S partnerjev sva skupaj 3 leta. Imava dva otroka stara 2 leti. Pozala sva se še predno sva postala partnerja, vedela sem da je nekoliko težaven in negativen, ampak vseeno sva se veliko pogovarjala, pred približno 3,5 leti se je pri njem zgodil kot nek preobrat, postal je bolj sproščen in je dejal, da je ugotovil, da mu pravzaprav ljudje nič nočejo, sposoben je bil potovati v tujino (česar se je prej bal), začel me je vabiti v hribe ipd. Takrat sva se tudi zbiližala. Pozitivno spremembo, ki sem jo opazila pri njem sem si razlagala, kot da je v nekem smislu “osebnostno napredoval”, nekako verjela sem mu….pa se je kmalu izkazalo, da to ni bilo to.

Že kmalu rojstvu otrok je začel govoriti, da ga zasledujejo in nadzorujejo. Občasno je obtoževal in sumil tudi mene za razne stvari (npr. da mu nosim iz knjižnice knjige, ki mi jih ni naročil, da uporabljam določene besede, ki so sumljive, da se oblečem v npr. v črno obleko, da ga provociram, da vem več, kot mu povem ipd.). Ni mogel na določene kraj, če on ni ugotovil,da je to varno. Če smo šli v gostilno so bili v blizini vedno sumljivi ljudje. Govoril je da mu podtikajo poseben izvod časopisa ipd.
Najprej me je čisto sesulo. Potem sem se poskušala pobrati in upala, da bo boljše, pa sem bila speti sesuta in se spet nekako poskušala sprijazniti itd. Poskušala sem ga prepričevati, da se mora s tem mogoče spopadati na drug način, v kolikor sem zanikala njegove paranoje in rekla da mu nič nočejo, je znorel, da se sekiram za napadalce, da nimam nobenega razumevanja zanj in da med partnerjema mora biti razumevanje. Da se on bori za vse nas, da se bo lahko ta napad prenesel na otroke. Nekoč mi je vprašal:”Kaj meniš, koliko bodo stari otroci, ko bodo začeli gestikulirati?” (izvajati neke geste /delali kaj takega kar bo on označeval kot “naročeno” od “njih”). “Najbolj gnusno je, ko uporabijo za to otroke”, je dejal. Za svoje starše je izjavljal, da so ustrahovani, morda da sem tudi jaz, da mu je vse nastavljeno (mogoče tudi jaz, oziroma njegova bivša dekleta sigurno).
Kakršen koli pogovor, ki bi omenjal težave/bolezen ali zdravljenje je bil takoj ožigosan za žalitev, saj je v nasprotju z njegovo vizijo (on je pomemben, zato ga iščejo zasledujejo,onemogočajo) Govoril je, da se je to začelo v otroštvu, da so se spravili nanj že kot na otroka.

Problem je nastal tudi v odnosu njhovih staršev do mene. Ideja je bila, da pridemo živet k njim, kjer so oni uredili prizidek zanj. Iti živeti domov si je želel tudi on in je izvajal pritisk glede tega name, stvar je postajala predmet spora med nama, ker je v meni naraščal nek odpor do tega, saj sem vse bolj čutila atmosfero v njihovi družini in si tega okolja nisem želela.
Želela sem,da bi lahko živela sama, a ker sta bila otroka dva in sem potrebovala pomoč,sva živeli pri mojih starših. Nekako pač, bomo videli s časom. Mislila sem, da bom čez čas lahko uresničila idejo o samostojnem življenju. Motilo me je biti odvisen od nekoga, ampak njegovo vedenje je bilo tudi nekonsistentno in počutila sem se šibko za nositi breme vsega tega. Tudi moja mama je človek, ki se rada “vtika”, in mi je to motilo. Ki pomaga, potem pa očita. To me je zelo bolelo. Tudi sama sem imela težave v odnosu s starši in motnje hranjenja (mama posesivna, oče odsoten) in sem si zelo prizadevala za neko (psihično in fizično) samostojnost. Opazila sem, da niham v odnosu neke jeze enkrat do mame enkrat do njega. Trpela sem ker pravega “zaveznika” nisem imela.

Z njegovimi starši pa je bilo takole…
Vse bolj sem v njihovem mišljenju in čustvovanju spoznavala elemente, ki sem jih doživljala tudi pri partnerju. Ob dejstvu, da sem noseča so bili vsi vzhičeni in so se začeli obnašati, kot da sem njihova last in da smo mi družina, jaz pa moram “upast” v njihov scenarij. Skozi so rinili vame. Njegova mama me je klicala v porodnišnico in mi v podrobnost razlagala, kako je ona imela sponatan splav, kako je bivša punca (od tega je minilo 10 let) njegovega sina izkoriščala in varala, hkrati pa se je do njega obnašala kot da ima 10 let (to moraš tako, to tako); oče pa je vse napore vlagal v sinovo izobrazbo, ga poveličeval zaradi izobrazbe (verjetno je to počenjal tudi v otroštvu, saj je baje rekel, da on ni doma za delati in ga je spodbujal le za učenje in se postavljal z njegovimi uspehi). Partner nima nobenih praktičnih sposobnosti in mu je hišo in vsa dela praktično uredil oče.
Očetov odnos do sveta podobno (vsi ljudje so slabi, ta te bo opeharil, avto premakni na dvorišče, tam ti ga bodo lahko (namensko) poškodovali, on so vplivna družina, neko bahanje in pomembnost izgleda “navzven”)
Ko sem rodila, so nastopili, kot da so zdaj ti otroci njihova last in se za moje želje/občutke sploh niso zmenili. “To so MOJI vnuki, jaz sem njihova BABICA”. Iz porodnišnice, da moram priti k njim, ker oni jih MORAJO videti. Rekla sem, da ne želim (da se tudi fizično ne počutim in da želim domov), razen tega sta otroka imela pod 2 kg. (če jim ni mar zame, naj mislijo vsaj na otroka, ki sta še tako šibka)
“Ker nočeš k nam, bomo pa mi prišli v porodnišnico”, je bil odgovor. Parnerju sem rekal, naj jim reče, da ne želim, da hodijo danes z njim v porodnišnico; naj pridejo jutri domov k nam . Klicali so me iz avle. “Spodaj smo”. Vse me je iztirilo. V avli pa še: “Zdaj pa gremo z vama domov k tvojim staršem, ker mi ji moramo držati v rokah” . Partner je rekel, da on ne more doseč nič, da so pač želeli. Poleg tega je bilo njegovo stališče do tega…”, kaj je to slabega, če so želeli videti svoje unuke”. Opazila sem, da je njihov odnos do njega v bistu odnos strašev do otroka (oba ga poučujeta, kako mora kaj narediti in kako se obnašati), njegov odnos do njih pa neko strahospoštovanje s farso “prosim” in “hvala” .(Ko sem enkrat med nosečnostjo, čes da se ne počutim dobro, zavrila družinski obisk….( oče je ob povabilu pripomnil, da niti pod razno ne morem, da ne bi prišla – kar me je “zbodlo”) me je partner 3x klical, čes da se očetu ne upa reči,da me ne bo).

Njuni starši so skozi tečnarili za obiske. Silili so v otroke, ki so bili utrujeno, kot da so igrače. Njegova mama mi je dejala, da bom zdaj en čas tukaj, en čas pa pri njih, da bo tudi ONA kaj imela od teh unukov. A sem jaz zdaj lutka in ti otroci igračka zanje? V meni je naraščal odpor do njih. Partnerjeva razlaga je bila “če te imajo pa radi”.
Ko se je pri partnerju po rojstvu otrok pojavila preganjavica (prišel je domov iz nekega praznovanja in mi dejal, da so ga zasledovali), me je to tako sesulo da se “zgubila živce”, rekla sem ,da si tega ne more zdaj privoščiti in da naj gre gre proč/domov.
Njuna starša prišla k nam na obisk in prišlo je na dan, da mu oni dajajo zdravila (antipsihotike) v hrano, da so se tako zmenili s psihiatrom, ki zdravila napiše na očeta (da slučajno ne bi prišlo na dan, da je sin bolan). Jaz da moram sodelovati, ker drugače bo samo slabše ipd. “Kar trojno dozo mu dajte, ” je rekla njegova mati. Upiralo se mi je vse: oni, njihov odnos, njihovo sprenevedanje. Zavrnila sem, da bi to počela. Prenašala sem stvari kolikor se je dalo, mogoče sem se precenjevala ali gojila neka iluzirna pričakovanja glede vsega.

Odnosi s starši so se zaostrili, ko smo bili pri nih na praznovanju očetovega rojstnega dne (na to, da sem sploh šla tja sem se težko pripravila, ker sem bila že čisto živčna, ko sem jih videla)
Ob odhodu je stekla beseda o stanovanju pri njih, mama je dejala, da bom pač prišla tja živet, pa sem ji odgovorila, da ne bom. Razhudila se je : “Če je to tako, potem si bomo te otroke razdelili”. Ko sem to slišala, nisem mogla verjeti. Zdelo semi je da je to višek in da so povedali dovolj.
Rekla sem jim, da naj me pustijo pri miru, naj mi ne grozijo in naj se več ne mešavajo v moje življenje. Za partnerja sem se pripravljena potruditi, za njih pa ne. Prekinila sem odnose in k njim nisem hotela več. Videli smo se še dvakrat. Pred kratkim sem zvedela, da se je partner otroke peljal k staršem, ko jih je vzel iz vrtca. To mi je prikrival. Povedali so otroci. Ko sem ga vprašala, zakaj mi ni povedal je dovrnil: “Zakaj pa bi ti moral povedati?”

Ideja, da bi šla na svoje (kar sem želela jaz) je padla v vodo. Do zadnjega je govoril, da se strinja, potem pa ugotovil,da je prenevarno ( Nekoč mi je dejal, da je razlog zaradi katerega hoče iti živet domov tudi to, da ima v stanovanju doma izdelan načrt za pobeg)
Vprašal me je, če ga moji problemi zanimajo. V tistem trenutku mi je šel na živce, rekla sem, da NE, čeprav sem vedela, da to ni pravi odgovor. Odpravil se je domov.

To se je dogajalo 2 leti in sedaj ne morem več. Fizično sem totalno izčrpana in vseskozi nekaj bolna, psihično pa v takem stresu, da se sploh ne morem rehabilitirati. Ampak ne morem živeti farse, upira mi se manipulirati v odnosu, mislim,da je tudi odnos njega do mene nikakaršen.
Trudila sem se tudi zaradi otrok, mislila sem, da bo morda tudi to v njemu pomagalo prebuditi občutke, ki niso vezani zgolj na njegov umišljen svet a zamanj. Intenzivne emocije so povezane samo z jim. Pokoriti bi se morala njegovim strahovom, on pa bi nas vodil, tako kot bi presojal.
Ne morem imeti več potrpljenja zanj in če reče, da smo v nevarnosti, da se bori za nas, v bistvu pa sedi doma in se ukvarja s svojimi strahovi ne morem, da ne bi rekla, da je egoist inda je bolan.

Tudi denar je šel vedno od njega težko. (On mora imet prihranke; “Če me bodo izsiljevali,…mi boš ti dala denar?”) Meni je bilo “nefer” zaradi mojih strešev, ki so plačevali vse stroške in veliko prispevali za oblačila. Počutila sem se kot da “prosjačim” za otroke.
Njemu pa je bilo “ugodno”, če se je lahko plačilu izognil.
Zdi se mi otročje, egoistično, bolano. Poskušam razmišljat zakaj sem izbrala nekaj takega, kje je moja “bolanost” tukaj. Sama sem nesamozavestna in v svoji družini nisem imela neke opore, ki bi mi dala samozavest.

Ne vem kako naprej. Rekla sva, da se bova razšla in uredila. Ne vem kako bom zmogla ta stres in kam bo to pripeljalo. Kako bo z otroci? Vem, da bodo njegovi starši pritiskali nanj in ga spet usmerjali. Mu dajali zdravila v hrano in poskušali stvari prekrivati in imeti največ, kar se da od tega ( kakor pač oni na to gledajo). Zadnjič sem “izgubila živce” in mu rekla, da je to psihično nasilje in da bom na CSD zahtevala, da se zdravi ali pa naj se nam ne približuje.
Je to prav ali sem res preveč “napadalna”?
Boli me, da nima nobene empatije. Spomnim se, kako sem začela jokati, ko je govoril o zasledovalcih in rekla, da ne vem, če bom to zmogla. On pa je odvrnil (s tem,da sem je bil njegov izraz “čustven”): “Sem vedel, da mi bodo to naredili”. Takrat mi je zledenela kri, saj sem videla, da jaz sploh ne govorim z njim, da njega sploh ni.

Opravčujem se, če sem bila dolgovezna.
Najlepša hvala za vaš posluh.

Vesna80, pozdravljena!

Razumem te, da si napisala obsirno zgodbo, saj je dejansko to tvoj velik problem. Pisala ti bom laicno, iz lastnih izkusenj, ko sem opazovala podobno zgodbo pri bliznjih sorodnikih. Obnasanje partnerja, ki ga opisujes, nakazuje moznost, da ima partner shizofrenijo. Iz povedanega se da tudi sklepati, da so za bolezen vedeli tudi njegovi starsi in da je bil pred tem tudi ze v psihiatricni obravnavi. Morda si sama temu pripisala premalo pozornosti, kajti dajati nekomu na skrivaj tablete v hrano, presega vse meje dopustnega. Problemi oziroma bolezen se na tak nacin ne resuje. V primeru, ko svojec zboli za tovrstno boleznijo, so obicajno svojci zelo zmedeni, saj enostavno ne vedo kako mu pomagati. Dogaja se, da je ravno tisti, ki zeli prizadetemu pomagati, delezen najhujsih dram in pritiskov s strani obolelega. Obicajno ga prizadeti dojema kot najhujsega sovraznika in mu zato cez cas utegne povzrociti res hude nevsecnosti. Pri tem je pomembno vedeti, da se prizadeti svojega iracionalnega vedenja in njegovih posledic ne zaveda, saj se gre tu za kar hudo obliko paranoje. O shizofreniji je veliko napisanega v dostopni literaturi in tudi na internetu. Brez psihiatricnega zdravljenja tu ne gre in prizadeti mora obicajno jemati dozivljensko zdravila. Ce jih samovoljno preneha jemati, se bolezen ponavlja in potem je vedno potrebno bolnisnicno zdravljenje. Predlagam ti, da se kar se da seznanis s temi zadevami. Posvetuj se tudi s psihiatrom. Najpomembneje pri vsem pa se mi zdi, da sedaj sebe postavis na prvo mesto. To pomeni, da zacnes predvsem resevati sebe in otroka. Ostani se naprej z nami na forumu, kjer bos lahko se marsikaj uporabnega izvedela zase. In prosim te, res v prvi vrsti, ne pozabi nase! Pa srecno. Lp Sinje nebo

Draga Vesna80

Ne veš, kako boš zmogla?
Seveda boš, z lahkoto, z veseljem, brez težav.
Samo poglej, kako zrelo in analitično gledaš na svojo nemogočo situacijo, brez patetike, brez
nepotrebnih jamranj….znala si razčleniti svoj položaj, znala si ugotoviti, da tako ne bo šlo, znala si
se upreti manipulacijam predvsem partnerjeve družine, da nisi šla tja živet – glej se, močna si, pametna si, odločna si, sposobna vsega.
Res je prišel čas, ko moraš gledati najprej na otroke in nase. Vzemi čist list papirja in napiši nanj
po točkah kaj potrebujete: prostor, denar, mir, zadovoljstvo….
In potem te cilje uresničuj – če ne gre naenkrat, pa po majhnih korakih – ampak začni takoj.

Sama vidiš, da brez zdravljenja tvoj partner ni sposoben družinskega življenja, njegova primarna družina je pa še prav posebej strupene sorte. Torej najprej ultimat – zdravljenje takoj, ali gremo.
In ker imaš odgovor praktično že na dlani, ti preostane samo še odhod.
Kako potem? Močno bi ti svetovala, da zapustiš tudi svoje starše in greš povsem na svoje, ampak to morda finančno nisi sposobna? Če je tako, se poskušaj vsaj psihično oddaljiti od vseh, ki ti črpajo energijo. Vem, da te skrbijo obiski otrok – ne boj se, dokler boš ti ostala otrokom stabilna in stalna opora, se ti ni treba bati drugih vplivov, saj otroci niso neumni in ne slepi.
Kar se pa tiče raznih blebetanj in groženj – delujejo le, če jih ti jemlješ resno, saj temu si se že znala upreti in se še boš.

Predvsem odreži – “dolžna” karkoli si samo sebi in svojim otrokom, nikomur drugemu ne, sama si že prišla do tega, da ves čas samo daješ in nič ne dobiš nazaj – dolni so torej drugi tebi…in jih lahko odrežeš mirne vesti, ih pospraviš v predal pozabe….in končno zaživiš.

Še nekaj – tiso plaho nesamozavestno bitje, kot si bila, tudi pusti za sabo. Opore ne rabiš več, zdaj si odrasla in si ti drugim v oporo, močna in zrela, kot si.

prav bi bilo, da opozoriš tudi druge ženske, da res ni pametno takoj zanosit.. Mar res nisi ničesar opazila prej? Saj vem, da obsojanje v taki situaciji prav nič ne pomaga, ampak s kakšno lahkoto ene ženske gredo v partnerstvo z duševnimi bolniki, pa tudi ni res.
Dvomim, da si sposobna živeti sama z otrokoma, torej ostani doma in se začni postavljati na svoje noge. Vključi se v kakšno terapijo, po možnosti dobi žensko terapevtko (bulimija itd). Potem pa postopno na svoje noge in počasi na svoje.

Pozdravljena Vesna 80!

Najprej en tak internetni objem ! Situacija v kateri si skupaj z obema otrokoma je vsekakor težka. Po drugi strani pa ti bosta lahko otroka dala motiv, da se boš lažje soočala z vsemi težavami.

Zakaj si se znašal v taki situaciji je trenutno čisto vseeno, bolje, da rešuješ to kar je. Velika verjetnost je, da je partner v tistem času, ko si ga spoznala jemal zdravila in je zato deloval “normalno”. V Sloveniji je veliko premalo splošnega vedenja o psihičnih boleznih, zato nič čudnega, da tega prej nisi opazila ali da ne veš, kako s tem ravnati. To, da te starši niso obvestili o njegovem stanju pa je res zelo neodgovorno od njih. Sam morda ne priznava ali ne dojama, da je kaj z njim narobe, zato ti verjetno tudi sam tega ni mogel povedati.

Kakšna je diagnoza tega, kar pri njemu opisuješ lahko pove zgolj strokovnjak. Dejstvo pa je, da se zadeve vsaj po simptomih, ki jih opisuješ ne bodo izboljšale same od sebe, niti ne zgoj s pogovori. V takšnih priimerih je najbojša in ponavadi edina rešitev zdravljenje z medikamenti. In kot je povedala že ena pred menoj, se mi zdi prva stvar, ki jo moraš narediti to, da partnerju postaviš ultimat – ali zdravljenje ali prekinitev stikov. Tudi z otroci, ki jih moraš čimbolj zaščititi, saj če ti ne razumeš njegovega obnašanja in ne veš, kaj je zdravo in kaj paranoja, potem oni to razumejo toliko manj. Tudi o tem ali so otroci lahko v stiku s starimi starši bi razmislila, saj je po tvojem pisanju sodeč družina zelo motena in to lahko zelo slabo vpliva na otroke, ki še nimajo dovolj svoje pameti in zmožnosti presojanja, da bi vedeli, kaj je res in kaj ne.

Kot si že sama ugotovila je najslabša možnost stvari pomesti pod preprogo in se delati, da ni nič narobe ali se celo prilagoditi izkrivljenemu videnju nekoga, ki ima očitno znake duševne bolezni. To ves čas delajo njegovi starši in zaradi tega je situacija še slabša. Oni vidijo rešitev v tem, da mu dajejo zdravila v hrano, kar je hudo kršenje mnogih stvari. Kateri zdravnik je toliko neumen, da na očeta predpisuje zdravila se lahko samo sprašujem , da ne omenim, da moraš takšna zdravila jemati redno in v predpisanih dozah, da zaležejo, v nasprotnem primeru, da zdravila ne jemlješ redno in v različnih dozah pa se sitaucija samo še poslabša.

Prav tako je norost, da sina ne soočijo z dejstvi in mu omogočijo ( ali prisilijo, če je nevaren sebi in drugim) da se zdravi in živi kolikor toliko normano življenje. Dejstvo pa je tudi, da je siin odrasla osebe in da mora neglede na svojo bolezen tudi sam prevzeti odgovornost zase in da ti NISI odgovorna zanj in za njegova stanja. Tvoja edina odgovornost si TI in TVOJI OTROCI zato nisi dolžna skrbeti še zanj, še manj pa da nate prevalijo povsem neodgovorno vedenje njegovih staršev ( tablete v hrani in prikrivanje resnice).

Tvoji otroci so TVOJI ( vajini) otroci in stari starši nimajo prav nobene pravice, da si jih lastijo na tak način. Lepo je, če imajo otroci babice in dedke, če pa za njih predstavljajo nevarnost ali izrazito slab vpliv jih je treba od njih ločiti , starim staršem postaviti pogoje pod katerimi še lahko vidijo svoje vnuke ( ki so povezani s tem, kaj je za vnuke zdravo in sprejemljivo in kaj ne). Otroci se ne rodijo zato, da bi zadovoljvevali potrebe staršev ali starih staršev, kvečjemu obratno. Odrasli so tisti, ki morajo zadovoljiti potrebe otrok!!!!

Mislim, da se bo veliko stvari razčistilo že s tem, ko boš možu in starim staršem postavila ultimat, da se mož sooči s svojo boleznijo. Pri tem se ne zapletajo v kakšne dolge razlage, opravičevanja, razčiščevanja…..saj te bodo verjetno potegnili v svoj izkrivljen svet in spet ne boš vedela, kaj je res in kaj ne. Doovlj je že to, da poveš, da otroci ne bodo v njegovi in njihovi bližni, dokler ne razrešijo sinove ( moževe) bolezni, ker za njih to ni dobro. Pika.

Seveda te bodo puskusili spet potegniti v stare tirnice. Disfunkcionalne družine porabijo veliko let in veliko truda za prikrivanje vsega, kar je narobe in prilagajanju negativnih vzorcev. In kadar nekdo reče “cesar je nag” s tem zmoti delovanje družine in v večini primerov namesto, da bi se s tem soočili porabijo vso energijo, da se ne bi nič spremenilo. Tvoje pa je, da zaščitiš otroke in sebe.

Moje mnenje je ( nisem strokovnjak) da se zadeve loti korak za korakom, ker bo drugače vsega preveč. Ko boš razčistila s partnerjem in njegovo družino, pa bo prišel čas, da razčistiš še s svojo.

GittaAna

Pozdravljeni!
Vaše pisanje govori o resnih zdravstvenih težavah pri partnerju. Razmislite, kako bi stopili v stik s taščo in tastom.
Predlagam takten pristop brez obtoževanja. Poskusite jim pojasniti, da je vaša pozicija kot partnerke v dani situaciji zelo zapletena. To je tako, kot bi živela z osebo, ki ima sladkorno bolezen in o tem vi kot partnerka ne bi smela nič vedeti.
Poznam primere, ko je posameznik/ca vstopil/a v zvezo in ni povedal/a za zdravstvene težave. S svojimi starši jih je skrival/a in ko so izbruhnile, je bil partner/ka zelo presenečen/na, predvsem pa razočaran/a zaradi prikrivanja in nezaupanja.
Vsekakor se poskusite s partnerjevimi starši dogovoriti, da se tudi vi vključite v zdravljenje in ste v stiku s psihiatrom tudi vi, saj nenazadnje živite s partnerjem in imate otroke.
Lep pozdrav
Mojca Z. Dernovšek

Hvala vsem, ki ste mi mi napisale dragocene stvari v spodbudo in premislek. Tako nekako tudi sama razmišljam, ampak veliko mi je pomenila vsaka vaša spodbuda, še posebej zato, ker se počutim šibka zaradi stresa, pa tudi emocionalne silnice so tiste, ki me kot žensko nemalokrat vodijo v druge smeri.
En velik objem vsem.

Problemi niso nerešljivi. Sama menim, da se pogovoriš najprej z njim. On res ne razume, da je bolan ampak to kar doživlja, doživlja kot realno – čeprav je izkrivljeno. Tega ga torej ne moreš prepričati. Le ponavljaj mu, da ga razumeš, da je v stiski, da ga to precej obremenjuje…Strinjal pa se bo s tabo, da je nemiren, živčen, ni prisoten pri pogovorih o vsakodnevnih zadevah, povej mu kako se je spremenil… ne vem kako je z njegovo službo…če ima toliko strahov- ali jo sploh ima? Daj mu ultimat, da gresta skupaj k psihiatru in tam tudi ti razloži, kakšne težave ima. S tableti se da tu zelo veliko pomagat, če ti le uspe,da bo sprejel zdravljenje. Postal bo popolnoma druga oseba in lahko bi čisto lepo zaživeli.
ČE se le da, spregovori o tem tudi s starimi starši, saj vedo, da je bolan, če so mu skrivaj dajali tablete. Tudi njim povej za ultimat, da bi ga pomagali prepričati, da gresta po pomoč.

Če ne bo dobil zdravil, ne bo nikoli bolje, samo slabše. In če ne bo sprejel pomoči, nima smisla vztrajati, ker boš tudi ti zbolela, kar pa je najslabše za otroka.

Pozdravljena in hvala ti skizy.
Glede pogovora o potrebni pomoči psihiatra je praktično nemogoče kaj doseči. O tem se ne bo pogovarjal, to je žalitev. Znori. Starši pravijo, da on pač zavrača zdavljenje in da jim je psihiater rekel, naj poskušajo z zdravili v hrano.
Službo kljub vsemu opravlja, glede določenih stvari je še nekako trden, jaz sem tista, ki se lomi. Samo razumevanje mu ni dovolj (v smislu, da ga razumem, da on drugače vidi/doživlja npr. ljudi,dogodke) hoče da se razumevanje pokaže v obliki npr. tega, da gremo živeti k njegovi staršem, da razumem, da on pač ne more na določeno mesto v nekem trenutku, če on presodi da ni varno ipd. Tudi če sem mu poskušala razložiti svoje občutke, da okolje ob njegovih starših ni tisto, ki bi ga želela imeti zase in za svoje otroke ali pa da me takšno njegovo obnašanje spravlja v stisko zaradi otrok, ker se pač moram zanesti na nekoga in da družina mora funkcionirati, vidim, da sploh ne more preko sebe, da mora najprej urejat stvari zase in reševat sebe.
Pravi, da če pač ne morem imeti razumevanja zanj, naj urediva glede ločenega starševstva, ker so “oni” dosegli, da so razbili družino. Ko sem mu pa omenila, da bi povedal svojo situacijo na CSD, pa pravi, da je to stvar, ki je med nama in da se to ne tiče CSD.
Zdi se mi, da to ni prav, saj skozi ponavlja, da se bo ta napad prenesel na otroke in ne vem, kako bi se v bodoče obnašal do njih. Zdaj so otroci tudi že večji in vse slišijo in razumejo. Skrbi me tudi, da bi njegovi starši preveč pritiskali nanj zaradi otrok, ker je bil njihov odnos vedno tako posesiven. Mislim, da bi morali na CSD pri vprašanju glede stikov jemat v ozir njegovo situacijo in da zaradi otrok ni prav, da situacijo maskiramo, ker se pač njem ne more doseči več kot, da se mu na skrivaj da zdravila v hrano oziroma to, da se stvar zaradi ugleda njegove družine skriva.

Pozdravljena Vesna80

Z nerazumnim človekom se ne moreš razumno pogovarjati, zato bo verjetno kakršno koli razpravlanje ali poskus, da bi z normalnim pogovorom in zdravimi argumenti dosegla svoje propadel.

Glede na to, da nihče noče sodelovati v reševanju situacije, ki je zelo škodljiva za vse, še posebej pa za otroke, je trenutno zgolj na tebi, da narediš, kar je potrebno. Samo ti lahko presodiš, kaj je najboljše, vendara bi sama naredila priblžno takole.

1. Našla bi kakšnega psihiatra, ki bi mi pomagal razumeti situacijo, mi povedal kakšne bodo verjetna dejanja moža in okolice in kaj bi bilo najbolj pametno storiti.

2. Takoj bi šla na CSD in opisala situacijo in jih prosila za pomoč.

3. Fantovim staršem in njemu bi na kratko!!! zgolj z dejstvi in v pisni obliki ( da ne bo potem kakšnih izkrivljenih in zmanipuliranih razlag, kaj si jim rekla) povedala, da tako ne gre ve naprej, ker je ogrožena varnost vseh, še posebej otrok, da postavljaš ultimat o katerm ne boš razpravljala, da se gre mož zdravit ali pa se boš ločila in da lahko do tarkat, ko se bodo stvari uredile stari starši vidijo otroke zgolj v prisotnotsti tretje osebe ( ali pa sploh ne) in da isto velja za moža.

5.. Če se mož ne bo hotel soočiti s svojo diagnozo, bo moral , če ne prej v postopku dodelitve otroka pred izvedenca,če bo socialna služba seznanena s situacijo, potem bodo pozorni tudi na to.

6. Če se mož in starši ne bodo strinjali, da otrok ne bodo videli, vse dokler ne gre mož na zdravljenje, potem lahko s pomočjo csd-ja sprožiš tudi postopek, da se možu začasno prepove stik zaradi tega, ker je lahko otrokom nevaren ali škodljiv. Tudi v tem primeru bo moral pred izvedenca, ki lahko, če je dober vidi, da je z možem nekaj hudo narobe. Treba pa je biti pazljiv , ker se pri nekaterih psihičnih boleznih lahko bolniki takrat, ko potrebujejo zelo zberejo in delujejo čisto normalno.

7. Verjetno je, da te bodo vsi totalno napadli, zato je dobro, da si najdeš poporno skupino ljudi, ki ti bo nudila oporo. Lahko so to prijatelji, forum, pa tudi psihoterapevt, psiholog, vendar takšen, ki se na takšne stvari spozna. V psihoterapijji je veliko smeri in nekatere ne priznavajo duševnih bolezni zato niso ravno primerne pri reševanju takšnih ali kakšnih hujših situacij. Tudi pri psihologij je potrebno paziti, srečala sem že odlične in takne , ki dejansko nimajo pojma.

8. Če se mož ne bo zdravil, se bo situacija slabšala ali pa se bo poslabšala tudi zaradi ločitve in takrat gre lahko z njim hitro navzdol. V primeru, da postane nevaren okolici ali sam sebi pa lahko center za socilano delo, če je s tem seznanjen in tudi svojci sprožijo postopek prisilne hospitalizacie. Kar bi bilo za njega v primeru, da bo še slabše to dobro, zato da se končno začne zdraviti in da se normalizira. Tudi njemu je s to paranojo težko živeti, četudi se tega ne zaveda.

Vem, da se je zelo težko sam ukvarjati z vsem tem, še posebej če se vsi spravijo nate in te obtožijo, da si ti tista, ki povrzoča vse težave ( tako dostikrat reagirajo moteni ljudje, ker se ne želijo soočiti s tem, da je nekaj z njimi hudo narobe in okrivijo tistega, ki želi pomagati) vendar je, če ne drugače že zaradi otrok vredno vstrajati.

Sama sem odraščala v družini, kjer so bili v dveh generacijah hudo poškodovani ali moteni in verjemi, da so posledice za otroke lahko hude in se vlečejo v njhovo odraslo dobo in mnogo njih zaradi genske podlage in stresne situacije, ki jo doživljajo v otroštvu znajde z isto boleznijo kot njihovi starši. Ker so vse prikrivali in se o tem ni govorilo ali pa se je vse skupaj zavilo v kakšno čudno razlago, sem potrebovala več kot 30 let, da sem ugotovila, da nekateri moji svojci niso zgolj čudni, težavni, zoprni…temveč psihično bolni. Sedaj ko vem za kaj gre in gledam situaijo za nazaj, vse morbidne in grozljive dogodke mi je grozno, da nisem tega že prej videla. Vednar če odraščaš v takem je to zate normalno in traja res zelo dolgo, da ugotivš, da je vse skupah patološko. Le s težavo se izviješ, mnogi se ne zmorejo, včasih pa se ravno zaradi tega bolezen nadaljuje v nasledno generacijo.

Zato bi sama ukrepala čimprej in nato otrokom nudila kolikor je le mogoče normalno otroštvo.

GittaAna

Hm zanimivo.Mogoče je tale tvoj pod vplivom kakšne črne magije ali prekletstva.Lahko pomisliš tudi na to.

Res jaz poznam kar nekaj primerov ljudi, ki so imei blodnje in so se raje pustili prepričati, da je to vpliv črne magije ali prekletstva (enega celo poznam, ki mu je bilo to glavna blodnja) in so namesto , da bi se zdravili na koncu pristali na psihiatriji, kjer so jih komaj ampak res komaj še sestavili tolko skupaj, da lahko kolikor tolikor normalno živijo. To so igračkanja za zdrave osebe, ne za nekoga, ki je očitno bolan.

In glede na to, da imam z “magijami in prekletstvi” kar nekaj izkušenj, saj je kar nekajkrat proti meni cela skupina ljudi izvajala obrede ( dobesedno!!!!) , da ne omenim nekaj posameznikov, ki so se še posebej zavzeli, da bi mi kakšno zavdali in ki so bili precej v new age in podobni sferi in se razglašali za mage in podobne kreature.:-)) .. ti lahko zagotovim, da prekletstva in magija delujejo le, če v njih verjameš. Čeprav se mi zdi, da bolj zato, ker sam sebi zaradi strahu delaš škodo :-))

GittaAna

Vesna80, pozdravljena!

GittaAna ti je napisala dovolj izčrpen in poglobljen odgovor, s katerim se tudi jaz popolnoma strinjam in k temu nimam kaj posebnega za dodati. Stanje, ki ga opisuješ se mi zdi zelo resno in je prav, da poskušaš ravnati po smernicah, ki ti jih je napisala. Pogovori z njim in tudi s sorodstvom se ne bodo obnesli, saj iz svojih pogubnih vzorcev enostavno ne zmorejo iti. Ravno zato je zdaj na tebi, da pri vsem ohraniš svoj notranji mir in preudarno ukrepaš. Na njegove besede in ravnanja, kot tudi na ravnanje svojcev se zato niti malo ne moreš zanesti. O vsem, kar piše GittaAna te utegne doleteti, zato resno računaj s tem. Fant niti malo ni zmožen preudarnega ravnanja in razmišljanja. Enako tudi ne svojci, zato bolj, ko jih boš upoštevala, večja zmeda bo nastajala. Kjer je prisotna taka bolezen, je s patološkimi vzorci prizadeta vsa družina. Brez pozitivne podpore in opore, se je iz takih razmer izredno težko izkopati. Vendar, da se. Zato išči pomoč naprej in ostani še naprej z nami.

Komentarji, kot jih je napisal (a) Res? me kot človeka prizadenejo. Začela sem se spraševati ali je pri tako resnem problemu, kot je opisan, sploh možno zastaviti tako vprašanje. Spraševala sem se čemu služi. Nisem vedela, da se ljudje ukvarjajo tudi “z magijami in prekletstvi”. Vendar ne bi želela o tem nobene polemike. Vse to omenjam predvsem zaradi tega, ker oseba (s tem mislim na Vesno80!), ki je zastavila vprašanje, potrebuje predvsem odgovore iz lastnih izkušenj in pa predvsem dobrohotno pomoč. Tako mislim in pišem kar so me poučile izkušnje.

Vsem vse dobro. Lp Odmev

Odmev vsak ima pravico, da si razlaga svet in njegovo delovanje po svoje , ni na nas da sodimo, kaj je res in kaj ni in verjetno Res ni mislila nič hudega in je želela ponuditi samo svoje videnje in svoje mnenje.
Le da se pri psihičnih boleznih ni za igrati s magijami in prekletstvi, ker lahko to naredi res veliko škode.
GittaAna

GITTA ANA ti verjetno nikoli nisi bila pod črno magijo ali prekletstvom,ker j malo smešno kar si navedla.tega se ne rešiš zlepa prekletstva pa še manj.Lahko naprimer nekaj spiješ ,k ti nekdo ponudi ,kar nima veze ali v to vrjameš ali ne.Največ je tega ravno v družinskih krogih med svojci in prijatelji.Povsem laično si razložila svoje izkušnje z magijo in prekletstvom.

Res o tem ne bomo več razpravljali, ker ti je to forum za svojce ljudi z osebnostnimi motnjami in ne forum o “magiji” in podobnem.
GittaAna

Hvala vam vsem za vaše besede in GittaAni za izčrpno sistematično pomoč:). Situacija je stresna, sama razumsko znam predelati in obvladati stvari, ampak težko psihofizično zmorem izpeljevati zadeve, mogoče zaradi nezadostne samozavesti ali pa močne negativne nasprotne reakcije. Na CSD grem naslednji teden, tudi na psihiatra se računam obrnit. Na starše partnerja sem se obrnila telefonsko, rekla sem jim, da so tukaj otroci in da naj poskušajo kaj ukreniti glede svojega sina in njegovega obnašanja/razmišljanja/delovanja – zdravljenja; v odgovor se dobila nekaj pikrih odgovorov v smislu, da kaj bi pa zdaj rada, da se v najine zadeve ne bodo vtikali (“najine?”), da ima on stanovanje in da sem zavrnila ponudbo bivanja pri njihi (a je pomembno stanovanje, če hočem povedati, da so sinove paranoje destruktivne za vse nas?). Skratka pogovarjati se nimam s kom, zmrazi te ko vidiš, da ljudje niso sploh sposobni doumeti o čem govoriš. Kot praviš Odmev, vzorci so tako pogubni in zakoreninjeni, da so sposobni samo še brez zavedanja prenašati jih na nove “žrtve”.
Partner pride otroke pogledati 1-2x na teden, enkrat je omenil, da bi jih vzel za cel dan domov k staršem. (Naročilo je bilo verjetno s strani staršev). Ker sem rekla, da otroci niso bili toliko zdoma še in da se mi to ne zdi v redu, ni insistiral. Verjetno pričakujejo, da bo preko CSD to urejeno in da bo on/oni dobili stike z otroki, ko je to običajno v tek postopkih. Bojim se kak odpor in reakcija se bo dvignila (s strani njega in njegovih staršev), če bom omenila njegovo anomalno obnašanje. Ne vem, do kolikšne mere je tudi sposoben manipulacije, saj zna biti zelo razumski in je (kot da bi razumel, da se to ne sme zvedeti), dejal, da teh stvari na CSD ne bova govorila, da so to stvari med nama.

Vesna80!

Na CSD nujno pove zakaj gre!!! Ljudje, ki imajo duševne težave lahko na prvi pogled ( in za kratek čas, ko je potrebno) izgledajo povsem “normalni”, vendar to še ne pomeni, da se je potem, ko ga vidiš v super izdaji karkoli bistvenega spremenilo. Če boš na csd omenila, da te je strah za otroke zaradi njegove bolezni, potem imajo možnost v postopku določevana skrbništva določiti izvedenca, ki naj bi bil sposoben prepoznati znake bolezni, četudi se bo mož potrudil in vse skupaj skrival.

Kot sem že rekla se z nobenim ne boš mogla o tem razumno pogovarjati, ker si nobeden ne želi sprememb in vsi tičijo glavo v pesek, zato je to na tebi. Poišči si pomoč ( psihiater, psihoterapevt).

GittaAna

Naj ti povem svoj primer. Imela sem partnerja, ki je zbolel za panično paranojo. Seveda je bila to shizofrenija, čeprav mi tega takrat niso povedali. Partnerja ni več med živimi. Vzroki..kaj pa vem…prepozno zdravljenje, neprava kombinacija zdravil, nesodelovanje staršev in partnerja. To, da pa njegovi starši zanikajo, da je z njim kaj narobe me pa zelo čudi. Vse kar si opisala, kako govori in se obnaša..vse to sem doživljala na svoji koži. Rabil bo vso pomoč bližnjih in morda doživljensko podporo vseh, ter zdravila. Glede na to, da starši zanikajo, je tudi z njimi verjetno kaj “narobe”. Je pa bolezen dostikrat genetska..lahko preskoči otroke in gre na potomce. Zakaj pride do tega? Če partner nima urejenega življenja od prej..se most enkrat podre in vse izbruhne..včasih nenadoma. Tukaj ni nekih pravil. Je pa za tistega, ki to doživlja izreden psihični in fizični napor…težko si to predstavljamo, vendar oseba zelo trpi. Govori stvari, ki nimajo smisla, skoz mu grozijo, tudi s smrtjo…skratka, veliko je tega. Glede na to, da pa imaš otroke, bi ti svetovala, da poskrbi za njih..in za svoje duševno zdravje. Pogovori se s kakim psihiatrom, ki ti bo svetoval kaj narediti…vendar psihiatrija zdravi z zdravili in s psihiatri…vse ostalo pa je potrebno narediti sam.
Če partner odbija odhod na zdravljenje..je potrebno ukrepat tudi drugače..vedi, da pa tudi on zelo trpi in se bo še stopnjevalo, če ne bo nič naredil. Seveda bo zanikal, da je z njim kaj narobe..ker je prepričan v stvari, ki jih vidi in sliši..in verjetno jih tudi zares vidi. Ne nasprotuj mu, ker ne bo pomagalo..poslušaj ga kar ima za povedat..hkrati pa poskrbi za varnost sebe in otrok. V mojem primeru je poškodoval sebe..lahko bi bilo drugače..tega ne moreš vedet.
Mi je žal za vse vas..zelo vas razumem. Poišči čimveč informacij, ki ti bodo koristile. Vsi primeri niso enaki. Eni se uspešno zdravijo in živijo naprej. Vsekakor pa bolj se odlaša..slabše je.

Analena, hvala za tvoj prispevek. Sočustvujem s tvojo težko izkušnjo.
Moj partner zdaj že nekaj časa živi doma pri starših, ti mu (kot mi je rekla njegova sestra, s katero se občasno slišim in kot tudi sama opažam, glede na to, da popoldneve prespi) v hrano dajejo antipsihotike. Kljub temu ni opaziti kakega izboljšanja, mogoče je le nekoliko manj živčen. Otroke obiskuje 1-2x tedensko, če pa se odpre kak pogovor med nama so teme vedno zaključijo enako (prisluškovanje, ozvočenost prostorov, zasledovanje, obsojanje mene, sprenevedanje in sovražnost ljudi, nevarnost, ipd.). Na CSD so mi svetovali, da se pozanimam pri psihiatru, kako se glede stikov z otroki ravna v takih primerih (mnenje psihiatra: stiki v prisotnosti druge osebe – mene ali koga drugeega, ki mu gre zaupati). Dogovora še nisva podpisala, predhodno pa je bilo dogovorjeno nekako 2x tedensko, po dogovoru (v smislu, da sem jaz odgovorna za otroke in odločam, kakor vidim, da je z njim). V njegovi prisotnosti bolezni na CSD nismo mislili vzpostavljati, nekako si ne upam, ker me bo obtožil sodelovanja s kriminalom (bojim se njegove reakcije) in ne vem še vse česa in nimam več moči, da to prenašam.
V bistvu glede njega ni nobenega premika. Največ kar se da doseči je, da pride v roke staršev in prikritega zdravljenja. S starši ni mogoča objektivna komunikacija glede njega. Jaz sem tudi že izčrpana in obupana. Mogoče bi morala res poseči po ultimatu z otroki, tako kot pravi GittaAna, morda bi to kaj spremenilo.