Padanje v temo

Kot večina tu na forumu imam probleme, ki jih bolj ali manj uspešno rešujem, o tem se ne bi pritoževala. Pravzaprav kar gre.
Me pa muči zavest, da je vsak od udarcev, ki sem jih sicer uspešno prestala, očitno pustil na meni posledice. Dovolj zgodaj sem se sicer naučila prepoznavati psihosomatske ‘bolezni’, kot je boleča hrbtenica, glava, želodec….in jih s prepoznavanjem tudi uspešno odpravila. Zadnje čase (res, da je bilo stresa na pretek..), pa me muči težava, ki je ne obvladam več in vas prosim za pomoč.

Zvečer, ko z ležem v posteljo in hočem zaspati, dobivam napade panike.
Začelo se je pred kake pol leta, z razbijanjem srca in občasnimi bolečinami v prsnem košu. Vedno zvečer v postelji.
Da bi se prepričala, sem šla na EKG, ki je jasno v redu. Za pomirjanje sem delala nekaj najbolj osnovnih vaj dihanja in avtogenega treninga (za kaj bolj poglobljenjega nimam potrpljenja), kar mi je zelo pomagalo.
Potem je bilo nekaj časa OK, zdaj pa se je vrnilo v ojačani obliki. V hipu se postelja pod mano ‘odpre’ in začnem ‘padati v prepad’, občutek strahu je tako močan, da se sunkovito dvignem , srce pa neenakomerno tako razbija, da ga dobesedno čutim, ko se krči in razteza. Obenem me je groza…ne vem česa.
Jasno potem še dolgo ne zaspim, čim se umirim na blazini, v vsakem trenutku s strahom pričakujem tisti grozni občutek praznine…kot da me bo zmanjkalo, da bom omedlela…vaje dihanja in pomirjevalna gesla v tisti paniki absolutno ne delujejo.

Kako si pomagati?
Zdravil ne maram preveč, ravno tako nisem ravno tip za kakšne ‘vodene delavnice’ ali seanse…me pa zadeva precej skrbi…no poleg tega, da resnično ni prijetna. Imam sele 41 let in skrbi še zdalec ni konec…rada bi pa vsaj ponoči počivala kot se spodobi..
. mi lahko pomagate?

Pozdravljeni!
Napade panike se zelo uspešno in hitro odpravlja z vedenjsko kognitivno terapijo. V Sloveniji je Društvo za vedenjsko kognitivno terapijo na Gotski 18 (v stavbi Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše), tel. 01 583 75 22 ali 01 430 85 44 (obrnite se na ga. Vero Slodnjak).

Pri razvoju paničnih napadov je potrebno več pozornosti nameniti interpretaciji. Npr. ko opisujete začetne občutke (razbijanje srca, občasne bolečine v prsnem košu) – ob povečanem stresu so tovrstni občutki zelo pogosti, še posebno če je človek nagnjen k psihosomatičnem reagiranju (kot opisujete sami) ter toliko bolj v večernih urah, ko se uležete in umirite in ne porabljate več energije za lastno kontrolo. Nedvomno pa vi vaših občutkov niste interpretirali kot neko situacijsko značilnost, ampak kot možnost za nekaj bolj resnega (zato ste verjetno tudi šli na EKG). V bistvu ste se svojih telesnih občutkov prestrašili in jim tako povečali pomembnost in jim posvetili več pozornosti. Pri paničnem napadu se začne z anksioznostjo (za katero je sedaj dovolj že vaša misel: spet je večer, šla bom spat, kaj če se ponovi napad ipd.); s tem povečate verjetnost, da bo res prišlo do napada, saj ob vsakem močnejšem utripu srca verjetno pomislite: ‘No, pa spet’ (ali kaj podobnega), s čimer se še poveča anksioznost, kar pripelje do hiperventilacije (pospešenega, bolj plitkega dihanja) in naprej do močnejših telesnih občutkov, nato do ponovnih misli (npr. me bo kap, bom padla v nezavest ipd.), ki zopet povečajo anksioznost in tako se znajdemo v začaranem krogu. Da boste lahko prekinili ta začaran krog, se morate vrniti čim bolj na začetek, torej pol leta nazaj, ko ste imeli prve take občutke, ki jih povezujete s sedanjimi napadi in poskusite dognati zakaj so se takrat pojavili taki telesni občutki. Ali je bilo to kar sem prej predlagala (posledica močnejšega stresa) ali kaj drugega? Hkrati pa poskušajte oceniti koliko so bili ti občutki blagi in koliko ste jim sami dodali pozornost. Za takšnimi napadi mora biti nek drug osnovnejši strah.
Zavedati se morate, da paniko povečuje pozornost na lastna telesna občutja, nase, zato je koristno preusmeriti lastno pozornost na nekaj zunanjega, na nekaj nevtralnega (npr. da zaspite ob televiziji, glasbi…). Vendar pa se zavedajte, da je to samo tehnika, s pomočjo katere se boste lažje soočili s svojimi napadi in jih ublažili, morda celo katerega preprečili. Odpravili pa jih boste, če boste našli strah, ki leži v ozadju.
Glede na to, da ste že veliko delali na sebi, boste nedvomno prišli tudi do teh svojih bazičnih misli. Kljub temu pa Vam svetujem, da se s tem soočate pod strokovnim vodenjem.

Srečno, Maja.

Hvala lepa za prijazen in izcrpen odgovor.
Seveda imate prav, napadi so odraz strahu (tudi vem katerega),
vendar je zal ravno strah tisto custvo, ki se ga da najtezje premagati. Soocanje pomaga, (to delam), govorim pa o tem, da zal pri kopicenju negativnih izkusenj postajamo malo manj odporni….

Hvala se enkrat..

Maja, tudi jaz se vam zahvaljujem za ta odgovor, ki ste ga napisali gospe, sama imam namreč podobne težave. Vendar je za mano hudo leto (bolezen,smrt v družini,pa zopet bolezen – bližnjih,…), da niti ne naštevam. Rada pa bi vas vprašala, če se taka stanja pojavljajo celo življenje ali se jih da izkoreniniti? V Kopru žal nimamo nobene take skupine za “anksioznike” – vsaj da bi jaz vedela ne, nas je pa dosti in vesela sem,da se o tem čimveč govori, nekoč je to bila tabu tema.