Partner ne želi otrok
lep pozdrav!
S partnerjem sva skupaj 7 let, imava stanovanje, vsak svojo službo, imava se rada…do tukaj je vse ok, ampak zaplete se pri temi otroci.Jaz si jih seveda želim, on pa mi nenehno ponavlja, da otrok ne želi imeti. Naj povem, da ima tuje otroke zelo rad, se z njimi igra…marsikdo mi je že rekel, da če ima tuje rad, bo imel svoje še rajši, ampak se vseeno bojim, da si ne bo nikoli premislil. Ne bi rada kar sama odločila kdaj bova imela otroka, želim, da bi se strinjal.
Ima kdo kakšen nasvet, ali podobno izkušnjo? Star je 27 let.
Najlepša hvala za odgovore.
Pogosto prebiram forume o posvojitvah in neplodnosti – občudujem voljo in boj tistih, ki bi naredili vse, prav vse, zato da bi dobili otroka – pa naj bo svojega ali v posvojitev.
Po drugi strani pa berem na forumih, kjer pišejo predvsem mlajše osebe,
da je veliko število tistih, ki otrok ne želijo imeti. Ker nočejo stroškov, skrbi , ker hočejo živeti polno življenje.
Prav je, da se za otroka odločita takrat, ko bosta oba za to.
Tvoja želja po otroku je naravna in verjemi, da bo z leti še večja.
Nič ne pišeš, zakaj tvoj partner noče otrok ?!
Če bi povedala to, bi morda lažje razumeli njegovo odločitev in ti znali bolje svetovati. Vsekakor je fant še sorazmerno mlad, pa se mu očetovski instinkt še ni oglasil.
Moraš pa paziti, da ne boš izvisela tako kot moja kolegica (pa ni edina):
Partnerja sta v dvajsetih sklenila, da ne bosta imela otrok, ker bosta raje sama živela polno življenje. Ko sta se približala štiridesetim, ko je bila njena biološka ura že zelo na koncu, pa se je spomnil, da bi imel otroka. Enostavno je rešil: našel drugo partnerico, ima že otroka z njim, ona pa je ostala sama, brez partnerja in glede na svoja leta brez upanja, da bo kdaj mati.
Za moške je žal bolj enostavno: Še pri šestdesetih si lahko omislijo otroka, pa ga imajo. Ženska ne.
Glej, večina moških se sama nikoli ne bi odločila in rekla :zdaj je pravi čas. Če mu boš ti povedala, da čutiš, da je za vaju pravi čas, bo to verjetno sprejel. Pri mojem je bilo obratno. Zelo mlad si je želel otroka z mano in sem ga prepričala v obratno . Potem sem se morala potruditi, da je sprejel dejstvo, da si jaz želim življenje deliti še z nekom. Če se ljubita, bosta vse uredila! Če ne pa tako bolje, da jih nimata.
Pozdravljena, Kolibrij! Mislim da sem topice s podobno tematiko spremljala na tem ali kakem sosednjem forumu. No, kakorkoli; rada bi napisala, da imava pa midva z možem ravno zasukano situacijo. Sama jih štejem že kar krepko čez 30, mož je malenkost mlajši.
Že od nekdaj si otrok nisem želela. Hočem napisati, da sem popolnoma realna glede svojih pogledov na družino oz. otroke. Namreč zase vem, da sem preveč egoistična in preveč “na komot”, da bi si omislila otroka. Zakaj bi se morala odpovedovati mnogim hobijem, ki mi ogromno pomenijo?? Ja, dejstvo je, da se meni ljubim stvarem nisem pripravljena odreči.
Hkrati sem tudi teta mladi deklici. Strašno prikupni in srčkani. Ki me ima zelooo rada. Tudi jaz njo. Vendar pa mi srečanje z njo (in vse kar je povezanega s tem: igranje, ukvarjanje ipd) enkrat tedensko npr. popolnoma zadostuje! Skratka zase vem, “kje sem”, kakšne imam želje.
Mož pa je druga zgodba. Kar nekaj ur sva prebila ob pogovorih o otrocih. Dejstvo je, da si jih želi.
Za sedaj me “rešuje” dejstvo, da ima takšno službo, ko je ogromno odsoten in ni opcije da bi sedaj prevzel poleg naporne službe in drugih obveznosti še starševsko vlogo. Želel bi se namreč tvorno sodelovati pri vzgoji. Skratka zaenkrat sva s tem, kar imava oba zadovoljna.
Ne vem pa, kaj bo, ko bo on resno začel razmišljati o otroku. Zavedam se, da je želja po otroku potem tako močna, da parterja nekako ne moreš prikrajšati za starševstvo. Skratka… ne vem kako se bodo pri nama čez čas odvijali odnosi in stvari.
LP!
Če punca napiše, da si želi otrok, potem ji upam zapisati ta lep pregovor, raste pa prav vsak pod srcem, tudi tisti nezaželjeni in včasih se celo v materah, ki si jih niso želele, nekaj premakne. Ravno tako pa so nad svojim materinstvom včasih razočarane tiste, ki so si jih prej srčno želele. Da ne bo posploševanja – zadovoljni?
Pupa100 – gotovo se jaz osebno lahko strinjam s teboj…
Ogromno znancev in kolegov namiguje, da bi pa končno že lahko začela delati na naraščaju. Ko jim povem svoje argumente zakaj pač ne, večina odmahne z roko. Češ – “ko boš nosila svojega otroka, se bo pa prebudila tista prava materinska ljubezen”.
Ja – kaj pa če se ne bo??? Nekako se mi zdi prevelik riziko. Ni otrok predmet, da ga greš pa pač zamenjat za kaj drugega. 😉
Jaz sem imela malce podobno situacijo. Partner je starejši od mene in ločen, ima že dva otroka od prej, za katera lepo polovično skrbi. Ko sva se spoznala, je govoril, da bi z novo partnerko vsekakor ustvaril novo družino, ko pa se je najina zveza malce poglobila, ni bil več tako navdušen. Po dveh letih skupnega življenja (takrat sem bila stara 32) je odločno izjavil, da otrok ne namerava več imeti. Zapustila sem ga, čeprav sem ga ljubila. Enostavno mi ta odločitev ni bila združljiva z njegovim zatrjevanjem, da me ima rad. No ampak zgodba se nadaljuje. Po nekaj mesecih se je vrnil in me neumorno prepričeval, da se je premislil in da brez mene noče živeti. Ker sem ga imela še vedno rada, sem se vrnila k njemu in po treh mesecih sva zanosila. Zdaj je najin sin star 15 mesecev in si seveda nobeden od naju ne predstavlja življenja brez njega. Vendar: zdaj razumem, zakaj je prej otroku tako nasprotoval. Moj partner za otroke preprosto ni nadarjen, in je to celo vedel iz izkušenj (seveda mi tega ni znal s temi besedami povedati, pa tudi jaz ne bi želela verjeti). Zdaj ugotavljam, da za sina skrbim predvsem sama in mi on zelo malo pomaga, nasploh je otrok bolj moj “projekt” kot njegov. Tega mu ne očitam, saj to ni tako zaradi njegovega egoizma ali zlobe, preprosto nima tega daru. Mogoče ti bo ta vidik v pomoč. Tvoj partner je še mlad in bi se res utegnil premisliti. Vendar imajo “izsiljeni” otroci tudi svojo ceno. Samo dve možnosti sta – ali otrok partnerja poveže, ali pa ju nepreklicno odtuji. Če slednje, najbolj trpi ravno tako zelo zaželeni otrok.
lp pela
star je šele 27 let… masta še dost časa, če le ti nisi 5 let starejša od njega, v tem času pa se lahko marsikaj zgodi.
je pa tko, če ti je že od začetka govoril, da ne želi otrok, potem si to že takoj vedela in tudi po 7ih letih je ostal na tem mnenju in ne vem zakaj se sploh čudiš. Spremenil se bo pa le sam in sedaj je samo na tebi odločitev a ti pomeni otrok toliko, da boš prekinila to vezo in pač z drugim zaživela in imela otroke, ali pa boš z njim ostala in tiho upala, da mogoče pa se kdaj premisli… pač mogoče in vzela v zakup tudi to, da mogoče, večji mogoče, ne bosta nikoli imela otrok.