No svojega moza sem vprasala kaj bi naredil on: OTROK je bil odgovor, in niti sekunde ni pomislil. Tudi moj odgovor je tak, ne glede na to kje sem – na varnem ali ob morskem psu. Tako da mu tega odgovora nisem zamerila, in tudi on meni ne, ker se nama pac zdi najbolj logicno.
Ti pa pac razmisljas drugace, in ce ti vprasas ce nas ne bi pekla vest, kaj pa tebe?? Ce bi imela otroka bi verjetno vedela odgovor. Ker si ne morem misliti kaksna je mati ali oce ki otroku ne bi ponudili pomoci. Jaz jo svojemu brez pomisleka bi.

Kup mnenj se je nabralo na Nejino vprasanje, nekaj jih je za povrh nalozil se Robin. Mogoce bi bilo zanimivo slisati konkretne zgodbe iz konkretnih situacij. Sigurno je bil vsak od nas kdaj v taki situaciji (sam ali skupaj s svojimi najblizjimi), ko je bilo treba se odlocati koga “resevati” najprej. Jaz se spomnim vsaj treh primerov. Skupno vsem trem je, da sem v vsaki od teh situacij reagirala cisto nagonsko, saj ni bilo dosti casa razmisljati (prometna nesreca,potresi). Ima kdo kaksno izkusnjo?

LP Senja

Kako je že na potapljajoči ladji.

Najprej gredo otroci, nato ženske, potem moški in na koncu kapitan.
Lahko je pa tudi drugače.

Vprašanje je težko.
Odgovor pa res bazira na ljubezni. V večini primerov so materam najdražji otroci, zato je njihov odgovor tak, kot je.
Tvoj upošteva idealno stanje med partnerjema, kar se redko dogaja.

Moje mnenje.
Vsak ima po svoje prav, obsojati mnenja pa tu res ni spoštljivo.
Jaz ženi ne bi zameril, če bi namesto mene rešila sina. Prej bi ji zameril, če bi rešila mene namesto njega, saj ga imam tudi sam izredno rad.

Draga Neja!
Dovoli, da ti zastavim vprašanje, da boš lahko pretehtala svojo globoko ljubezen, kjer je VEDNO na prvem mestu tvoj ljubljeni mož. Recimo, da zveš, da tvoj mož zlorablja vajinega otroka. Boš potem še vedno dejala – otroci so posledica ljubezni, torej ima mož prednost …

Tudi moj mož je enakega mnenja, dodal je pa tudi, da bi tudi on raje rešil otroka ( čeprav me ima zelo rad ), seveda bi se pa potrudil, da reši oba.

Zdaj pa res zaključujem to temo, ker ni imela takega smisla
kot je bilo prvotno mišljeno. Za mnenja sem vas vprašala ne pluvanje kot
je to omenila Adriana, hvala vsaj tebi.
Kljub vsem vašim odgovorom vztrajam pri svojem prvotnem.
zaljubila sem se v moza, neizmerno ga imam rada, otroke tudi, otroci
bodo ko bodo dovolj stari odšli od doma, medva pa bova še vedno skupaj
in še vedno se bova rada imela.Otrokom bom vedno stala ob strani v dobrem
in hudem, vse jim bom nudila kar je mogoče, vendar moza imam raje kot
otroka, in mislim da je tako tudi prav-oziroma naj bi bilo v idealnem zakonu,
za kar menim da moj zaenkrat je.
Hvala vsem za vaša mnenja.

jaz nejino stališče razumem tako, da je noro zaljubljena in da nima otrok.naj se oglasi čez nekaj let , ko bo poročena in imela otroka – aja in ko bo še vedno imela moža zelo rada.

Samo še nekaj : ali se ne zavedaš, da je najhujša izguba v življenju , izguba lastnega otroka? Povprašaj malo tiste, ki so se žal s to izgubo srečali, pa tudi literatura o tej temi obstaja.

A izguba moža pa ni boleča? Tudi to je lahko najhujša izguba v življenju.

Žalostno se mi zdi, da vsi mislite, da moža ni mogoče tako ljubiti kot otroka, oziroma da je to lahko samo nora zaljubljenost. Ni čudno, da je toliko ločitev. Sama težko rečem kaj bi naredila v takem primeru, ker še nimam otrok, zato sem se tudi vzdržala odgovora. Vem pa da fanta ljubim neskončno in da bom otroka verjetno ljubila enako, ne pa bolj. Pa pri nama ne gre za noro zaljubljenost, skupaj sva že več kot 8 let.

Pa še to – Zgornje pismo, podpisano z Adriana, sem napisala jaz. Se opravičujem, ampak nisem edina, ki uporablja ta računalnik.

Po vseh teh polemikah sem se odločila, da bom pa še jaz odgovorila.
Torej: rešila bi otroka, tudi če to ne bi bil moj otrok. Zakaj? Tu ne gre za ljubezen, ampak bolj za poštenost. Otrok je mlajši in ima mogoče malo večjo pravico živeti, odrasel moški ali ženska pa sta določene stvari že doživela in imata tudi večjo možnost, da se sama rešita.

Takole ti povem jaz:

– otroka si ne zaslužiš, ker ne veš kaj je ljubezen
-nikoli ne veš, če ti bo Bog dal še eno priložnost da postaneš mati
-si egoist in skrbiš za svoje ugodje

-rešitev: žrtvuj se in se vrzi morskemu psu v gobec, tako boš rešila oba, če jih zares ljubiš

Saša***

Začetno vprašanje je po svoje kruto, po svoje absurdno in provokativno. Pošten odgovor je, kot iz topa, težko dati. Vsi ki poznate resnično ljubezen med partnerjema in njuno ljubezen do otrok in obratno, boste vsaj toliko pošteni, da boste priznali, da se ljudje v kriznih situacijah velikokrat obnašamo povsem drugače od tistega, kar se nam je v normalni situaciji ponujalo kot edino logičen odgovor. Naše reakcije so lahko popolnoma skregane z logiko, ker v hudih situacijah veliko stori panika, šok, strah, obup in še kaj. Zato se mi zdi, da odgovora ni mogoče kar izstreliti. Razumem vsakega od vas (vsaj poizkušam). Vsak odgovor ima v sebi kanček resnice in kanček dvoma, že naslednji to spremeni v povsem utemeljen dvom, ki ga pa zopet naslednji spremeni v edino resnico. Upam, da nisem povedala prezapleteno. Vsekakor, odgovor je v niansah.

Oba z možem bi se v vsaki situaciji borila za otroka do zadnjega diha – vedno jima govorim, da takega problema ni, da ga naša družina z združenimi močmi ne bi rešila. Tako rešujemo vsako krizno situacijo, ki jih danes ne manjka, pa čeprav se razlikujejo od luknje in morskega psa. Prepričana sem, da bi tudi to rešili, samo kako, vam sedaj ne znam povedati.

Lahko pa povem samo to, da sva po drugem porodu gledala film, v katerem se je moral mož odločiti, ali reši porodničar otroka ali mamico (imela sta že dva otroka). Ta mož se je odločil za ženo in mater. Spomnim se, da je bilo v službi veliko mnenj za in nekaj proti – ali ima mož pravico vzeti majhnima otrokoma mater ali
dati prednost še enemu otroku, ki bi rasel brez matere.
Težka dilema, a ne? Mož je dejal, da bi bila odločitev resnično težka, vendar bi se verjetno odločil za ženo in otrokoma obdržal mamico, ki sta jo potrebovala. Kakorkoli, odgovor ni niti malo lahak – na eni strani biti človek odločitve ali naj živeči umre ali naj še ne rojeni nikoli ne zaživi. Kakšen strokovnjak na tem področju bi vam vsekakor potrdil, da se na tako zakomplicirano vprašanja ne more dati enostaven odgovor.

Neja!
Tudi jaz bi na vse pretege trdila, da je partner pomembnejši….Pred kakšnim letom. Sedaj pa sem postala MAMA in moj mož je postal ATA in seveda bi oba brez odlašanja in razmišljanja rešila OTROKA.

p.s.
Ne verjamam, da imaš otroke.

Po mojem pa ne gre v tej celi zadevi tu za ljubezen… pomagaš rešiti tistega, ki je šibkejši, ne tistega, ki ga imaš raje.
Ampak je verjetno v smeri te debate moj komentar neumesen, saj ste krenili v druge vode, kjer sploh ni več morskega psa.

V naravi ženske je, da za vsako ceno reši svojega otroka. Tudi za ceno svoje največje ljubezni…Otrok je majhen in nemočen in starši so tisti, ki mu morajo pomagati, ko se kakorkoli znajde v težavah. Samo roditi ga je premalo!
Moja mama vedno pravi, da moški pride do srca (in tam ostane), otrok pa pride iz srca in ostane del srca tudi, ko odide svojo pot.
Vem, da si mislila dobro, a ko boš videla tisti angelski obrazek in s srcem začutila njegovo popolno odvisnost od tebe, boš razumela, da se v situaciji, kakršno si opisala, sploh ne bi imela časa odločati…Materinski nagon bi kar sam odločil, predno bi sploh utegnila razmisliti.
Vse dobro ti želim! 🙂

Točno tako. Mislim, da nobena mati ne bi niti za hip pomišljala. V situaciji, ko je ogrožen otrok, ravnaš instinktivno. Spomnim se, da je bil enkrat pri nas manjši potres. Preden sem se sploh zavedala, sem že stala med vrati z otrokom v naročju.

Nasprotno: debata je krenila v vode, kjer kar mrgoli morskih psov. Mislim, da je nesmiselno primerjati ljubezen do partnerja z ljubeznijo do otroka. Poleg tega bi bilo nase dejanje v takem trenutku impulzivno, brez dolgega premisljevanja, tako da nihce ne more natanko trditi, kako bi ravnal. Najsi pa bi ravnal tako ali drugace – tukaj NI pravilne resitve (ceprav naja meni, da obstaja pravilna resitev in je celo uzaljena, ce se do nje ne dokopljemo). V vsakem primeru se ob tisti luknji nihce ne bi veselil, saj bi izgubil vsaj eno ljubljeno osebo… to pa ni razlog za kaksno zadovoljstvo.

Take “umetne dileme” pa bolj sejejo vrocekrvno razpravo, kot pa dajejo dejansko korist… bolj je to pogovor o kuri in jajcu in kaj je bilo prej…

Tudi jaz imam eno tako izkusnjo s potresom, druga je pa izkusnja s popolnoma tujim otrokom. Dveletnik se je muzal tocno ob robu bazena(voda je bila globoka priblizno 1,5m), ocka pa je kake 3 metre stran razporejal stvari. Jaz sem se ravno pripravljala, da grem iz bazena, kar slisim za hrbtom, da je nekdo skocil v vodo. Kar instinktivno sem se obrnila in z rokami segla pod vodo in fantka potegnila na povrsje . Verjetno sem v tistem trenutku, ko sem se obrnila zaznala,da otroka ni vec na robu bazena. V istem momentu je tudi ocka prisel k bazenu, dvignil fanta na suho in ga odnesel stran. Kolikor ni bil fantek ze dovolj prestrasen, pa mu jih je ocka za povrh se nalozil po zadnji plati…

Ce se ne motim, ima Neja danes rok.
Predlagam, da ji zazelimo lahek porod(da se v nasprotnem primeru ne bi se bolj custveno odtujila otroku – ce sem malo hudobna )
Pa da jo o vsem skupaj se enkrat povprasamo cez par mesecev ?