Spoštovane dame.
Vse kar je zapisala Manja je res.

Vendar ste si zato same krive. Vem da je pogosto težko, itd…, vendar se morate same postaviti zase. Je že res, da je nekaj moških v tem smislu dobrih, ostali pa so taki, ker so jih njihove mame tako vzgojile in ker ste jim ve to dovolile. Ja, kdo pa ni vesel hotelskih storitev, če ti jih ponujajo, pa razvadi se človek tudi zelo hitro… Emancipacija je v vaših glavah, ali pa je ni!

Dragi Edi,
odgovarjam ti kot ženska, ki se trudi postaviti zase. Ker nisem bila tako naučena, ker sem rasla v disfunkcionalni familiji, kjer me je prevzeti vzorec od matere (mati mučenica, nezadovoljna, nergaška, histerična ,ne zna se postaviti zase, večna zrtev) usekal po glavi natanko in šele v moji zakonski zvezi, kar je logično. Ko smo samski, smo najbolj super od vseh, ko smo romantično zaljubljeni, se trudimo pokazati se v najlepši luči, potem pa , v zakonu, ko ponavadi pride prvi otrok, se začne. Partner nam pričenja držati OGLEDALO , ne le, da so otroci ogledalo staršev, tudi partner je naše ogledalo.Če v družini nismo bili sprejeti kot otroci, nismo čutili ljubezni in naklonjenosti, si bomo poiskali točno takšnega partnerja, ki nam tega NE bo nudil. Torej krog se lepo zaključi. Nesamozavestna mati prenaša vzorec na svojo hčer, ki ga lepo udejanja naprej v svoji zvezi, pa čeprav se kot mladostnica lahko še tako priduša, da bo povsem drugačna od nje. Če imaš srečo, te slejkoprej stisne pri srcu, ko pričneš pri sebi prepoznavati kretnje, način komuniciranja, način MANIPULIRANJA s partnerjem in ko te groza preplavi, se odločiš to spremeniti pri sebi ali pa ne. A pot je hudičevo težka.
Še pred časom bi popenila, če bi mi kdo rekel tako poenostavljeno kot ti, da smo si same krive za stanje, a dejansko je to res.
Postavlja se vprašanje, kje in kako zbrati pogum, da se pričneš spreminjati, ne da pričneš spreminjati druge, ker je to brezplodno delo. Torej, action!
A glej ga zlomka, kje naj črpam samozavest, ko pa se tega v življenju nisem naučila, kljub univerzitetni diplomi?
Veliko je , bi rekli psihologi, tukaj nezavednega, vsaj kar se osvojenih vzorcev tiče. In, ko se ti pričneš spreminjati, se ponavadi prične dogajati vse mogoče. Ko rečeš ne, se včasih nič ne zgodi, včasih pa nasprotni pol prične izgubljati tla pod nogami in histerirati kot malček, saj si ga tako tudi navajena.
Pa še nekaj. Nihče nas ni učil biti tudi partnerke svojemu možu. Ko ženska rodi otroka, se ponavadi prelevi v mater, na moža pozabi in ga v preveliki vnemi zaradi otroka odrine, kar je do neke mere še naravno in sprejemljivo, potem pa vse ponavadi zdrsne v nekakšno uveljavljeno stanje, se pravi, za vedno smo potem matere, partnerke pa bolj tako tako. Ste svojega dragega že kdaj povabile na randi? Ali ga jemljete kot nekaj samoumevnega?
Strinjam se, Edi, matere vzgojimo svoje sinove tako, da imajo dve levi roki. Mati svoje nezadovoljstvo v partnerstvu projicira na otroke, nenormalno dolgo skrbi zanje, še ko so na faksu, jim pere perilo, kuha in pospravlja za njimi in jih po možnosti še na predavanja vozi.
Ko se govori o navezanosti otroka na starše, se vse prepogosto uporablja floskula, da je treba dojenčka čimprej odvaditi, da ne bo navezan na mamo, scrkljan, ga ne nositi po naročju, prevečkrat dojiti, same neumnosti torej…
Psihologi nas prepričujejo, da je treba otroka dati od sebe, da se socializira. Da mora ven, med otroke, v vrtec…..
A v drugih kulturah, ki so bolj tradicionalne, se otrokom pusti, da so z materami, dokler se okoli 5. leta sami ne podajo v svet. Matere jih počasi spustijo in potem nimajo patoloških potreb tam pri otrokovi polnoletnosti, da morajo vse nadoknaditi za nazaj, ker so ta leta tako hitro minila in so jih dobesedno zanemarjale tačas, ko so tičali po raznih institucijah. Namesto, da bi jih pri osemnajstih spustile, da gredo, jih še bolj vežejo nase, pretirano skrbijo zanje, jim perejo, ko bi to morali in zmogli že sami, da o čem drugem ne govorimo.
Tukaj gre za večplastnost problema, ker nas vzorec iz naše primarne družine spremlja celo življenje.
Preberite si knjigo A. Rebula: Globine, ki so jih rodile…. in boste videli, kako lepo nas družina že v osnovi zacementira za celo življenje.
Torej, hja, že res, da smo same krive, a do kakšne mere.
Današnji nori tempo, pravijo, je nujno potreben. Vloge se menjajo, se razblinjajo, a posameznik ostaja ponavadi sam, zmeden, ranljiv, notranji glas mu govori eno, družba pa drugo. Notranji glas je ponavadi odziv našega prabistva. Instinkt pri ženski je kakršen je , le moderni čas ga izničuje, modificira, nas prepričuje, da je kariera prva in bistvena, vse se gleda enodimenzionalno. Namesto, da bi se spodbujalo izobraževanje preko celega življenja. Da bi se projiciralo v javnost miselnost, češ, magisterij lahko narediš še petkrat do smrti, ni toliko pomembno , kdaj, vsesplošno izobraževanje je v Sloveniji glede na možnosti pod kritiko.
No, sem že zašla. Veselim se nadaljne diskusije z vami.
Za začetek priporočam ženskam , da si preberejo dve knjigi:
Kako se postaviti zase
ter Zbogom, soodvisnost.

Strinjam se z vami. Takole moderno življenje je pravzaprav res klavrno. Tudi meni mož bolj ko mu tupim, da želim otroka on mene pošilja študirat. Mislim “too much”. Ampak narediti pravzaprav ne morem veliko. Zanositi na skrivaj – pirova zmaga, čakati da se bo premislil – iluzija.
Tolažim se pač s tem, da je potrebno v zakonu delati kompromise. In mogoče se bo moja zamera, da me je za nekaj prikrajšal nekega dne tako razbohotila da ga bom zapustila. Če že ne fizično pa emocionalno. lp

V vseh primerih ste ženske oz. žene napisale, da se pač v zakonu mora delati kompromise in ste zato popustile. Ni se javila niti ena mamica, ki bi lahko rekla, da je pri njej pa mož popustil, in imata sedaj novega člana družine. Jaz pa se sprašujem zakaj vedno ženske – kaj moškim ni treba delati kompromisov – a jih oni samo postavljajo oz. pogoje zanje.

Sanja

No, pri nama je bilo obratno. Jaz sem si želela dva otroka, mož samo enega. Obveljala je moja::))). Ko razmišljam o vsem skupaj, bi bilo včasih lažje , če bi upoštevala željo partnerja. Ni mi pa žal, da sem se odločila za dva otroka.

Lepo si napisala. Kaj ti čem rečt?

Mogoče to, da imamo tudi moški podobne probleme, ki se pa tičejo predvsem čustvenega dozorevanja, osnovni vzroki pa so enaki, se pravi da izvirajo iz družinskega okolja, ki smo ga bili deležni v otroštvu.

Vendar midva sveta ne bova spremenila. Jaz sem se zase odločil, da bom čisto zadovoljen, če bom na tem področju naredil korak naprej v primerjavi s svojimi starši )v primerjavi z očetom), hočem biti boljši od njih in mislim, to lahko naredim, to je v moji moči in to delam. Je pa končni rezultat še vedno daleč od nekega idealnega stanja….

Bravo, sva že dva , ki sva sklenila spreminjati sebe in ne DRUGIH.

Zdravo!

Moje mnenje o otrocih je pač takšno:

Imam dva, enega iz prvega zakona in enega z zdajšnjo prijateljico, ki si želi še enega. To si v bistvu želim tudi jaz, saj jih imam zelo rad in menim, da so otroci tisto, kar naredi življenje res polno, vendar imam pred sabo misel o mojih finančnih možnostih vzdrževati otroka in se za tretjega ne bi odločil, ker vem, da bi potem vsi trije bili prikrajšani za marsikatero stvar v življenju. Nočem tega, da jim ne bi nudil zelo kvalitetnega življenja tudi v materialnem smislu, čeprav se to sliši rahlo materialistično.

Morda tvoj mož razmišlja tudi v tej smeri.

Če pa pade kakšna močna sedmica na lotu, potem pa bo.

Primož

Imam 5 let starega sina.S partnerjem sva že skupaj 13 let.Že kake tri leta traja in ni dneva da mu ne bi omenjala, da bi še imela enega otroka.On pa išče vse možne izgovore, pravi da je kriza, pa razmišlja za deset, dvajset let naprej,kakšni časi bodo.V glavnem, želi ostati samo pri enem otroku.Ne morem se sprijaznit s tem in vedno bolj razmišljam, da bi se razšla, ker sem že čist obupana in nimam več volje do ničesar. Prosim za vaše mnenje.

Kaj pa enostavno ultimatum? Poveš možu da si nehala jemati tabletke. Če hoče seksat kar nej, ampak če bo kaj iz tega ratalo naj se ne pritožuje.

Sej pri nas ni nič drugače. Z ženo imava že 2 otroka in ona bi še tretjega. To, da je samo 1 plača, da je treba 2x letno na dopust, da gre starejši v šolo itd… na to pa kar malo pozabi.

Pri nas je bilo podobno…
Partner ni želel imeti otrok… pa mi je enkrat dr. Drobnič (ginekolog) rekel, da je to sebično od njega in da si naj najdem drugega 🙂
ampak čisto zares mi je to rekel in tako resen je bil, nič v hecu. Sem bila kar tiho 🙂
No, imava enega otroka, jaz si želim še enega, upam, da bo temu tako :))

Pri srcu me stiska, ko berem te odgovore. V zvezi se sklepajo kompromisi, ne pa da se postavljajo ultimati, pa grožnje, pa zamere, pa ne vem kaj še vse. Kako lahko gospe sploh pomislite, da bi na skrivaj zanosile? Pa kaj vam ni jasno? Večina vas že ima enega otroka, tako da niste ‘prikrajšane’. In nekatere ste pripravljene razdret zvezo samo zato, ker partner noče še enega? Pravite, da do žensk ni ‘pošteno’, ker moški noče še enega, pa najsi bo razlog kar koli že. A do njega pa bi bilo pošteno, da mu z jokom, teženjem, manipulacijo, vsiljujete nekaj, česar ne želi?

Sploh si ne predstavljam, da bi bila v zvezi s tako manipulativno osebo, ki bi ji bilo več do potomcev, kot do mene. In da se tukaj spodbujate pa hjuskate nekaj o emancipaciji pa sklonjenih glavah pa o tem, kako ste uboge, ker vam partner ne naredi še enega otroka, to je bolano. To ni zdrava zveza, to je izsiljevanje in živa nesramnost. Prosim, da svojih hčerk ne vzgajate v enakem duhu, da ne bodo tega počele svojim bodočim možem.

Midva sva že imela dva otroka, potem sem pa jaz nenačrtovano zanosila pol leta po drugem porodu. Meni se je podrl svet, jokala sem ko dež, imela sem “karierne načrte”, želela sem si spati in imeti mir … Bila sem čisto na tleh, jokala, da “kaj naj zdaj”. In je mož rekel: “nič, tretjega bomo imeli”.
Ko sem se začela nosečnosti in vsega skupaj veseliti, mi je priznal, da je bil zelo vesel, ko sva takole nenačrtno zanosila. Je ponosen očka treh otrok, dela, ukvarja se z otroki (in mamico), nikoli ne jamra.
Še zdaj sem mu hvaležna za vse. Če bi takrat, ko sem bila jaz na tleh, tudi on rekel, ja, imaš prav, splaviva itd. Bi ga verjetno pustila – ko bi prišla k sebi in se zavedela, s kakšnim človekom živim.

Pri nama je pa obratno. Imava eno hči, staro 6 let. Ko je bila žena še dekle, je vedno sanjala, da bo imela vsaj tri otroke. Kmalu po rojstvu otroka pa jo je minilo. Kljub moji želji (vsaj) še po enem otroku, niti slišati noče o tem. Pravi, da noče deliti ljubezni in da bi se požrla, če bi delala razlike med otroki. Je tudi edina hči svoje mame, katera ima identično mnenje glede teh reči.

Zanosila je zlahka, na nosečnost ima lepe spomine, porod je bil brez zapletov, s hčerko se od samega začetka ukvarjava oba, žena, pošteno rečeno, malo več. Je zdrav, živahen in srečen otrok.

In kaj naj zdaj? Nič. Sprijaznil sem se s tem in spoštujem njeno željo.

Ne bom se spuščal v vsak komentar posebej, ampak večih otrok željne ženske (ki se pritožujete): vprašajte se, zakaj ste s svojim partnerjem? Zaradi njega ali zaradi njegovih otrok? Resda “desc pride skozi vrata, otrok pa izpod srca”, ampak otroci odrastejo in odidejo ter si ustvarijo svoje družine, s partnerjem pa naj bi se družno postarala in bila skupaj do konca.

Nikoli ne bom pozabil odgovora moje mame, ko sem jo enkrat kot mulec vprašal ali ima raje očeta ali nas tri (imam dva brata). Rekla mi je, da smo “mi v enem koncu srca, oče pa v drugem, vendar pa naj si zapomnim, da nas treh ne bi bilo, če se z očetom ne bi imela rada”. To se mi zdi pravo razmišljanje. Otroci so sad ljubezni, ne pa da je, banalno rečeno, moški semenska vreča na dveh nogah, ki bo ustrelil, kadar se ženski zazdi. Po mojem mnenju je prav, da se glede otrok odločata oba sporazumno (kot ste slišali tisti, ki ste stali pred matičarjem in/ali patrom).

V realnem svetu pa je dejstvo, da ima ženska zadnjo besedo pri tem, koliko otrok bo imela. Pa naj bo moškim prav ali ne.

Zelo zanimivo branje… Kombinacij, kolikor hočeš! Pa še jih je, ki jih ni nihče omenil.
Pri nama je zgodba še drugačna – kar nekaj let sva se mučila, da bi zanosila in dobila otroka (dolge, zapletene, težke zgodbe…), potem pa sva se odločila, da se tega ne greva več, začela sva se (spet) veseliti zgolj najinega odnosa, skupnih stvari in zdaj se prav bojiva, da ne bi slučajno zanosila, ko pa je tako lepo, svobodno, nekomplicirano življenje v dvoje 🙂
Torej – popravek zadnjega stavka od “desca”: V realnem svetu pa je dejstvo, da ima Bog zadnjo besedo pri tem, koliko otrok bosta imela. Pa naj bo moškim in ženskam prav ali ne.

Bog ima zadnjo besedo?
Ti pa res nisi pri pravi

Sem star 13 let in imam 1 starejšega brata ki je star 18 in starejšo sestro ki pa je 16. z sestro se ne razumeva dobro. že 2 leti si želim da bi dobila mlajšega bratca ali pa sestrico, saj bi rada bi bila temu otroku/dojenčku vzor in opora ko bo starejši. rad bi se naučila kako previjati pleničko in  vse ostale stvari. imam pa težavo da je mami stara 46 oči pa 47. mami je navdušena nad to idejo oči pa ne pravi da je prestar in da nima več živcev, vendar pa vidim kako oči uživa ko vidi malčke in dojenčke. jaz brat in sestra nismo težavni saj sestra kuha kosilo namesto mami, brat opravlja druge obveznosti in mene in sestro vozi v trgovino, jaz pa pospravljam hišo.