Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja Partner noče več otrok

Partner noče več otrok

Sem mamica enoletnega otroka. Vedno sem si želela veliko družino (najmanj tri otroke). Ko sva se s partnejem spoznala sva se večkrat pogovarjala o tem in on ni nikoli kaj preveč komentiral to mojo željo.
Sedaj noče niti slišati o drugem otroku.
Imate kakšen predlog?

Pri nama je bila situacija obrnjena. Ker je bil starejši sin težaven ponočnjak, ki se je vse noči tudi do 15x zbujal, čez dan pa tudi nič spal, sem bila v dveh letih tako utrujena, da si niti slučajno nisem želela še enega otroka. Mož si je drugega otroka želel in mi velikokrat dal vedeti, da spoštuje mojo odločitev, da bi pa kljub vsemu rad še enega otroka z menoj. V naslednjem letu in pol me je uspel prepričati (razlika v letih je 4,5 let). Ni mi žal – zelo sem vesela, da imava še enega sončka, ki je bil tudi manj naporen. Daj možu malo časa, potem pa se bo morda samo po sebi uredilo, kot se je pri meni

Špela

Pri meni pa je bilo tako, da sem si zaželela še enega otroka, ko je bil najin sin star 3 leta. Mož o še enem otroku ni hotel nič slišati. Rekel je, da smo se ravno dobro znebili plenic in ne želi takoj spet dojenčka. Vztrajno in nevsiljivo sem mu sporočala, da mi otrok pomeni največje bogatstvo. Vsake pol leta pa sem se odkrito pogovorila in zatežila, da želim otroka. Pred pol leta mi je pa rekel, da je za dojenčka prestar (36let), da ga ne želi in pika. Sin, ki je sedaj star že 8 let, ga je večkrat prosil, da želi bratca ali sestrico, a zaman. Naj povem, da je mož sicer zelo dober oče sinu, ga ima izredno rad in se z njim tudi veliko ukvarja. Tudi meni pomaga in je zelo družinski človek (ne hodi naokoli s prijatellji temveč z nama).
Ker sem mnenja, da si morata želeti otroka oba starša sem se sprijaznila, da bom mati samo enemu fantku. Mislim pa da mu bom v globini svoje duše vedno zamerila, da me je prikrajšal za še enega otroka.
V najhujšem času se mi je vsako noč sanjalo da rojevam, porodnišnice, nosečnice itn… Prijateljice so mi svetovale naj preneham z jemanjem tablet in pač kar zanosim. Zavedam se, da če bi to hotela bi lahko naredila vendar bi s tem dejanjem uničila to kar imamo sedaj.
V partnerskem odnosu je pač potrebno sklepati kompromise. Svetujem ti, da na silo ne sforsiraš še enega otroka tudi v dobro tega ki ga že imaš. Misli na otroka, ki ga že imaš in potrpežljivo čakaj, da bo morda v možu dozorela želja po še enem otroku. Jaz tega sicer nisem dočakala, pa vendar se tolažim, da če bi zanosila na svojo pest bi imela dva otroka brez očeta.
Stara sem 34 let in sem si postavila mejo, da bom še eno leto upala.
A sedaj že vem, da zaman.

nova
Uredništvo priporoča

Tudi pri nas imamo ta problem. Prvega otroka sem rodila pri 20-ih, partner pa je bil star 19 let. Pri nama pa je problem ta, da se nisva odločila za še enega otroka iz več razlogov:
1. Partner je še reden študent (trenutno absolvent) in nima rednih dohodkov.
2. Zdaj, ko on končuje študij, jaz začenjam s študijem in ne bi rada še enkrat prekinila študija zaradi otroka.
3. Imamo zelo zelo majhno stanovanje (ni problem prve vrste).

Ko pa se pogovarjava s partnerjem o otrocih, sva oba istega mnenja, da je zdaj naprej študij, potem pa še veliko otrok. Samo za informacijo, stara sem 25 let,tako, da imam še precej časa za imeti otroke.

Nikoli, nikoli se ne bi odpovedala otroku zaradi moškega. Moja želja je imeti vsaj dva otroka (enega že imam) in tudi če v prihodnje mogoče ne bi mogla zanositi, bi se odločila v najslabšem primeru za rejništvo. Otroke namreč obožujem in uživam v vlogi mame.
Če me moj mož vpraša, če bomo imeli še enega, mu odgovorim, da seveda. Ko me naprej vpraša, kaj pa če ga nočem, mu odgovorim: Jaz ga bom imela, zate pa ne vem. Potem pa se samo zasmeje in mi prikima, saj spoštuje mojo veliko željo in vem, da me ima tako rad, da mi jo bo uresničil.

Življenje je prekratko, da bi venomer upala, da bo spremenil svoje mnenje in mi ustregel. Menim, da je tak moški misli samo nase in na svoje potrebe, ne upošteva pa potreb partnerk.

Moj predlog: Reskiraj in zanosi na skrivaj. Seveda, pa se moraš potem zavedati, da boš večino dela morala opraviti sama, če se seveda ob pogledu na ljublko detece ne bo še preveč raznežil.

Lep pozdrav, Mija!

Tudi sama imam 13 mesecev staro razkuštranko Kristino. Z možev nimava nobenih večjih težav s hčerko (ponoči spimo), zato sva se odločila za še enega otroka, vendar pa ne gre vedno vse po načrtih. Trudiva se približno že pol leta, pa še vedno nič.
Razumem te, kako se počutiš zaradi parterjeve odločitve, vendar menim, da mu pusti še malo časa. Mogoče si bo pa le premislil, zakaj nič ni lepšega pri hiši kot je otroški smeh. Nikakor pa ga ne sili!

Upam in želim si, da vam bo uspelo!!!
Srečno

Praviš, da imaš šele 25 let in da je časa za otroke še precej, da je najprej študij. Iz lastnih izkušenj ti lahko zagotovo zatrdim, da se je meni dogodilo do tvojega 25 leta podobno, sedaj pa jih imam 30, hčerka je stara 11 let in je želja po še enem otroku velika, je pa tudi razlika med enim in drugim otrokom velika “11 let”. Zato premisli, koliko časa ti bo študij pobral. Je pa res, da jih veliko študira tudi ob otrocih.

Lp Tinka

Tinka, zakaj se ti pa zdi velika razlika 11 let? jaz imam ogromno prijateljev, ki imajo otroke z velikimi razlikami (najmanj 8 let), pa se kul štekajo, tako starši, kot otroci. Jaz sem si zadala, da rodim še enega otroka tja do 30 leta (po 3 letnem študiju), enega pa še do 35 leta. Če mi bo pa bog pomagal, bom mogoče imala pa dvojčke ali pa trojčke:-).

lp

Jaz sem nekako pričakovala, da se bo v NJEM SAMEM prebudila želja po še enem otroku, glede na to da s tem, ki ga ima izredno uživa. Nisem ga hotela v nekaj prisiliti. Otroku se nisem odpovedala zaradi moža. Samo tako dolgo sem čakala, da bi tudi on začutil željo imeti otroka. Zdaj mi je pravzaprav žal, da nisem na skrivaj zanosila, saj vem da ko bi držal otroka v rokah bi ga vzljubil.
Sedaj se mi zdi prepozno zanositi na svojo roko, ker bi on to vedel in bi bila to zanj izdaja. Sem zelo žalostna, ampak se tolažim da imam vsaj enega otroka in si dopovedujem da je v zakonu potrebno delati KOMPROMISE.
Jeseni 2000 mi je dal celo upanje, da mogoče bi pa le imela še enega otroka, ampak da mora še razmisliti. Fool je razmišljal kako je ta sin, ki ga imava plemenit in dobričina in kaj bi bilo če bi dobil kakšno zlobo za brata ali sestro,itn…….
Ma kakorkoli že, ga v to nisem hotela prisilit.
Danes si rečem :
1. premalo si bila odločna – agresivna
2. očitno ti ni bil namenjen
3. too late

Ko bi se lahko vrnila 5 let nazaj!!!!

Mateja, koliko pa si stara? Moja mama je imela tretjega otroka pri 38. letih, tako da je zdaj brat star 17 let, medtem ko je moja starejša sestra stara 30, jaz pa 26 let. Vsi se prav lepo razumemo.

Stara sem 34 let.
Zdaj sem pravzaprav obupala, da bi se v možu prebudila želja po še enem otroku.
Po tem ko smo o drugem otroku toliko razglabljali, poglabljali, debatirali in filozofirali toliko časa sem se pač VDALA.
Preveč je bilo tehtanjaa in razmišljanja KAJ BO ČE BO…..

Mi bo pa vedno žal, tudi zaradi sina ki je prikrajšan za en odnos -brat, sestra

Mateja, ne še obupat. Tvoja biološka ura še ni pozna. Zdaj imaš še čas. Jaz sem mu ravno včeraj zvečer rekla, da bo treba na tem področju še kaj nardit. Pa se je nekaj nakremžil in da mu je čisto lepo tako, kot je. In sem mu enostavno dala vedeti, do on mi ne bo ovira pri izbiri še enega otroka. Jaz lahko izbiram, ali bom rodila otroke, on ne more. Sej sem tudi pri prvem otroku preživela 3 leta sama (v bistvu najhujše), pa tudi nisem proč pršla.

Mislim, da ženske včasih malo zlorabljamo svojo možnost, da lahko rodimo otroke. Ve boste imele otroke, ker jih lahko rodite, vaš mož pa naj se gre solit, če jih noče. Igrate na karto, da bo presrečen, ko ga bo videl kot nebogljeno bitje… Kaj pa če ne bo??? Tudi najbolj prijazni človeški osebki lahko zamerijo določene stvari!
Zakaj se o tem ne dogovorite pred poroko, skupnim življenjem!??

Tanja

Mene sta starša imela pri 39 letih.

Menim, da ste lahko vesele, ko imate partnerja, ki je sprejel sprejel odločitev in se odločil oz. sta se skupaj odločila za enega otroka.Kaj pa v primeru, da partnetja imaš močno, on pa si ne želi otrok – pomembnejša mu je kariera.Ne morem pa ga kar zapustiti po tolikih letih skupnega življenja. Oba zaključujeva študij in misliva v kratkem diplomirati, vendar načrtov o otrocih pa je pri nama čista tema. Jaz si jih želim močno, on pa ne.

Naj jaz dodam svoje videnje z druge strani, otrokove.

Bila sem skoraj 10let in 11 mes. edinka. Neštetkrat sem bila žalostna, ko smo se otroci igrali, drugi z bratci in sestricami, jaz pa sama. Danes vem, da so bili vmes zdravstveni problemi, takrat pa tega nisem vedela. Kot otrok sem mislila, da imajo drugi starši svoje otroke raje, kot moji, saj so jim preskrbeli stalno družbo v otroški sobi. Jaz pa? Nič! Verjeli ali ne, počutila sem se med ostalimi otroci (ki so bili včasih zelo “grobi”, se norčevali, da mami in oči “ne znata delat otrok”, ali da smo “žleht” itd.) manjvredno, saj sem bila med 30-timi prijatelji samo jaz edinka.Goreča želja se mi je spolnila šele v 4. r. OŠ, dobila sem bratca. No ja, jaz bi raje sestrico, ampak tudi tako je bilo v redu. Od takrat naprej se je zame vse spremenilo. Vse se je vrtelo okoli malega, počitnic pri babici ni bilo več, igrali smo se lahko le, dokler je mali spal itd. Ko je malo zrasel, sem ga jaz vodila v vrtec in kasneje v šolo. Velikokrat so ljudje mislili, da je moj otrok (pa tako mlada!).
Še danes imam nek zaščitniški (materinski?) odnos do brata, čeprav je že zdavnaj odrasel.

Res so me starši v moji otroški dobi obremenili že skoraj kot odraslo osebo, saj sta bila oba zelo zaposlena (deljen del. čas ipd.). Toda, še danes po tolikih letih, nimam očitkov za starše, saj sta se vidno trudila biti dobra do obeh in še posebno do mene je bilo čutiti hvaležnost, da sem jima toliko pomagala pri njunem drugem otroku (mami je bila stara skoraj 39 let in zanosial pa je le z enim jajčnikom). Mami je že veliko let pokojna, oči pa je še pravi atlet. Z bratovo in svojo družino se velikokrat sestajamo pri očetu. Obe družine se odlično razumemo, družimo, letujemo, naš oči pa je presrečen, ko se vsi razumemo. Neštetokrat pa je rekel: Hvala Bogu, da smo vsi ena velika družina, škoda je samo, da nas mami ne vidi.

Upam, da mi ne zamerite dolžine. Hotela sem samo povedati, kako lahko te stvari občuti otrok, ki mu starši ne želijo ali ne morejo dati bratca ali sestrico.

Kot gotovo dejstvo pa naj povem, da pa je ena znanka proti volji svojega moža zanosila drugič. Ker je odklonila splav, ki ga je zahteval (!), se je ločil in poročil s precej starejšo žensko (znanka pravi da zato, da ne bi več poslušal otroškega joka?).
Danes ima ta znanka dva otroka in dobrega prijatelja, s katerim pripravljata skorajšnjo poroko. Ker ima bodoči mož in oče njena otroka zelo rad, ju bo posvojil, ker se ju je tudi biološki oče odrekel.

Tole zadnje sem napisala samo zato, da lahko vidimo, da nismo vsi ljudje ustvarjeni za naraščaj. Tej znanki se bo zgodba kot kaže dobro iztekla, kaj pa če se ne bi?
Potrebno je veliko kompromisov, pogovorov (morda posvetovanje s kakim psihoterapevtom), da bi se človek pravilno odločil. Vse kar pa je na silo, pa je lahko velika tombola za ženo, moža in otroke, ki pa redno trpijo zaradi napak, nas odraslih.

Zaključeval sem študij, s takratno prijateljico sva kar nekaj let skupaj živela v študentskem domu, itd…

No, in takrat je njen ata predlagal, da nama podari eno staro hišo, ki jo podedoval, itd…, in dama je rekla, no E. sedaj pa se malo pogovoriva, kdaj se bova poročila, kje bova živela, koliko otrok bova imela itd…

Moja reakcija: kaj, a otroke, a si nora?, ti meni že ne boš govorila, kaj naj jaz počnem… Še danes me je sram za tebe besede … ni važna moja zgodba, predolgo bi bilo… V glavnem punca je bila dovolj pametna, da mi je postavila ultimat in me po ultimatu zapustila (danes živi srečno družinsko življenje s po mojem skoraj idelanim tipom in dvema otrokoma…).

Tisto kar pa hočem vam povedati pa je to:
– 4 leta sem bil z eno damo in dokler se nisva začela pogovarjati o otrocih sploh nisem vedel, da je v resnici nimam dovolj rad, da sem prepotenten mlad petelinček, ki si v svoji nezrelosti ni mogel predstavljati, da bi se do konca življenja dajal dol samo z eno damo, itd…., sploh nisme vedel, da sem v slabi zvezi…
– danes vem, da sem bil totalno nezrel, totalni čustveni invalid, ki je šele takrat stopil na pot počasnega čustvenega dozorevanja in osebnostne rasti…
– in danes vem, da je (vsaj za moje razmišljanje), želja in ljubezen do otrok pravzaprav nadaljevanje ljubezni do partnerja, ali celo višek te ljubezni. In ni iz trte zvit ljudski pregovor: Veliko ljubezni, veliko otrok.

Seveda nočem s tem nič reči tistim, ki so se odločili, da nočejo imeti otrok. Jih sicer ne razumem, vendar jih tudi ne sodim!

Vendar, kar se mene tiče, srčno upam, da bom “nadoknadil” zamujeno in pridelal še vsaj 2 otroka (enega že imam, žal z drugo mamico…). Seveda tega ne bom naredil na silo in brez prave ljubezenske zveze, kot si jo predstavljam, vendar če bo le možno…

Tudi pri nas je podobno. Hčerko sva imela ko sva bila še študenta. Sedaj je stara
7 let in mož noče niti slišati o drugem otroku.
Menim, da je zelo pomembno, da se za otroka odločita oba.
Pusti času čas…

Malo pozno se vključujem v tole razpravo, a me je pri duši stisnilo, ko sem prebrala vaše izjave, drage matere.
Zakaj? Zato, ker je želja po otroku lahko zelo velika in jo največkrat začuti ženska, sploh, če je že rodila. A moški…. Nič ne mislim slabo o njih, a premišljujem….
Večina se nas je odločila za kompromis, vsaj tako mislimo, da požremo slino, sklonimo glavo in klonimo, se vdamo našim preljubim, ki jim peremo gate in nogavice in jih orgazmiramo. Največkrat me dojimo svoje otroke, jih prenašamo 24 ur dnevno, ko so dojenčki, hodimo na govorilne ure, delamo naloge, naši dragi pa delajo kariero. Že res, da prinašajo denar domov, ki je nujno potreben za naše položnice, hrano….
A sprašujem se, kje in koliko je res , ko se pri nas toliko opeva emancipiranost, enakopravnost žensk, pa sodobna ženska in vse podobne flance. Ali ni tole še en dokaz kako prekleto smo še podrejene, saj ko gazda odloči, se namrdne, da ne bi še enega otroka, sklonemo glavo in potrpimo, a mu globoko v sebi nikoli ne odpustimo. Gledamo dojenčke prijateljic, sosed, nas stiska v grlu, a si rečemo, da si otrok pravzaprav ne želimo več in si izmišljujemo bolj ali manj trhle izgovore, češ, prestara sem, še eno leto mu bom dala, bom čakala, upala…..
Drage Lepe Vide, vse podpiramo, z mano vred, nečimrne in nezrele moške, ki več kot kapljico ne spustijo, vse ostalo moramo me prenašati, nosečnost, porod, skrb za dojenčka, otroka…
Raziskave so pokazale, da je rak na dojki pri ženskah zato toliko v porastu, ker premalo dojimo in premalokrat rodimo, da ne omenim še hormonske kontracepcije, ki ni tako zelo nedolžna za telo, kot nas prepričujejo.
Sprašujem se, Lepe Vide, koliko generacij bo šlo še mimo, ko bomo še vedno slino požirale, hodile delat splave, ker naš najdražji ne bo več pripravljen še na kakšnega otroka, nas pa bo v srcu stiskalo, ker se bomo bale tega otroka spraviti na svet, da nas potem ne bi zapustil, ker nas tako ljubi. Pardon, ker ga tako ljubimo, bomo na to pristale, sklonile glavo, se odrekle otroku ali zgolj potisnile željo, globoko v sebi pa mu bomo za vedno zamerile. Seveda, bomo še naprej vdane ljubice in gospodinje in matere. Same pri sebi se bomo tolažile, da je temu že prisotnemu otroku čudovit, pozoren oče, se slepimo, kako bi šele bilo lepo pri drugem, pa tretjem….
A mislim, da smo enostavno tudi me premalo zrele, ko se spuščamo v partnersko zvezo, ki je največkrat osnovana na romantični ljubezni in se takrat bolj eno figo pogovarjamo zares koliko otrok bomo imeli. Premalo preverimo skupne interese, vse prehitro v zvezi prvič zanosimo in potem je prva kriza tukaj. Prvo razočaranje, da naš princ pa raje še magisterij dela, pa še nadure, pa obvezno skrbi še za rekreacijo….nič od pravljice.
Lepo, da se je oglasil vsaj en moški, da je povedal vsaj delček njihove perspektive. Jaz osebno sem žalostna, ker vem, da sem ne kot mlada deklica, ampak , kasneje, po rojstvu prvega, pa drugega otroka pričela sanjati o večji družini, topila sem se ob pogledu na večje družine. A to se je dogajalo samo v moji glavi. Partner…tudi moj ni skakal od navdušenja, jaz pa bi še kar skrbela za otroke, rojevala, on pa ne in ne in ne. Mislim, da je to dokaj Pirova zmaga, če zanosiš na skrivaj, slejkoprej te useka situacija po glavi. Ta taktika ni vredu. A če samo čakaš in upaš in se slepiš, se tudi ne bo nič zgodilo, ker še , oprostite moški, nisem slišala, da bi kakšen dragec prišel domov, se stisnil k ljubi ženki in ji rekel s transom v očeh:”Ljubica, kaj , ko bi imela še enega otroka.”
Tole moderno življenje je kaj klavrno, se vam ne zdi. Po naših genih se podi še pranagon po ohranjanju vrste in skrbi za ognjišče, pa nas moški posredno pehajo v jemanje kontr. tablet, abortuse, odločitve, da ne bomo imele otrok in da se bomo kot vse normalne, sodobne ženske, pognale v boj za prevlado na moški sceni in za ceno kariere izgubile toplo ognjišče in otroke. To, za kar smo bile prvotno ustvarjene, čeprav tega ne bi smela zdajle reči, saj je to skrajno nazadnjaško za današnji čas.
Premislite, kolikšno in kakšno ceno plačujemo za takoimenovano EMANCIPACIJO.

To je to ! Čestitam za izredno lepo izraženo mnenje.

New Report

Close