Pozdravljeni,

Pišem vam zaradi svoje mame, ki kot kaže, vsaj tako se zdi po mojem laičnem mnenju, boleha za paranoidno motnjo. Kolikor sem bral in povezal stvari, gre zelo verjetno za senzitivno nanašalno blodnjavost. Znaki so naslednji:

– Močno nezaupanje in sumničenje, tudi če ni razloga za to
– Ne zaupa drugim in vedno misli, da jo hoče kdo preslepiti.
– Preobčutljiva, težko sprejme kritiko
– išče skrite pomene v nedolžnih pripombah ali v vedenju drugih
– vidi napade nase, četudi jih ni, reagira lahko z jezo
– Ko se zgodi nek dogodek, ki je povsem običajen, je prepričana, da se kaj takšnega nikoli ni dogajalo in je prepričana, da se vsi do nje vedejo drugače kot so se včasih. Ko ji poskušamo dopovedati, da se je ona spremenila in ne ostali, to odločno zavrne…. Popolnoma zaupa svojim občutkom. Da je z njo kaj narobe, zanika. Če že, smo mi krivi za njeno stanje.
– Prepričana je, da so ljudje, ki imajo enako podobo in drugo dušo. Pokliče jo nekdo po telefonu in ker se ji zdi, da oseba drugače govori kot sicer, je prepričana, da to ni ta oseba, temveč nekdo drug. Prepričevanje v nasprotno ni uspešno.
– Pozorna je na detajle…. Primer: v zadnjem času sta ji oveneli dve roži in v pomivalnem stroju počili dve skledi. Prepričana je, da ji nekdo s tem hoče nekaj sporočiti. Potem številko 2 povezuje s svojim življenjem.
– Zase verjame, da ima dušo drugega človeka. Očitno ve, da ni enaka, kot je bila.
– Če sliši skladbo po radiu, ki se je z besedilom dotakne ali pa jo je poslušala v mladosti, je prepričana, da je skladba namenjena njej in da ji nekdo želi nekaj sporočiti.
– Sproščeno se počuti samo še v naravi ali pri igri z vnuki

Povem lahko, da se mami že od mladosti dalje bori z zelo nizko samozavestjo in izredno slabo samopodobo. Dominanten oče, varajoč mož…sledila je ločitev. Nato je živela sama, otroci smo se kasneje namreč odselili. Doživela je še eno nesrečno ljubezen. Nikdar se ni počutila zares ljubljena in cenjena. Je nežna, ranljiva in subtilna, preobčutljiva za življenjsko borbo, vendar po drugi strani ambiciozna, a globoko nezadovoljna, inferiorna in stroga do sebe. Stara je 59 let, stanje se vleče že prb. eno leto.

O pomoči pri psihiatru ali o zdravilih v obliki tablet noče niti slišati. Kolikor sem prebral, ima nasprotovanje njenim mnenjem in siljenje v zdravljenje samo nasprotni učinek. A ne vemo več, kako naj ravnamo, da bo sprejela pomoč in začela uživati zdravila. To je najbrž edina rešitev….?

Jo je mogoče do tega pripraviti z zvijačo? Ker ima težave s sklepi, bi se najraje dogovoril z njenim zdravnikom, naj ji predpiše tablete, ki bodo za »sklepe«, a to najbrž ni združljivo s hipokratovo prisego.

Če bo hospitalizirana, se bojim, da bi jo to uničilo. Radi bi svojo mami nazaj. Prosim, pomagajte,…kaj lahko storimo? 🙁

Hvala!!

Spoštovani Peter;

zelo natančno ste opisali kako se je vaša mama spremenila in tudi svoje občutke ob tem. Verjamem, da si jo želite nazaj kakršna je bila nekoč. Tudi vsi vaši pomisleki so na mestu- težko verjetno, da bi šlo mamo “prevarati” s tableti pa tudi je v nasprotju z vsemi etičnimi načeli. Mama je že zdaj sumničava kako bi šele bila, če bi imela resen razlog za to? Pravzaprav bi vam svetovala, da ste z njo čimbolj iskreni. Ljudje, ki imajo težave v duševnem zdravju, so pogosto še posebej senzibilni in je še toliko bolj važno, da imamo njihovo zaupanje. V hudem bolezenskem procesu je to seveda nemogoče.

Poskušajte ji torej pristopiti z iskrenostjo, povejte ji o svojih opažanjih in strahovih, o svojih skrbeh…Konec koncev ne vemo odkod izvirajo spremembe v njej. Mogoče bi se strinjala, da gre k zdravniku, da izključite kakšne organske vzroke za njeno spremenjeno vedenje. Kako ona sicer zaupa svojemu zdravniku?
Včasih pričakujemo, da se bodo ljudje na vsak način branili pregleda pri zdravniku – še sploh pri psihiatru, vendar je včasih njihovo trpljenje tolikšno, da so pripravljeni sprejeti pomoč.

Sicer pa je dobro, da mama zna uživati v naravi in s s svojimi vnuki. Mogoče ste v tem času že dosegli, da je poiskala pomoč?

Želim vam vse dobro, lp

Bernarda