Pozdravljeni!
Pišem v imenu moje mame. Stara je 56 let, ima štiri otroke, le da je eden izmed teh njen mož. Ne bom predolga, v najstništvu je izgubila v nesrečni smrti njeno sestro, najboljšo prijateljico, poročila se za “prikritega” alkoholika, ko pa je ta problem odpravil, je zbolel za rakom in postal težek psihični bolnik in nad njo izvaja psihično nasilje že deset let, čeprav tega nikoli ne bo priznala sebi ne drugim. Vzgojila je čudovite otroke, prijatelji jo obožujejo. Zdaj pa na problem.
Pred letom dni sem jo prvič odpeljala na urgenco zaradi neznosnega glavobola, vrtoglavice, občutka “smrti”. Sami smo pripisali to “korona krizi”, namreč je to ženska, ki ni imela momenta zase, dokler ni več mogla v službo, in posledično pred tem nikoli ni imela časa, da bi razmišljala o problemih. Nato pa so se “napadi” (nikoli zdravniško predpisani, sami smo jih tako poimenovali) začeli stopnjevati. Žal je dobila najhujšega na avtocesti in poklicala rešilca. Zato (predvidevam) so ti najhujši tisti dan, ko ve, da more na dolgo pot z avtom. Strah se je generaliziral tudi na vlak in vsa prevozna sredstva, ki dosežejo višjo hitrost. V zadnje pol leta je naredila vse možne preiskave, tudi markerje za možnost raka, vse BP. Ta torek gre za deset dni v bolnico, kljub že vsem preiskavam, ker je ona odločena da je to fizičnega izvora in ne psihičnega.
Zdaj pa še opis njenih napadov iz njenih ust. Začne se z vrtoglavico, močnim glavobolom, nihče se ne sme z njo pogovarjati, ker jo motijo glasovi. Spremlja jo tresavica po celem telesu, občutek smrti in krivde, ker se to dogaja npr. pred menoj. Pripisan ima Apaurin in Lexaurin, doze, ki jih zaužije, so ob vsakem napadu večje. Apetita za hrano nima že dva meseca, poje skoraj nič, in je shujšala iz 78 kil na 63 od avgusta do decembra. Prebolela je bakterijski meningitist (ki je znan za invazivno bolezen, ki lahko pusti trajne posledice). Zdaj je enkrat na mesec pri psihiatrinji, ki je bila hkrati očetova v času njegove depresije. Dva meseca že jemlje antidepresive, vendar mislim, da jih bo mogla zamenjati, ker ji ne odgovarjajo. Razlaga, da se čez dan ne more skoncentrirati, niti pogledati nedolžne komedije, ker so njene misli premočne.
Prosim vas za podobne izkušnje, nažalost je lažje slišati, da nisi sam v tem, da je to “normalno”, in se marsikdo sooča s podobnim. Hkrati pa vas jaz, kot oseba, ki sem vsak dan z njo, prosim, kako ji lahko v času napada pomagam. Napad traja lahko tudi 45 min. Ko ga je konec pa samo leži v postelji v temi, občasno se ji vrtoglavice podaljšajo v kakšno uro ali dve, brez drugih simptomov. Zelo pa se ji menjavajo vročinski vali, en moment jo zebe in se sploh ne mora zagreti, drugi moment pa jo od vročine obliva.

Se opravičujem za dolg opis. Hvaležna bom prav vsakega odgovora. Ostanite zdravi!
Lp

Pozdravljeni,

razumem vašo skrb za mamo in lepo je, da ste ji v oporo. Po opisu sodeč bi lahko šlo za panične napade, ki zanjo biti zelo “dramatični” in so v resnici za človeka zelo neprijetni in hudi, niso pa življenjsko ogrožujoči. Vseeno pa je potrebno skrbno izključiti vse morebitne “telesne” vzroke za njene “napade”. Tesnoba se lahko kaže tudi v telesni simptomatiki vendar bo za to pravi naslov zdravnik ali psihiater, vsekakor upam, da bo mama deležna celostne obravnave in da se najde vzrok njenim težavam. V kolikor gre za paničen napade pa je dobro, da se poleg psihiatra vključi tudi na kakšno psihoterapijo, saj se da s tem dokaj dobro naučiti živeti, oziroma, ko bo vedela da gre za panični napad bo znala z njim ravnati tako, da bo izgubil moč nad njo. Tako kot se naši možgani priučijo smrtnega strahu in ga ponavljajo ob vsakem napadu z vso simptomatiko vred, se lahko tega tudi od-učijo. Glede na njena leta pa se lahko z paničnimi napadi mešajo tudi hormonske spremembe in še bolj zaostrujejo situacijo.
Upam, da se javi čim več posameznikov in podeli svoje izkušnje.
Vse dobro, lp
Bernarda