Pozdravljeni! Pišem vam, ker sem zelo obupana. Stara sem 27 let, sem v zvezi z partnerjem 6 let, imava 2 otroka. Problem je v tem, da me nikamor ne pusti samo. Če grem h sestri me kliče in ga prepoznam po glasu, da ni zadovoljen ker sem pri njej, oz.sem predolgo(2-3uri). Ko pridem domov me sprašuje kaj smo delale toliko časa… Ko grem k mami tudi ni ok, sem predolgo pri njej. Prijateljic sploh nesmem imeti, saj so bolj lahke punce in rade varajo, ampak meni ni do tega, imam svojo glavo, rada bi se samo kdaj dobila z njimi na klepetu. Rada bi šla v miru sama z prijateljicam zvečer ven, ker vedno kadar je zraven me preverja koliko časa sem na stranišču, koliko časa me ni nazaj.. Ne zaupa mi. Ko se hočem pogovorit, me ne razume zakaj hočem it sama z prijateljicam na kavo, ali pa zvečer ven. On hoče bit z mano 24ur na dan, meni pa ni do tega, ker me spravlja v slabo voljo. On nima prijateljev, ima samo družino(brata in sestro ter mami in ati). Kaj naj naredim, da bi me razumel, namreč nočem it z njim narazen, ker sva si veliko ustarila skupaj. Zelo rada sem tudi z njim, ampak ne 365 dni v letu.

Lp

Pozdravljeni, Sonček zame,

navajate, da ste obupani nad partnerjevim posesivnim obnašanjem, ki ga doživljate kot kontrolo, nadzor oz. psihično nasilje, saj so vaše potrebe po druženju s prijateljicami in sorodniki ter imeti nekaj časa samo zase, legitimne. Razumem, da vam je omejevanje svobode in štetje ur oz. celo preverjanje koliko časa ste na wc-ju povsem odveč in nedopustno. Niste otrok, čeprav tudi otrok rabi določeno mero zaupanja in svobode. Odrasli ste, mama ste in kot navajate ste odgovorni, saj se zavedate različnih nevarnosti zunaj in svojih meja dostojnega vedenja. Če vas prav razumem, se vi morda odzivate s čim hitrejšim prihodom domov, z omejevanjem izhodov in krajšanjem časa, ki ga prebijete na obiskih, s čimer pa ustvarjate pritisk na svoje potrebe in se začenjate počutiti kot v ječi.

Ne vem če vas že dovolj jezi takšno partnerjevo obnašanje, ob katerem doživljate pritisk in omejevanje ter strah in potrebo ustreči, da bi se počasi lahko začela postavljati zase in mu mirno povedala, nekaj v smislu, da razumete njegov strah, vendar ste odrasli in boste prišli, ko boste želeli oz. zaključili s pogovorom, ne pa na njegovo pritiskanje s klici, tonom glasu oz. preverjanji kje ste. Če so pri vašem postavljanju zase in občutkih krivde težave, bi bilo dobro raziskati kaj je v ozadju, da se vam to dogaja in da še ne smete do jeze v smislu odločnosti (ne mislim besa).

Vprašanje je koliko se lahko s partnerjem pogovarjata vsak o svojem doživljanju, saj prihajata z ravno nasprotnih bregov, ko eden išče odnos in ima potrebo bili čim več skupaj, drugega pa to odbija in omejuje in vleče stran… On verjetno doživlja strah in ljubosumje, kar je verjetno neka njegova boleča točka in bi bilo dobro da bi to razumel kot svojo odgovornost, da bi sam kaj naredil na tem, Če on čuti strah in ljubosumje, še ne pomeni, da vi delate kaj nespodobnega… Vendar pa to ni tako enostavno rešiti. Tu se odpre še dinamika iz izvornih družin in najlažje bosta težavo reševala s pomočjo partnerske terapije. Partnerju ne morete pomagati, lahko pomagate le sebi, on pa sam sebi, če se bo tako odločil. Bojim se, da če ne bosta ničesar naredila oba na sebi, najboljše s strokovno podporo, da se bo dinamika še slabšala in vam bo samo še težje. Če partner ne bo hotel sodelovati, si lahko podporo poiščete sami zase.

Vse dobro.

Te cisto razumem, sem sama na istem. Brez prijateljic, omejeni stiki z mamo brat zivi v sosednjem stanovanju pa se meniv
Ni lahko ko te kontrolira zaslišuje, ce sem pri mami me sprasuje kok ljudi je bilo tam ipd. Vsak dan cakam ko pride iz sluzbe kaksne volje bo, moram se njegovi volji prilagajat, drugace je kreg. Ko se hocem pogovoriti in ga vprasam kaj je barobe mi začne govort da nj se tako ne obnasam in naj se znjim tako ne pogovarjam… Tut sama sem na dnu… Veckrat pomislim da bi koncala tako zivljenje, ki ga sploh ne zivim… Drzijo me se otroci pokonci ampak se bojim da prestopim mejo 2x sm jo pa mi ni ratal… Najbolje je svetovTi odseli se, ampak kam kdo me bo vzel samo s 3 otroci in imam se 2 psa… Pocutim se obupano prazno samo… Upam da zate posije sonce, poslijam ti velik objem ❤️

Pošlji ga k psihiatru. Da mu razloži to njegovo obsedenost.

Spoštovani Cisto obupana,

pretreslo me je vaše pismo in res mi je žal, da tudi vi doživljate tako zelo hudo (psihično) nasilje, da ste posledično tako obupani, da ste že dvakrat poskušali narediti samomor. To je velik klic na pomoč in strašno resno stanje. Prosim, nujno si poiščite pomoč! Morda se zaupate osebnemu zdravniku, da vam predpiše kak antidepresiv oz. drugo zdravilo, da se boste za začetek telesno počutili malo boljše. Potem pa bi bilo dobro, da se psihofizično okrepite, da se začnete zavedati svojih pravic in možnosti, ki jih imate in nato s pomočjo inštitucij počasi izstopite iz tega začaranega kroga strahu in nasilja.

Če je partner tudi sicer fizično nasilen, da vas npr. trdo prime, odrine, udari ali kakorkoli drugače neprimerno postopa do vas ali do otrok, je nujno, da greste (sami ali z otrokom) k zdravniku, kateri potem po službeni dolžnosti napiše prijavo nasilja in jo posreduje naprej ustreznim inštitucijam. Morda si lahko pomagate tudi preko vrtca, šole in psihologov tam, da vas malo usmerijo ali napišejo prijavo. Lahko se sami obrnete na CSD, Varno hišo, Materinski dom, policijo, na Društvo za nenasilno komunikacijo, SOS telefon v duševni stiski ali kak drug dežurni telefon, na spletno stran ŽIV ŽIV, se obrnete na kak forum, na mamo, brata, kako prijateljico, sosedo ali drugega sorodnika, morda se zaupate župniku, kakemu terapevtu, komurkoli, samo, da ne ostanete sami v stiski in da vam kdo pomaga stopiti korak naprej. Preberite si Družinski zakonik in svoje pravice.

Samo vzdržite in ne obupajte. Vem, da je to lažje reči kot vam v stiski storiti, pa vseeno. Vredno je. Zaradi vas in zaradi vaših otrok in tudi zaradi psov in še marsičesa… Pomoč obstaja in sčasoma, ko se boste psihično okrepili, boste lažje drugače začeli videti celotno situacijo. Za slabo voljo, kričanje, jezo in nasilje je odgovoren partner sam in ne vi! Vesela sem, da ste se oglasili in napisali to pismo. S tem ste naredili že en velik korak in vas spodbujam, da nadaljujete v tej smeri.

Vse dobro vam želim in javite se še kaj kako vam gre!

Tega preprosto ne smete dovoliti. To je zloraba in nic drugega.

Pozdravljeni,

jaz sem nekaj podobnega prezivljala(sem pa brez otrok). Verjami mi edina resirev je, da ga pustite in se odselite z otroci. Boste skrbnistvo uredilo na sodiscu. Res to je edina resitev.
Lahko se kaj pomeniva preko fb, ig, gmail. Jaz kot, da sem se ponovno “rodila”, ko sem sla narazen z njim.
Res zbrisala bi to iz svojega zivljenja, ampak ne morem. Meni tudi ni zaupal, jaz sem delala in on ne. Psihicno in fizicno nasilje sem dozivela. Par krat sem sla narazen z njim, in na zadnje sem sla narazen z njim.

Pozdravljeni,

edina resitev je: odselitev. Ni druge resitve. Verjemite mi. Vzeti otroke, zrihtat da imate vi skrbnistvo nad otroki in se odseliti. Ni vazno kam. Ker taka oseba se ne bo nikoli spremenila.

Imela se taksno situacijo, sicer hvala bogu nisva imela otrok, ampak sem pa dozivela psihicno in fizicno nasilje.

Lahko sr drugace pogovoriva; fb, ig, gmail. Ni noben problem. Ampak verjemite mi, da je to edina resitev.

Ce zelite se lahko slisiva, rada prisluhnem ljudem. Vam pomagam.

Zanimivo, svoji bivši sploh nisem težil, kje je, s kom je in kaj počne, pa me je obtoževala, da mi ni mar zanjo. Ženske…

Ja drage ženske, vse je v dogovoru.

Vi bi rede šle ven na KAVO in se lepo imele, ja OK. Ko pa bi rad šel mož ven je pa vse narobe in je vse živo samo človek ne.

Tako moški kot ženske gremo radi ven. Zato ne delajte dvojnih meril.

Kar velja zame velja tudi zate…..

Konec debate

Povem svojo zgodbo kot moski.

Tudi sam sem bi vedno sumnicen nad svojo partnerko. Ko ge takole sama kam…

Glede na njeno preteklost kaj je vse pocela z moskimi,ki jih je bilo v njenem zivljenju res veliko….

Po domace je slabsa kot kurbica ki nobenemu ne zaracuna.

Spoznala je mene s katerim sva ustvarila resno zvezo in ziviva slupaj.

Povem to ,ko takole gre sama kam sem tudi sam sumnicen in ji ne zaupam prav prevec.

Spoznal sem ,da ce kaj temu nasprotujem je lahko takoj zgubim.

V koncni fazi sama nosi svojo glavo in odgovarja s svojimi dejanji.

Vem da rada zapeljuje moske in jih spodbuja za marsi kaj…..

Radodajke se itak ne bodo nikoli spremenile.

Vse razumem, da bi pa ženska v partnerski zvezi in z dvema majhnima otrokoma rada zvečer hodila sama ven, pa ne. Zakaj vendar rabiš ponočevanje v lokalih (saj najbrž nisi imela v mislih polurnega sprehoda po mesečini?) 🤔

Punce tega ne smete dovoliti! Ne obstaja oseba na svetu, ki bi vam smela omejevati svobodo, čas s prijatelji ali družino. To je nedopustno. Vedno ampak vedno postaviti vašo srečo srečo pred partnerjevo! Tako bodo tudi otroci srečni, ko bodo videli zadovoljno mamo. Nihče ni vreden takega žrtvovanja.. Žensk in moških je mnogo, tako kot tudi ločitev. To ni več tabu in življenje gre naprej. Imejte samo sebe radi.