Park zvončkov
Pozdravljeni!
Kot prvo Primožu predlagam spremembo imena foruma v forum Ko starši žalujejo. Pa se naj prosim še kakšen moški javi, da ne bo to nek ženski “čvek”.
Kot drugo pa bi želela prositi starše, ki imajo svoje otroke pokopane v parku zvončkov, da malo napišejo kakšnii so pogoji za pokop. Predvsem me zanima kdo to plača, kako je s težo otroka ipd.
Zanima me tudi kako je mamica, ki se je že javila na tem forumu in je otroka izgubila v 15. tednu, tam pokopala otroka. Kolikor razumem je v parku zvončkov samo skupinski grob, kako pa je če se odločiš za individualnega?
Javite se, prosim!
Pa lep dan vsem…
V porodnišnici v Ljubljani ti ob izgubi otroka dajo za podpisat izjavo o načinu pogreba. Odločiš se lahko za pokop v skupni grob v Parku zvončkov, raztros pepela v Parku zvončkov ali individualni pokop. Prvi dve možnosti krije ZZZS, tretjo pa odvisno od tega kaj želiš in kako – doplačaš skratka razliko od tega kar ti krije zavarovlnica. Mislim pa da to velja za otročke od 25 ali 28 tedna naprej – ne vem natančno.
Na izjavi, ki jo podpišeš tudi označiš ali želiš biti prisoten na pogrebu – torej da te obvestijo kdaj bo, ali pa ne. Tablico z napisom imena in priimka otroka pritrdijo v park zvončkov načeloma naslednji dan – so pa malo pozabljivi, jaz sem jih po dveh tednih morala spomniti, da še ni tablice.
Vsakič ko grem v park zvončkov sem presenečena nad novimi tablicami prekmalu ugaslih življenj. Koliko je že novih od naše deklice naprej – pa je komaj dobre tri mesece.
Zdravo.
Zelo sem bila presenečena, ko sem prebrala glede ploščic, ki jih namestijo po pokopu. Jaz sem zbrala pogum po 8 mesecih po pokopu mojega sinčka in obiskala park zvončkov. Tam je bilo nekaj ploščic, a imena mojega sina zagotovo ni bilo med njimi.
Vendar, ko se spomnim tistega turobnega deževnega dne, ko sva z fantom iskala park zvončkov po celih Žalah po dolgem in počez in potem, ko sva ga našla, me kar stiska v prsih. Jaz sem se počutila, kot da mi bo razneslo srce. Nisem mogla verjeti, da v tistem hribčku leži moj sinko- del mene, ki mu je usoda namenila samo 8 ur, pa čeprav je bil v bistvu krepak in zdrav. Jokala sem tako, da sem mislila, da bom obnemogla od hudega, fant pa je nemočno stal 5 metrov stran od mene. Čez 3 mesece sva se tudi midva za zmeraj razšla…
Ne vem, če bi zdaj prenesla še en obisk. Zdaj bi mi bilo dvakratno hudo. Izgubila sem otroka in njegovega očeta…
Kako je s temi ploščicami?
Hvala.
Ingrid,
glede na to, da si zbrala pogum in po 8 mesecih obiskala Park zvonckov, kjer pociva tvoje dete, in pomislila sedaj na ploscice, izkazuje tvoj “napredek” v zalovanju!!
Zalovanje je dolg proces, ki mu je potrebno pustiti prosto pot, da preko nje izzveni najhujsa bolecina (popolnoma je ne more nikdar) izgube. In tvoja dejanja nakazujejo, da pri tem ubiras korake! In to je najvec, kar lahko ta trenutek storis ob vsem, kar ti je usoda prinesla na pot! Pred meseci niti pomisliti nisi mogla ob vsej bolecini, vidis, potem si zmogla obiskati tisti zalostni prostor, ki ti je vzbudil se hujso bolecino, danes pa ze zmores razmisljati o ploscici, ceprav je dogodek posegel tudi v tvoje partnersko razmerje in ti prinesel se dodatno bolecino.
Verjemi, da cas dela zate, zavedaj pa se tudi, da popolnoma pozabila nikoli ne bos. To so sledi, ki pustijo pecat za vedno. In ravno zato se je potrebno nauciti ziveti s tem. Pomagaj sama sebi z zalovanjem, ne skrivaj svojih obcutij, predvsem pa: ne obsojaj se morebiti celo za razhod s partnerjem (ne bi rada sodila, ker ne poznam ozadja, pa vendarle: si prepricana, da je bil partner vreden tvojega partnerstva, glede na to, da sta se 3 mesece kasneje razsla? Ti ni znal/zelel/hotel/mogel prisluhniti? Tebi, tvoji in vajini skupni bolecini)?
Prepusti se zalovanju, da bo lahko bolecina vsaj delno izstopila iz duse, najprej le za kratke trenutke. Pojdi v pisarno na glavnih Zalah in daj narediti ploscico, vecinoma jo namestijo naslednji dan. Bos videla, kako se bo tvoje srce kljub bolecini “razveselilo” tega dejanja! Pojdi v Park zvonckov pogledat, ce so jo namestili, obisci ga se kdaj, bos videla, ne bo tezje ampak lazje, ceravno tega ne mores sedaj verjeti! Obiski te bodo napolnili z nekim notranjim olajsanjem, mesanimi obcutki neskoncne zalosti, tesnobe, zmede, tisoc vprasanj, ampak ravno vse te stvari so gonilna sila k temu, da bo bolecina iz dneva v dan vsaj malo manjsa!
Bodi mocna in nadaljuj svojo pot zalovanja – verjemi, da bo prinesla olajsanje!
Alexa
Res je kot pravi Ingrid. V času žalovanja izgubimo ljudi, ki nas v tem času ne razumejo, nam ne stojijo ob strani, podpirajo in poslušajo. Velikokrat tudi izgubimo partnerja. Sama sem partnerstvo nekako obdržala, čeprav je najina zveza že bila majava. Najhuje je to, da on lahko normalno naprej živi, se smeji kot da se ni nič zgodilo. Jaz tega ne zmorem. Moja bolečina je po teh nekaj mesecih še vedno tako prisotna in močna, da ne zmorem odnosov kot so gremo naprej, kot da se ni nič zgodilo. Naporno mi je hoditi v službo, med ljudi, ki se pogovarjajo o svojih otrocih. Kot da bi mi zabadali nož v hrbet.
Težko mi je s tistimi prijatelji s katerimi sem prej dobro vozila. Zdaj mi ne stojijo ob strani in ne morem jim tega odpustiti. Nekaj sem jih že izgubila, ker nisem zmogla odnosov kot da se ni nič zgodilo, nekaj prijateljstev pa še visi na nitki. Hkrati pa trpi tudi najin odnos, ker se bova na koncu znašla brez družbe, v osami.
Je vse to cena žalovanja? Zdaj potrebujem pomoč in podporo in da lahko delim svojo bolečino z nekom. Vsi pa živijo svoja bolj ali manj srečna življenja. Tako me ima, da bi tudi jaz, če bodo kdaj v stiski enkrat prišla, potem pa jih pustila na cedilu. Naj občutijo kako je to hudo.
Si pomislila Frida, da bi morda poiskala kaksno novo prijateljstvo s podobno bolecino? Ljudje se med seboj bolje razumemo, ce delimo podobne izkusnje in zanimanja. Bi morda nasla zaupanje v ljudjeh s podobno bolecino?
Jaz sem v bolecini najraje sama. Pravijo “pojdi med ljudi”. In jih tihoma sprasujem nazaj sama pri sebi: “Kaj bom med njimi, ce me vecina ne razume? Ce ne deli z menoj bolecine?”
Potem pa tu in tam celo srecam koga, ki ima podobne tezave ali podobne bolece zivljenjske izkusnje. In potem me zamori se njegova bolecina in nazadnje sem spet cisto na tleh. In si prav zazelim kaksne kratke “druzbe” ljudi brez bolecin, da me njihova “puhlost” v svetu brez tezav vsaj malo dvigne iz zacaranega sveta.
Nikoli nam ni prav, ali ne?
(In bolecina se vedno ostaja..)
Alexa
Hvala obema, sta mi priklicale solze v oči…
Ne vem, če sem po 2 letih in pol že tako močna, da bi šla sama na Žale.
Že v samo Ljubljano mi je mučno iti, kaj šele v bližino kličničnega centra- Porodnišnice. Žale pa so zame pravi “tabu”.
Potrebovala bi nekoga, da bi mi stal ob strani, a tega ni… Sliši se veliko – 2 leti in pol, a meni se zdi, ,kakor da se mi je te moreče sanje odvijale včeraj.
Hudo mi je, ker bom šla naslednjič na grobek sama, neusojeni očka pa sploh ne vem, ali še kdaj pomisli na to bitjece, ki je 8 mesecev tako živahno poskakovalo v trebuščku. Ali mislite, da pomisli? Jaz se s tem velikokrat obremenjujem. Zdelo bi se mi tako krivično, če ne bi… Zadnjič mi je nek njegov kolega omenil, da naj se nikar ne slepim, da je on že zdavnaj pozabil. Ima že novo življenje – družino. Otročiček je dobil moj priimek, kakor da sploh ne bi imel očeta. Zares se velikokrat sprašujem, kako to, da mu ni dal fant svoj priimek, ko so ga povprašali po tem. Seveda, o tem nisva utegnila govoriti, saj nas je porod prehitel. Fantek se je po porodu še boril za življenje, jaz pa sem bila na intenzivni.
Sedaj pa je moje življenje včasih tako prepleteno s preteklostjo, ki je ni moč pozabiti.
Ko zagledam kakega otročička, se spomnim na mojega, ki bi zdaj tudi že skakal okoli, posledično pa še na fanta, s katerim sva bila že v načrtovanju družinice. Ko pa zagledam njega – fanta, s katerim sva si zdaj tujca, kakor da ne bi imela nikoli nič skupnega, pa se zmerom spomnim na prelepo nosečnost in na vse grozne dogodke, ki so sledili…
Ali ni življenje zapleteno včasih?
Vmes me 10 dni ni bilo, sicer pa grem v Park zvončkov vsak dan. Vem pa, da bom to počasi morala ustaviti. Občutek je vsakič drugačen. Včasih mi je neskončno hudo, včasih mi je lažje, včasih sem z mislimi čisto drugje, včasih se pogovarjam z mojo punčko. Včasih jokam do onemoglosti, včasih a se že nasmehnem in ji kaj lepega povem. Si pa ne predstavljam, da me ne bi bilo tam. Počasi bova začela vsak drugi dan in potem tako naprej …
Drage mame (in očetje), ne verjamem, da bo kdaj lažje, da to lahko preboliš. Pravijo pa, da se naučiš živeti s tem. Sama iščem neko razlago, neki odgovor. Vprašanje, zakaj ravno moja punčka, vprašanje, zakaj sploh kateri od otrok. Sama vem le to, da se proti naravi ne bom več borila. Imela sem grozeči splav, ko sem bila tretjič na urgenci, sem vprašala, če vendarle nekaj ni hudi narobe in je zato bolje, da pustimo. Zdravnica je rekla, da ni nujno tako. Saj vem, da ni, ampak pri meni je bilo.
Vsem skupaj nam lahko želim le veliko poguma, še posebej v “navadnem življenju”. Tudi meni je grozljivo gledati in poslušati druge, ki kar živijo naprej. Sama bi ustavila ves svet. Ampak ta se vrti naprej, kot da ne bi bilo nič. S tem se še spopadam. Ker vem, da itak nič ne morem in da ne bi pomagalo.
Pa še nekaj – zato sem tudi odgovorila na to. Pri meni nočejo izplačati pogrebnine, “ker da ni bila zavarovana”. Živela je 4 dni, zadnji dan nam je umirala in jasno, da smo bili tam. Vendar bi očitno že morali vedeti vse birokratske postopke in še pred smrtjo (saj potem tako ni več mogoče) urediti njeno zavarovanje. Če poenostavim: namesto da bi bila tisti zadnji torek pri svoji punčki, bi morala urejati vse to. Lahko to kdo razume?
Mimogrede, ko sem prvič prinesla vse skupaj, ni bila “dovolj uradno mrtva”, saj še ni bilo mrliškega lista (vsa ostala dokumentacija pa).
Tudi meni je lepo, da je spremenjen naslov “našega” foruma. Je pa tudi res, da sem se vmes naučila (čeprav je Nuškinemu očetu hudo in mi je ves čas v oporo), da me, ki smo naše otročke vendarle čutile že toliko prej, tudi izgubo najbolj občutimo. Saj ne moremo v resnici vedeti, kako kdorkoli čuti, mislim pa, da je pri novorojenčkih in drugih zvončkih, ki so bili celo samo v mami, na koncu najhuje mami. In pri meni – še moji mami.
POzdrav vsem
Tina
Draga Teja.
Hvala za ta podatek. Ravno danes sem bila spet na ZZZS in tam izvedela, da midva nisva upravičena, ker sva brezposelna in študent. Če bi bil vsaj en od naju redno zaposlen, pa bi denar dobila. Tako sem jaz zavarovana kot občanka, kar ni dovolj plačano, partner pa pač še po mami, kar pa sploh ni v redu. In seveda je ob nesmiselnosti te uredbe vodji službe res hudo in sočustvije z mano, ampak pravila so pravila … In seveda sem izpolnila še eno zahtevo, ki bo šla zdaj na komisijsko obravnavo, ker da sva “tak izreden in izjemen primer” … Premišljujem, če so vsi brezposelni ponavadi kar odnehali. Saj ne, da nimam denarja za njej pogreb, ampak nekje se neha, se vam ne zdi?
Psihologinja v porodnišnici je rekla, da nekateri pari svojo jezo stresejo na birokracijo, ker je tako lažje, ker nekam jo je treba stresati … S tem se seveda ne strinjam, saj mi je vsakič težje, svojo jezo pa “stresam” drugače. Je pa res žalostno, da se na koncu vsake stvari vedno in vedno znova ukvarjamo z birokracijo. Ki je vedno in vedno znova popolnoma neživljenjska.
pozdrav vsem
Tina