Paradoks enakosti med spoloma
Ker smo na temi Kako naprej …? malo skrenili iz smeri odpiram novo temo, vezano na biološke razlike med moškimi in ženskami.
V omenjeni temi sem nespametno vključil elemente psihoanalize, s premalo zavedanja o tem, da večina ljudi ne pozna psihoanalize, kar lahko pripelje do napačne interpretacije mojih prispevkov.
Kot osnovo za novo temo prilagam dokumentarec The Gender Equality Paradox, ki lepo prikaže enakovrednost v različnosti, v kar verjamem tudi sam.
Eni si enakost med spoloma predstavljajo tako, da lahko vsakdo počne kar si zahoče, tudi v partnerstvu in potem ženske tarnanjo zakaj moški ne morejo rodit in da je prav, da je moški doma z novorojenčkom čeprav nima prsi, da bi ga dojil, da lahko ona oz, da celo mora bit stroga, ukazovalna do otrok…itd
In da ne bo pomote, moški mislijo isto in silijo mamo otroka, da se sama prereka z njim, jo nevede primorajo v to, da prevzame vlogo dominantnega partnerja v odnosu nakar se pritožujejo, da jih ima za copatarja oz, da jim je pobegnila z drugim, čeprav je “vse” naredil zanjo…
V bistvu me ne čudi, da je tako kot je, ko se pa nihče na sistemski ravni države, ne ukvarja s tem kako naj bi funkcionirali v medsebojnih odnosih. Vse je prepuščeno samoiniciativnosti posameznika, ki prej ostari predno pride do bistva, če sploh.
Danes v sodobnem svetu je vecina zensk izgubila zensko modrost, razum pomena biti zenska. Zenska in moski ne bosta NIKOLI enakopravna v notranjem, pogovornem in razmisljanu. A vidim da se mnoge trudijo se prilagoditi moskim, popolnoma so sklenile s poti, ki je bil sprva zastavljen kot zenska pravica – zunaj sebe.
Jaz, kot ženska, jasno vidim problem v moških :-)))
In sicer ta, da si moški “ženstvenost” in “pradavno bistvo ženske” vidijo
v popolni podrejenosti ženskega spola , kakršnemu smo bili priča stoletja.
Moški še niso naredili koraka naprej od trenutka, ko je ženska nehala biti
ekonomsko odvisna od njih – in v tem je srž problema. Izgubili so “vzvod”, s
katerim bi žensko nadzorovali, jo prisilili v podrejenost, ji odvzeli pravico
odločanja o sebi. In zdaj ne vedo, kaj bi.
Govoriti, da je ekonomska neodvisnost ženske “neženstvena”, da ženske “rinejo”
v moške poklice (kateri za boga pa NISO bili moški še 50 let nazaj?) da hočejo
biti na silo enake moškim (nak, pravilni izraz je ENAKOPRAVNOST in ne enakost)
Bistveno vprašanje današnje dobe je tole: ali sta spola zmožna bivati v sožitju, v
katerem ni podrejanja in zasužnjevanja?
Seveda je. Ampak ne, če je človek preveč obremenjen s tem, kako bi morala “zgledati” se “obnašati” ženska in pa če se tudi sam zna obnašati kot moški. In obratno. Je pa res, da poplava raznih teorij in člankov o odnosih, pravih ženskah in pravih moških, naredi pri tem kar nekaj zmede in preden se človek prebije skozi vse in si ustvari lastno teorijo, ki je preizkušena tudi v praksi, lahko traja recimo v povprečju nekej do 40-tega leta ali pa še več. In potem še feminizem, ki ga ogromno ljudi narobe razume, tako moških kot žensk, posledično sem med spoloma ustvarja nepotrebna napetost, ki ruši odnose na dolgi rok. Široka tema, težko je zajeti vse v en kratek odgovor.
Seveda je. Ampak ne, če je človek preveč obremenjen s tem, kako bi morala “zgledati” se “obnašati” ženska in pa če se tudi sam zna obnašati kot moški. In obratno. Je pa res, da poplava raznih teorij in člankov o odnosih, pravih ženskah in pravih moških, naredi pri tem kar nekaj zmede in preden se človek prebije skozi vse in si ustvari lastno teorijo, ki je preizkušena tudi v praksi, lahko traja recimo v povprečju nekej do 40-tega leta ali pa še več. In potem še feminizem, ki ga ogromno ljudi narobe razume, tako moških kot žensk, posledično sem med spoloma ustvarja nepotrebna napetost, ki ruši odnose na dolgi rok. Široka tema, težko je zajeti vse v en kratek odgovor.[/quote]
Jaz mislim, da se da strniti vse teorije v dve vprašanji:
– ali je bistvo ženske, da je podrejena moškemu
– ali je bistvo moškosti, da podredi žensko
Večina moških namreč tarna, da ne najdejo več svojega
smisla obstoja v zvezah, da se počutijo odveč in nekoristni,
da so ženske postale “možače”, ki jih ne potrebujejo, da so
odrinjeni, da ne vidijo svoje vloge v družinah.
Ženske so res naredile bistven korak naprej. Moški so pa
rahlo izgubljeni ostali zadaj in se ne znajo prilagoditi.
Bistveno vprašanje je torej, kje je rešitev tega problema?
Konkretno?
Definitivno podrejenost ženske ni nobena rešitev. Problem pa je že v tem, kaj razumemo pod podrejenost. Ženske danes mislijo, da če gospodinjijo, da so avtomatsko podrejene in potem nočejo gospodinjit. Če ženska želi gospodinjit, naj gospodinji, ob tem le potrebuje moškega, ki to lahko sprejme in spoštuje.
Enako velja za vse ostale ženske oziroma dela, ki jo kdo opravlja pri hiši. Problem je tudi v zasmehovanju gospodinjstva s strani tako moških kot ženske (ali boljerečeno fantov in deklet), kot da je ničvredno, tudi zato se ženke temu rade izogibajo.
Ženska si želi biti na koncu dneva le sprejeta in želi imeti občutek, da je njen doprinos k odnosu spoštovan in nekaj vreden. In nič drugače ne velja za moškega. Tudi on želi enako. Kako to dosečt pa je spet vprašanje, ki nas vrne spet na začetek debate. Ali pa k preprostemu odgovoru, to je, skozi izkušnje.
Z gospodinjstvom je …hecno.
Po mojem je glavna napaka, da se deli dela na “moška” in “ženska”.
Meni ni noben problem gospodinjiti, problem pa nastane ko moški
iz golega principa, ker smatra, da je nekaj “žensko delo” tega ne bo
naredil. In ko se bo ob vsakem žeblju, ki ga bom sama zabila, počutil
manj moškega.
Mogoče je ta dilema manjša na deželi, kjer je bistvena razlika med
kuhanjem marmelade in delom v hosti – ampak v enem stanovanju,
kjer so glavna “dela” sesanje in pomivanje posode, je pa tako razlikovanje
smešno.
Spet ostanki prejšnejga sisitema – moški edini hranitelj družine, ženska ga
streže in skrbi za to, da bo sposoben hraniti družino….takrat je to bilo
smiselno (za preživetje) danes, pa pač ni.
Dobra debata se razvija.
Morda skušamo razmišljati malo v smer denarja. Namreč, kdor ima denar ima moč in je posledično nadrejen.
Kaj pa, če je vir vsega zla v žensko-moških konfliktih denar? Ker, če je to problem – in mislim da je, potem je rešitev preprosta. Glede na to, da denarja ne moremo ukiniti (pravzaprav ga lahko – ampak to je druga zgodba), lahko na nivoju države sprejmemo zakon, da je potrebno vsako aktivnost v družini ovrednotiti skozi denar. Skrb za otroke bo torej imela končno denarno postavko, pa igranje z otroci tudi, pa kuhanje tudi, pa pospravljanje, pa košenje trave in zabijanje žebljev itn.
Seveda je v mojem predlogu veliko provokacije, ampak želim samo malo premakniti zavedanje v to smer in posledično tudi v smer spoštovanja nekih kvalitet, ki so morda bližje ženskam oz. moškim.
Kaj menite?
Sploh ne vem, zakaj in čemu so takšne debate potrebne? Kaj naj bi imeli mi od tega? Kaj nam bo to debatiranje prineslo?
Mislim, da je vsak človek individuum zase in tako obstajajo klasični moški in ženske, kot tudi moški, ki jih bolj zanimajo ženske stvari in so bolj emocionalni, kot tudi ženske, ki jih bolj pritegne tehnika in nimajo razvitega socialnega čuta.
Na koncu je važno edino, da se vsak posameznik v svoji koži odlično počuti in si tudi najde partnerja s katerim sta kompatibilna. Kaj meni okolica in nenehno razglabljanje ter debatiranje o tem, kako naj bi ljudje živeli, je popolnoma brezpredmetno.
Seveda gre za denar in z denarjem posledično za moč.
Ni slučaj, da je preko 95% denarja na svetu v moških rokah,
pri tem, da več kot polovico dela opravijo ženske.
Moški dostikrat navajajo “feminizacijo” določenih poklicev,
v praksi to pomeni, da se je dotično delo razvrednostilo, oziroma
je manj plačano. Torej – delo ja, denar pa ne. To se vidi v vseh
vejah – v pravu so ženske (slabo plačane in preobremenjene) sodnice,
moški so prevzeli dobro plačano gospodarsko pravo in drage odvetniške
pisarne, kjer se mesečni prihodek meri v treh številkah.
V vseh panogah, kjer so moški in ženske enako izobraženi, so
vodstvena in predvsem finančno donosna dela rezervirana za moške.
V “elito”, ki se zbira tam, kjer so veliki denarji, ženske praviloma
nimajo vstopa.
Boštjan, vaša provokacija bi sprožila samo še bolj obupno gonjo, kako
spraviti ženske ob denar (moč).
Jaz se sicer s tem čisto strinjam, žal pa velik procent ljudi ne misli tako.
Razmišljanje “kaj me briga okolica” postane problematična takrat, ko ta okolica
začne postavljati “pravila” po katerih je treba živeti in si jemlje pravico določati
način življenja posameznikom.
Pri nas imaš primere – razne feferendume o zelo osebnih zadevah, kot so recimo
umetne oploditve, ali možnost skleniti zakonsko zvezo….
Ideja za miselni preskok je dobra. Se pa bojim, da bi prišlo do državne vojne, če bi ta zakon sprejeli. :))
Jaz se sicer s tem čisto strinjam, žal pa velik procent ljudi ne misli tako.
Razmišljanje “kaj me briga okolica” postane problematična takrat, ko ta okolica
začne postavljati “pravila” po katerih je treba živeti in si jemlje pravico določati
način življenja posameznikom.
Pri nas imaš primere – razne feferendume o zelo osebnih zadevah, kot so recimo
umetne oploditve, ali možnost skleniti zakonsko zvezo….[/quote]
Vajino strinjanje je neškodljivo dokler živita sami na gmajni, ko pa se tako razmišljanje udomači v organizirani družbi, le ta propade. Nastane popolna anarhija, plenjenje in okoriščanje z delom drugih. Egoizem.
Tudi v družini ta miselnost absolutno ne zdrži in slej kot prej pride do ločitve, razhoda in trpljenja najšibkejših.
Definicija denarja – je potrdilo o opravljenem delu.
Torej mora bit najprej delo vseh delanih približno enako ovrednoteno oz z zgolj rahlimi odstopanji in ne kot je to sedaj, ko nekod “zasluži” tisočkratnik ali več kot zasluži nekdo drug. Eden nima niti za dostojno preživetje, drugi ne ve kam bi z potrdili o opravljenem delu.
Definicija denarja – je potrdilo o opravljenem delu.
Torej mora bit najprej delo vseh delanih približno enako ovrednoteno oz z zgolj rahlimi odstopanji in ne kot je to sedaj, ko nekod “zasluži” tisočkratnik ali več kot zasluži nekdo drug. Eden nima niti za dostojno preživetje, drugi ne ve kam bi z potrdili o opravljenem delu.[/quote]
Se strinjam, to je verjetno osnovni problem vsega. Večina se jih vrednosti po prihodku in potem mislijo, da boto tako tudi tretirani, ne glede na to, kako se sami vedejo. In, če se človek vrednoti po prihodku, pri tako velikih razlikah karkšne imamo danes, pomeni, da prihaja v odnosih do velikih konfliktov. Ne povsod in ne vedno, ker določeni še vedno znajo ostati človeški, ne glede na to ali so (materialno) reveži ali pa bogataši.
Ne bi rekel, da je to osnovni problem, osnovni problem bi lahko bil občutek lastne večvrednosti in posledično so ti vsi podrejeni, ker itak ne dosegajo tvojega nivoja….
Težko se noseča ženska kosa z moškim, a ni zato nič manj vredna. Njena vrednost se ne meri v denarju. Ženska, ki se želi na tak način kosat z moškim, pljuva v lastno skledo. Ravno tako izgublja moški, ki izkorišča njeno “šibkost”, ker mu (fizično) ne more parirat, ko ona postane mati.
Zelo dober pogled in se strinjam z njim. Ampak v moji provokativni ideji bi denarno ovrednotili tudi nosečnost in vse kar je s tem povezanega. V zavarovalništvu so sposobni denarno ovrednotiti vse, zakaj pa ne bi pošteno ovrednotili še nosečnosti, materinstva in skrbi za družino. Nekdo to mora počet.
V mojem predlogi bi mama dobivala plačo deloma od države in deloma od partnerja v kolikor bi on v pretežni meri skrbel za “denar” (pa ne v smislu nekih otroških dodatkov in socialnih prispevkov – ki jih ne dobi, če ima ona ali partner dovolj veliko plačo). Ali pa bi to dobival moški, v kolikor bi prevzel to vlogo.
Če samo pomislim, kolikor denarja damo v banke in v različne žepe, bi bil to mali kašelj.
Meni bi bilo to pošteno.