partner alkoholik
Pozdravljeni,
Prebiranje vaših izkušenj me je trenutno vsaj malo pomirilo, ker vidim, da nisem edina v tem krogu alkoholizma.
Sama imam podobno izkušnjo kot “Lunca”, vendar gre za mamo. Živimo v isti hiši, ona z očetom v zgornjem nadstropju, jaz s partnerjem in dvomesečno dojenčico pa spodaj. Mama pije že dobrih 18 let, sprva ji je zneslo vse od službe, gospodinjstva, materinstva…. Pred petimi leti je izrazila željo, da želi na zdravljenje. Takrat se je vključila v AA in mitinge dnevno obiskovala, bila celo full aktivna v AA, vse od pred kratkim. Piti ni nehala nikoli, sedaj pa le še enkrat tedensko obišče AA.
Zadeve postajajo nevzdržne, nevarne, saj dobesedno gre vsakokrat čez mejo. Postala je agresivna, napada očeta, razbija, prejšnji teden je napadla celo svojega brata…in zadeve skoraj tedensko rešuje policija. Ne funkcionira več ne trezna ne pijana. Tudi dopoldan, ko je trezna, vse pozabi, stalno nekaj išče, na dopustu ne zdrži in se prej sama vrne češ da je oče tečen, ipd.
Oče nič ne naredi, saj je bila ona glavna v naši hiši in on že od kar pomnim popolnoma podrejen njej, kot da se jo boji, poleg tega pa oče stalno beži od hiše. Kljub temu, da je v pokoju še vedno hodi v službo, popoldan ima nešteto opravkov….
Žal nimam več ne volje, ne energije ukvarjati se s tem problemom, saj ko začne ob večerih zopet doneti v zgornem nadstropju, pustim otroka samega, letim gor, da ne bo komu kaj naredila, da strahu, ki ga stalno doživljam ne omenjam.
Sedaj sem postavila ultimat, ali naj gre na zdravljanje ali pa naj pozabi da obstajam, ravno tako moja hči, katero ima sicer zelo rada, vendar enostavno ne zmorem več gledati kako propada nekdo, ki ga imam rada in je sicer super oseba. Sploh si pa ne predstavljam kako bom čez dobro leto hčeri dopovedala, da ne sme k babici, ker je babica pijana. Me je že sedaj groza.
Sprašujem vas, ali se res ne da NIČ narediti, preden se komu kaj zgodi, če se tako sama ne odloči? Zadeve so res kritične in prosim za pomoč!!!
Spoštovana Lepka
Razumem vašo stisko, skrb, nemoč in strah ob vsem tem kar doživljate ob skrbi za mamo. Občudujem pa moč, da zmorete in hočete , kljub lastni družini še vedno pomagati mami, ki je odrasla oseba in je izključno sama odgovorna zase.
Za materino pitje in stanje in dejanja NISTE odgovorni, zato je zadnji čas, da se čustveno odlepite od njene posesivnosti. Ker vas ima za čustvenega partnerja, ji to ustvarja fajn pogoje za pitje.
Največ oz. vse boste naredili, da začnete skrbeti izključno zase in svojo družino. V jeziku AA bi se reklo odmik iz ljubezni.
Mama je človek ki preprosto noče odrasti in postati samostojna, svobodna osebnost, zaradi krivic, ki jih je doživela, muči sebe in druge ter v nedogled ponavlja in podoživlja stare travme. To je pot rodne matere. Pač otroci smo kopija staršev. To je dobesedno obsedeno stanje.
Morala bi si iskreno priznati, da tako, kot mnogi drugi s podobno anamnezo, želi bolečino, trpljenje in propadanje. Čeprav jo je z druge strani verjetno groza tega, je to resnica, ostra kot britev-preprosto, želi si bede in ponižanja in želi, da otroci(vi) ponovijo isto. To je zasvojenost s trpljenjem. Beži pred odgovornostjo, ker bi prvo morala sebe jasno pogledati, to je pa najteže.
Tu pomaga samo in le pogovor s človekom, ki se na te stvari spozna. Pogoj-iskrenost. Če pride do iskrenosti, bo mogoče prišla tudi do točke kjer se lahko zlomi, zveni kruto, ampak, v njenem primeru je edino zagledanje prepada, edina motivacija za spremembo.
Dokler priznanja ni, naj ima to kar želi, naj to živi, drugače se odgovornost prelaga na drugega in ga s tem spravlja na isti, njen nivo.
Ponovno ponavljam, Vi in vaša družina ste najpomembnejši. Z ljubečo nežnostjo se posvetite naraščaju, da ne bo gledal in čutil zagrenjene, žalostne, nestrpne, vznemirjene mamice. Otrok VSE (dobro in slabo) čuti in se to vpisuje v njegovo psiho, pa kasnej odraža v raznih deviacijah.
ps. program AA je krasen in fajn, sam nekateri imajo probleme, ker tu mora človek narediti vse sam. Ni recepta, ni terapije, so le izkušnje, moč in upanje, … prežeto z ljubeznijo do samega sebe, kar pa Vaša mama ne zmore. Zmorete Vi ??
Srečno
Pozdravljeni ga. Lepka!
Hvala za vaš prispevek.
Zelo nazorno, vidim zapisan prispevek. Iz vsebine sem razumel, da je vaša mama sama obiskovala AA in se na nek način sama vključevala v dejanja, ki ji bi pomagala iz odvisnosti.
Tukaj bi poudaril še en vidik, ki ga spoznavam kot dobrega.
Glede na to, da bolj ali manj živite skupaj, je potrebna celovita obravnava, celovit pristop. Kaj hočem reči?
Super bi bilo, ko bi bil to timski, družinski projekt, kjer bi se skupaj zastavile smernice in se skupaj gradilo na poti iz odvisnosti. Vabim vas, da pokličete na:
Al – anon, ali VRTNICA – zdravljenje odvisnosti od alkohola
Vodja programa: Davorina Petrinja
gsm 051 313 265
[email protected]
Tukaj trpi mati sama kakor ostali. Res je, da ste vredni boljšega življenja od tega.
Prepričan sem, da vas bo ta celovitost. Motivacija eden drugega, skupni »jezik« privedlo do pravih dejanj v soočanju z odvisnostjo.
Pokličite na naveden ali kateri drugi zavod, kjer se boste dogovorili o podrobnostih in vaših reakcijah, odzivih na nastalo situasijo. Namreč s svojimi dejanji, boste vplivali na to, da se mati odloči konkretnega zdravljenja.
Morda pokličete na Zavod pelikan 080-1221.
Mir in upanja polno vam želim.
D.P.
kot otrok alkoholika, ki ga mama ni nikoli zapustila ampak igrala “ponižno ženico” ali karkoli ji ni bilo jasno ti povem le eno – POPOKAJ KUFRE ženska božja ne jutri ampak takoj danes. in po kateri logiki bo otrokom dobro če bosta gledala takšnega očeta? jaz vem, da bi mi bilo 10000x bolje če ga nebi imela, kot da sem ga 18 let gledala vsak dan kako se je priklatil domov ob 3 zjutraj pijan kot mavra. sram me je bilo, da imam takega očeta in še zdaj me je. in vsak, ki trdi da otrok potrebuje očeta tudi v takšnem primeru nima pojma kaj govori. in tako kot očeta še bolj krivim mamo, ker ni bila sposobna sprejeti odločitev in zapustiti očeta, ko je bilo potrebno ampak je raje trpela. ona je imela izbiro – jaz je 18 let nisem imela.prav tako jo imaš ti.pomisli na otroke in ne le nase, kaj bi bilo bolje za njih dolgoročno.ne želim nič slabega, le svetujem ti kaj storiti, da boš omogočila sebi in otrokom boljše življenje. kakorkoli se odločiš veliko sreče!
LP
noone15 pozdravljena!
ja, kufre sem spokala že nekaj časa nazaj. dolgo sem se obotavala, pa vendar!
derugače pa je lahko reči spokaj kufre pa pojdi. kam naj bi šla, če ne bi imela tako dobrih staršev. večkrat o tem razmišljam,kje bi lahko sedaj bila. brez zaposlitve, poleg tega ne bi bila zmožna odplačevati najemnine za stanovanje… je zelo težko iti proč, če nimaš pravzaprav nikamor it.
ampak nam gre na boljše, z vsakim dnevom… postopoma se pobiram in skušam pozabiti na vse, kar je bilo v preteklosti. nasilje, poniževanje… hvala bogu je konec tega!
lp
Pozdrav.
Dolgo že premišljujem,komu naj se zaupam. Rahlo se bojim forumov,saj se najdejo takšni,ki namesto nasvetov ali normalnih odgovorov “zašimfajo” ali celo žalijo,kar pameni ne bi prišlo prav.
Gre se za to,da že štiri leta živim s partnerjem,ki ni zaposlen,gre mu bolj kot ne vse narobe in zdaj je še v zdravstvenih težavah. Največji problem pri njemu je alkohol. To ni občasno pitje,ampak redno. Parkrat vmes je nehal,ampak se vselej znova vrača k temu. Včasih vino, včasih žgano. Pije doma,redko hodi ven. Pred dvema letoma in pol sem dobila zaposlitev za nedoločen čas. Kar je vredu,saj sem se vsaj zaradi tega malo postavila na noge. A ker mi on porabi denar za alkohol in cigarete,se mi zruši finančni nadzor. Navadil se je mi kar vzeti kartico iz denarnice ali denar,ki ga imam,ter tako nimam več pravega nadzora kam vse gre denar. Hudo mi je,ko se na čase zgodi,da bi potrebovala denar,pa me zagrabi šok,ko vidim da ga ni več skoraj nič. Saj ne rečemnič,da ne kupi tudi kaj za hladilnik in da za podobne stroške,ki so življenjski. A ker imam kkar majhno plačo,bi rada malo bolj racionalno z denarjem,kar pa ob njegovem alkoholu ni možno. Včasih padem v rahlo depresijo zaradi takih stvari,včasih doživim živčni zlom ali pa težko spim. Ker pa opravljam kar psihično in fizično naporno službo,saj se cele dneve ukvarjam z ljudmi,ki so dementni ali drugače zahtevni,sem zadnje čase čisto izmozgana. Privoščiti si ne morem niti kakega izleta,da bi se malo zrelaksirala. Psihično padam. Prav tako imam otroka iz prejšnje veze,ki ga partner sicer sprejema,a včasih se več nimam moči niti ukvarjati vsakodnevno z njegovo šolo in vsemi obveznostmi,čeprav se trudim. Partner je pa tako-včasih je čisto normalen,včasih pa se mu zrola in me začne žalit,kako sem neumna in da ne znam za nič poskrbeti,da se ne znam prav ukvarjati z otrokom,da sem ga preveč nosila v odeji,da ne znam pomiti posode,če že slučajno ni pomita,da bi mu morala brez vprašanja dati nekaj za jest ponoči,če postane lačen (partnerja tudi grabi nespečnost,včasih me zbudi in mi začne filozofirat ter me šimfat,kako nič ne naredim,itd…) naprej mi meče,če me mora peljati zjutraj v službo ali kaj skuhati,čeprav je doma. Jezi se ker imam tako službo,da delam včasih tudi večerno delo,ali vikende in da me pol nič ni doma. Jezi se ker imam tako slabo plačo,naj grem raje delat v avstrijo.. Ne vem… Včasih si želim kar zginiti. Včasih me je šimfal,da nisem dobra gospodinja in dobra mama. Dokazala sem muu,da sem lahko,ampak me potem tako psihično dotolče,da res padem in ne morem več nič.. Včasih se pojavlja tudi verbalno in psihično nasilje,redko se je pa tudi fizično že… Kakorkoli.. Obupana sem. Študiram,da sem premlada,da bi si tako pokvarila življenje in psiho…. A ima katera podobne izkušnje?
Pozdravljeni,
ali res potrebujete nasvet? Preberite si še enkrat kaj ste napisala. In še enkrat, in še enkrat če bo potrebno. Vse odgovore imate že sama, a jih res ne vidite?
Lep pozdrav,
Spoštovana, ” z živci na koncu”, raje rečem, oseba, ki je vredna, da sliši, spozna resnico o sebi in jo gre živet.
Tudi jaz se strinjam, da je dobro, da se zapisano prebere še enkrat in nato, še enkrat, da se boš lahko soočila in si priznala, stanje je takšno in takšno, tako ne bom dovolila več naprej, vredna sem boljšega življenja, otrok je vreden boljšega življenja, mož je vreden spoznanja in ozdravitve.
Dejstvo, ustvarjanje poti k JASNO ZASTAVLJENEMU CILJU ,in AKCIJA BREZ ODLAŠANJA!
Seveda, je popolnoma razumljivo, da se tako počutiš, kot si napisala, in enostavno ni fer do tebe, da se ti to dogaja, saj si Oseba z veliko začetnico.
Žal mi je, da se kakšna žena ni tukaj odzvala in napisala svojo izkušnjo, kako se je opogumila, poiskala pomoč pri svojcih alkoholikov, morda zavod karitas Pelikan, kjer poskušajo celovito pomagati človeku, tudi z materinskim domom itn.
Pomoč zasvojenim
Tel.: 051/ 339 725 ali (01) 548 03 63
Materinski dom
Tel.: (01) 366 77 21
Spoštovana, danes ob prazniku žena, ti želim, da si dovoliš uporabiti pogum, ki je v tebi in kontaktirati podane telefonske številke.
Še vedno si kot želod, v katerem se skriva mogočni hrast. Vredna si da rasteš, da cvetiš, da brstiš, da dihaš, da živiš dostojno življenje.
Vse dobro.
p.p.
Vesel bom tvojega odziva, kako si se odločila, in kako napreduješ.
punce, z zanimanjem sem prebrala vaše izkušnje ko so na žalost vaši partnerji bili alkoholiki. jz sicer fanta nimam, tud ga ne iščem. sem pa nedavno se dobila z enim tipom s fbja k ga pa nisem poznala osebno. bil je kot oseba fejst, sem pa vidla de je čist preveč pil. ob njem se nisem počutla v redu, zlo nelagodno sem se počutla. po prihodu domou so se mi začeli oglašati vsi alarmi. on je iskal prijateljico s katero bi občasno hodil na pijače. jz pa sem pri sebi razmišljala nekak tko: a bi se res želela dobivat s takšno osebo? jz namreč alkoholike prepoznam ker sem jih poznala tud osebno zato me v tej smeri ne morejo nategnit. in dosti kasneje po tem srečanju sem se odločila de se z njim ne mislim več dobivat. naravnost sem ga na fbju vprašala če ma težave z alkoholom in de če je tko pol nimam pri njem več kej iskat. ni priznal, seveda de ne, in sem ga sam odpikala. takšnega izmečka si ne zaslužim, niti za druženje ne. srečo mam de ni blo med nama še kej več. zdej vidim ko sem prebrala vaše komentarje kako ste se s tem problemom pitja pri moških soočile in ga reševale, de sem nrdila zlo prou de sem ga odpikala. a veste jz nimam nč proti če si človk kdaj privošči kakšen pir, vse pa mora met svoje meje. na srečo sem psihično že tok napredovala de nisem mela zadržkov ga odpikat ne glede na vse. meni je blo jasno de si takšnega človeka ne bi zaslužla met niti za občasna srečanja. in do današnjega dne mi ni žal de sem ga odpikala. jz nisem vedla de on pije dokler se nisem dubla z njim, predno sem se dubla z njim nisem o njem vedla nič.