Če mama otroku izbere “napačnega” očeta (bolje rečeno sebi neustreznega partnerja) se potem zgodi tisto, kar je napisano v prvem stavku, zaradi njenih čustvenih potreb, ki jih ne more izživet s svojim partnerjem in jih izživlja s svojim otrokom.

Če mama otroku izbere “napačnega” očeta (bolje rečeno sebi neustreznega partnerja) se potem zgodi tisto, kar je napisano v prvem stavku, zaradi njenih čustvenih potreb, ki jih ne more izživet s svojim partnerjem in jih izživlja s svojim otrokom.[/quote]

kaj hočemo, ko pa je med moškimi tako slaba izbira.

Če mama otroku izbere “napačnega” očeta (bolje rečeno sebi neustreznega partnerja) se potem zgodi tisto, kar je napisano v prvem stavku, zaradi njenih čustvenih potreb, ki jih ne more izživet s svojim partnerjem in jih izživlja s svojim otrokom.[/quote]

On_ , če se ozreš okoli sebe, marsikateri par ne ostane skupaj za vedno. Neglede na to, ali ima otroke ali ne. Izpostavlja se slabo izbiro mame in njene čustveno neizživete potrebe za vse tisto, za kar (naj bi bil) prikrajšan moški potomec.

Sama bi pričakovala, da se kdaj izpostavi tudi pomembnost očetovskega lika za otroke – neglede na to, ali je potomec moškega spola oz. neglede na to, kako redno po ločitvi otroci ohranjajo stike z njim.

Tu lahko spremenite svet, moški: s svojim življenjem izžarevajte tisto, kar naj bi moški bili. Ne le svojim potomcem, tudi drugim otrokom vašega okolja. Da zasejete z zgledom v svoje okolje, da ni rešitev v tem, da se doživljenjsko sklicuje na neprimerno funkciniranje in vzgojo znotraj primarne družine. Kot opravičilo, da ostajaš tak, kot si. In zato vedno znova iščeš krivce zunaj sebe.

Marsikatero družinsko okolje ostaja ‘formalno popolno’, a je v svojem jedru osiromašeno, saj ne daje prave popotnice za življenje. Tudi “kar seješ, to boš žel” vedno ne drži: le kako bi lahko razlagali, da v isti primarni družini zrasteta otroka, ki v odraslosti funkcionirata popolnoma različno? Zato bodite hvaležni, če so vam vaši starši zasejali prave vrednote, ki ste jih ob pravi izbiri partnerja uspeli prenesti na svoje otroke. Zavedajte se vedno znova, da je življenje nedokončana zgodba do zadnjega dne. Želim vam, da se nikoli ne bi zazrli nazaj in si priznali: “Izteklo se je drugače, neglede na to, koliko sebe sem vložil v tista leta.”

Če mama otroku izbere “napačnega” očeta (bolje rečeno sebi neustreznega partnerja) se potem zgodi tisto, kar je napisano v prvem stavku, zaradi njenih čustvenih potreb, ki jih ne more izživet s svojim partnerjem in jih izživlja s svojim otrokom.[/quote]

kaj hočemo, ko pa je med moškimi tako slaba izbira.[/quote]

Ojoj! Jaz vidim pa ravno obratno. Težko najdeš žensko, ki bi res bila zvesta, razumna in vredna zaupanja. Še najbolje je to vidno po 35 letu…

kaj hočemo, ko pa je med moškimi tako slaba izbira.[/quote]

Ojoj! Jaz vidim pa ravno obratno. Težko najdeš žensko, ki bi res bila zvesta, razumna in vredna zaupanja. Še najbolje je to vidno po 35 letu…[/quote]

Se ne strinjam s tem, ker nas kar precej takšnih poznam. Je sicer res, da še nismo 35+, ampak smo zelo vredu punce, a samske, ker preprosto med moškimi ne najdemo vredu fantov. S kar enimi pa ne bomo skupaj, samo zato, da bomo lahko rekle, da imamo zvezo.

Če mama otroku izbere “napačnega” očeta (bolje rečeno sebi neustreznega partnerja) se potem zgodi tisto, kar je napisano v prvem stavku, zaradi njenih čustvenih potreb, ki jih ne more izživet s svojim partnerjem in jih izživlja s svojim otrokom.[/quote]

On_ , če se ozreš okoli sebe, marsikateri par ne ostane skupaj za vedno. Neglede na to, ali ima otroke ali ne. Izpostavlja se slabo izbiro mame in njene čustveno neizživete potrebe za vse tisto, za kar (naj bi bil) prikrajšan moški potomec.

Sama bi pričakovala, da se kdaj izpostavi tudi pomembnost očetovskega lika za otroke – neglede na to, ali je potomec moškega spola oz. neglede na to, kako redno po ločitvi otroci ohranjajo stike z njim.

Tu lahko spremenite svet, moški: s svojim življenjem izžarevajte tisto, kar naj bi moški bili. Ne le svojim potomcem, tudi drugim otrokom vašega okolja. Da zasejete z zgledom v svoje okolje, da ni rešitev v tem, da se doživljenjsko sklicuje na neprimerno funkciniranje in vzgojo znotraj primarne družine. Kot opravičilo, da ostajaš tak, kot si. In zato vedno znova iščeš krivce zunaj sebe.

Marsikatero družinsko okolje ostaja ‘formalno popolno’, a je v svojem jedru osiromašeno, saj ne daje prave popotnice za življenje. Tudi “kar seješ, to boš žel” vedno ne drži: le kako bi lahko razlagali, da v isti primarni družini zrasteta otroka, ki v odraslosti funkcionirata popolnoma različno? Zato bodite hvaležni, če so vam vaši starši zasejali prave vrednote, ki ste jih ob pravi izbiri partnerja uspeli prenesti na svoje otroke. Zavedajte se vedno znova, da je življenje nedokončana zgodba do zadnjega dne. Želim vam, da se nikoli ne bi zazrli nazaj in si priznali: “Izteklo se je drugače, neglede na to, koliko sebe sem vložil v tista leta.”[/quote]

Nekaj melanholije je v tvojem pisanju, nemoči, vdanosti v usodo….?

Ravno o tem sem pisal, da zaradi odnosov v družini v katerih zraste otrok, ni takih moških kot jih ti opisuješ da naj bi bili. Tu se postavlja vprašanje kaj je bilo prej kura ali jajce….
Kako naj moški izžareva tisto, kar naj bi moški bil, če pa ni imel možnosti, bolje rečeno pogojev, da bi zrasel v takega moškega?
Celotna družba temelji na nekih čudnih načelih in vse to se preslikava v družinsko življenje. Iz takega okolja raste nova generacija, ki ne more biti drugačna. Ali pač?

Pravi pregovor, da ženska naredi iz fanta moža.
Mi izbiramo, ve izberete.
Tisti, ki se stalno sklicuje na krivce izven sebe itak ni odrasel in na tak način ne bo napredoval. Menim, da je osnovna težava v tem, da se kot družba ne ukvarjamo s tem kako vzpostavit boljše medsebojne odnose v katerih bi imeli otroci pogoje zrast v zrele, odgovorne ljudi in je vse prepuščeno na iznajdljivost staršev. Tako vsak dela tisto za kar misli, da bo najbolj prav in potem se čudi, ko ni želenega uspeha.
Žal ni vse prav, četudi starš tako čuti zato imaš v isti družini lahko precej različne otroke.

Bedarija. To s ebere, kot d aje oseba moškega spola nek večni otrok, ki rabi prvo mamico, potem pa ženo, da ga usmerja. Nekdo, ki rabi ob sebi žensko, da naredi nekaj iz sebe, je v osnovi slabič. Ni čudno, da gredo taki direkt na štrik, če jih ženska zapusti, sami itak niso sposobni funkcionirati.

Bedarija. To s ebere, kot d aje oseba moškega spola nek večni otrok, ki rabi prvo mamico, potem pa ženo, da ga usmerja. Nekdo, ki rabi ob sebi žensko, da naredi nekaj iz sebe, je v osnovi slabič. Ni čudno, da gredo taki direkt na štrik, če jih ženska zapusti, sami itak niso sposobni funkcionirati.[/quote]

No ja, meni se to bere drugače.
Če sebe primerjaš takrat, ko si bil fant in potem, ko si srečal žensko/e, ni razlike? Se nisi v ničemer spremenil, predrugačil, ti ni nobena odprla nek drug svet, ki bi bil drugačen kot je bil tisti fantovski?

Ne. In kateri drugi svet naj bi mi odprla?

On_ , če se ozreš okoli sebe, marsikateri par ne ostane skupaj za vedno. Neglede na to, ali ima otroke ali ne. Izpostavlja se slabo izbiro mame in njene čustveno neizživete potrebe za vse tisto, za kar (naj bi bil) prikrajšan moški potomec.

Sama bi pričakovala, da se kdaj izpostavi tudi pomembnost očetovskega lika za otroke – neglede na to, ali je potomec moškega spola oz. neglede na to, kako redno po ločitvi otroci ohranjajo stike z njim.

Tu lahko spremenite svet, moški: s svojim življenjem izžarevajte tisto, kar naj bi moški bili. Ne le svojim potomcem, tudi drugim otrokom vašega okolja. Da zasejete z zgledom v svoje okolje, da ni rešitev v tem, da se doživljenjsko sklicuje na neprimerno funkciniranje in vzgojo znotraj primarne družine. Kot opravičilo, da ostajaš tak, kot si. In zato vedno znova iščeš krivce zunaj sebe.

Marsikatero družinsko okolje ostaja ‘formalno popolno’, a je v svojem jedru osiromašeno, saj ne daje prave popotnice za življenje. Tudi “kar seješ, to boš žel” vedno ne drži: le kako bi lahko razlagali, da v isti primarni družini zrasteta otroka, ki v odraslosti funkcionirata popolnoma različno? Zato bodite hvaležni, če so vam vaši starši zasejali prave vrednote, ki ste jih ob pravi izbiri partnerja uspeli prenesti na svoje otroke. Zavedajte se vedno znova, da je življenje nedokončana zgodba do zadnjega dne. Želim vam, da se nikoli ne bi zazrli nazaj in si priznali: “Izteklo se je drugače, neglede na to, koliko sebe sem vložil v tista leta.”[/quote]

Nekaj melanholije je v tvojem pisanju, nemoči, vdanosti v usodo….?

Ravno o tem sem pisal, da zaradi odnosov v družini v katerih zraste otrok, ni takih moških kot jih ti opisuješ da naj bi bili. Tu se postavlja vprašanje kaj je bilo prej kura ali jajce….
Kako naj moški izžareva tisto, kar naj bi moški bil, če pa ni imel možnosti, bolje rečeno pogojev, da bi zrasel v takega moškega?
Celotna družba temelji na nekih čudnih načelih in vse to se preslikava v družinsko življenje. Iz takega okolja raste nova generacija, ki ne more biti drugačna. Ali pač?

Pravi pregovor, da ženska naredi iz fanta moža.
Mi izbiramo, ve izberete.
Tisti, ki se stalno sklicuje na krivce izven sebe itak ni odrasel in na tak način ne bo napredoval. Menim, da je osnovna težava v tem, da se kot družba ne ukvarjamo s tem kako vzpostavit boljše medsebojne odnose v katerih bi imeli otroci pogoje zrast v zrele, odgovorne ljudi in je vse prepuščeno na iznajdljivost staršev. Tako vsak dela tisto za kar misli, da bo najbolj prav in potem se čudi, ko ni želenega uspeha.
Žal ni vse prav, četudi starš tako čuti zato imaš v isti družini lahko precej različne otroke.[/quote]

V mojem tekstu ni nemoči, melanholije ali celo vdanosti v usodo – čeprav se na tvoji strani to morda tako bere. Zgolj pobuda: moški, oblikujte svet fantov s svojimi zgledi. Ne le kot očetje – tudi kot sorodniki, vzgojitelji, prijatelji, zaupniki…

Morda vam bo ravno preko teh stikov nekoč dano videti, v čem vse ne moremo posploševati odnosov – saj so življenja ne le nas samih, temveč tudi drugih, unikatna.

Ok, pol pa nič, si pač ostal tam nekje… ali pa gojiš tista prav posebna čustva le do svojega spola…. 😛
Bom zaključil debato s tabo… iz varnostnih razlogov 😀

Ne gre za posploševanje, menim pa, da obstaja nek vzorec obnašanja, vzrokov in posledic, ki so univerzalni pri vseh ljudeh, vseh kulturah.
Tisto o zgledih pri vzgoji je bolj tako tako. Potrebno je ustvarit pogoje v katerih lahko otrok (fant) dozori kar pa niti ni tako enostavno, če mama sama vzgaja, če očetje/moški lik ne sodelujejo/nimajo veljave pri vzgoji, zaradi xyz razlogov.

Banalen primer.
Če nekdo samo gleda kako se drugi vozijo s kolesom se lahko le ta navduši za kolesarjenje ampak s tem še ne postane kolesar. Tudi z nežnim prigovarjanjem (kar mamice pogosto počnete pri vzgoji) kako naj vozi kolo, ne bo efekta. Treba ga je usest na kolo, brez milosti, da sam izkusi, da pade, se potolče…. šele lastna izkušnja da samozavest, zrelost, modrost.

V bistvu se strinjam s tabo, z nekaj lepotnimi popravki 😉 samo kako zadevo realizirat, če na sistemski ravni ne obstaja tovrstna vzgoja, starši pa samiposebi ne vemo kaj dosti?
S postati starš, še ne dobiš nobenega znanja, si zgolj vržen v vodo in potem mahaš kakor veš in znaš…

Ojoj! Jaz vidim pa ravno obratno. Težko najdeš žensko, ki bi res bila zvesta, razumna in vredna zaupanja. Še najbolje je to vidno po 35 letu…

Posledica feminizma in realnega padca SMV in izstopa iz ”cock carousel”, ampak to ti je pač že ekstremnost in za zagovornike politične korektnosti, H8 Speech. 😉

Ojoj! Jaz vidim pa ravno obratno. Težko najdeš žensko, ki bi res bila zvesta, razumna in vredna zaupanja. Še najbolje je to vidno po 35 letu…[/quote]

Se ne strinjam s tem, ker nas kar precej takšnih poznam. Je sicer res, da še nismo 35+, ampak smo zelo vredu punce, a samske, ker preprosto med moškimi ne najdemo vredu fantov. S kar enimi pa ne bomo skupaj, samo zato, da bomo lahko rekle, da imamo zvezo.[/quote]

Kaj pa je to “vredu punca”?
Kaj pa je to “vredu fant”?
Mislim, da se celotno dojemanje medspolne dinamike lomi točno tukaj.
Dokler sam od partnerke zahtevam spoštovanje, poštenost, zanesljivost in razumnost in to isto nudim tudi njej, ne vidim razloga, da bi ne bil v zvezi. S kom pa boste/bomo v zvezi pa izbirate/izbiramo sami in nikjer nisem napisal, da moraš biti v zvezi zaradi zveze same ali zato, ker to družba od tebe pričakuje.
Vstop v zvezo je vedno na željo obeh, če tega ni tudi zveze ni.
Zelo je pomembno na kakšni osnovi je zveza. Zelo je pomembno kako eden in drugi zvezo dojemata.
Žal ženske prevečkrat pričakujete viteza na belem konju, same podobnih kvalitet niti ne želite nuditi v zvezi. Seveda so tudi take, ki jim spoštovanje, poštenje, zanesljivost in razumnost niso tuje, a takih je malo…