Lepo pozdravljeni.

Ali lahko homeopatsko zdravljenje pomaga pri parezi očesnega živca?

Gre za mojo hčerkico, marca bo dopolnila 3 leta. Parezo 6. očesnega živca (nervus abducens) ima od 5. meseca starosti.

Nihče od zdravnikov (pediater, oftalmolog) ne ve povedati, zakaj je nastala težava.
Sama sem pomislila na stranski učinek cepiva di-te-per, prvič je bila cepljena tik preden je oko začelo pešati (kar naenkrat se je pojavilo škiljenje, z očesom ni mogla več pogledati v zunanjo smer, lahko se je premaknilo komaj do sredinskega položaja).

Cepili smo jo samo s ta prvo in takoj v naslednji posvetovalnici mesec kasneje še z drugo dozo di-te-per (prvič pri 5 mesecih, drugič pri 6 mesecih). Nakar sem se začela izogibati cepljenju.

Drugače je hči zdrava. Bile sva tudi v razvojni ambulanti, kjer je bila opažana še lateralizacija desno, kasneje v izvenevanju, na kontroli pri dveh letih b.p. Pri pediatru nevrologu, ki ni opazil nič posebnega razen pareze očesnega živca.

Zanima me, ali je mogoče parezo živca pozdraviti?

Kakšno je vaše mnenje (in izkušnje) o posledicah cepljenja pri otrocih?

Hvala vnaprej za odgovore,

lep pozdrav, S.

Pozdravljeni,
glede na dejstvo, da ima deklica parezo že kar precej časa, dvomim, da se jo da še popraviti s pomočjo homeopatije. Če bi zdravljenje zastavili takoj po pojavu pareze, bi bila možnost ozdravitve večja, še vedno pa so to lahko vzroki, ki niso dosegljivi homeopatskemu zdravljenju. Lahko pa poskusite, homeopatija v rokah zdravnika homeopata ne more škodovati, koliko pa lahko pomaga, se vsakič vidi šele potem, ko se zdravljenje poskusi.
Kar se tiče mojega mnenja glede povezave s cepljenjem, je nekoliko drugače, kot se lajna v konvencionalni medicini. V svoji praksi sem videl mnogo hujših kroničnih motenj, ki so se pojavile zelo kmalu po cepljenju, pa ji bilo staršem rečeno, da to pač ne more biti od cepljenja in zgodba je bila zaključena. Za moje pojme to ni znanstveno. Vsak tak primer bi se moral skrbno proučiti, če pa že ne, je znanstveni higienski minimum, da se ga zavede v uradne evidence. Tako bi se dalo kasneje raziskovati, ali obstajajo kakšne povezave in vzorci ali pač ne. To pogrešam v debatah pro in kontra cepljenju. Enostavno pogrešam znanstveni pristop. Konvencionalna znanost se je postavila na stališče, da ve o želenem in neželenem učinkovanju cepiv vse in noče sestopiti s te paradigme. Ni je pripravljena vedno znova preverjati. Zakopala se je v lasten napuh. Na ta način pa si dela škodo, ker njenemu stališču verjame vse manj ljudi.
Če bi se vsi taki primeri zavedli in preučevali, potem bi bilo vse verodostojno. Tako pa statistikam ljudje ne zaupajo, saj velika večina neljubih dogajanj po cepljenju v njih ni zavedena. Tudi nobeden od mojih pacientov, in kar nekaj je takih, ki so težave dobili v roku 48 ur po cepljenju, velika večina pa v naslednjih dneh in tednih. Tudi te bi po mojem mnenju morali strogo znanstveno proučevati.