živijo!

hvala za informacije.meni so rekli na genetiki in na porodnem oddelku,da naredijo posip konec meseca,ko se nekaj trupelc nabere,tak da sploh ne veš ali greš na otrokov posip,ki si ga nosila pod srcem ali ne.

lp angelček

Oj!

Jaz sem tudi rodila mrtvorojeno punčko v devetem mesecu nosečnosti. Bil je individualen posip (žale), pri katerem sva bila s partnerjem prisotna. Na žari je pisalo njeno ime oz. najin priimek in spol otroka. Posip je bil kakšne 3 tedne po rojstvu.
Dobila sem položnico iz Žal, jo plačala, nato pa z odrezkom položnice in rojstnim/mrliškim listom odšla na zdravstveno zavarovanje. Mislim, da sem v roku dveh dni dobila povrnjen denar. Zelo hitro.

Pozdravljeni,

nekatere občine imajo podpisane pogodbe z ljubljanskimi žalami, nekatere spet ne.Zato tudi razlika v načinu plačila.Vsekakor pa vsaka žalujoča družina dobi stroške pokopa oz. raztrosa povrnjene.

O načinu in datumu pokopa pa dobite vse potrebne informacije v porodni sobe. Res sta čas in prostor neprimerna vendar to je del dokumentacije, ki jo je potrebno izpeljati ( tudi na tem področju se skupaj trudimo, da izboljšamo način in pristop…)

Kar se tiče mlajših zarodkov pa smo v dogovoru oz. v začetku, da enkrat mesečno (oz. odvisno od potreb) naredijo skupinski raztros.
( kar do sedaj v Sloveniji še ni bilo možno, se pa trudimo in smo “slišani” )
V ta namen bodo tudi žalujoče družine dobile zgibanko na kateri bodo pisale podrobnosti tudi o tem načinu.

vse dobro in veliko moči,

Žal sva tudi midva postala včeraj starša angelčka…zgubila sva Gala v 20. tednu…žena je to prenesla presunljivo dobro, no, vsaj zaenkrat se drži še kar…upam, da jo kasneje ne bo preveč strlo…žal se bomo večkrat srečali tam…

White, iskreno sožalje ob izgubi vajinega Gala. Stojta si ob strani, vsak dan posebej, kakšen dan bo eden bolje, drug dan drugi, predvsem bo pa veliko nihanj, gor in dol…a sčasoma je teh nihanj manj, predvsem pa se nekako nagonsko, človeško naučiš živeti z neznosno bolečino…pozabiš pa nikoli.
Upam, da se kdaj srečamo v Parku in si stisnemo roko ter drug drugemu namenimo kakšnjo besedo tolažbe.
Držita se!!!!!!!!!! Vse dobro vama privoščim!

Iskreno sožalje.

Žal sem se zmotil pri spolu…punčka je…bila…ko sva bila z ženo sama v sobi, sem pogledal, kakšnega spola je…sem bil 100% prepričan, da je fant, danes pa mi zjutraj v porodnišnici povejo, da je bila punčka…menda se nožnica nekako napihne, tako, da sem mislil, da je fantek…opravičujem se za svojo napako, upam, da nisem nikogar s tem nenamerno prizadel, čeprav…čeprav bolečina ne bo s tem nič manjša, me je žena zjutraj presenetila že s tem, da se je bila sploh pripravljena pogovarjati o tem, saj je včeraj kategorično zavračala sploh vse v zvezi s tem…dobil sem tudi številko klinične psihologinje v Ljubljani, da bova šla lahko vsaj na kak pogovor, ker sem prepričan, da bo še za nama prišlo vse to…punčko si bom dovolil imenovati Živa, ker mi je bilo to ime že prej nekako všeč, in je bil eden od skritih favoritov za poimenovanje tega cukrčka, mogoče bo pa zdaj v tem še kak drug pomen zame…ženi še nisem povedal za park zvončkov, danes sem kontaktiral Žale, enkrat mesečno upepelijo vse te nesrečne dušice, pri posutju pa te ne obvestijo in tam ne sodeluješ…no, meni osebno je že to ogromno, da vem, kje bo angelček počival, da mu bom na posebnem mestu lahko svečko prižgal…vsi, ki ste to izgubo doživeli, veste kako je to hudo, no, meni osebno je bilo malo lažje, ko sem bil prisoten pri porodu oz. splavu, pa nisem opazil posebnih znakov življenja…prizor, ki se ti zapiše v spomin, čudež, ki se izjalovi, to je huda bolečina, kdor tega ni dal skozi, ne ve, kaj vse to potegne za sabo…hvala, ker obstaja ta rubrika, kjer se lahko malo izpovem, da mi bo lažje…je pa ogromno vreden človeški faktor, mislim na zdravniško osebje in vse ostale, ki so pomagali pri tem, da znajo sočustvovati s tabo…ko vidiš, da tudi njim ni vseeno, ko ti zdravnica izreče besede: moje sožalje, to so stvari, ko veš, da si padel tako globoko, da ne boš kmalu iz tega splezal…hvala, ker sem si lahko malo olajšal dušo, hvala, da ste me poslušali, če pa kdo rabi kak pogovor, bom pa sedaj tukaj, tudi za vse vas…Uroš

Iskreno sožalje Uroš tebi in tvoji ženi vem kako vama je pri srcu sicer je že nekaj let minilo od izgube moje deklice ampak pozabila jo ne bom nikoli, Vse dobro vama želim!!

Hvala, saj počasi bo, z ženo se pogovarjava precej o tem, sicer bolj v šifrah in ko sva sama, pa vseeno…čas bo zacelil vse rane…

White, ne opravičuj se zaradi spola…bitjece je bilo in je vajino, za zmeraj v vajinih srcih, pa naj bo to Gal ali pa Živa – bilo je živo bitje, ki je raslo, se je razvijalo.
Glede upepelitve – če želita biti zraven pri raztrosu – kličita na Žale, vprašajta kdaj bo, povejta, da bi bila rada zraven, pa četudi nekaj metrov stran. Vem, da je nekaterim staršem uspelo doseči, da so bili prisotni ob tem tako pomembnem trenutku. Sicer so morali večkrat poklicati in uslužbenci na Žalah so stalno govorili, da ne vedo točno kdaj bo, da bodo to naredili 1x, ko bodo imeli čas, vendar se vsaj meni osebno zdi, da je fajn biti zraven, na ta način si nekako ob svojem otroku do konca in še naprej, morda si pomirjen, ko veš, kje počiva, da si zraven, ko ga tja ”prinesejo”. Pri nama z možem je bila situacija drugačna, saj je bila najina hčerkica stara 1 mesec, ko je odšla med angelčke in se je to tretiralo kot pokop, pa čeprav je bila pokopana tudi v Parku zvončkov. Pri otročkih pred 23.tednom starosti, oz., če imajo manj kot 500g pa gre za t.i. skupinski raztros.
Držita se!!!!

Saj, vsem hvala, še enkrat za vzpodbudne besede…saj ne vem, se samo meni to dogaja, ali pa je to faza žalovanja…nihaš v razpoloženju, od totalne izgubljenosti, do dobre volje, z ženo se večkrat sedaj čemu nasmejiva, čeprav, verjetno prikrijeva na nek način tisto, kar izbruhne ven vsake toliko časa…vem, zanjo je še vse huje, je pač le mama, ampak, zame je pa to, da ji stojim ob strani, in poskušam vtepsti v glavo, da ne sme kriviti sebe, da jo potrebujemo vsi skupaj itd…večkrat se spomnim tistih prizorov, verjetno najbolj težkih v življenju, pa čeprav je najtežje verjetno za nama, se vseeno bojim, da pride še kakšna faza, ko bo prav tako hudo…hvala, da na nek način lahko komuniciram z vami, čeprav ste mi ˝neznanci˝, mi ogromno pomeni, da lahko izliješ nekomu svojo bolečino, ki ve, kaj preživljaš…kdor tega ni doživel, ne ve o čem govorim…

Midva sva izgubila najinega fantka v 19.tednu. Nisem ga zmogla pogledati in se posloviti od njega. Neizmerno veliko mi pomeni, da ga je pogledal mož in se poslovil od njega. In da se lahko z njim pogovarjam, kako je izgledal, kako je ležal, kako velike prstke je imel … In ko sem se zbudila iz narkoze, je bilo prvo, kar sva spregovorila to, da ga je videl in me vprašal, če se strinjam z imenom, ki mu ga je dal. Ne vem, če bi to zmogla sama in tudi za to sem mu hvaležna. Imel je pogum pogledati otroka, pogum, ki ga jaz nisem imela, in mu dati ime. Tudi jaz na začetku sploh nisem hotela govoriti o splavu/porodu, o sinu, o tem, kaj se mi je zgodilo. In ko sem se zlomila, po dveh mesecih, je bil samo mož tisti, ob katerem sem se počutila sprejeto in razumljeno. Pogosto nisem bila fer do njega, zase sem želela vse razumevanje in pozabila nanj. Hvaležna sem, da je zdržal. V svoji bolečini sem pozabila, da je tudi on izgubil otroka. In ko sem se dobro počutila sploh nisem prenesla, da bi ga omenjal. Nepošteno, vem. Težko je. Uroš, vem, da ti je neizmerno težko. Vama obema. Ženske kot matere včasih težko sploh opazimo, da oče tudi trpi, vsaj pri meni je bilo tako. V spominu mi je ostal stavek: Toliko sta že izgubila, ne izgubita še drug drugega.”

Hmmm…nevada…za naju je bilo še huje…ona je na živo rodila…najhuje je, ker je še brcala, ko je bil tik pred porodom…verjamem, sam sem jim bil zdravnikom neizmerno hvaležen, ker sem lahko prisostvoval temu nesrečnemu dogodku…žena nekako noče preveč govoriti na splošno, se pa medsebojno razumeva, kaj je hotela povedati, četudi mi odgovarja včasih v šifrah…nekako zanika vse skupaj, potiska nazaj, daleč v podzavest, sčasoma pa pride slab trenutek, ko vse to izbruhne nazaj…imava srečo, ker imava dva zdrava otroka doma, sploh z mlajšim se večkrat oba zamotiva…sem ji tudi jaz sam rekel, da če bo kdaj si očitala, da se ni poslovila, sem ji rekel, da sem se jaz poslovil za oba…je pa obutek za umret slab, ko se spomnim, da sem jo poljubil in rekel: lepo pančaj…smrk…takrat sem pa jokal kot dež…tvoj zadnji stavek pa verjetno za vse trpeče starše velja, želim vama veliko sreče medsebojno in z naraščajem…verjetno grem jutri v Park zvončkov, sam, pa četudi še ni najine pikice tam, bom vseeno prižgal svečko za njo, žena pravi, da noče iti, verjetno bi bil to prehud udarec zanjo…

Iskrene sožalje tudi z moje strani.
Nekaj dni nazaj sem igubila mojega sinčka. Bila sem tik pred porodom tako, da popolnoma razumem kaj z ženo doživljata v tem trenutku. Veliko moči vama želim, čeprav sama je ne najdem. Preveč boli v tem trenutku. Bil je moj, moj deček, moj sinček.

Žalujoča mamica…iskreno, iskreno sožalje ob izgubi…ne vem, ne najdem pravih besed sočutja, verjetno pa po lastnih izkušnjah sodeč, če bosta s partnerjem eden drugemu v oporo, si bosta najbolj v pomoč…vem, kot da bi ti nekdo odtrgal del srca, šok ob tem je prevelik za opisati…ne smeš se obtoževati, da si ti kaj kriva, mogoče je takšna usoda, vsaj jaz se poskušam s tem tolažiti…z ženo se veliko pogovarjava o tem, pa vseeno…ko je najhuje si vedno sam s sabo…

Ves čas od poroda/splava doživljam problem, da drugim povem očitno le delno informacijo, potem pa trpim, ker me ne razumejo in vsak sklepa po svoje in kar mislim, da bodo vedeli o čem govorim, pa ne vedo. In to me prizadane. V svoji bolečini, ki je ne morem izkričat, nisem dovolj jasna. Rodila/splavila sem, šele po porodu/splavu so me dali v narkozo, da so sčistili maternico. In mož je bil ves čas zraven. Ne gre za tekmovanje v bolečini, gre za iskanje razumevanja in podpore, kar je zelo težko. Vsi se izogibajo pogovora o tem, nihče naju še ni vprašal, kako je bilo.
Žalujoči mamici, ki je izgubila otroka tik pred porodom … nimam besed. Si ne predstavljam te bolečine.

Bolečina je prevelika, neznosna……..svet se je sesul name v nekaj sekundah in jaz ne zmorem naprej. Preprosto ne zmore, manjka mi moči. Nihče si ne zasluži doživeti kaj takega in tudi moj Angelček in jaz si nisva zaslužila tega. Sedaj bi moral biti tu, tu ob meni ob njegovi mamici, ki ga ljubi in ne more in noče živet naprej. Sanje so se mi uresničile, ko sem izvedela za njegov obstoj. Sedaj pa sem ostala sama in še danes ne verjamem, da je to res. Nočem verjet. Bil je tako popoln, prelep deček. Sedaj namesto njega imam le nekaj spominov, ki niso dovolj, da bi lahko živela dalje, boli, preveč boli.

Uroš in žalujoča mamica,iskreno sožalje,vem kaj prestajata.tudi meni se je to naredilo pred tremi meseci in pol,tik pred porodom:(((…izgubila sem svojega prvega sinčka davida…težko je in še bo težko,VELIKO se pogovarjajte o tem to pomaga,tudi sorodnikom,prijateljem,vsem govorite kar vam pade na pamet,meni je pomagalo,Uroš probaj se z ženo čim več pogovarjati o tem,stojta si ob strani,to še največ pomaga.Jaz in moj fant sva se veliko pogovarjala,tudi prijateljem in sorodnikom sem veliko govorila o mojem Davidu in o porodu,res da takoj začneš jokati,ampak vseeno mi je bilo lepo,ko sem govorila o njem,imela sem občutek kot da je tisti trenutek z menoj.Bodite močni,življenje gre naprej,nažalost moramo po tem,skozi neke faze,ki niso lahke,zato pa še tako dolgo boli!Kar se tiče žal,nama so vse uštimali v porodnišnici Jesenice,midva sva se samo odločila ali ga bova tako pokopala ali na žale in odločila sva se za žale,naj bo tam z drugimi otročički če nemore biti z nama.Bila sva prisotna oba in pa najini starši,pa nisva nič klicala tja,vse nama je uštimal gospod Novak iz pogrebnega zavoda ali kaj je že.Uglavnem tudi moj je bil z mano pri porodu in vse štiri dni,ko sem bivala v porodnišnici je pri meni spal,res se lahko samo zahvalim osebju porodnišnice jesenice,bili so krasni v tako težkih trenutkih!!!Glede tistih faz sem pa mislila nekako takole,vsaj jaz si tako to predstavljam,prva je,da moraš otročka roditi,potem ga vidiš,odločitev za pokop,prihod domov,ko spet vidiš posteljico,previjalno,majhne oblekice,nato klicanje okoli(os.zdravnik,socialna),da ne pozabim kako težko je ko vidiš nosečnico ali majhno štručko v vozičku,prvi dan službe,itd.,itd. Teh “faz” je veliko,ampak nažalost moramo dati skozi vse,ker je to “normalno” v takem trenutku.Žalujoča mamica,res je da se ljudje izogibajo pogovora ampak to zato,ker nevejo kaj bi ti rekli,da te ne bi užalili,probaj sama načeti to temo,govori in govori,boš vidla vedno lažje bo,vedno manj boli,čeprav vem da vsaj majhna bolečina ne bo nikoli izginila.Midva imava dve slikici od najinega angelčka in sem zelo vesela,čeprav sem že slišala,da se nekaterim to zdi čudno,ampak ljudje so kruti,svet je krut,zato res še enkrat BODITE MOČNI!!!Vesela sem,ker sva se lepo poslovila od najinega angelčka,čeprav je bil to najtežji trenutek v mojem življenju!Res bi vas rada vse objela,ker vem kako vam je,vem kaj preživljate,ampak življenje gre dalje.Veelik objemček za vse,držite se!!!

Srco: Hvala lepa za spodbudne besede. Tudi v mojem primeru je bil partner med porodom in pol še tri dni z menoj v porodnišnici. Ne bi zmogla, če ga ne bi imela ob sebi. Poslovila sva se od najinega Angelča, stisnila sem ga k sebi in ga poljubila. Bil je tako drobcen, popoln. Ko sem ga videla sem upala, da samo spančka a žal ni. Štiri dni po porodu smo ga pokopali na skupnem grobu Zvezdice v Postojni. Tudi v najinem primeru sva bila prisotna oba ter najini starši,sestre pa brat.
Res, najtežji trenutek v mojem življenju samo ni mi žal, zaslužil si je pokop kot vsi ostali saj je živel, živel devet mesecev v meni.
Sedaj ostajajo samo spomini, premalo jih je. V porodnišnici smo tudi mi dobili tri slikice, najlepše slike, ki jih hranim z vso ljubeznijo.
Pri meni je težava ta, da ne zmorem, mogoče pa sama nočem ne upam med ljudi. Do danes nisem še nobenega poklicala ne videla, le kolegica se je oglasila pri meni. Edino kar zmorem je poslati kak mail ali sms sporočilo. Strah me je vsakega pogleda, vsake izrečene besede, ker vem, da bo bolelo in te zelo. Ne vem od kje naj zberem dovolj poguma, da bom lahko šla ven, med znance, med ljudi. Sedaj preprosto ne zmorem. Tako močno boli, ne morem se sprijaznit, ni odgovora zakaj, zakaj mojega Jakoba ni tu, tu ob njegovi mamici. Tako močno ga ljubim in želim ,da bi bil tu.

Hvala vsem za spodbudne besede in pripravljenost deliti svoje žal-tragične izkušnje.

Barbchem,z iskrenim sočutjem tebi,tvojim in vsem nam skupaj.

11.09.10 si zapisala informacijo:

Pri otročkih pred 23.tednom starosti, oz., če imajo manj kot 500g pa gre za t.i. skupinski raztros.

Navedena starost in teža vplivata na pridobitev rojstnega lista, ne pa na način pokopa.

Najin angelček, je bil žal primoran posloviti se (odtekla nam je plodovnica) voda in oditi med zvezdice v 19-tem tednu. Imel je 20 cm ,imel čudovito izklesano telo, katero je tehtalo izpod 300g. Z zdravnikom in osebjem sem se dogovoril: ne želimo obdukcije,ker vemo, kaj je razlog, ne želim, da se Joštovo telo secira in se študentje na fakulteti na njem učijo prakse. Zbral sem podatke,najel grob in organiziral individualni pokop v res max.ožjem družinskem krogu. Žena je bila še v porodnišnici in se strinjala z določitvijo datuma.Prišla je moja draga tašča,sestra in prijatelj Jože, kateri je ob svežem grobu z občutkom ubral strune na kitari in počastil Jošta in nas z molitvijo.