Pozdravljeni,

mineva leto dni od mojega prvega napada panike. Takrat sem bila sama doma, kar je stanje še posabšalo. Znaki so bili: hiter utrip, nabijanje v prsih, neprijetni občutki za prnisco, oblivanje,…. strah me je bilo, da me bo infakrt, da bom umrla… No vse preiskave potem so pokazale, da je ubistvu vse ok. Rekli so, da je bila psihosomatska tahikardija, in da to ni nič nevrnega… Napad se mi ni nikoli več h sreči ponovil, se mi pa dogaja, da sem še vedno včasih kakšen dan ali dva bolj pod stresom, napeta, živčna, v skrbeh – takrat se mi zgodi, da je pulz na momente višji, vendar se zanm nekako umiriti.

Sedaj opravljam pripravništvo za srednjo medicinsko sestro. V prvih 3 mesecih sem bila v enem izmed domov za ostarele. Tam je bilo vse ok..ubistvu sem uživala na delovnem mestu, saj sem se ga navadila.. Sedaj sem pa 2 tedna v bolnišnici, natančneje v ambulanti, ki 24ur na dan sprejema bolnike z nujnimi stanji (infakrti, težave z pulzo, pritiskom,….). Pri vsem tem, me spomin ponese v tisti dan, ko sem tudi sama pristala v bolnišnici. Tako sem že en teden pod stresom. V službi komaj oddelam tistih 7 ur, skozi sem v strahu, da se meni spet kaj podobnega zgodi… tudi pulz imam malo povišan in si ga neprestano merim … občutki so grozni. Gledam na uro, kdaj bo čas za domov in doma se spet sprostim. V tej ambulanti bom še en teden in me je strah, kako ga bom preživela.
Najbolj strah me je, da bi tam pred vsem zlezla skupaj, da bi imela podivjan pulz in bi me mogli priklopit na tiste aparate …. Grozno mi je mučno biti v tej ambulanti saj podoživljam tisti grozljiv dan.

Vem, da se bo stanje umirilo, ko bom zamenjala ambulanto in šla v eno bolj mirno … nevem pa kako naj s s paniko spopadam do takrat. Prosila bi vas za kakšen nasvet.

Lep dan

Pozdravljeni Anja,

hvala za vaše sporočilo.

Panični napadi in anksioznost sta simptoma, ki nedvomno prinašata neprijetne občutke, vendar hkrati sporočata, da nekaj v vas (v psihičnem smislu) ni v (relativnem) ravnovesju. Vprašanje kaj točno – lahko so potlačena čustva, spomnini ipd. – to boste najlažje prepoznali in predelali v (psihoanalitčnem) psihoterapevtskem procesu.

Za delo zgolj na simptomih, v smislu zmanjšanja intenzivnosti, imate na voljo veliko priročnikov in knjig, ki opisujejo vedenjsko-kognitivne postopke ali pa obiščete terapevta, ki se ukvarja z zmanjševanjem simptomov. V tem primeru ne gre za razrešitev psihodinamike ampak delo na simptomih.

V osnovi gre pri paničnih napadih za napačno interpretacijo simptomov. Npr. začutite hitrejše bitje srca, ki je lahko zgolj normalen odziv vi pa ga tolmačite kot, da gre za začetek infarkta, nato sledi telesna reakcija, ki je nesorazmerna z dejansko grožnjo.

Sem vam odgovoril na vaša vprašanja?

Lep pozdrav,

Ste, hvala vam!

Vem, da bi morala za težave obiskat psihoterapevta, pa vendar me še zanima, ali obstajajo obdobja, ko ta tesnobnost mine? Težav preden sem zamenjala mesto dela ni bilo več. Sedaj, ko pa delam v takem okolju, ki v meni obuja stare grde spomine in mi vzbuja strah, pa so se spet ponovile. Lahko potem pričakujem umiritev, ko bom prenehala delati na tem stresnem mestu? Zadnjič sem vzela en Persen Forte pred delom in moram reči, da sem bila vse popoldne mirna.

Lep pozdrav,

Lep pozdrav,

Pozdravljeni Anja,

nedvomno obstajajo obdobja, ko se lahko vaše počutje izboljša ali poslabša. Verjetno tudi sami pri sebi veste kakšne situacije vam spremenijo počutje.

Kolikor vas razumem vam zdajšnje delovno mesto vzbuja strah in obuja grde spomine. Ena izmed rešitev bi lahko bila zamenjava delovnega mesta, vendar verjamem, da bi vam te občutke lahko vzpodbudila tudi kakšna druga situacija. Nažalost se svojih senc ne moremo znebiti zgolj s tem, da pogledamo stran, ampak s soočenjem in predelavo.

Lep pozdrav in srečno,