Stara sem 24, fant je 33. Skupaj sva dve leti in nekaj mesecev. Na začetku, ko je zaljubljenost na vrhuncu je bilo bolj ali manj vse vredu. Hitro pa so prišle malenkosti, ki so v meni vzbujale nezadovoljstvo.

Da opišem najin vsakdan na začetku. Ko sva začela sem bila jaz polno zaposlena s faksom, poleg tega sem tudi delala, kar je pomenilo, da sem bila veliko dni zaposlena od jutra do večera. Seveda pa je bilo tudi veliko prostih popoldnevov ali dopoldnevov med vikendi. Bili so tudi tedni, ko na faksu ni bilo takšne gužve in sem imela precej časa.
On je bil dnevno okupiran z delom 2-3 ure maksimalno – ima pač takšno službo, ki se je zaradi nekaterih okoliščin zmanjšala na minimum. Torej to pomeni, da je imel on veliko prostega časa. Problem je v tem, da sva se midva lahko vedno (to pomeni skozi obe leti) videla samo ob večerih. Jaz sem vedno hrepenela po preživljanju prostega časa z njim kjerkoli in kadarkoli, vendar tega nisem mogla doseči. Tu nastopi njegova trdna volja in trma. Njemu so bili vedno na prvem mestu kolegi in preživljanje prostega časa tako kot je njemu odgovarjalo. Problem je v tem da sem zdaj spoznala, da preprosto njegova želja ni bila ista kot moja – torej z mano ni želel bidi drugače kot ob večerih. Bile so res redke izjeme ko sva šla na kak izlet ali, da sva počela kaj drugega čez dan. Bila sva sicer tudi dvakrat v tem času na morju in takrat je bilo vse vredu.

Poleg preživljanja skupnega časa pa sem v najini vezi zelo pogrešala bližino. Nisem se počutila ljubljeno in zaželjeno, ni mi bil pripravljen pomagati ker je bil vedno navajen gledati samo na sebe, drugi niso bili pomembni. Velikokrat sem ga prosila za kakšno pomoč, vendar je bil njegov odgovor vedno popolnoma hladnokrven – ne. Tega sama ne razumem, ker sem vedno pripravljena pomagati, še posebej pa če me nekdo za to prosi.
V najini vezi jaz nisem dobila čustvene potešitve in nanj nisem mogla računati. Zdaj sem spoznala, da sem se že hitro sprijaznila s tem, da od njega ne morem pričakovati veliko.

No skozi čas sem mu začela svoja čustva in občutja razlagati. Vsakič, ko sem mu kaj omenila ali razložila kako se počutim, me je ignoriral in se ni želel pogovarjati o tem. Vsakič ko sem mu izlila svoja čustva sem mu potem vedno dala čas da bi lahko začel postopoma stvari izboljševati. Tudi sam mi je velikokrat priznal, da ve da narobe dela in da se bo potrudil, pa ni bilo nikakršnih sprememb. Sama sem sedaj presenečena, da sem sploh lahko tako dolgo vstrajala v vezi, v kateri so mi bili v zadovoljstvo večinoma samo večeri ko sva se cartala.

Najine težave – oz. moje nezadovoljtvo je začelo naraščati pred nekje 7 meseci. Od takrat sem mu konstantno opisovala svoja čustva in mu želela razložiti kaj si jaz v vezi želim. Večinoma se je pogovor zaključil s tem, da je rekel da se bo potrudil. In jaz sem mu dala čas. Med tem pa sem ga imela naprej enako rada in nisem pogrevala stvari vsak dan. Mogoče je sam dobil občutek, da je vse vredu, ker sem bila enako zagreta zanj.
Ampak počasi je moje potrpljenje pojenjalo. Občutek samote v vezi je nekaj groznega. Mislim da me je celotna situacije takrat pripeljala že do roba depresije.

V teh 7 mesecih sva šla dvakrat narazen vendar sva se že naslednji dan pobotala, ker je on obljuljal spremembe. Pred enim mesecem sva šla narazen, ko je videl da res več ne morem. Takrat mi je prvič pokazal svoje čustva. Naslednji dan sva se vse pogovorila in jaz sem mu verjela, da je spoznal nekatere stvari, da je resnično razmislil in da bo od takrat naprej drugače.

Pa je prišel mesec okoli in ni bilo nobene spremembe. Še vedno je bilo vse drugo pomembnejše od mene. Pravzaprav je iskal izgovore zakaj ne more biti z mano – enako kot obe leti.

In končno sem jaz prišla do spoznanja, da tako več ne morem. Da imava očitno oba preveč različen pogled na svet in na vezo, Hrati pa sem izgubila vsako upanje za naju.

Sedaj sva narazen malo manj kot teden dni. Mislim, da je sedaj spoznal da mu je res hudo brez mene. Povedal mi je, da sedaj ve kaj mu je pomembno. Da mu je žal za nazaj, da se je tako obnašal in da je pripravljen, da začneva graditi polnejši odnos.

Zdi se mi, da me vse do zdaj ni resno jemal. Amapak ne morem razumeti, kako se lahko oseba, ki bi te naj imela rada tako obnaša do tebe in te popolnoma ignorira. In to toliko časa.
Bila sem trdno prepričana, da z njim več ne morem biti – predvsem zato ker imava različne interese in različne želje, ki so se skozi ti dve leti jasno pokazale.

Zdaj pa ne vem ali sem mu pripravljena dati še eno priložnost in ali je spoh pomen v tem. Mislite da se lahko oseba toliko spremeni? Če se prej ni mogel prestaviti za militer, da bi se sedaj (ko je recimo spoznal, da me res noče izgubiti) toliko bolj trudil in da bi tako potem tudi ostalo?
Mislim da sem si že sama delno odgovorila, ampak me vseeno zanima vaše mnenje.

Mislim, da mora človek izgubiti nekaj dragocenega, da se dejansko spremeni oziroma, da tisto začne bolj ceniti. Torej, če se sedaj vrneš, mislim, da ne bo nič drugače, saj on ne bo imel občutka, da je karkoli izgubil, pač pa bo spoznal le to, da se vedno vrneš in je dovolj že to, da se malo pokesa.
Jaz mislim, da od njega malo preveč pričakuješ oziroma da si si zvezo z njim narobe predstavljala. In zdaj, ko ta predstava ni izpolnjena, čutiš neko praznino. Imaš na izbiro dvoje, sprejemanje njega takšnega, kot je in s tem postopoma pozabiš na svojo “iluzijo” ali pa preprosto poiščeš partnerja, ki bo bolj primeren, da ti jo izpolni. Pri tem pa se moraš zavedat, da partnerja nezavedno izbiraš sama, ponavadi vedno enak tip. Če želiš spremembo pri izbiri le tega, moraš tudi sama pri sebi priti do določenih spoznanj in izbrati drugače. Isto velja za odnos, že želiš drugačen odnos s “sedanjim”, moraš tudi sama spremeniti pristop. Kako, ne vem, morda tako, da si tudi sama najdeš prijatelje oziroma hobije, ki bodo tvoj čas, ko si sama, bolj zapolnili oziroma obogatili. Ne moreš vsega obesiti na partnerja, saj s tem lahko partner dobi občutek, da ga dušiš in ti bo stalno bežal nekam.

Kaj on pogreša sedaj, ko sta šla narazen?
Mislim, da zgolj torej z mano ni želel bidi drugače kot ob večerih…. ker?

Ne želi ti pomagat niti, ko ga prosiš za pomoč, s prijatelji je raje kot s tabo, vajin odnos je zreduciral na večerno cartanje, kar njemu popolnoma ustreza, za vse ostalo si mu odveč in ti se sprašuješ…Zdaj pa ne vem ali sem mu pripravljena dati še eno priložnost O_o
Kakšno priložnost bi mu ti nudila? “cartanje ob večerih”?

On je za tisto cartanje večerih pripravljen it po kolenih za tabo in ti se prepričuješ, da se je spremenil. Seveda se spremeni, a le za toliko časa dokler ne dobi svoje, potem te odstrani iz svojega sveta do naslednjič.
Če je to tisto kar si ti želiš od zveza potem nadaljuj, če ni, si poišči nekoga, ki bo s tabo, ki si bo želel bit S TABO.
On je tipični predstavnik razvajenčka, ki bo naredil vse, da zadovolji zgolj svoje potrebe, ko so te izpolnjene ga baš briga za celi svet, ker žal ne premore empatije in sočutja do drugih.

Marko ti ga sviraš…..

Kaj naj zrela ženska počne s takim fantičem? Naj si najde svoje prijatelje za čez dan, ob večerih bo pa on prihajal k njej?
In če slučajno rata kako dete iz tega? Ga ona prosi za pomoč in jo on oslovi z “ne”? Aja saj bo imela prijatelje…. 😉
Na se hecat…

Ne vem, če je zrela. Zrela si ponavadi najde zrelega moškega. Upam, da avtorica ne bo zamerila, sicer pa je še mlada, medtem ko tip ni več zako zelo.
Zakaj sem to predlagal? Zato, ker tako bi fant morda spoznal, da ona ne misli viseti le na njemu in si lahko najde uteho, družbo, tolažbo tudi drugje. Kar bi lahko partnerja prisililo v drugačno razmišljanje in bi se morda začel boriti za skupen čas z njo, če ga že ne bi pahnilo v drugo stran, ki se mu reče ljubosumnost oziroma nasilje. Kakorkoli, sprememba je potrebna, če je nezadovoljstvo. Pa naj le ta obrodi pozitivne spremembe ali pa negativne. Vsaj odločitev bo jasna in lažja, kako naprej.

Ne vem, če je zrela. Zrela si ponavadi najde zrelega moškega. Upam, da avtorica ne bo zamerila, sicer pa je še mlada, medtem ko tip ni več zako zelo.
Zakaj sem to predlagal? Zato, ker tako bi fant morda spoznal, da ona ne misli viseti le na njemu in si lahko najde uteho, družbo, tolažbo tudi drugje. Kar bi lahko partnerja prisililo v drugačno razmišljanje in bi se morda začel boriti za skupen čas z njo, če ga že ne bi pahnilo v drugo stran, ki se mu reče ljubosumnost oziroma nasilje. Kakorkoli, sprememba je potrebna, če je nezadovoljstvo. Pa naj le ta obrodi pozitivne spremembe ali pa negativne. Vsaj odločitev bo jasna in lažja, kako naprej.[/quote]Mislim, da je bolj smiselno, da mu neha služit kot zgolj “večerno cartanje” in naj se fant potrudi v tej smeri kot pa da v njem vzbuja ljubosumje po principu, če imaš ti prijatelje grem pa še jaz ven… Saj nista na tekmovanju kdo bo koga 😉
Žalostno je to da ona pri svojih letih bolj zrelo razmišlja (vsmeri odnosa) kot on pri svojih, ko še kar glumi nekoga brez odgovornosti in zgolj izkorišča njeno neodločnost.

Nekoga drugega ni mogoče spremeniti ali premakniti niti za 1 mm, če tega noče sam narediti. Človeka, ki je star 33 let, torej ne moreš spreminjati; sam se mora. Iz tega izhajaj.

Razhajanje v dojemanju skupnega preživljanja prostega časa, ki si mu priča sedaj, je pač tako moteče in veliko, kot je. Vzroki so lahko različni. Prvi, ki mi pade na pamet, je ta, da po dveh letih in nekaj mesecih je tebe in njega zaljubljenost minila, kar je odličen podatek. To kar vidiš sedaj v njemu, to je on. Enako te tudi on zelo dobro in realno vidi. Rezultat tega je, da te potrebuje le zvečer, za mečkanje, vmes pa ne. Bolj običajno je, da si želiš z nekom, ki ga imaš rad, biti čim več skupaj, ne pa čim več narazen… Zakaj je tako, je lahko vzrok ta, da te nima čisto nič rad, da te ni vzljubil, da do tebe ne čuti nobene ljubezni, zaljubljenost ga je minila in ne čuti ničesar več, pomeniš mu le to, za kar te uporablja. Sliši se grdo in kruto, a je povsem mogoče in verjetno… Če pa te ima slučajno rad, je morda vzrok njegovega ravnanja ta, da morda ne razume, kaj mu bi rada povedala, ker je narejen in sprogramiran drugače, kot ti na tem področju odnosa, ki semu reče – dojemanje bližine in način izražanja ljubezni. Tako ti, kot on, ravnata v odnosu tako, kot sta bila priča vzgledom v svoji primarni družini. Ti si videti povsem običajna ženska, on je videti v tem zelo zavrt. Morda se je enako dogajalo med njegovim očetom in materjo. Morda je to drugo, če ne velja tisto prvo spoznanje zgoraj, bolj verjetno.

Samo od sebe se ne bo zgodilo nič, ostalo bo tako ali šlo na slabše. To je zate nesprejemljivo, kar čutiš sama. Daj si še eno možnost in njemu tudi. Preberi najprej ti tole knjigo

http://www.bukla.si/?action=books&book_id=11491

Nato daj to knjigo za prebrati še njemu. Razloži mu, da je to zadnja šansa zanj, da prebere, se zamisli nad sabo, se skuša prilagoditi tebi, se skuša spremeniti in tudi SE SPREMENI. Težka naloga zanj… Zamisli si, kako težko je, npr. spremeniti navado, ki ni tako zažrta vate, kot je vzorec, ki ga je vsrkal v otroštvu v primarni družini, da je postal takšen, kot je… Zamisli si, kako težko je spremeniti zjutraj uro vstajanja iz, recimo pol šestih na pol petih, dnevno, trajno. S tem, ko od njega zahtevaš, da se spremeni, mu naložiš 1.000 krat težjo in hujšo nalogo. Če mu kaj pomeniš, če te bo hotel obdržati, se bo zamislil in začel zavestno spreminjati svoje programe v glavi. Vsakič, ko ga bo popadlo, da bi se nehal ukvarjati s to nezavedno “hibo” in puščal samo, se bo moral znova zamisliti, se spreminjati, se prilagajati, dokler ne bo ravnal tako, kot je tebi všeč, ne da bi se trudil… Ne vem, koliko bo uspeha, a to je edina pot. To bo tudi test njega, ali te ima samo za seks ali mu pomeniš kaj več. Kmalu ti bo vse jasno; njegove obljube tu ne štejejo nič. Mora se spremeniti, če želi ohraniti to zvezo.

Postavi mu sprejemljiv rok, recimo mesec, dva, tri.. Če ne bo v tem doglednem času nobenega učinka, če bo nadaljeval po starem, odidi in poišči drugega. Mlada si še in nekoga, ki ti ni pisan na tvojo kožo, ne moreš, niti nisi dolžna preoblikovati in spreminjati, da ti bo ustrezal. Če bo to storil, se v treh mesecih spremenil na bolje, potem te ima zares rad, ima močno voljo, je odločen, da te bo obdržal in sebe spremenil… Vendar, tri mesece je premalo, da to hibo povsem izkorenini iz sebe. Čaka ga večletno trdo delo na sebi. Samo besedam pa ne verjemi; štejejo le dejanja, ne besede in obljube.

Če ne bo učinka, če te ne bo poslušal, če bo knjigo vrgel v kot…, odidi. Od tebe je starejši za skoraj deset let. Poišči si fanta, ki bo tvoje generacije ali od tebe starejši pet, šest let. Pri tem upoštevaj, da v zaljubljenosti ne vidiš realne slike človeka, ta se lahko pokaže šele po par letih, takrat, ko zaljubljenost mine. Ta fant ti je bil šola za življenje in ti prinesel to globoko spoznanje in še kakšno drugo ti bo kamlu;

spoznanje o tem, kako težko je spremeniti človeku sam sebe čisto malo – na bolje.

Lep pozdrav
marinec

Ne vem, če je zrela. Zrela si ponavadi najde zrelega moškega. Upam, da avtorica ne bo zamerila, sicer pa je še mlada, medtem ko tip ni več zako zelo.
Zakaj sem to predlagal? Zato, ker tako bi fant morda spoznal, da ona ne misli viseti le na njemu in si lahko najde uteho, družbo, tolažbo tudi drugje. Kar bi lahko partnerja prisililo v drugačno razmišljanje in bi se morda začel boriti za skupen čas z njo, če ga že ne bi pahnilo v drugo stran, ki se mu reče ljubosumnost oziroma nasilje. Kakorkoli, sprememba je potrebna, če je nezadovoljstvo. Pa naj le ta obrodi pozitivne spremembe ali pa negativne. Vsaj odločitev bo jasna in lažja, kako naprej.[/quote]Mislim, da je bolj smiselno, da mu neha služit kot zgolj “večerno cartanje” in naj se fant potrudi v tej smeri kot pa da v njem vzbuja ljubosumje po principu, če imaš ti prijatelje grem pa še jaz ven… Saj nista na tekmovanju kdo bo koga 😉
Žalostno je to da ona pri svojih letih bolj zrelo razmišlja (vsmeri odnosa) kot on pri svojih, ko še kar glumi nekoga brez odgovornosti in zgolj izkorišča njeno neodločnost.[/quote]
Zakaj pa bi se on potrudil, če nima oprijemljivega razloga? Saj se ne gre za tekmovanje. Kako se ona obnaša in razmišlja, mi dejansko ne vemo oziroma vemo bore malo. Nobenega ne poznamo. In zgodbo bi morali vzeti vsaj malo z rezerve, saj vemo, kako se ponavadi “žrtev” odzove. V nobenem odnosu ni odgovoren le eden, da je odnos slab, niti da je dober.

Tvoj fant je čustveno neodziven in hladen, pri čemer za nameček ne kaže najmanjšega interesa, da je s tabo, kvečjemu je zdolgočasen ob tebi. Njegova kalkulacija, zakaj sploh je s tabo, je verjetno zgolj zaradi občasnega seksa in komoditete (mu kuhaš, čistiš, nakupuješ hrano?), zato ima “pozitiven saldo”, pri tebi pa je ta negativen, ker te čustveno izpija takšna zveza z moškim, ki te nima rad in te izkorišča. Torej vztrajanje v takšni mrtvi zvezi je škodljivo zate, ker ti on ne daje niti skope “čustvene hrane” s pozornostjo, spoštljivostjo in razumevanjem.

Seveda lahko pričakujemo od partnerja, da se bo spreminjal. Vendar to ne pomeni, da lahko to od njega zahtevamo. Partner ima “pravico”, da je s sabo takim, kot je, zadovoljen in da ne čuti nobene potrebe po spremembah. A če partnerju res kaj pomenite oziroma če mu res kaj pomeni vajin odnos, potem se bo poskušal spreminjati. Te spremembe bi morale iti v smeri, da vnaša manj tistega, kar odnos dela manj zadovoljujoč in da vnaša več tega, kar ga dela bolj zadovoljujočega. Običajno ni dovolj, da se partnerju prilagodimo, popustimo ali sklenemo kompromis, saj to ne more trajati v nedogled. Če želimo nek problem v odnosu resnično rešiti, potem se morata običajno spremeniti oba partnerja. Če vas nekaj moti, kot sprašujete, je treba najprej priti do tega, zakaj vas to tako zelo moti. Mogoče to večine ostalih žensk ne bi ali pa vsaj ne toliko. V kvalitetnem odnosu se bosta glede te “motnje” trudila oba: prvi, da poskuša biti manj občutljiv in bolj zrelo prenesti vse skupaj, drugi pa da se poskuša izogniti ali vsaj ublažiti nekaj, kar partnerju ni všeč. Pri določenem problemu mora vložiti več prvi, pri določenem pa drugi partner. Redkokdaj, verjetno kar nikoli, ni samo eden tisti, ki bi se moral spreminjati. Naše vzorce mišljenja, čustvovanja in vedenja ni tako enostavno spreminjati. Večinoma v odnosu pride do pozitivne spremembe že samo, če partnerja odkrito spregovorita o tem, zakaj se kdo tako obnaša/misli/čuti. Razumevanje partnerjevega početja je dostikrat že dovolj, da problem neha biti tako pereč. Problem včasih torej ni toliko partnerjevo (ne)početje, kot naše napačno dojemanje pomena tega početja.

Za svoja čustva ste odgovorni sami. Vam se vzbujajo in sami odločate, kaj boste storili z njimi. Partner NE SPROŽA v vas nobenih občutij, ampak se vam občutja sprožajo OB NJEM. Če bi jih sprožal partner, bi to pomenilo, da ima on kontrolo nad vami, kar pa ni res. Zato popolnoma enako ravnanje partnerja vam, če se boste spremenili, nekoč ne bo sprožilo nobenih občutij ali pa povsem drugačna. Prav je, da partnerju poveste, kako se počutite ob njem. Toda to mu povejte in pokažite na način, ki ne bo njega delal odgovornega ali ga celo krivil zato. “Pravilno” ali “nepravilno” reagirate vedno samo in izključno zaradi sebe, nikoli zaradi partnerja. Ste samostojna oseba, zato vi odreagirate. Tudi če to storite avtomatsko/nezavedno je to še vedno vaša reakcija. Vaša naloga pa, da se naučite vsaj malo ustaviti in razmisliti, kaj bi bila ZA VAS v TAKI SITUACIJI ustrezna in koristna reakcija. Če te naloge še ne zmorete, zato ni odgovoren vaš partner in tudi noben drug človek ne. To je samo znak, da se morate tega še naučiti. Podobne svoje lekcije pa ima tudi vaš partner.

(Izidor Gašperlin)

http://med.over.net/forum5/read.php?140,5083925,5125386#msg-5125386

Sunrise1 dolgo si vztrajala na minimumu ob pobiranju njegobih “drobtinic,”moram priznati!
Dve leti ni kratka doba in če se kljub njegovim obljubam ni nič spremenilo, je majhna verjetnost da se bo v prihodnje!
Pa ne, da si on ne bi želel, lahko da si res! Po vsej verjetnosti ima kakšno blokado pri sebi, ali slabe izkušnje z osebami nasprotnega spola, ki lahko segajo vse do slabega odnosa z materjo v otroštvu. Razlogov je lahko veliko!
Sama menim, da bosta težko zvozila ponoven krog, v kolikor si tega seveda sploh še želiš. Menim, da bosta pri tem potrebovala strokovno pomoč. Ali pa morda on samostojno strokovno pomoč?

Lahko se obrneta tudi k nam na naše Društvo, kjer nudimo srokovno psihoterapevtsko pomoč. Spodaj je link do naše spletne strani, kjer najdeš tudi naše kontakte.

Sicer pa ti želim, da si vzameš to kar potrebuješ in si tudi zaslužiš!