Pozdravljeni, ne vem kje začeti. Star sem 35 let, poročen, oče dveh otrok. 24ur na na dan trpim zaradi grozne slabe volje, depresije. Nimam samomorilnih misli, a najraje bi umrl, da bi bilo vsega konec. Sesuva se mi družina. TRpim, ker včasih po nepotrebnem vzkipim, ko otroka na primer nočeta spat ali ko igrače razmečeta po stanovanju. Drugače ju imam zelo rad in mi pomenita vse na svetu. Enako ne morem reč za ženo, katera mi je postala prava tujka. Drugače je dobra žena, ampak odkar imam te težave jo ne prenašam v svoji bližini. Resno razmišljam o ločitvi, me je strah posledic… v glavnem zaradi otrok in tudi zaradi razdelitve premoženja, katerega sem v bistvu sam ustvaril. Očitam ji nerazumevanje, ona pa meni, da se ji zdi, da živi z neznancem. Več kot očitno ji manjka intimnosti, ampak žal je privlačnost na nuli. Enostavno si je ne želim. Nimam drugih žensk in si v teh trenutkih ne želim.

Paranoičen postajam in razmišljam o tem, da morda tudi sama začenja razmišljati o drugem moškem, saj od mene priznam nima nič. Želel bi, da bi bilo vse kot nekoč, a ne gre. Poleg tega se začenjam bati ljudi, občutek imam, da vsi nekaj naklepajo in da vsi ogovarjajo. Imam dobro plačano službo, katero sicer sovražim. Odnosti s sodelavci so dobri, ampak v njih vidim le skupino tujcev, katerim ne zaupam. Zaupam le staršem, pred katerimi skrivam problem, ker jih ne želim obremenjevati. Najbrž sta mnenja, da imam njun sin krasno družino.

Slabo psihiučno počutje vpliva tudi na telesno počutje. Vseskozi me tišči v prsih in začenjajo se težave z želodcem. Pogosto imam močno zgago. Sem bivši kadilec (včasih razmišljam, da so se večje težave začele takrat, ko sem prenehal). Ob pregledu pri zdravniku je vsakič ugotovitev, da sem zdrav. Ne vem več kaj bi napisal. Zanima me ali obstaja strokovnjak, ki bi mojo stanje lahko opredeliv in mi svetoval kako naj se z njo spopadem?

Hvala

Pozdravljeni,

opisujete depresivno razpoloženje in tudi anksiozne misli. Ko govorite, da se bojite ljudi – ali zares vsi nekaj naklepajo ali je to samo vaš občutek?

Zaupate le staršem, vendar pred njimi skrivate problem in jih ne želite obremenjevati. Se vam zdi, da nimate pravice, da vam nudijo oporo in pomoč ob takih trenutkih ko je ta? Ko zares potrebujete pomoč in ste v stiski? To tudi pomeni, da ženi ne zaupate ali gre za isti razlog – da je ne želite obremenjevati?

Psihično počutje se vam odraža tudi na telesu. Za somatizacijo je značilno, da se nerazrešeni psihični konflikt, ki ga nismo zmogli predelati, prenese na telo. Možno je, da so se večje težave pojavile po prenehanju kajenja, saj je kajenje ponavadi v funkciji pomiritve.

Glede na opisano bi vam svetoval, da premislite o obisku psihoterapevta, kjer boste lahko poiskali vzrok za vaše težave in imeli tudi možnost predelave. Ne pričakujte nasvetov, ki vam žal ne morejo resnično pomagati. Vaše težave (ali vsaj del njih) boste lahko rešili z intenzivnim delom na sebi.

Lep pozdrav,