partner ima mom-kaj storiti najprej,sem psihicno izcrpana
Sploh nevem vec nic,partner je zdaj spet tako dober,pa nezen in vse,jaz nevem kako se bo to koncalo,v sebi vem,cutim,da je spet igra ker gre v bolnico in se boji da ga nebom zapustila.Mi je pa vceraj se relel da ce grem me bo prebolel in me
nebo hotel vec.
Pa saj vec nic nevem.Zdi se mi da bi jaz morala na
psihiatrijo ker se mi mesa od tega ker nevem vec kaj je res in nic vec mu ne verjamem.
Skrbi me da nebom zmogla placevati stanovanja ce grem in stroske ter hrano in vse ostalo
Nimila, pozdravljena!
Najprej nekaj misli na trditev ………
“Ja saj sem vedela da bo vse zbrisano, še malo jo ujčkajte ja vsi skupaj, ne bo mi rekla da v vseh tel letih ni videla nasilja in celo nad tamalimi, vedela je, pa ni ukrepala nič!
Videla je kako se spravlja na tamale, pa ni naredila nič! Ne moreš biti tako zmanipuliran da tega ne vidiš, ne moreš. Ne moreš biti tak da vidiš da te vara in ostajaš in vidiš da je nasilje in ostajaš…
menim da je tole vse skupaj zajebancija. bolj ji trobimo kako in kaj, bolj se ona z njim ukvarja. Oprosti, tako je, jaz pač ne verjamem da te lahko kdo tako zmanipulira da hodiš po svetu slep!”
Vsak, ki se tu obrne po pomoč, se običajno nahaja v skrajni zagati. Nobeno obsojanje in plehko ocenjevanje dotičnemu prav nič ne pomaga. Kvečjemu ga lahko pahne samo še v težje stanje. Mislim, da temu res ni namejen ta forum…
Verjetno sem v poprejšnjem postu premalo poudarila zakaj ti predlagam, da se obrneš po pomoč na Društvo za nenasilno komunikacijo v Ljubljani. Zakaj sem ti to predlagala? Razumem te, da se nahajaš v hudi zagati. Iz tvojega pisanja veje močan strah, skrajna neodločnost, nezdrava krivda, stalno ukvarjanje s partnerjem namesto s seboj, kolebanje in zmeda. Vse to mi je dalo slutiti in me spominja na značilnosti, podobne žrtvam nasilja. Ko sem brala tvojo zgodbo, se mi je najprej utrnila misel, da si ti sama žrtev nasilja. Usodnost problema je v tem, da žrtve nasilja svoje pogubne in nezdrave vzorce vedenja nosijo v sebi že iz primarne družine, vendar se tega ne zavedajo. Obstajajo zelo obširne raziskave vedenja žrtev nasilja (victimologija). Ravno zato se mi je zdelo pomembno, da se obrneš na Društvo za nenasilno komunikacijo, kjer imajo zelo izpopolnjena znanja iz tega področja.
Tudi tvoje zadnje pisanje: “Sploh nevem vec nic,partner je zdaj spet tako dober,pa nezen in vse,jaz nevem kako se bo to koncalo…. Pa saj vec nic nevem…”, me ponovno vodi na ta razmišljanja. Vesela bi bila, če se v svojih laičnih razmišljanjih motim. Pri vsem pa me močno moti naslednje: čemu se ne oprimeš nobene vzpodbudne misli, ki ti je napisana, ampak vstrajaš kar pri svojem. Nisem prva, ki ti omenjam, da vsega tega, v kar si zašla, sama ne boš zmogla. Tudi obisk tarapevta bo verjento premalo, saj kolikor vem, je v individualni obravnavi težko odseči odločilne premike. Na nobeno vzpodbudno misel ne daš konkretnega odgovora. Zato na nek način tudi razumem nekatere, ki so ob tvojem stopicanju na mestu postali kar malo nestrpni. Rada bi videla, da nam po vsem zapisanem napišeš vsaj en korak, kaj boš novega storila. Človeku, ki se vstrajno koplje v svojih nezdravih vzorcih je težko pomagati. Morda bi bilo prav, da mi vsaj odgovoriš, če sem te morda prepričala, da je tvoj prvi korak, obisk društva, ki ti ga omenjam. Prav bi bilo, da napišeš tudi o nasprotnem, če misliš drugače. Lp
Ko sem pred mesecem dni slučajno našla tale forum, mi je bilo v trenutku vse jasno za nazaj….(pri očetu, enemu tipu, ki me je osvajal in pri prijateljici)
Začne se z malimi stvarmi( ne opaziš), nadaljuje vedno bolj absurdno..( je pa lahko že prepozno, ko si enkrat notri), čez čas se začneš spraševati, kdo je tu nor (ker ne veš več, kaj je prav-res si zaslepljen in misliš, da je s tabo nekaj narobe)-seveda lahko traja 10 let, preden spregledaš-ko so na sporedu že pretepi po psihičnih zdrahah….
V glavnem, ko se vprašaš: ” KDO JE TU NOR” je odgovor na dlani: tista druga oseba ima MOM in z njo je nekaj narobe- ti pa pot pod noge, ker NIKOLI ne bo bolje ( v vsakem primeru si pa ti grd, pa zaradi tebe trpijo)
Ponavadi so MOMovci samci, samke brez prijateljev, v družbi poznani kot ” svoj tip”, “čudak” “posebnež” “samec”(40 letni)
Eni imajo srečo, pa zgodaj ulovijo ženo, potem je pa takole…Stran od takoh norcev, na svetu je toliko prijetnih ljudi!!!
Hm, da ne bi izpadlo da so v tej godlji samo ženske. sem oče dveh predšolskih otrok in partner visokofunkcionalne ženske z mejno osebnostno motnjo. da ima to, sem odkril žal prepozno, po letu psihičnega izčrpavanja in njenem varanju. zatekla se je v ezoteriko, koder se počuti varna, saj kot pravi, ob prakticiranju ni pomembno, ne kaj je bilo, ne kaj bo… le trenutek, tu – zdaj. s tovrstnimi mašili si polni dan, obnaša se nezrelo in neodgovorno – z zgoraj omenjenim alibijem – in dojema čustven svet okoli sebe kot razvajena trinajstletnica. skratka. super. v bistvu zdaj ko vem, ali bolje rečeno sem ubesedil njeno težavo, diagnozo mi je najprej odleglo, zdaj vsaj vem proti čemu se borim, žal pa mislim, da je prepozno. v tem letu mi je sistematično sesula vrednote in vizijo družinskega življenja. enostavno ni več snovi, ki bi naju držala skupaj. seveda se njej razpoloženje menja in trenutno mi je naklonjena, čeprav jo ego drži na distanci. meni je prav, saj se skoraj vsak dialog zapne v že stokrat prežvečene cikle in po vsakem takem pogovoru sva na točki niže na spirali. eno leto sva obiskovala psihoterapevta (ko ji je prišel blizu je začela sama hoditi k naslednjemu), nakar mi pove, da je itak držala figo v žepu in takrat mi je vse padlo dol. ne želim je več videti. v globoki čustveni razdvojenosti, ki jo vidim v doživljanju ženske, ki jo skoraj ne poznam kot matere najinih otrok, iščem pomoč. valovi jeze, zamere, besa, nemoči me premetavajo. gledam otroke, kako se odzivajo na najino razhajanje, berem forume in mračne, brezizhodne projekcije prihodnosti in se držim za glavo. saj ne vem, kaj sem hotel povedat, morda to, da niso le ženske tiste, ki trpijo. ta motnja pravzaprav menda pogosteje doleti ženske…
Potencialno kdorkoli!
Razumem te, v težki situaciji si se znašel. Tovrstni problemi ne izbirajo spolov. Morda je razlika le v tem, da ženske o tem bolj govorimo, moški pa molče trpijo. Trenutek “streznitve” je vedno zelo boleč. Vendar, ko se problema zavedamo, smo običajno že na poti rešitve. Kjer so otroci, je lahko ta pot bolj zapletena. Kljub temu, da je resnica včasih zelo boleča, je dobro, da se zavedamo, da smo vseeno v prednosti. Poznam namreč veliko primerov, ki probleme potiskajo pod preprogo, s časoma pa problemi običajno izbruhnejo v obliki hude bolezni… Vsak, ki se resno loti problema, ga tudi razreši in tudi tebi bo uspelo. V času, ko previharimo viharje, pospešeno rastemo. Vso srečo ti želim na poti dviga. Lp Odmev
Pozdravljen potencialno kdorkoli!
Ja res je grozno, ko se zaveš s kom pravzaprav si in vidiš, da si globoko v riti in da ni kakšnega hitrega in nebolečega izhoda. Vendar se da tudi iz takšne situacije nekako ven izvleči, govorim iz izkušenj. Če ne drugega zaradi otrok čimprej začni iskati rešitve.
S partnerko si pri tem ne boš mogel pomagati. Ne moreš je spremeniti , ne pripraviti, do tega, da bi dojela, da je nekaj hudo narobe. Še posebej če se je nalepla na new age ki nudi obilico bluzov in izgovorov, da se človek ne sooči sam s seboj. Pa nimam nič proti new agu, sama sem uporabljala veliko dobrih stvari iz tam, samo se mi zdi, da je leglo za poškodovane ljudi, ki ga uporabljajo za to, da lahko ostanejo takšni kot so in imajo pri tem izgovor, da delajo na sebi.
Tisto, kar je pri meni zaleglo je bilo, da sem se (čim bolj) nehala ukvarjati s partnerjem in se začela ukvarjati sama s seboj. Ko sem odkrila kaj je tisto, da me vleče ali me je vleko k njemu, kaj je tisto, da ne morem stran, katere so moje šibke točke, ki jih izrablja…in vse to pozdravila in potem še postavila meje…..so se zadeve korenito spremenile. Od partnerja sem odšla stran , ni bilo rešljivo. Z mamo , ki je prav tako mejna pa so zadeve potem, ko sem postavila meje najprej hudo izbruhnile in se potem, ko je videla , da nima drugega izhoda, če me želi še videti, da upošteva moje meje – umirilo.
Obstaja kar nekaj dobrih knjig, ki lahko pomagajo, poleg Ne stopajte po prstih še kup angleških. Pa tudi kakšen strokovnjak , npr dober psihoaterapevt lahko pomaga, da hitre izstopiš iz mreže, ki jo je spletla tvoja žena.
Ostani z nami:-)
GittaAna
Jaz sem potrebovala 5 let da sem ugotovila, da me človek, kateremu sem izkazovala ljubezen, ni imel rad. Ni me spoštoval, ni cenil ničesar. Še družine in prijateljev ne. Kaj šele lastnih otrok. Na zunaj priden, za zaprtimi vrati manipulator tako prefinjene sorte da bi preslepil kogarkoli. Ženske (ali možje), bežite od takih in ne ozirajte se. Taki ljudje vam izpijejo dušo, kri, življenje, vse kar je lepega in dobrega v vas do zadnje kapljice. Še danes se borim proti temu, čeprav je minilo 7 mesecev od mojega odhoda. Včasih se še vedno jokam, ponoči, ko otroka že trdno spita, ker ne morem verjeti koliko slabega ti lahko en človek naredi čeprav si se vedno trudil mu ugajati. Nisem močna oseba, verjamem pa da lahko stopim na najvišjo stopnico. Never give up.
hvala za vzpodbudne misli. v bistvu se po moje sploh še ne zavedam kaj se dogaja. partnerka ima verjetno neko milo obliko te motnje, saj, sodeč po knjigi (ne stopajte po prstih), kjer so opisani res hard core primeri z rezanjem in samopoškodovanji, pri njej tega ni. v bistvu je prav v tem problem, ker je tako nevidna in nezaznavna hiba. razmišljam predvsem o otrocih, kaj bi bilo bolje za njih… da ostanem, se prilagodim in kompenziram praznino s športom ali večjemu posvečanju kakšnemu hobiju s ciljem, da lahko s prisotnostjo do neke mere vplivam na njen odnos do otrok. naj se odselim in tvegam, da bom otroke videval odvisno od njene (zamerljive) volje… preko sodišč bi bilo verjetno nemogoče pridobiti pravico do deljenega skrbništva, če ona tega ne bi hotela… kljub temu da ve, da sem zgleden oče (konec koncem sem in še skrbim za moje otroke, ko ona tudi po več tednov skupaj bluzi po svojih ezoteričnih poteh) in sumim, da se zaveda, da se bo sama težko znašla (saj so te njene dejavnosti ravno zjutraj in popoldne/zvečer, ko otroka nista v vrtcu) . po eni strani zdaj ko vem ali recimo domnevam da vem kaj ji je, se mi na nek način zasmili. a potem pomislim na njene besede, manipulacije in brutalno nepriznavanje zdrave pameti me kar strese. tako si več ne želim živeti. če že moji otroci ne bodo imeli možnosti živeti v tej družini si želim le, da bi imeli možnost izbire, ko enkrat odrastejo. da bi lahko izbirali med čustveno realnostjo naju dveh. ker druge verjetno itak ni.
Draga Nimila,
mislim,da je skrajni čas ,da greste po svoje. Nima smisla,da razmišljate o zdravljenju partnerja.
On je odrasla oseba,odgovarjati mora za svoja dejanja.Zdi sem ,da je zdravljenje teh oseb še težje kot zdravljenje alkoholikov,ki nikoli niso ozdravljeni.Verjetno ste v tej zvezi tudi sama zbolela,enako kot oseba,ki živi z alkoholikom in je enako bolana kot alkoholik saj se niti ne zaveda,da to ni normalno življenje.
Samo eno življenje imate,veliko ste ga že potrošili -preveč.Po navedbi let v vašem spisu mislim ,da imate srednja leta zato lahko v življenju doživite veliko lepih stvari.Odselite se skupaj z otroki ali zahtevajte ločitev,ostanite v stanovanju in možu prepovejte vstop v stanovanje.Naj se vsaj začasno odseli do razrešitve uradne ločitve.Predlagam ,vam,da se vključite v skupino za svojce alkoholikov,da boste našli svojo pot iz te zveze.Spoznala boste ,da to ni življenje,da je življenje s pravim partnerjem izredno lepo,da je zaupanje ,da je razumevanje,da je spoštovanje.
Verjemite mi ,da je bolje “pod most” kot življenje s takim človekom.Sama sem v obodobju med 23-30 letom živela z alkoholikom.Ko se je šel zdravit 6 mesecev sem ugotovila,da je življenje lepo, mirno.Kot svojec zdravljenca sem ugotovila ,da imamo vsi svojci enako zgodbo.Po zdravljenju,ki ni uspelo,se je zgodba ponovila in odšla sem,kljub vsem obljubam in grožnjam,ki so bile enake kot pri vas.Bila sem v boljšem položaju ,ker nisem imela otrok.Ampak vaša odgovornost ni samo za vas ampak ste odgovorna tudi za vaše otroke in vzorce o življenju ,ki jih dobivajo.Tudi oni so trpinčeni zato ne smete več odlašati.Postanite samozavestna in samostojna in si rečite “Tega ne bom več dovolila”.
To je moj nasvet.
Pa srečno.
Spoštovana Prizadeta mama,
podali ste zelo dober nasvet uporabnici.
Ker pa je tematika iz 2012 in ker je naslov “MOM…itd” vam res toplo priporočam, da teh postov več ne prebirate. Moje mnenje je, da bi bilo v vašem primeru bolje čitati drugo literaturo in druge forume. Ne iščite krivde v drugih, če vi potrebujete rešitev. Ne razglabljajte v sebi o tem kdo je MOM, kakšen je MOM itd. S tem samo hranite svojega notranjega otroka. Zadeve razrešimo, ko spremenimo sebe. Tako tudi v tem postu dajete vi sami nasvet.
Vse dobro in lp,
Menim, da je ze na tem forumu na stotine zgodb. Pocasi se prebijaj skozi in se izobrazi na tujih izkusnjah. Sicer se bomo samo ponavljali v nedogled.
Po mojih izkusnjah imas samo dve moznosti:
– zbrati zadnje atome moci, trme, samospostovanja in ODITI;
– ostati z njim in pocasi in zagotovo UMIRATI na obroke;
On se ne bo NIKOLI spremenil. Lahko mu dajes vedno znova NOVE PRILOZNOSTI.
S tem ga bos naucila samo to, da lahko pocne kar hoce, ker te bo vedno znova obrnil sebi v prid. Sicer pa to ze zagotovo ves.
Prvi korak bo tezak. On bo zagnal tako dramo, grozil, obljubljal vse zivo …
Ampak vse bo boljse in lepse … kot zivljenje z njim.
Vse dobro zelim!