Paničen strah pred obiski
Pozdravljeni,
Imamo 2 leti in pol staro hčero. Po naravi je zelo zelo previdna, kar se kaže na vseh področjih: hoja, hranjenje, odnosi do ljudi, igrač, …..Je v bistu perfekcionist. Če se npr. popaca pri hranjenju naredi paniko, komaj ji vsakič dopovemo, da se vse lahko opere…. Je tudi zelo občutljiva. Zelo jo npr. prizadane, če se komurkoli kaj zgodi, lahko so to tudi junaki iz risanke….. In takšnih stvari ne pozabi tudi nekaj mesecev….. Na spodaj navedenih področjih pa ji nekako ne znamo pomagati:
1. Že kakšno leto imamo problem, ko se kdo NASMEJI ( vseeno kdo, tudi, če se smejita mami ali oči ). VEDNO in takoj začne jokati in protestirati…. Takrat ji razložimo, da se ne smejimo njej, da smo veseli in da je prav tako. Imam občutek, kot da ji manjka samozavesti in misli, da se smejimo njej. Je pa res, da se ljudje velikokrat smejijo njej, ko ona kaj reče ( Pri dvanajstih mesecih je govorila že vse – zato je verjetno deležna tudi velike pozornosti domačih in ostalih ljudi ). Prav tako jo prizadane, ko jo kdo samo omeni ( npr. že če jaz povem njej naslov v telefon za potrebe Cicikluba). V bistvu ves čas ko se igra vleče na ušesa. Zelo veliko razmišlja in v tem kar zelo odstopa od svojih vrstnikov, kar pa ji očitno ne koristi, ker se mi zdi, da se preveč obremenjuje. Da odstopa od vrstnikov nam govorijo tudi drugi ljudje, sploh strarši 2 in 3 letnikov.
2. OBISKI
Ko DOBIMO OBISKE začne panično jokati in ne neha dokler obiski ne gredo domov. To lahko traja tudi pol ure ali več. Večkrat ko smo sami me tudi vpraša: Mami, saj se ne boš pogovarjala z obiski, a ne? Takrat ji razložimo, da smo obiskov veseli, da jih imamo radi, da izvemo kaj je novega in da obiske potrebujemo, da je to nekaj normalnega. Takrat tudi žalostno pove, da je jokala ko so bili obiski. Včasih se sama od sebe za to celo opraviči. Včasih obljubi, da ne bo več jokala, včasih pa je tiho. V bistu ji je dom svetišče, in v njega najraje ne bi spustila nikogar razen domačih.
Včasih smo se v času obiskov, ko je jokala trudili in ji razlagali, da ji nobeden nič noče… Ampak ni pomagalo. Zdaj imamo taktiko, da če se joka se delamo, kot da ni nič, pa zaradi tega še bolj joka. Ko se po odhodu obiskov situacija umiri, ji povemo, da jo imamo radi, ampak da ni lepo če jokamo, ko so obiski, ker tudi npr. drugi ne jokajo ko mi gremo drugam.
Ko GREMO NA OBISK, takrat na začetku tudi joka, vendar jo takrat lahko zamotimo s kakšnimi stvarmi, ki so ji nove.
3. STRAH PRED DOTIKI
Tujcem in sorodstvu ( razen mamici, očiju, trimesečni sestrici ) ne pusti, da se je dotikajo. Stari starši se je lahko dotikajo samo, če mamice in očija ni zraven ( takrat zanjo oni prevzamejo vlogo staršev )- če sva pa zraven se je pa tudi one ne smejo dotikati. V bistvu jo razumemo, da ne pusti dotikanja, ker se nam zdi, da je to tudi njena pravica, ampak tega nekateri sorodniki, kljub našim opozorilom ne morejo sprejet in jo še naprej poskušajo žgečkati, tako da se vse skupaj konča s paničnim jokom.
Prav tako se tudi ona na moč izogiba dotikanja drugih otrok. Niti s prstom se jih noče dotakniti, razen kadar plešejo. Kaj šele, da bi komu kaj vzela iz rok. Če kdo njej vzame igračo, reče: Prosim, to je moje, daj mi prosim nazaj. Če vrstnik ne reagira pa prične jokati. Prav tako se boji prerivanja med vrstniki…..
4. STRAH PRED OGOVARJANJEM
Prav tako začne zganjati paniko, ko jo kakšen tujec samo ogovori ( to so lahko tudi njene tete, strici …. ). Izgleda kot bi se smilila sama sebi.
5. STRAH, DA BO OSTALA SAMA
Opažam tudi, da jo je strah, da ji bomo ušli, da bi bila sama. Tako da brez nje ne morem po stopnicah dva nadstropja nižje. Če grem v drugo sobo, priteče v joku za mano. Res sem naredila napako, ko sem jo enkrat pustila v dnevni sobi naj joka in sem šla na hodnik. Ko se je ta problem začel pojavljati, sem taktiko spremenila in od takat mora ona ob izbruhu trme na stol na hodniku, kjer sedi kakšne pol minute in ko neha jokati lahko pride k meni. Ampak ta strah po kakšnih treh mesecih še vedno traja…..
Če opazujemo njeno igro se že kakšno leto vedno igra tako, da se pogovarjata dva predmeta, punčki, ….. Kot bi se igrale lutke…. Nikoli samo ena igrača….. Vsaka igrača ima vedno prijatelja….
6. ODNOS DO DEDIJA
Zanimiv je npr. tudi primer z dedijem. Vsak večer gre za eno uro k njemu, kjer rišeta z vodenimi barvicami, se igrata in pogledata kakšno risanko. Takrat se celo zgodi, da morava z očijem ven, ker je to čas, ki je samo njen in dedijev. Potem pa se zjutraj obnaša do dedija, kot da je tujec in ji je nerodno pred njim. Ko ga zagleda npr. reče Saj je mami doma,…… Popoldan se ga tudi večinoma izogiba oz. začne govoriti gremo domov…. Ko je pa večer pa obvezno k njemu. Še pomisliti ne smemo, da ji ta želja ne bi bila izpolnjena …. In tako je dan za dnem…..
Drugače pa ne hodi v vrtec in je v varstvu pri babici. Zanimivo pa je da je že pri 2. mesecih pokazala strah pred tujci in je jokala ko so jo pogledali in ogovorili. Prav tako se obnaša tudi njena trimesečna sestrica ( ki prav tako ne prenaša hrupa, in se že boji tujih obrazov in drugih prostorov ).
2,5 letnica sestrici rada pripoveduje in jo uči. Prav tako jo rada tolaži, kadar joka. Mislim, da je zelo zaščitniška do nje. Se mi zdi, da se zelo dobro počuti, če ji takrat, ko je žalostna oz. kadar ji je dolgčas prineseš sestrico – dobi občutek varnosti…. Tako kot mami in oči je tudi sestrica zanjo sveta. Ljubosumje je pokazala samo dvakrat, ko je rekla naj sestrico damo v posteljo in pocrkljamo njo.
V družbi otrok se dobro počuti, vendar moram vedno biti zraven, da me vidi. Ker ne hodi v vrtec sem jo vpisala k telovadbi, kjer uživa….
To so problemi, ki so kakorkoli povezani z navezovanjem stikov. Če smo sami doma, vseh teh problemov ni (razen SMEJANJA).
Zelo bi nas veselilo, če bi nam pomagali z nasvetom kako naj ravnamo, ker se bojimo, da bi naše nepravilno odzivanje na probleme lahko preveč zaznamovalo njeno življenje ( ker vsak problem potencira z 10 ).
Prosimo za nasvet kako naj ravnamo:
– v času obiskov
– ko jo na cesti ogovorijo tujci
– ko se je kdo dotakne oz. jo poboža
– jeze zaradi smejanja
Že vnaprej se vam najlepše zahvaljujem za odgovor.
lp,
Ne bi vas rada strašila ali karkoli podobnega, toda pametno se mi zdi, če bi se pozanimali o Aspergerjevem sindromu (vrsta avtizma, vendar ima drugačne simptome) na netu. Otroci s tem sindromom se velikokrat v stikih z drugimi ljudmi na znajdejo in enostavno ne vedo, kako komunicirati, od tod mogoče panični strah. Tudi smejanje jim je lahko tuje, ker ga ne razumejo, hkrati pa je nekaj glasnega in hrupnega, na kar so alergični.
Seveda je lahko z vašo hčerko tudi vse v najlepšem redu in gre samo za določene socialne fobije, ker je pač navajena živeti v varnem domačem okolju (ne hodi v vrtec). Toda pametno se mi zdi pretehtati vse možnosti in izključiti morebitne motnje ali bolezni. Če pa se izkaže, da ima otrok res določeno vrsto avtizma, je bolje, da se zadeve diagnosticira prej in se temu primerno z otrokom postopa, kot da se ga ima (predvsem okolica) za “čudaka” in “posebneža”.
O avtizmu in posebej Aspergerjevem sindromu je veliko napisanega, zato poiščite na medmrežju. Mogoče le drobec:
“Many kids with Asperger’s syndrome have above-average intelligence and good verbal skills, but little understanding for the unspoken rules of social communication. As a result, kids with Asperger’s syndrome may seem odd, rude or inconsiderate. But they’re not **** weird kids “going through a phase,” and they’re not **** adolescents having difficulties making friends. Asperger’s syndrome is a serious, ongoing condition. For children with Asperger’s syndrome, their obsessive interests and unusual social skills interfere with their ability to function and learn other skills.”
Jaz bi pa samo odgovorila glede dotikanja (ker o ostalem ne vem prav dosti).
Jaz verjamem, da ima vsak otrok že od rojstva dalje pravico, da sam določa, komu se bo pustil dotikati, božati ipd. In če sta to samo starša, s tem ni prav nič narobe.
Nekateri ljudje (zlasti kake tete in včasih tudi stari starši) so pogosto užaljeni, ker se otrok noče pri njih crkljati, kar ni prav. Otrok ni plišasta igrača, ki bi si jo lahko kar tako podajali in se jo dotikali. Tudi on ima svoj intimni prostor, ki ga moramo spoštovati, in moramo mu dopustiti, da se samostojno odloča, koga bo v ta prostor spustil in koga ne.
Tudi moja hčerka se od 6/7. meseca dalje (odkar se je začela kotaliti) zelo nerada crklja, boža… Tudi pri meni. Šele nekje po 18. mesecih ji je postalo všeč, da se po spanju malo stisne k meni/očiju ali ko bereva knjigico ali gledava risanko. K drugim ljudem noče, tudi če jih dobro pozna (babi, dedi, teta…). Kar nekaj časa je tudi potrebovala, da je crkljanje (pa še to samo po spanju) dovolila svojima vzgojiteljicama v vrtcu – je pač potrebovala čas, da ju je spoznala in vzljubila.
Mislim, da s tem ni nič narobe.
Eno je plahost in nesprejemanje odraslih, ki jih otrok ne pozna in zato ne mara njihovega crkljanja, drugo pa je, da se tudi sam ne dotika drugih otrok (in se tega na vso moč izogiba) in da ne prenese niti tega, da se ga npr. babica in dedi dotakneta, če so starši zraven (pa ne gre za crkljanje, božanje ipd. ampak za navaden vsakdanji dotik). To se meni ne zdi posledica plahosti in ima po moje globlje korenine. Vsekakor poslušajte nasvet xxy. Veliko tovrstnih motenj odkrivajo šele zadnje čase, prej so te otroke označili kot nevsakdanje, razvajene ali pa posebneže.
Mogoče se motim, a iz napisanega sklepam, da so nekatere težave povezane z rojstvom sestrice. Prepričana sem, da se starejši punčki posvečate veliko, a dejstvo je, da ji ne namenite vsega vašega časa, ker je treba poskrbeti še za dojenčka. Lepo je, da rada sodeluje pri negi sestrice in pri tem jo čim večkrat pohvalite.
Kar se dotikanja in obiskov tiče – verjetno je bilo veliko obiskov namenjenih sestrici in mogoče na tak način deklica zbuja pozornost. Mogoče je to način, kako izraža svoje ljubosumje…
Svetujem Vam, da preberete knjigo Pet jezikov ljubezni, videli boste, da imamo različne načine izkazovanja pozornosti. Vaši punčki očitno niso všeč dotiki, sami boste ugotovili kaj ji odgovarja…
Živjo,
Vsem najlepša hvala za pomoč. Res smo začeli že malo razmišljati o Aspergerjevem sindromu.
Moram pa še povedati, da se doma obnaša popolnoma drugače kot takrat ko so obiski. Govori 100 na uro in ni niti minute tiho. Je zelo vesel otrok, čustven… Zato tudi, kadar ji kaj ne paše oz, ko se ne znajde pokaže z jokom, ki pa ni nujno izsiljevanje ( tisti jok je drugačen ).
Vse zgoraj navedene težave so prisotne že kakšno leto….. Obiski pa so bili opozorjeni na to, da sestrici ne posvečajo prevelike pozornosti, tako da tu sploh ne vidim problema…. Je pa res, da mimoidoči na cesti gledajo sestrico, starejša pa zraven vpije “To je moja sestrica, moja je”. Mi pa samo dodamo, saj teta ve, da je tvoja, samo pogledala jo bo.
lp,
Spoštovani!
Večkrat sem prebrala vaše pismo, draga mamica in po pravici povem, da si nisem mogla ustvariti neke slike in mnenja. Več opisanih situacij mi nekako ne gre skupaj s starostjo otroka. In tudi obe podobi deklice, ki sem jih nekako izluščila; včasih izredno zrele reakcije in včasih neustrezne starosti otroka.
Zato bi vam toplo svetovala, da bi poiskali nasvet še pri kakšnem strokovnjaku v svojem zdravstvenem domu.
Želim vam vse dobro.
Pišite še!
pozdravček
Dragica
Nisem sicer brala dugih odgovorov, ampak moram vam povedati, da me je kar zmrazilo, ko sem brala vaše pismo, namreč tudi mi smo imeli popolnoma identičen primer z našo hčerko – popolnoma vse se ujema!!! Danes je stara 3 leta in pol in je bistveno, bistveno bolje, s 3 leti je zacela hoditi v vrtec, problem imamo samo se pri pozdravljanju tujcev, tega enostavno se ne zmore, pogleda v tla in je tiho, tudi odgovarja ne nobenemu dokler ga ne pozna vsaj pol ure ali dlje- Ostalo bp. Ne skrbite, tudi sama sem bila precej panicna na istih postavkah kot skrbijo vas, ampak ko enkrat otrok stopi v vrtec, ko zacuti da je na nek nacin odgovoren sam zase, se stvari zacnejo spreminjati!
pogumno naprej – brez skrbi!!
Pozdravljena,
kot bi opisovala našo 3,5 letno Zalo. Ne morem verjet!!!! Ja, mi smo po vseh teh težavah odšli v razvojno ambulanto, kjer je zdravnica skoraj 100% prepričana, da gre pri Zali za obliko avtizma, oz. za Aspergerjev sindrom. Je tudi izjemno inteligentna, preveč razmišlja za svojo starost, na socialnem in čustvenem nivoju je pa na stopnji enoletnika. Mi smo dolgo časa razmišljali kaj naj in zdaj smo se na hitro odločili za vrtec. Ves čas jo je čuvala babi, odkar pa sem jaz na porodniški (ima 8,5 mesečnega bratca), je doma. Postalo je preveč naporno zame, pa še služba se bliža, tako da je vrtec prava rešitev, vsaj upam. Danes sem bila tam na razgovoru in vzgojiteljica jo bo jemala tako kot je, brez ugibanj ali gre za kakšno motnjo ali ne, po pol leta se pa menda vidi, če bo lahko normalno funkcionirala v vrtcu.
Sporoči še kaj o hčerki. Me prav zanima, kaj bodo rekli.
Tina
@mamica plahe hčere
Dopustite tudi ogromno možnost, da imate zdravo, inteligentno, čustveno hči z veliko domišlije.
Pozdravljeni, nočem strašit,jaz bi samo preverila kako je z odnosom dedka do nje,povedala ste, da je namreč vsaki dan 1 uro sama z njim.Jaz bi postavila kak skrit mikrofon, da sem sigurna za kaj gre.Prej,ko določevat obliko bolezni,bi raje preverila tehnično za kaj gre. Nočem nikakor strašiti, vendar svetujem da preverite.
Srečno!
Pozdravljeni!
V Vaši zgodbi sem “brala” mojega 2 leti starega sina. Pri njemu je reakcija še burnejša, ko gremo na obisk in predvsem ob prisotnosti otrok, zapade v paničen jok. Otrok se zelo in resno boji. Dovolj je, da so prisotni, ko začnejo govoriti je še huje, če vpijejo in skačejo pa se strah še poveča. Potrebujemo 1-3h, da se malo pomiri….
Imamo sum na aspergerjev sindrom oz. mnenja “specialistov” za enkrat niso enotna (delavna terapevtka je mnenja, da ima le določene znake, psihologinja bi že pisala diagnozo, razvojna pediatrinja, pa da je o.k.?!?!?) Septembra bomo poizkusili z vrtcem.
Prosila bi vas za informacijo kako se je zadeva razvijala pri vas? Ste prebrodili težave? S kakšnimi konkretnimi prijemi v konkretni situaciji paničnega joka? Žal mi samo hodimo na “terapije”, nimamo pa nobenih konkretnih navodil kako otroku pomagati 🙁
Prosim Vas za odgovor in Hvala.
Pozdravljeni!
Smisel vseh terapij z otrokom, ki ima vedenjske in čustvene težave je, da vam pokažejo in povedo, kako lahko otroku pomagate premagati ali omiliti težave. Otrok je tako močno vpet v družino, da terapija brez dela z vami in konkretnih nasvetov vam, kako lahko vi pomagate omiliti težave, kratkomalo nima smisla in je izguba časa. Tako je pač moje mnenje.
Pri otroku, ki se boji je daleč najpomembnejši vaš odziv na njegov strah. S svojim odzivom namreč težavo lahko močno poslabšate ali pa postopoma omilite in odpravite.
Zato bodite predvsem v svojem odzivu dosledni: otroka vedno pomirite in mu zagotovite občutek varnosti. To naredite tako, da ga stisnete k sebi, da vi ostanete mirni, da ga v nič ne silite in mu zagotavljate, da je vse ok. Pri tem je zelo pomembno, da ste vedno mirni, ljubeči in pomirjujoči. Edino to otroka pomiri in dolgoročno uči, da je vse ok.
Izbira vrtca ne bo rešila težav vašega otroka, lahko pa jih močno poslabša. Odvisno od tega, kakšna bo vzgojiteljica. Če lahko, je za otroka veliko bolje, če počakate vsaj še eno leto. Če se boste vseeno odločili za vrtec, pa bodite pozorni, da otroku zagotovite prijetno, toplo odzivno vzgojiteljico z dobrim čutom za otroke in s pozitivno naravnanostjo.
Alenka O.
Pozdravljena ga. Alenka
sem mamica 3 mesece starega dojenčka, ki se ob tujih ljudeh in še posebej ob menjavi okolja odziva s histeričnim jokom, ki traja minimalno 30 minut. Joka ne pomiri prav nič dokler se dokončno sam ne neha in izjoče, potem se ponavadi zaključi z dojenjem kot končna pomiritev. do takrat pa ga lahko samo nosimo dokler ne mine.
vse skupaj se je začelo pri 7 tednih, ko smo bili na 3 dnevnem obisku pri starih starših. Od takrat se joče na vsakem obisku in tujih ljudeh. Sedaj veliko doma saj se ne upamo več nikamor. vsake toliko ko gremo se zgodba ponovi.
Resnično me je strah da z otrokom nekaj ni vredu. glede na zgoraj opisan primer ( mamica plahe hčerke) ki je kazala znake že pri 2 mesecih,me je resnično zaskrbelo.
Kaj predlagate ali naj bomo nekja časa se izorirani, saj ne želim otroku povzročati dodatnega trplenja ali pa je bolje da ga vseeno počasi navajamo.
Obupana mamica
Pozdravljeni!
Pri starosti 3 mesece je dojenček še zelo nebogljen in odvisen od vas. Hkrati pa je to čas, ko se vedno bolj začne zanimati za okolje in svet okoli sebe. Če ga obiski prestrašijo, ugotovite točno kaj ga prestraši: je to hrup, glas, ali to, da se ga dotaknejo …
Vsekakor se ne izolirajte, ampak poiščite način, kako lahko poskrbite za otroka in hkrati ne izolirate sebe od ostalih.
Kaj pa se zgodi, če greste z otročkom ven z vozičkom? Kako pa greste v trgovino, na sprehode, po opravkih? Začnite tu. Najdite način, da bo otročku vse to prijetno. Toda seveda ne pretiravajte, a hkrati ne izolirajte se od življenja zunaj doma.
Potem povabite kakšno prijateljico na testni obisk in ugotovite, kaj otročka plaši: je to zvok tuje osebe ali je to dotik …In potem pomagajte otroku, da se tega navadi. Npr. če se ustraši zvoka, poskrbite najprej da otrok osebo vidi, šele nato ta lahko kaj mirno reče … itd.
Kot bi se vi ustrašili vroče vode, ki bi vas poparila. To ne pomeni, da od sedaj naprej ne boste več umivali rok, to pomeni, da boste nekaj časa previdno in bolj počasi pristopili k vodi, da zopet pridobite zaupanje. Naredite tako tudi s svojim otročkom.
Predvsem pa brez panike. Moja izkušnja je, da smo odrasli do dojenčkov preveč hrupni in hitro prestopimo mejo bližine. Vaš otrok to pač zelo glasno pove. To je dobra lastnost, tako boste vedno vedeli, da je nekaj prestopilo njene meje. To je otrok, ki bo znal poskrbeti zase, le prisluhnite ji, poskrbite zanjo in uživajte.
Srečno.
Alenka O.