… In če bi bilo več strpnih ljudi, bi bil svet veliko lepši…….

Vaše besede, Darja 1122, pa vendar tudi iz vaših objav veje nestrpnost

Ne nestrpnost, bolj presenečenje. Prosim nikar, na tej strani.

Vse kar meni šteje na tej strani so: lepe misli, pa kakšno posvetilo preminulim malčkom. Vsem. Ker jih je preveč. Po svojih močeh se bom trudila opozarjati na ta problem. Ne na tej strani, pa res ne.

Mir in dobro vam želim.

Nič naj ne moti vašega miru, mali angeli…. Predragoceni ste.

P o n e d e l j e k

……….MY BABY SLEEPS IN HEAVEN……….

DA bi se dekleta nehala prepirati, ker zdaj res ni čas zato. Eh je pač zalepila gor, Darja tisto, kar ste spraševala, komu je bila napoti okrašena smrečica… Se pa strinjam, da zrel človek drugemu človeku ne bo vsiljeval, kako naj žaluje.

Pri meni osebno je to tako, da izgubo doživljam v intimi… Nekateri pa bi svojo žalost delili s širnim občinstvom, mi ni v šeč, zdi se mi pretirano, ampak to je moje osebno doživljanje in če je komu lažje naj to počne, hvala bogu, vsaj zna dati žalost iz sebe… Po drugi strani pa, ljudjem govoriti ali pa celo predlagati, kaj koliko in kje naj objavljajo, pa četudi je to vaša tema, pa je prav tako poseganje v žalovanje drugih in prepir je tu.

To vam ne bo vrnilo vaših, naših malčkov…. Kvečemu se bodo vaše stiske še poglobile, ker se boste prepirale le o tem, kdo je kam kaj postavil, kdo in zakaj je kje kaj objavil… Brez veze vam povem.

We are connected, my child and I, by invisible cord, not seen by the eye.
*
This cord does its work right from the start, it binds us together attached to my heart.
*
The strenght of this cord it*s hard to describe, it can*t be destroyed, it can*t be denied.
*
Though you*r not here with me, the cord is still there. It pulls at my heart, I am bruised, I am sore.
But the cord is my lifeline as never before, I am thankful that God connects us this way, a mother and child death can*t take it away.

*
*
It must be very difficult to be a man in grief, since “men don*t cry” and “men are strong”. No tears can bring releif.
It must be very difficult to stand up to the test, so SHE can get some rest.
They always ask if SHE*s all right, and what SHE*s going through….. But seldom take HIS hand and ask: “MY FRIEND, BUT HOW ARE YOU?”
HE hears HER crying in the night, and thinks HIS heart will break. HE dries HER tears and comforts HER, but “stays strong” for HER sake.
It must be very difficult, to start each day anew….and…try to be so very brave…HE LOST HIS BABY TOO.
*
*
*
These are my footprints, so perfect and small. These tiny footprints never touched ground at all.
Not one tiny footprint, for now I have wings, these tiny footprints were meant for other things.
*
You will hear my tiny footprints in the patter of the rain. Gentle drops like angel*s tears, of joy and not from pain. I will whisper names into the wind,and call each one that grieves.
*
Most of all, these tiny footprints, are found on Mommy heart. Even I*m gone now… We*ll never truly part.
*
*
*

Spoštovana gospa
Hvala za vaše mnenje. Nikomur ne vsiljujem svojega, smo pač ljudje različni. Je v življenju tako, da gremo/gredo ljudje komu na živce, da smatramo/smatrajo, da pretiravajo/pretiravamo v določenih stvareh. V načinu žalovanja smo različni se strinjam. Nekateri to zakopljejo vase, v družinski krog, drugi pač na drug način. Če hočete – napišemo kakšen verz, spomin, povemo na glas da smo žalostni. V tem ne vidim popolnoma nič slabega. Se mi pa zdi, neprimerno komentirati nekoga, ki se izraža na svoj način. Meni osebno se ni zdela nobena tema, ki sem jo prebrala, pretirana ali vpadljiva, ali kakorkoli drugače moteča, ker je izraz določenih žalostnih izkušenj in osebne bolečine. Jih beremo ali pač ne, stvar individualne presoje. Nihče nikomur ničesar ne vsiljuje. Je pa v človeški naravi tako, da ko se človek oglasi v svoj bran, dobi hitro bumerang. Ja, se strinjam žalostno, ampak tako pač je v tem našem življenju. Ta forum je odprt za starše, svojce, prijatelje, kjer lahko prosto izražajo svoja občutke. Naj bo to zgolj enkrat ali večkrat.
Po svoji presoji izbirajte teme, ki jih boste brali ali enostavno preskočili. Tako pač nekdo nekomu ne bo moteč.

Žal mi je, da tudi vi prebolevate izgubo. Vse dobro vam želim.

Lepo pozdravljena.

Saj nisem nič rekla o Vas, če želite bodite, nimam nič proti, doživljam pa to drugače kot pa Vi in to z vso pravico. Rekla sem DOŽIVLJAM, kar ni isto, kot Vi nimate prav, Vi tega ne počnite, kar počnete je narobe, ampak sama to DOŽIVLJAM tako, ker sem drugačna od Vas, rekla sem DRUGAČNA, kar pa ne pomeni nujno boljša.
Ne želim Vam pošiljati nobenega bumeranga in z Vami ne želim nobenega prepira.

Spoštovana gospa

Jaz se ne prepiram z nikomer. Pač povem kar mislim, to je vse. Morda kdo moje odgovore razume tako. Žal mi je. Ljudi, ki sem jim ali na poti, ali moteča, pustim pri miru. In ne nosim nobene zamere, do nikogar. Ker smo različni in ker je vsak človek svoj svet z dobrimi in slabimi platmi. V nikomur apriori ne vidim nič slabega, se pa v mnenjih razhajamo in to ni nič narobe. Na kulturen način. Mnenje si ustvarim na temelju osebnih izkušenj in ga nikdar nikomur ne vsiljujem. Moj moto je: Živi in pusti živeti. Vsakomur , kakor želi. To je vse.

Vse dobro vam želim.

Lepo pozdravljena.

*
*
*
Do not stand at my grave and weep, I am not there, I do not sleep,
I am a thousand winds that blow, I am the diamond glints on snow,
I am the sunlight on ripened grain, I am the gentle autumn rain.
*
*
When you awaken in the morning*s hush, I am the swift uplifting rush
of quiet birds in circled flight, I am the soft stars that shine at night.
Do not stand at may grave and cry, I am not there, I did not die.
*
*
*
(M.E.Frye)

Pozdravljena gospa darja 1122

Po dolgem času sem spet pogledala to žalostno temo in ugotovila, da se čisto povsod pojavite vi gospa
darja 1122. Nič nimam proti vam , da ne bo pomote, samo ne govorite, da niste oseba, ki ne nosite zamere.Že tukaj na tej strani je iz vaših postov razbrati, da ste zelo zamerljiva oseba, ker če tako povdarjate, da je ta stran (celotna) namenjena žalovanju in žalostnemu spominu na male angelčke, ki jih je iz dneva v dan preveč, potem se vsekakor nebi takoj odzvala na poste nekaterih po svoje žalostnih in prizadetih mamic , ki pač samo pojasnjujejo določene stvari. Mislim, da ste tudi nasplošno v življenju precej hitro užaljeni in če me spomin ne vara niste prav rosnih let iz pisanja, da ste že babica.
V življenju nikamor ne pridemo, če takoj napademo ali pa se (naprdnemo) , v življenju se je treba znati prilagajati in biti odkrit predvsem do ljudi okoli sebe, ker jih na tak način lahko za vedno izgubimo.Že tako vsak dan izgubljamo svoje najdražje…Dr. Pušenjek je imel pri vas zelo prav…
Vem da tukaj ni ne čas ne kraj primeren za to, kar sem napisala vendar sem morala.

Vsem mamica pa želim veliko moči in poguma. Jaz ga moram imeti vsak dan zase in za vse, ki mi umirajo pred očmi že mnogo let.

Mirne dneve vsem

Gospa Marija

Pravico imate izraziti svoje mnenje.

Vse dobro vam želim.

Lepo pozdravljena.

*
*
Na zlatih oltarjih pa lučke ugašajo,
v svetih molitvah se dvomi oglašajo, dvomi srca…
*
Vse nas ogrinjajo v sence iskanja, daljni so cilji,
pota brezdanja…
*
Kdaj bomo svoje cilje spoznali?
V svojih spoznanjih, ceste oprali, ceste sveta?
*
*

Nič naj ne moti vašega miru, mali angeli. Tudi jaz ne. Umikam se iz te teme.