Že nakaj časa opažam, da sem pretirano občutljiva na otroka.
Imam sina in hči, sin je v 4. razredu in čakamo na odločbo, diagnoza disleksija. Ko sem bila seznanjena z njegovimi težavami v šoli (1/2 3. razreda), sem doživljala hudo stisko, partner mi je stal ob strani. Sina sem nato na lastno pobudo dala testirati na nevrologiji v MB, sum na disleksijo je bil potrjen.
Sedaj pa hči, je v 2. razredu, do sedaj je bilo vse OK, sedaj pa kot strela z jasnega, da ima tudi ona velike težave z branjem. Meni so se zdele njene težave, v primerjavi z sinovimi, zanemarljive. In spet me je popolnoma sesulo, s tem mislim, da sem polna skrbi, ne morem jesti, ne spati, nonstop razmišljam o tem, da sem slaba mati, da sem v bistvu krivec za sinove in hčerine težave, ne le, da razmišljam, tudi prepričana sem, da je tako. Dobivam napade panike.
Razmišljam da bi šla do svoje zdravnice, ali naj se morda obrnem na koga drugega?

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo.

Verjamem, da vam je zelo težko. V primeru, da je vaš čustven odziv pretiran glede na dejansko situacijo, se soočate z anksioznimi mislimi. Slišim, da ste v slabi koži – vas je popolnoma sesulo, ste polni skrbi, ne morete jesti, imate težave s spanjem, obhajajo vas misli, da ste slaba mati, čutite krivdo za težave sina in hčerke ter dobivate napade panike.

Vsi ti simptomi so opozorilo, da se nekaj v vas dogaja. Pomoč lahko poiščete pri zdravnici, ki vam bo po vsej verjetnosti predpisala zdravila (po vsej verjetnosti antidepresive in pomirjevala po potrebi) ali pa vas preusmerila k specialistu psihiatru.V obeh primerih lahko pričakujete lajšanje simptomov s psihofarmaki. Druga možnost, ki se ne nujno izključuje s prvo, je psihoterapija. V primeru, da so vaši simptomi tako zelo moteči, je nesmiselno trpeti in je bolje, da posežete po zdravilih, ki lahko relativno hitro izboljšajo počutje. V grobem je tako, da z zdravili lajšamo simptome, medtem, ko s psihoterapijo (vsaj psihoanalitično) razrešujemo in predelujemo vzroke za težave. Psihoterapija vam lahko pomaga, da se bolje spoznate, najdete vzroke svojih težav, se zaveste nekaterih delov sebe, ki so vam morda delali težave v sedanjosti, predelate konflikte in/ali travme in tako naredite korak naprej k boljšemu počutju. Psihoterapija (vsaj psihoanalitična) je daljši proces, ker tisto, kar se je oblikovalo toliko let, se ne more spremeniti čez noč.

Sem vam odgovoril na vaše vprašanje?

Lep pozdrav,

Hvala za odgovor!

Pomoč sem poiskala pri psihiatru- “jungovcu”.