Lepo pozdravljeni

Stara sem 33 let, s partnerjem živima v svoji hiši, kmalu se nama bo pridružil prvi otroček. Najina veza traja že 15 let, vendar sva v tem času bila malo pri njemu in malo pri meni doma. Kaj kmalu ko sem pri 18 letih začela za vikende ostajat pri njemu se je pojavila prva težava iz strani moje mame in njegovega očeta. Mama me je klicala vsak vikend ko sem ostala pri njemu že zjutraj. Vse sem ji morala javljati kje sem in kam grem. Partnerja pa je klical njegov oče kdaj bo prišel domov ker jih čaka delo. Dobro danes to razumem, bila sma mlada in skrb staršev ker pač otroci začnejo po svoje hodit. Pri moji mami smo vsi to opravičevali s tem razlogom, da se boji zame, kljub temu da imam starejšega brata in je res navezana name ker ko sem bila otrok nama je umrl oče. V tem času je imela partnerja s katerim smo se sprva dobro razumeli.
Vglavnem situacija je sledeča. Kljub poizkusu da bi najprej živela pri partnerju doma in nato še pri meni, sva se le odločila za svojo pot. Pri njemu je bila težava ker ima oče občasno težave s alkoholom in so bili stalno prisotni majhni prepiri ki so te spravili v slabo voljo, pri meni doma pa karkoli bi bilo potrebno renovirati sta ravno mama in njen partner zavirala. Vglavnem sva se odselila in z njenim partnerjem nimava sedaj stikov že 3 leta. Od začetka ko sva se preselila sva imeli z mamo hladen odnos, bolj kot ne le kaj nujnega glede stare mame ki še živi z njima. Potem se je odnos izboljšal in sva se slišali le morda 1x do 2x na teden, saj sem bila dopoldne v službi, popoldne ko pa je njen partner doma, me pa ni nikoli poklicala, tudi sama se takrat izogne stiku,ker se verjetno potem prepira z njim.
Sedaj pa se situacija zapleta. Doma sem v bolniški odkar se je pričela korona. Mama me kliče vsak dan, seveda samo dopoldne, zjutraj. Sprašuje me kaj počnem, če grem kam in pove kakšne trače. Nevem kako naj odreagiram. Vem da ji je dolgčas, ampak skrbi me da to ni normalno. Partnerja to tako moti, da postaja nevzdržno, pravi da se že 15 let bori z njo, da je isto kot bi živeli še vedno skupaj saj mora vedeti vse o nama, pravi da nebo dolgo mogel zdržati, da si mora mene še vedno deliti z njo. Če se spreva se vedno zaradi nje. Njega mami in oče pokličeta redko, le kadar potrebujeta kaj za pomagat, tudi to se meni ne zdi normalno in imam občutek da to je pa tudi druga skrajnost. Nevem več kaj je prav in kaj ne, kakšen je zdrav odnos s starši. Nevem kaj naj storim, razumem partnerja in edini izhod vidim le da prekinem stike s svojo mamo, kar pa mi je trenutno grozna misel ker otroček, ki je na poti ima samo enega dedija in potem naj mu še odvzamem stik s babico. Nevem kako naj se lotim reševanja težave. Partner je nervozen zaradi tega in tudi sam ne ve kam se naj obrne po pomoč, ker pravi da ga je strah da se bova oddaljila, da mi bo nenamerno vračal in da do otroka bo še bolj zaščitniški. včasih si želim, da bi mi mamina pomoč pri dojenčku prav prišla ker je najbližje, ampak partner pravi da bo on ob meni in kaj bi bilo če bi živela nekje daleč stran od vseh. Skratka oba imava različne poglede in pri katerih sva zmedena. Kaj lahko naredim s takšnim odnosom?
Prosim za nasvet, saj mi je že sedaj v nosečnosti resnično težko zaradi tega in nevem kaj bo šele sledilo.
lp, zaskrbljena

Spoštovani,

očitno je prišel čas, ko se boste morali odločiti med partnerjem in mamo. Ali bolje povedano, med svojim novim življenjem, nastajajočo družino in prihodnostjo ter med preteklimi zgodbami, ki bi morale biti že zdavnaj zaključene.

Da je mama prezgodaj izgubila moža, vi pa očeta, ni noben izgovor, da sta nezdravo navezani druga na drugo še zdaj, po nekaj desetletjih. Da ji je dolgčas, tudi ne. Noben partner (njen) in nobena korona tega ne opravičuje. Odrasel človek mora sam poskrbeti za svoje notranje življenje in se ne obesiti na otroka, da mu zapolnjuje notranjo praznino. Če bi mama delala na sebi, bi ugotovila, zakaj tako ravna in kako to lahko spremeni, kako si življenje lahko osmisli. V tem primeru bi bil vajin odnos pretočen, zdrav, neobremenjujoč in tudi vašega partnerja ne bi motil. Pravzaprav njegovi občutki (da si vas mora že 15 let deliti z njo) lahko izvirajo tudi iz tega, da ste vi jezo na mamo potlačili, ker pa s partnerjem tvorita sistem, ta jeza privre iz njega namesto iz vas. Ker torej partner tu ni nič »kriv« in ker verjetno ni pričakovati, da se bo mama lotila dela na sebi, boste morali za svojo in vajino lepšo prihodnost obrniti žaromete pozornosti vase. Ker ste na bolniškem dopustu in je otroček še lepo spravljen in priden, imate idealen čas, da se posvetite svojim občutkom. Meditacija bi bila za to zelo primerna, toplo pa vam priporočam tudi knjigo Čuječe materinstvo (Cassandra Vieten)Vaš link, – polna je preprostih in koristnih vaj, ki vam bodo pomagale ozaveščati, kaj v telesu sploh čutite.

To pa je tudi ključno pri vaših težavah z mamo. Ko vas bo naslednjič poklicala, bodite res v svojem telesu, ne zbežite takoj v glavo in ne odcepite/potlačite telesnih občutkov. Kje v telesu čutite nelagodje, neprijetno vznemirjenje, strah, frustriranost, nejevoljo, jezo, odpor, pa še druge občutke? Bodite pozorni in si prisluhnite – telo je vaš najzanesljivejši in najdragocenejši instrument. Kako bi bilo, da en dan ne bi dvignili telefona? Da bi mami napisali SMS »Zasedena sem«? Da bi ji rekli: »Mami, vsak dan mi ni do klepeta«? Ali celo: »Znam poskrbeti zase, vse je v redu, lepo se imej, te pokličem, ko bo kaj novega«? In kdaj bo kaj novega, o tem odločate seveda vi. Če bo to takrat, ko bo prvi človek stopil na Mars … pa bo. Malo pretiravam, ampak mogoče bi bila vašemu partnerju ta ideja kar pogodu.

In zdaj pomislite, kako te neprijetne občutke doživlja vaš otrok. Ob pogovoru z mamo (in pregovarjanju s partnerjem) se v vaše telo začnejo izločati stresni hormoni in otrok jih dobi direktno nefiltrirane vase. Temu ga zagotovo nočete izpostavljati. Pa tudi ko bo popkovnica že prerezana, jih bo prejemal skozi vajin odnos. Verjemite, ko se bo rodil, ne bo zajokal: »Nesrečen sem, ker tu ni babice«, ampak bi vam, če bi že znal govoriti, rekel: »Zakaj si tako napeta, mami, zaskrbljena, žalostna, jezna?«

Vi niste mama svoji materi, ampak svojemu otroku. In niste partnerka svoji mami, ampak svojemu partnerju.

Zaradi mehanizmov ne-varne navezanosti, ki so se med vama z mamo vzpostavili že v otroštvu (in precej prepričana sem, da že pred očetovo smrtjo), so v vašem nezavednem še ukoreninjeni stari vzorci. A brez skrbi, te lahko odpravite in oblikujete nove. Seveda se ti vzorci obnašajo kot kaki paraziti (parazit hoče gostitelja prepričati, da naj ga za vsako ceno obdrži – tudi za ceno življenja) in vam sprožajo najrazličnejša vprašanja, na primer: kaj bo otrok »brez« babice, kaj je normalno in kaj ne, kako »nenormalen« je odnos partnerja z njegovimi starši in podobno (mimogrede, vam je morda težko razumeti njihov odnos, a verjemite, če si sin ne želi bližine z alkoholom zasvojenega očeta in mame, ki je s tem očetom v sozasvojenski simbiozi, je to zelo normalno). Vsa ta razmišljanja vas seveda begajo in ravno to je parazitov namen. Ko boste namreč prišli do jasnosti, bo parazitu odklenkalo in bo odmrl, vi pa boste končno lahko zadihali in zaživeli sedanjost.

Otrok za preživetje ne potrebuje starih staršev, pač pa čuteče, senzitivne, empatične starše, ki imata med seboj urejen odnos. Nikamor se ne mudi in privoščite si prvega pol leta otrokovega življenja, da boste samo vi trije, in cenite, če vam bo partner res v oporo in pomoč. Tudi babica bo prišla na vrsto, medtem pa se obedve navadita počakati in umiriti. Vaš partner ne potrebuje tega, da vi ne boste nikoli več spregovorili z mamo; potrebuje pa zavest, da ste za življenjskega sopotnika na čustveni ravni izbrali njega, ne mame.

Lepo, sproščeno materinstvo vam želim – in prav takšne vse druge pomembne odnose.

Pogovor z mamo po telefonu pa res ni nič nevarnega za zvezo. Kaj točno pa moti partnerja? Da zaradi pogovora nimate časa zanj? Da vas bo odtujila od njega? Če bi se vsakodnevno pogovarjali s prijateljico bi bilo pa ok?Jaz bi z veseljem vsak dan poklepetala s svojo mami, če bi jo še imela, pa žal ne morem. Pa tudi moj partner je toliko zrel, da ne bi (ni) imel nič proti temu.
Pa še odgovor gospe terapevtki – stari starši so za otroke še kako pomembni in jih zaradi neke ljubosumnosti očeta na telefonske! pogovore nikakor ne bi smeli otrokom odvzeti. Tudi meni moja tašča ni preveč pri srcu pa niti ne pomislim, da bi onemogočala stike svojim otrokom in partnerju. Za njih je pomembna!

Pozdravljeni.
Hvala za korekten odgovor, ki sem ga že nič kolikokrat prejela. Z njim sem prišla do veliko spoznanj in odprle so se mi nove rešitve reševanja odnosa, ker vem da bi vse težje postajalo. Ja super bi mi kdaj pa kdaj prišla njena pomoč ampak svoj čas mi nameni samo v dopoldanskem času ko je osamljena in jo je strah samote in ne zna živeti sama s seboj. V času prisotnosti njenega partnerja pa nima veliko čassa in se hladno pogovarja. Vsako dopoldne me vabi da grema po trgovincah in vsako dopoldne bi se po 1 uro pogovarjala o tračih ali celo pride na obisk, popoldne kot da je ni in nima časa. To dejansko moti partnerja ker pravi, da me izkorišča in ko jo potrebujem mi hrbet obrne. Zato ga moti najin odnos. Ampak moja težava je v tem, da ji vedno te stvari oprostim in se mi na trenutke zasmili ko jo zavrnem. Tudi če ji v obraz povem te stvari, se počutim kot najslabši človek. S svojimi besedami ko mi reče kakšna sem me vrže iz tira in imam občutek slabe vesti.kako se naj tega znebim?

Saj sem bila na nek način na istem. Partner se ni razumel z mojo mamo, k njegovim pa zaradi prostorne stiske nisva mogla( pa tudi ce bi ineli prostor nebi šla ker bi me začelo dušiti). Njega mama vsak dan kliče menevpa mama ne ker sva skregani koker sem odšla. Ko je pa prisel dojenček pa je v najinem domu(sva sla na svoje) mi hotla vsiljevat svoja prepricanja kako bo dojenču najbolje in ko nama je 3x zmesala rutem sem ugitovila da bo najbolje da se znajdeva sama brez pomoči. Verjemi lažje ti bo ce si bosta ustvarila svoj ritem z dojenčkom brez babice skoz za petami ker se ti bo zmešalo. Pol so pa še užaljene..in ja ni normalno da te skoz kliče tako kot mojega partnerja mama..ampak on ji na hitro odgovori in to je to, samo da ni zamere..btw mali pocukra vse skupi da jo pomiri. Drugace pa vem da jaz nikoli več nebi vmesala svojo mamo v naše življenje v smislu kako je treba zivet ker svak ima svoje poglede in prepricanja in se ravno zaradi tega lahko spre..

“Ampak moja težava je v tem, da ji vedno te stvari oprostim in se mi na trenutke zasmili ko jo zavrnem. Tudi če ji v obraz povem te stvari, se počutim kot najslabši človek. S svojimi besedami ko mi reče kakšna sem me vrže iz tira in imam občutek slabe vesti.kako se naj tega znebim?”

Z delom na sebi. Mama se ne bo spremenila in od nje ne boš dobila tega, kar tako boleče željno pričakuješ. Podeskaj malo po forumu Mejna in narcistična osebnostna motnja – za svojce, zlasti po temah, ki imajo v naslovu besedo mati.

Dokler imaš te občutke (poznam jih in vem, kako grozni so), partner čuti, da se mu ne daješ cela, da ti on ni prioriteta, povrhu tega pa jasno vidi to, česar ti ne zmoreš, ne želiš: da te mama izkorišča, da si zanjo sredstvo, ne hčerka, samostojna odrasla oseba s svojimi čustvi, potrebami in željami.

To je proces in gre po korakih, ne čez noč. Prvi je, da ozavestiš, da imaš problem (ne ker je mama taka in taka, ampak ker ti ne zmoreš vajinega odnosa postaviti na mesto, ki mu pripada). Nato se začne raziskovanje, zakaj in kako ven iz tega začaranega kroga. Vmes se dogaja žalovanje, ko se zares zaveš, da nimaš, nikoli nisi imela in nikoli ne boš imela matere, kakršno bi morala imeti in kakršne naj bi matere bile. Žalovanje je naravni del procesa in vodi k temu, da se čustveno oddaljiš od svojih upanj in pričakovanj v zvezi z materjo. Priporočam knjigi Strupeni starši in V opoju narcisa.

Tudi klinični psiholog ali psihiater bi ti lahko pomagal. Ko sem se sama borila s tem, nisem več hodila na psihoterapijo in tam tega sploh nismo načeli (so bile v ospredju drugačne težave). Sem pa obiskovala psihiatrinjo in nekega dne sem se zjokala in ji opisala te svoje občutke. Rekla mi je: “Če bi vi lahko na zdrav način zapustili mater, kot jo mora vsak od nas, bi se to zgodilo že pred 20 leti. Takrat je čas za to. [Torej ko smo nekje v rosnih dvajsetih.] Ker to ni bilo mogoče, je jasno, da bo zdaj boleče. Vse, kar čutite, je logično in legitimno: jezo, krivdo, sram … Zdaj pa je čas, da to predelate in ugotovite, kaj je zares vaše, kaj pa ni.”

Konkretno je to npr. pomenilo, da sem ugotovila, da občutek krivde ni “moj”, čeprav ga jaz občutim, ampak mi je vsajen zaradi čustvenega izsiljevanja, češ, če boš pridna, bo mamica vesela in srečna, če pa ne boš delala tako, kot mamica hoče, bo mamica žalostna in ji boš uničila življenje. To je diagnoza pridne punčke! (Pri moškem pa temu rečemo mamin sinček.) Poguglaj dr. Sašo Krajnc + pridna punčka ter o čustvenem incestu med starši in otroki.

Cilj je priti do stopnje, ko ti tovrstne materine besede ne bodo več strle srca in te zabolele v samem bistvu, ampak si boš lahko rekla: “Takšno me pač vidi, ker me ne pozna.” Ob zavesti, da te lastna mati ne pozna, te bo še dolgo bolelo, vendar veliko manj in vedno manj, zlasti ko boš tudi na čustveni ravni usvojila dejstvo, da je taka, kot je in da drugačna ne zna biti.

Pozor! To spoznanje mnogi zlorabljajo kot nauk, s katerim skušajo otroka prepričati, da ga ima mama rada, da je ena sama, da ji je treba vse odpustiti [odpuščanje je del zgoraj omenjenega procesa, vendar se zgodi na koncu, ne na začetku ali “na suho”!], ker drugače pač ne zna. Tako govorijo tisti, ki bodisi nimajo takih izkušenj, bodisi nastopajo v vlogi take matere ali pa so kot otroci vse to čisto potlačili v sebi in v resnici životarijo. Tudi v tej temi se je oglasil nekdo, ki ne razume, kako grozljivo nam lahko starši zastrupijo življenje. Zato ti znova priporočam omenjeni forum (MOM in NOM), kjer so taki komentarji brisani ali postavljeni v realno perspektivo, kot jo poznajo žrtve oz. preživeli takih odnosov.

To, da drugačna ne zna biti, pomeni nič drugega kot točno to: drugačna ne zna biti, ni bila in ne bo. Ti moraš torej spremeniti svoj odnos do nje in svoj pogled na vajin odnos. V knjigi V opoju narcisa je žrtev primerjana s sočnim zrezkom. Ko je oseba z NOM lačna, se bo “družila z zrezkom”, se zanimala zanj, zato da bo dobila svojo potešitev. Ko ni, je zrezek ne bo niti malo zanimal. In v nobenem primeru ji ne bo padlo na kraj pameti, da ima tisti zrezek lastna čustva, mnenja, strahove, želje, bolečine in da bi lahko sama kaj naredila zanj … Ne. V njenem svetu zrezek obstaja zato, da nasiti njo. Kot rečeno: sredstvo. Tako kot ti ne boš razmišljala, ali lahko kaj narediš za pralni prašek, da se bo bolje počutil.

Srečno!

Ma ne vem, sama ne vidim nič groznega v tem, če te mama pokliče 1x na dan dopoldan, ko po vsej verjetnosti tvojega partnerja niti doma ni. Se mi bolj zdi, da ima on nekaj proti tvoji mami in te s tem frustrira, ker on želi, da te mama ne kliče vsak dan. Kaj pa je sploh tvoja želja?

Pa saj, ko gremo na svoje, ni potrebno prekiniti stikov s primarno družino kot da sploh ne obstajajo. Včasih ste živeli skupaj, se videli vsak dan, a zdaj, ko si na svojem, te pa še 1x dnevno poklicat ne sme? Ma ne vem no. Ko jo boš za varstvo otroka potrebovala, grem stavit, da jo boš celo sama poklicala. A takrat pa bo dovolj dobra za to?

Kako ste ženske dvoličnee. Če deca pokliče mama vsak dan je pa mamin sinko. Da se vsak dan slišiš s starši ni normalno pod nobenimi pogoji. Nimate drugega dela? Zakaj mu sploh govoriš, da te je klicala? Jaz se mami preprosto nisem javila. Ima doma brata in sestro in me ne rabi vsak dan buzerirat. Potem je skozi čas nehala.