Pakt stabilnosti in rasti, Maastrichtski dogovor…prosim za pomoč?
Kaj je Pakt stabilnosti in rasti?
Kaj je Maastrichtski dogovor?
Pa še nekaj: kje se govori o nekih štirih stebrih (??ekonomska stabilnost, ??politična stabilnost,…??)
A mi mogoče lahko razloži osnove teh zadev. Nekaj glede tega imamo na faksu v izpitni literaturi, pa meni ni čisto jasno. Upam, da mi bo kdo lahko kaj pomagal.
Imejte lep dan.
Zgodovina združene Evrope sega v leto 1951, ko je bila sklenjena Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ). V petdesetih letih sta bili nato sklenjeni še Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (EURATOM) in Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS, imenovana tudi Rimska pogodba, ki je začela veljati 1. 1. 1958).
Pogodba iz Maastrichta, ki je bila podpisana leta 1992, je poleg sprememb vseh treh ustanovnih pogodb prinesla še novo, četrto ustanovno pogodbo, in sicer Pogodbo o ustanovitvi Evropske unije. Z Maastrichtsko pogodbo so se vse tri Evropske skupnosti preimenovale v Evropsko unijo, Pogodba o ustanovitvi EGS pa v Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti.
Do zadnjih sprememb ustanovnih pogodb je prišlo z Amsterdamsko in Niško (Nicejsko) pogodbo, ki sta začeli veljati v letu 1999 oziroma 2003 in ki pomenita pomemben korak v pripravah na širitev Evropske unije.
2. Zgradba EU
Zgradba Evropske unije se ponavadi ponazarja s t. i. evropskim templjem, ki se opira na tri stebre. Ti stebri so:
ˇ
Prvi steber – gre za osrednji del Evropske unije in tvori najožje jedro evropske integracije, vanj vstopajo in ga gradijo zgoraj navedene tri evropske skupnosti, ki jih spremlja ekonomska in monetarna unija: govorimo o t. i. naddržavnem sodelovanju držav članic, pri čemer se to sodelovanje nanaša na materijo, ki jo urejajo navedene ustanovne pogodbe, ki tvorijo tudi jedro t. i. prava Evropske skupnosti.
Drugi in tretji steber predstavljata skupno zunanjo in varnostno politiko ter sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev. Pravo drugega in tretjega stebra lahko označimo kot pravo EU v ožjem smislu ali unijsko pravo in po svoji naravi ni nadnacionalno.
S pojmom pravo EU v širšem smislu pa lahko označimo pravo vseh treh stebrov skupaj pri čemer se za pravo EU v širšem smislu uporablja tudi pojem evropsko pravo.
Kdaj uporabljamo termin ”Evropska unija” in kdaj ”Evropska skupnost?”
Pravilneje je govoriti o Evropski skupnosti, saj je Evropska unija predvsem cilj, ki ga zasleduje Maastrichtski sporazum, ki počiva na zgoraj navedenih treh stebrih, pri čemer je Evropska skupnost kot enotni trg le prvi od teh stebrov. Evropska unija za razliko od skupnosti tudi ni samostojen pravni subjekt.
3. Viri evropskega prava
Vire evropskega prava delimo na primarne in sekundarne vire, pri čemer k primarnim virom štejemo tiste, ki se ne opirajo na hierarhično višje vire.
Primarni viri so zlasti vse ustanovitvene pogodbe, njihove dopolnitve in pogodbe sklenjene z tretjimi državami, pridružitvene pogodbe z državami kandidatkami ter splošna pravna načela prava Skupnosti in držav članic.
Sekundarni viri pa so predpisi in odločbe, ki jih sprejemajo in izdajajo institucije Skupnosti in sicer gre za uredbe, direktive, odločbe ter priporočila in mnenja.
Uredba (ang. regulation, fr. reglement) je splošen, zavezujoč predpis, ki jo lahko primerjamo z našim zakonom, saj je v celoti neposredno uporabljiva. To pomeni, da je ni potrebno prenašati v pravo države članice s kakršno koli zakonodajno dejavnostjo domačega zakonodajalca, ampak velja takšna, kakršna je, in začne veljati v vseh članicah istočasno. Pogosto se uredbe uporabljajo kot instrument poenotenja (unifikacije) prava držav članic, saj le-te praviloma ne morejo sprejemati predpisov na področjih, ki so urejena z uredbami.
Direktiva (ang. in fr. directive) pa je unikaten predpis, ki ga ni mogoče primerjati z nobenim predpisom iz slovenske zakonodaje. Ker direktive niso neposredno uporabljive, služijo predvsem kot sredstvo za približevanje (harmonizacijo) pravnih ureditev med državami članicami, saj praviloma urejajo skupne minimalne standarde, državam članicam pa dopuščajo določeno mero samostojnosti pri urejanju določenega področja. Države članice so dolžne vsebino direktive prenesti (implementirati, preliti) v nacionalne zakonodaje v določenem roku, ki ga direktiva predpiše.
Odločbe so individualni pravni akti, naslovljeni na posameznike in se uporabljajo zlasti na področju varstva konkurence; priporočila in mnenja pa ne štejejo med pravno zavezujoče pravne vire.
Zaradi pravne narave svojih pravnih pravil in posebnosti institucij, ki ta pravila sprejemajo, je pravni red EU precej specifičen. Ta posebnost se kaže zlasti v treh načelih, ki so svojstvena za evropsko pravo, in sicer:
– Avtonomnost
Pravni red EU je samostojen in se razvija neodvisno od pravnih sistemov držav članic. Ta avtonomija je posledica prenosa uveljavljanja bistvenega dela svojih suverenih pravic na institucije EU. Predpisi, sprejeti na ravni EU, veljajo avtomatično tudi v notranjih redih držav članic, ne da bi bila potrebna odobritev s strani nacionalnih parlamentov.
– Primarnost
To načelo pomeni, da imajo pravila prava EU prednost pred nacionalnimi pravnimi pravili držav članic. V primeru kolizije med pravnim pravilom, izdanim s strani EU in nacionalnim predpisom države članice, imajo prednost pravila EU. Tudi sodišča in upravni organi držav članic morajo uporabiti pravilo prava EU in ne nacionalnega predpisa, ki je v nasprotju s pravilom prava EU.
– Neposredna uporabnost
Določena pravna pravila prava EU so neposredno uporabljiva na območju vseh držav članic. To pomeni, da se posameznik lahko pred nacionalnimi organi (sodišči, upravni organi) neposredno sklicuje na tista pravila evropskega prava, ki so neposredno uporabna (to so zlasti uredbe in odločbe, direktive pa samo izjemoma).
V zvezi z viri evropskega prava je potrebno omeniti še večpomenski termin ťacquis communautaireŤ, ki ga prevajamo kot pravni red evropskih skupnosti, dejansko pa gre za skupek pravic in obveznosti, ki zavezujejo vse države članice EU.
Zgoraj navedene pravne vire najdemo v Uradnem listu Evropske unije, ki izhaja vsakodnevno v vseh uradnih jezikih EU (od 1. 5. 2004 dalje torej tudi v slovenščini), poiščemo pa jih lahko tudi na svetovnem spletu (najširše uporabljani strežnik je http://europa.eu.int , ki vsebuje tudi pregled in besedila virov, relevantnih za banke. Splošne informacije lahko najdete tudi na slovenskih spletnih straneh, kakor so: htpp://www.evropska-unija.si, http://evropa.gov.si, itd.). Ker pa se nam evropski dokumenti pogosto zdijo precej ”epski” torej zelo obsežni, jih je potrebno tudi preučevati na drugačen način kakor našo zakonodajo.
4. Institucije EU
Evropska unija ima posebno institucionalno strukturo, pri čemer pa se sestava in pristojnosti posameznih institucij ves čas spreminjajo in dopolnjujejo. Omeniti je treba tudi, da v okviru EU zakonodajna in izvršilna funkcija nista tako strogo ločeni, kakor je to urejeno v ustavnih sistemih večine držav. Poleg tega je precej nalog tudi takšne narave, da jih institucije opravljajo skupno in se med seboj nadzorujejo.
1. Svet EU ima zakonodajno funkcijo, veliko predpisov lahko sprejema samo s sodelovanjem Evropskega parlamenta Usklajuje ekonomsko politiko, sklepa mednarodne pogodbe, s parlamentom deli proračunske pristojnosti. Sestavljajo ga ministri držav čanic, ki se v Svetu menjajo glede na dnevni red zasedanja. Predsedstvo Sveta se menja šest mesecev. Svet ni neodvisna institucija, saj ministri zastopajo interese držav članic.
2. Komisija je osrednja institucija EU, njena glavna naloga je pripravljanje in uresničevanje skupne politike EU, ki pomeni bistvo evropske integracije. Sestavlja jo 20 komisarjev iz posameznih držav, ki pa ne smejo sprejemati nobenih navodil od držav članic. Komisija predlaga zakone, uresničuje sprejeto zakonodajo, nadzira države članice in skupaj s sodiščem ES skrbi za pravilno uporabo skupnostnega prava, predstavlja EU na mednarodni ravni in daje pobude za skupno politiko. Sedež Komisije je v Bruslju,
3. Evropski parlament je sestavljen iz 629 poslancev, državljanov držav EU, ki so neposredno izvoljeni vsakih pet let. Sedež ima v Strasbourgu. Skupaj s Svetom EU sprejema evropsko zakonodajo in opravlja nadzor proračuna, opravlja pa tudi nadzor nad Komisijo in drugimi institucijami.
4. Sodišče ES skupaj s t. i. sodiščem prve stopnje opravlja sodno funkcijo v EU, ima sedež v Luksemburgu, skrbi za interpretacijo ustanovnih pogodb in reševanje sporov, njegove odločbe so izjemnega pomena, saj predstavljajo neformalni pomožni pravni vir. Navedeno sodišče pa je potrebno ločiti od Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, ki je organ Sveta Evrope (najstarejša skupna evropska mednarodna organizacija, 45 držav članic, tudi Slovenija) in ki kot zadnja instanca zagotavlja spoštovanje obveznosti držav članic po Evropski konvenciji o človekovih pravicah.
5. Računsko sodišče skrbi za nadzor nad financami Evropskih skupnosti in ustrezne porabe proračunskih sredstev.
Za banke pa sta pomembni tudi evropski finančni instituciji, in sicer Evropska centralna banka, ki skrbi za evropsko monetarno politiko ter Evropska investicijska banka, ki se ukvarja zlasti s financiranjem določenih investicijskih projektov v EU.
5. Sklep
Na začetku tega prispevka smo vstop Slovenije v Evropsko unijo primerjali z osamosvojitvijo Slovenije. Vendar pa s pristopom v članstvo za našo državo začne veljati tudi celota pravnega reda Evropske unije in to ne le tistega, ki je zajet v evropskih predpisih, pač pa tudi tistega, ki ga je oblikovalo sodišče ES in druge institucije.
Že stari rimskopravni rek pravi, da nepoznavanje prava škoduje. To pravilo lahko danes brez dvoma razširimo tudi na evropsko pravo. V zvezi z zakonodajo, ki se nanaša na banke je potrebno poudariti, da je le-ta v prevladujočem delu že usklajena s pravom Evropske skupnosti. Trenutno je sicer v zakonodajnem postopku še novela Zakona o bančništvu, katera naj bi pomenila dokončno uskladitev z evropskim pravom (t. j. uskladitev z Direktivo o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij). Poleg direktiv pa v sferi evropske zakonodaje ne smemo spregledati (tudi bančnih) uredb, kI nas bodo po 1. 5. 2004 zavezovale enako kakor slovenska zakonodaja. Poznavanje evropskega prava je danes tako (tudi za bančnike) že nujnost, osnove tega prava pa postajajo del splošne izobrazbe.
Mojca Rupnik
Viri:
1. Craig, De Burca, EU Law-Texts, Cases and Materials, Third Edition, Clarendon Press Oxford, 2002
2. Dr. Matjaž Tratnik, Pravni red EU v ”Vključevanje Slovenije v evropski pravni red”, gradivo s konference GV Izobraževanja, Portorož 2003
3. Mag. Tomaž Ilešič, Razvoj evropskih integracij in institucionalni ustroj EU v ”Šola evropskega prava”, gradivo s seminarja, Nebra d.o.o., Ljubljana 2003,
4. Doc.dr. Rajko Knez, Narava prava Skupnosti-Evropsko pravoznanstvo v ”Šola evropskega prava”, gradivo s seminarja, Nebra d.o.o., Ljubljana 2003
KAKO SE JE RAZVIJALA EVROPSKA SKUPNOST
II.1. NEKAJ ZGODOVINE
O mirni, združeni Evropi so sanjali številni rodovi. Pretres po drugi svetovni vojni – popoln razpad stare Evrope, politična in gospodarska nepovezanost, zavedanje nemoči in izguba prejšnjega položaja v središču svetovnega prizorišča, strah pred novimi vojaškimi nasprotji, je prisilil številne državnike k prizadevanju za miroljubno združitev in prostovoljno združevanje držav po enakovrednih merilih. Šlo je za ameriško pobudo, ki je vodila do ustanovitve prve povojne evropske organizacije leta 1948. Organizaciji evropskega gospodarskega sodelovanja (OEGS) leta 1949, pa sta sledila NATO in Evropski zbor z namenom pospešiti politično in medvladno sodelovanje. Načrt je bil najprej izdelan za Francijo in Nemčijo, da bi upravljale vso svojo proizvodnjo premoga in jekla skupno znotraj organizacije, odprte za vse evropske države.
Leta 1951 so Belgija, Zvezna Republika Nemčija, Francija, Italija, Luksemburg in Nizozemska podpisale pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ). Šest ustanovnih članic je junija 1955 sprožilo novo pobudo za oblikovanje združene Evrope. Marca, leta 1957, so v Rimu podpisale pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom) in Evropske gospodarske skupnosti (EGS) (listina je znana tudi kot -rimski dogovor)
Glavni namen rimskega sporazuma je bila ustanovitev skupnega tržišča, carinske zveze, odstranitev carinskih pregrad in sprostitev štirih osnovnih dejavnosti:
trgovine s kmetijskim in industrijskim blagom,
prosto gibanje delavcev,
svobodno ustanavljanje podjetij in njihovo delovanje,
sproščena uporaba kapitala in plačevanje.
Odpravo obveznosti znotraj EGS je spremljala vzpostavitev skupne carinske tarife leta 1968 z vzpostavitvijo enotnih carinskih omejitev na ozemlju celotne Skupnosti za vse uvoženo blago iz zunanjih držav. V sedemdesetih letih se ostvari načrt za ustanovitev Evropske Zveze, ki je bil dokončno sprejet leta 1980. Ustanovljena je bila gospodarska in denarna zveza.
Pojavijo se nekatere nove pobude: Evropsko politično sodelovanje (EPS) v letu 1970 in Evropski monetarni sistem (EMS) v letu 1979 sprožita misel o oblikovanju skupne denarne enote v Evropi. Leta 1984 je evropska skupščina sprejela “osnutek sporazuma o ustanovitvi Evropske Zveze”. Čeprav ta listina ni bila del sklepa, pa je za države članice predstavljala glavni izziv. Leta 1985 so voditelji Skupnosti nakazali pot razvoja Evropske Zveze z oblikovanjem gospodarskega področja brez notranjih mej, okrepitve evropskega političnega sodelovanja.
Ustanovitev skupnosti, julija 1987, je postavila natančen okvir za ustanovitev gmotnega tržišča do leta 1993. Vključevala je vrsto popravkov in dopolnil k pogodbam in uvajala zakonito ogrodje za politično sodelovanje.
Sporazum o Evropski Zvezi je bil podpisan na dveh medvladnih konferencah v Maastrichtu 7. februarja leta 1992. Veljati je začel 1. novembra 1993, in sicer po potrditvah v skupščinah vseh članic. Maastrichtski sporazum je z ustanovitvijo Evropske Zveze (EZ) označil novo obdobje v razvoju sodelovanja med državami članicami. Glavne naloge EZ so:
sproščeno tržišče, z gospodarsko in denarno zvezo ter samostojno valuto
skupna zunanja in varnostna politika, ki bo vodila k skupni obrambni politiki
skupno državljanstvo
sodelovanje na področju prava in notranjih zadev
izpopolnjevanje načina dela in sestavov.
Naslednji pomembni korak na poti okrepitve skupnosti je bil storjen leta 1997, ko je bil podpisan sporazum v Amsterdamu.
Njegova glavna izhodišča so:
okrepitev osnovnih načel, na katerih je bila osnovana EZ
postopno ustanavljanje področja svobode, varnosti in pravice
vključitev “schengenskih sporazumov” v okvir EZ
skupna politika zaposlovanja, nova družbena politika, zaščita okolja,zdravstva in potrošnikov
preprečevanje goljufij, okrepitev carinskega sodelovanja
okrepitev načel dopolnilnosti in sorazmernosti
izboljšanje zakonodaje, postopno oblikovanje skupne obrambne politike
oblikovanje novih pravil pri sklepanju, izboljšanju prilagodljivosti in pospešitev tesnejšega sodelovanja med državami članicami.
II.2. ČLANICE EVROPSKE ZVEZE
Francija, Nemčija, Belgija, Italija, Luksemburg in Nizozemska so bile ustanovne članice ECSC, EGS in Euratoma.
V petdesetih si je Anglija prizadevala ustvariti vse-zajemajoče evropsko prosto-trgovinsko področje, ki bi obsegalo EGS in ostale države. Evropsko združenje za sproščeno trgovanje (EFTA), je bilo ustanovljeno leta 1959. Za članice pa so bile sprejete: Anglija, Norveška, Švedska, Danska, Avstrija, Portugalska, Islandija, Švica in Finska.
Anglija je prvič zaprosila za priključitev k EZ leta 1961. Sledile so ji tri ostale države – Danska, Norveška in Irska. Sporazumi o pristopu so bili dokončno potrjeni šele leta 1972. 1. januarja 1973 so članice postale vse države razen Norveške, kjer je ljudsko glasovanje zavrnilo članstvo. Preostale države EFTE so nadaljevale dogovore o prostem trgovanju julija 1972.
Grčija je z vrnitvijo v demokracijo zaprosila za pristop v EZ leta 1975, sledili sta Portugalska in Španija leta 1977. 1. januarja 1981 postane Grčija 10. članica, po sklenitvi sporazuma s Španijo in Portugalsko leta 1985, pa še slednji kot 11. in 12. članica.
Po združitvi Nemčije 3. oktobra 1990, postane nekdanja Nemška Demokratična Republika sestavni del EZ.
Po začetku veljave maastrichtskega sporazuma, so za pristop k Skupnosti zaprosile še Avstrija, Finska, Švedska in Norveška. Vse vstopijo v EZ 1. januarja 1995 z izjemo Norveške, katere ljudstvo zopet glasuje proti priključitvi. Trenutno število članic je 15 držav.
Za priključitev k EZ so zaprosile tudi Turčija, Ciper, Malta in Švica; pristop Švice je bil kasneje z ljudskim glasovanjem zavrnjen.
Po političnih in gospodarskih spremembah v srednji in vzhodni Evropi, je EZ sklenila dogovore o priključitvi (t.i. evropske dogovore) z nekdanjimi socialističnimi državami – Poljsko, Slovaško, Češko, Madžarsko, Bolgarijo, Romunijo, Latvijo, Litvo, Estonijo in Slovenijo, (ki si prizadevajo navezati tesnejše stike za morebitno članstvo). Julija 1997 je komisija izdala “Zapisnik 2000”, ki je objavil odločitev o začetku pogajanj glede priključitve k EZ in sicer s Češko, Ciprom, Estonijo, Madžarsko, Poljsko in Slovenijo.
Zapisnik je poudaril pred-sporazumsko strategijo, ki uvaja dve novi postavki: podpreti pospeševanje pri prisvajanju “pridobitev” in pravnega reda ter razširiti program in mehanizme Skupnosti za uporabo pridobitev. Študija učinkovanja politike razširitve na države članice srednje in vzhodne Evrope vsebuje napotke na področju cestnega prevoza glede:
še obstoječih državnih monopolov
obstoječe vrzeli na področju varnostnih pogojev
razlike v sistemu obdavčitev
nezadovoljivega položaja statistike
potrebe po naložbah, predvsem pred priključitvijo, da bi
se lahko pravočasno razrešila vprašanja prometnih zastojev,
posebej pa še sproščanje pri prečkanju meja.
Priključitev k EZ je zelo zahteven in včasih tudi zelo boleč korak za vsako državo, tudi za srednje in vzhodno evropske, kajti odreči se morajo delu svoje neodvisnosti. Da bi se približali razvojni stopnji in okvirom, ki jih predpostavlja EZ, je treba napeti vse družbene in gospodarske moči. Ko pa je to enkrat doseženo, lahko države pričakujejo znatno podporo EZ za svoj nadaljnji napredek. Začetna vzpostavitev članstva je odvisna od priključitvenih pogajanj.
http://evropa.gov.si/evropomocnik/question/611-155/
Povojni proces evropskega združevanja se je začel leta 1951 z ustanovitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo, nadaljeval leta 1957 z ustanovitvijo Evropske gospodarske skupnosti, se pomembno okrepil leta 1985 s projektom enotnega evropskega trga, po podpisu Maastrichtske pogodbe 7. februarja 1992 pa se je razširil še na druga področja in dobil sedanje ime: Evropska unija.
PEU * POGODBA O EVROPSKI UNIJI
V Maastrichtu so 1991 (po pogajanjih) predstavili osnutek pogodbe, ki naj bi utemeljila globoke spremembe v sestavi Skupnosti in na podlagi katere naj bi se razvila še širša zgradba – EU. Nova pogodba je bila podpisana 07.02.1992, postavljen pa je bil tudi ciljni datum za njeno ratifikacijo (01.01.1993), ki pa se ni uresničil. Pogodba je začela veljati 01.11.1993 (mesec dni po ratifikaciji zadnje DČ – Nemčije). Ratifikacijski postopki so bili relativno počasni in tudi težavni, saj so jo na Danskem ratificirali šele po drugem referendumu (ki je komaj uspel).
PEU ima 2 elementa: prvi je osamosvojen in ločen od tedanje pravne ureditve Skupnosti, drugi pa se nanaša na spremembo Rimske pogodbe in se tudi spreminja iz Pogodbe o EGS v PES (uradno: Pogodbo, ki ustanavlja ES).
Po Maastrichtski pogodbi so torej obstajale 4 pogodbe:
1. PEU
2. PES
3. Pogodba o ESPJ
4. Pogodba o Euratomu
S PEU so se dotedanje 3 evropske skupnosti integrirale v EU z zgraditvijo t.i. Evropskega templja, ki počiva na 3 stebrih (PEU je postavila 2 dodatna stebra: steber skupne zunanje in varnostne politike ter steber Pravosodja in notranjih zadev). EU torej združuje 3 stebre pod isto streho in v temelje templja so vgrajene skupne določbe, ki se nanašajo na celotno EU.
EVROPSKA UNIJA
(čl. A-F PEU)
prehodne in končne določbe
(čl. L-S PEU)
Elementarne razlike med Skupnostjo in Unijo: ES je imela pravno subjektiviteto, EU pa do Amsterdamske pogodbe ne. EU torej po Maastrichtski pogodbi ni mogla sprejemati pravnih norm v svojem imenu, ni mogla sklepati pogodb, ni mogla tožiti ali biti tožena (vse to so zanjo opravljale DČ).
II. in III. steber sta po Maastrichtski pogodbi ostala zunaj institucionalne in pravne zgradbe Skupnosti. Sodišča ES. I steber (ekonomski) deluje bistveno bolj gibko od novih stebrov (II. in III.), saj omogoča odločanje s kvalificirano večino v Svetu na vrsti področij, medtem ko je v zadevah iz novih stebrov uveljavljeno odločanje s konsenzom v Svetu. Podobne razlike je zaznati tudi v sodni pristojnosti (supra).
S E S T A V A P E U
Določbe členov I. poglavja niso spremenile dotedanjih pogodb, so pa prinesle temeljne cilje in načela novoustanovljene Unije.
Načelo subsidiarnosti * Po tem načelu lahko organi Skupnosti na določenem področju ukrepajo in sprejemajo odločitve le, če ciljev takega ukrepanja ni bilo mogoče zadovoljivo doseči na ravni DČ in jih je zato mogoče uspešneje uresničiti na ravni Skupnosti (člen A: odločitve se sprejemajo čim bližje državljanom in v skladu z načelom subsidiarnosti).
Komisija se je izrecno postavila na stališče, da se na področjih, kot so: odprava ovir za prosti pretok blaga, oseb, storitev, kapitala, skupna ZT politika, varstvo konkurence, kmetijska in ribiška politika in transportna politika – ne čuti vezano z načelom subsidiarnosti. Na teh področjih se ne more zastaviti vprašanja, ali je mogoče dol. vprašanje ustrezno urediti že na ravni DČ (torej brez delovanja organov Skupnosti).
I. steber
Novosti, razlike med Rimsko pogodbo in PEU
Določbe novih členov 8-8e (sedaj 17-22 PES) so inovacija iz Maastrichta in vsebujejo določbe o državljanstvu Unije (Citizenship of the Union). Člen 8 uvaja pojem državljanstva Unije, naslednji členi pa praktične implementacije, predvsem:
· pravica vsakega državljana EU do prostega gibanja in bivanja na celotnem ozemlju Unije (sicer v 39.čl. PES – prosto gibanje delavcev)
· aktivna in pasivna volilna pravica v vsaki DČ za lokalne volitve ter volitve v Evropski parlament
· pravica do varstva prek diplomatskih in konzularnih predstavništev DČ
· pravica državljana EU do peticij, naslovljenih na Evropski parlament in pravica obrniti se na ombudsmana
Drugi sklop se nanaša na institucionalne novosti in zakonodajni postopek:
· Računsko sodišče je izenačeno z drugimi 4 institucijami (Svet, Komisija, Parlament, Sodišče ES).
· uveden je Evropski sistem centralnih bank in Evropsko centralno banko.
· uveden je postopek soodločanja Evropskega parlamenta – zdaj mu pripada tudi zakonodajna iniciativa (s tem ni prizadeta zakonodajna iniciativa Komisije).
· uvedene so novosti pri imenovanju članov Komisije na podlagi obveznega soglasja Evropskega parlamenta.
Kar zadeva pravno varstvo pred Sodiščem ES imata poslej Evropski parlament in Evropska centralna banka aktivno in pasivno legitimacijo za razveljavitev akta. Sodišče ES ima tudi možnost izrekanja denarnih kazni DČ v primeru nespoštovanja sodb o kršitvi obveznosti.
Maastrichtska pogodba je prenesla nekaj pristojnosti na Skupnost, nekatere pristojnosti pa so bile drugače določene (npr. na področju skupne kulturne politike je na Svet prenesen del pristojnosti – lahko izdaja nezavezujoča priporočila).
II. steber
Cilji skupne zunanje in varnostne politike so zlasti varovanje skupnih vrednot, interesov in neodvisnosti unije, krepitev varnosti unije in njenih članic, varovanje miru in krepitev medn. varnosti, krepitev medn. sodelovanja ter krepitev demokracije in pravne države ter varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Cilje naj bi dosegali z opredeljevanjem načel in splošnih smernic za skupno zunanjo in varnostno politiko, odločanjem o skupni strategiji, sprejemanjem skupnih akcij in stališč. Člen J PEU vsebuje vrsto mehanizmov za odločanje na področju skupne zunanje in varnostne politike.
III. steber
Tako kot na področju zunanje in varnostne politike so v Skupnosti že pred Maastrichtom sodelovali tudi na področjih notranjih zadev in pravosodja. Leta 1976 so se sestali resorni ministri v Rimu, kjer so se dogovorili za enotno strategijo v boju proti medn. terorizmu in trgovini z mamili. T.i. “Skupina Trevi” (Terrorisme, Radicalisme, Extremisme, Violence Internationale) se poslej sestaja 2x letno. Oblikovale so se tudi specializirane podskupine (npr. 1986 so oblikovali ad hoc skupino za vprašanja imigracije, politike viz in azila). Te aktivnosti, razen Schengenskih sporazumov, so bile povzete v III. steber PEU 1992 in v EU.
Schengenski sporazum (Belgija) * 1985 so Belgija, Francija, Luksemburg in Nizozemska podpisale ta sporazum o postopnem odpravljanju mejne kontrole na skupnih mejah. Cilj: popolna liberalizacija prometa in oseb prek meja DČ. Za uveljavitev sporazuma je bilo treba sprejeti vrsto predpisov za izenačitev predpisov udeleženk (predvsem tistih, ki se nanašajo na izboljšanje kontrole na zunanjih mejah Skupnosti), izboljšanje sodelovanja med policijami članic in izmenjavo informacij.
Tako kot II. je tudi III. steber izključen iz sodne kontrole Sodišča ES (čl. L PEU). Varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin je torej prepuščeno varstvu pred nacionalnimi sodišči in v končni sekvenci pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.
Pri izvajanju področij tega stebra (npr. politika azila, imigracija v države članice in nadzor njihovih zunanjih meja, tujska politika in ureditev bivanja in delovnih dovoljenj za državljane 3. držav, boj proti pranju denarja…) ima najpomembnejšo vlogo Svet, ki oblikuje skupna stališča in predlaga vsakršne oblike sodelovanja med DČ, izvaja skupne ukrepe, pripravlja in sklepa meddržavne sporazume. Deluje na iniciativo Komisije ali DČ.