Pozdravljeni,
Veliko prebiram ta forum, vcasih si krajsam cas v sluzbi😉, vcasih, da se spravim v dobro voljo, velikokrat pa najdem tudi kaksno pametno.

No pa k problemu.
S partnerjem sva skupaj 4 leta, oba malo cez 30. Imam ga neizmerno rada, cutim, in govori mi, da me ima tudi on. A sva oz. Je on prisel do tocke, ko zeli oditi. Ker pravi, da ne zmore, da najine zveze ne premakneva v pravo smer. Pravi, da ne ve kaj hoce in da ga blokira, da je zbegan in neodlocen (skupno zivljenje).

On je res super fant, spostljiv, poln ljubezni, meni najbolj privlacna oseba na svetu. Kadar ni govora o skupni poti se imava noro lepo, ko pa zacnem to temo pa se odmakne, postane zamisljen…to se vlece ze kaksno leto. Sedaj mi je pa prekipelo. Povedala sem mu naj ze kaj naredi, da tako ne morem vec (ker si tako res ne zelim ziveti, zelim druzino in skupen dom), pa je rekel da bo odsel.
Veckrat v zadnjem letu sva se zaradi tega skregala,ampak na koncu sva vedno pristala nazaj skupaj. On pravi da se vidi z mano, da si tega zeli ampak nic ne premakne. To me ze tako mori, da sem vedno bolj zoprna.

Je pa tudi problem v njegovih starsih. Predvsem v njegovem ocetu. Njihov odnos je tak: mati pozrtvovalna, vse dela namesto njega, streze od spredaj in zadaj, nanj gleda kot na boga. Sicer z njene strani nisem nikoli dobila obcutka, da si ne bi zelela, da sincek odide, ga pa seveda to udobje zadrzuje doma. Bolj je problem oce. Oce je tam kapo di banda (bosanska mentaliteta-pa brez obsojanja, tudi moje korenine so iz dol😉). Ves cas ga klice, sprasuje kje je, s kom. Vedno najde nekaj da sine pride domov. Imata nek tak cuden odnos. Nekaj casa se super razumeta, ko pa je oce slabe volje se spravi nanj, da ni dovolj dober, da prevec zapravlja…takrat poci in sta nekaj casa skregana. Potem pa spet isto. Ampak partner mu vedno hoce ugajat. Ne sebi, ne meni ampak ocetu. Kot da si vedno zeli njegove potrditve, odobravanja. Zelim si samo da postane neodvisen od njega in da sprejema odlocitve za naju, je to sploh mozno? Lahko “odrasel moski” spremeni ta vzorec? Mislim, da se partner na nek nacin zaveda situacije, ampak imam obcutek, da misli, da ce on odide, se njegova druzina razdre. (Ker oce in mama med sabo nimata nekega odnosa, in ce “izgubita” sina, nimata vec nic skupnega). Vzbuja mu slabo vest, in zeli upravljati z njegovim zivljenjem, meni pa je vse to ze tako preraslo cez glavo, da tudi tja vec ne zelim, kar sem partnerju tudi povedala.

Tokrat sva se spet razsla, ampak sedaj ga pustim pri miru, ce zeli oditi naj gre. Zelo me boli, ljubim ga, ampak takega zivljenja ne zmorem. Potem pa se vprasam, ce mu lahko pomagam. Vidim da tudi on ne zeli stran od mene, pise mi da me ima rad, da uziva z mano, da sva si par…ampak da je zmeden, da ne zmore. Tako me bega vse to.

Ali se lahko tak moski spremeni? Ali bo kdaj zacel naju postavljati na prvo mesto? Alj naj na vse pozabim in probam naprej sama…nisva pa vec najstnika(no pa tudi stara se ne😋). Kaksne pozitivne izkusnje iz podobne situacije?

Moj brat se je od očeta “odcepil”, ko je ta umrl. Pa nismo “od dole”. Mislim, da to ni mentaliteta, ampak vzgoja. Oče do mene nikoli ni bil tak kot do brata. In ja, zanimivo, da je prvo resno žensko imel/dobil šele pri 40, čeprav mu ženske pozornosti ni manjkalo. Mislim, da se mu nobena ni zdela dovolj dobra za očeta. No, saj tudi ta žena ni bila, je pa dovolj huda strupenjača, da se ni pustila kar tako odgnati.
Pri teh letih in po tako dolgi zvezi se tudi meni zdi, da je nujen korak naprej. Kolikor poznam takih zvez, ki po koncu študentskih let trajajo in trajajo, ni pa ne skupnega doma ne otrok, prej ali slej razpadejo. Tukaj je pa dodaten faktor še daddy issues.

Sama123 pozdravljena,

pravite, da sta s partnerjem skupaj štiri leta in da si vi želite narediti korak naprej – ustvariti družino in skupen dom, a se partner, ko to vašo željo izrazite, od vas odmakne. V stiski sta oba – vi, ker se on od vas odmakne, in on, ker čuti, da nanj pritiskate in je ob tem zmeden.

V nadaljevanju opisujete njegovo družinsko izkušnjo, iz katere bi lahko izhajal partnerjev notranji konflikt, ki mu povzroča občutke zmedenosti, ko vi izrazite vašo željo po ustvarjanju nove družine. Če so to, kar pravite, ko opisujete z besedami “če on odide, se njegova družina razdre”, njegove fantazije, so zadaj lahko veliki strahovi, kaj bi se zgodilo, če se “zares odseli od doma”. Morda vi z vašimi željami te strahove nagovarjate in ga s tem nehote spravljate v stisko.

Ker opisujete, da čas sicer rada preživljata skupaj in da so med vama kljub vsemu prisotna neka ljubezenska čustva, bi vama vsekakor toplo priporočila partnersko terapijo. Vsi prihajamo iz svojih primarnih družin z določeno popotnico, tako tudi vaš partner in vi – partnerski odnos je priložnost, da rane, ki jih nosimo s sabo, odpremo, a tudi zacelimo, če je volja na obeh straneh. Morda bosta ob prisotnosti tretje osebe lažje ubesedila naravo vajinega konflikta, vajine potrebe, želje, stiske in strahove.

Morda bo partnerska terapija dovolj, morda se izkaže, da kdo od vaju potrebuje individualno terapijo, morda pa tudi, da je razhod najboljša rešitev – a tudi če je tako, vama bo po takšni predelavi lažje zaživeti v novem odnosu.

Vsekakor bi vam priporočala, da se ne postavljate v vlogo osebe, ki bi partnerju pomagala ali ga spreminjala – to je njegova naloga, če se za to odloči. Obema pa bo lažje, če bosta razumela, od kje prihajajo strahovi enega in drugega. A vsak se mora z njimi vendarle soočiti sam.

Vse dobro vama želim,
Irma Hus

Morda je zelo preprosto in si on otrok in družine preprosto sploh ne želi imeti (ali ne s tabo ali nasploh nikoli ne), ti pa s tem pritiskaš nanj in ga na nek način siliš. Če je tako, potem je čisto logično, da je odšel.

Zelo podobna situacija pred leti… jaz sem zelela druzino, dom… on kao tudi ampak nic od tega… tako da sem po 6 letih odsla, mislim da je se vedno doma z mamo, ki ga streze in klice vsakih 5min. Jaz sem pa porocena s cudovitim moskim in imava tri otroke👌

Obstaja zdravilo. Fant se mora odločiti, da ne bo več sin, ampak najprej partner. Pri tridesetih letih je precej brez veze iskati vzroke pri starših, odrasti bo treba in izgovore pustiti daleč za seboj. Je pa res, da naj sam sebi pove kdo mu največ pomeni. Če je to kdo od staršev, naj gre pač nazaj. Najbrž še ni povsem odrasel in bo potreboval nekaj časa…

Saj bi ti rada kaj boj bodrilnega svetovala, ampak najverjetneje ima on občutek, da ‘to ni to’. Zato se ne preda in ne ustvarjata že skupnega življenja, se odločita za otroke recimo…
Si mu fajn, te ima rad, ampak mu nisi edina možna izbira. Verjetno je tudi kje na forumih in spoznava, kaj še obstaja drugega.

Poleg tega še toksičen odnos z očetom, ki ima najverjetneje NOM in ga čustveno izsiljuje, mu zbija samozavest in še in še. Sem imela takega moža in ti povem, da te ubije v notranjosti, sploh nisi več ti, dokler se ne odcepiš popolnoma.

Čeprav boli in bo še bolelo… je zate verjetno najbolje, da prekineš. Saj tudi če bi mu danes kliknilo, da želi s teboj preživeti preostanek življenja,, se lahko vse z otroci, obveznostmi in vsem stresom v življenju to spremeni. Da ne govorimo o starših-očetu. Vtikanju v vse mogoče itd. In potem ti bo še hujše, verjemi.

Drži se in srečno;)

Na kratko.

Ne. Vsaj v bližnji prihodnosti ne (morda čez kakšnih 10 let ali več, pa še to je poudarek na morda). Če se imaš rada, potem že veš kako naprej. Pozitivnih izkušenj ni, kvečjemu negativne.

Srečno.

Povedal ti bom tako kot je in ne kar želiš slišati. Ni problem njegov oče, ampak ti. Ne privlačiš ga več in išče izgovore da ne bi bil s tabo, obenem te pa želi imeti dovolj blizu, v primeru da ne najde boljše, lahko tebe vzame kot izhod v sili. “Ne vem kaj hočem” je eden izmed najstarejših izgovorov ljudi, ki nimajo poguma iskreno povedati da ne želijo več biti v odnosu in seveda tudi zaradi tega da lahko manipulirajo z drugo stranjo in jih imajo za rezervni načrt. Na tvojem mestu bi si poiskal drugo osebo, katera bi želela biti z mano in ne bi manipulirala z izgovori, lažmi, samo da me zadrži v ozadju. On bo raziskoval opcije z drugimi ženskami, medtem ko boš ti še zmeraj upala da se ti vrne. Če ne spozna boljše se ti bo vrnil, a nikoli ti ne bo dal prave ljubezni, vsaj ne take, kot bi jo dejal nekateri, ki mu je zares všeč. A res želiš čakati nekoga, ki mu nisi dovolj všeč in bi bil s tabo samo zato da ima nekoga? Moj nasvet ti je, da si poiščeš drugega, je ogromno samskih moških, ki komaj čakajo da jim ženske dajo priložnost, ne zgubljaj čas. Lp

Ta bo pa tezka. Taksni ljudje se tezko spremenujo. Vedno hocejo ugajati doma, ne izrazijo svojega mnenja, ce je drugacno, docim tebi zna pa vse povedati in se celo skregati. Svojo izvorno druzino prevec idealizira ni sposoben resnice se manj pa odrasti in se svojim letom primerno obnasati. Pa naj teka za svojimi in isce potrditve, najbrz jih tudi sam kar naprej poklanja doma.

Kako to misliš, da ne bo več sin? Starše je treba spoštovat, ženo pa rad imet. Ko znaš to dvoje ločit nimaš več problemov.