuje in vem, da se nanj lahko kadarkoli zanesem, da o pomoči v prvih mesecih stalnega jokanja, neprespanih noči in krčev, ne govorim.
Moj ginekolog je rekel, da je več kot 80% moških zraven pri porodu. Tudi moj je bil pri prvem. Prisotnost je pomembna po mojem zaradi praktičnega vidika, ker je ženska nemočna, babic pa ni vsako minuto na voljo in je v veliko pomoč.
Kar pa se tiče izraza “žena se možu pri porodu zagnusi”, pa menim, da je moški skrajno neprimeren za zvezo, če tega ne razume in bi se mu prej ali slej zagnusila zaradi kake druge malenkosti.
