Padajoče oči pri novorojenčku
Spoštovani!
Na vas se obračava z upanjem, da nama boste znali o problemu kaj več razložiti in s tem omiliti najino obupno skrb in negotovost.
Dne, 08.07.2009 sem rodila zdravega dečka Taja.
ANAMNEZA
Hospitalizirana: 3 dni – od 08.07.2009 do 11.07.2009
Datum poroda: 08.07.2009
Starost matere: 30 (rojstni datum: 15.09.1978)
Zaporedna nosečnost: 01
Zaporedni porod: 01
Družinska anamneza: Sladkorna bolezen v družini
Osebna anamneza: Ni posebnosti
Ginekološka anamneza: Ni posebnosti
Patologija: Ni posebnosti
Intrauterini posegi: Ni posegov
PODATKI O PORODU
Število otrok: 1
Začetek poroda: Spontan s popadki
Zdravila med porodom: Ni zdravil
Porodne nepravilnosti: Ni nepravilnosti
Ind za operatvni poseg: Ni indikacij
Op.dokon.poroda, otrok A: Ne
Epiziotomija: Mediolateralna
Poškodbe porodne poti: Ni posebnosti
Posegi drugi: Ne
Nepravilnosti placente: Ni nepravilnosti
Zapleti 3.porodne dobe: Ni zapletov
Stanje ob rojstvu, otrok A: Živorojen
PORODNI POTEK
Porodni potek: Ni posebnosti
Normalen
PODATKI O NOVOROJENCU
Spol: deček, enojček
Rojen: 08.07.2009 ob 09:10
Ob rojstvu: teža: 3010 g, dolžina: 50 cm, obseg glave: 34 cm
Gestacijska starost: 40 tednov
APGAR ob 1.,5. in 10. min.: 9.,9.,9.
PREISKAVE IN POSTOPKI MED HOSPITALIZACIJO
BCG: Ne
F-TSH: Da (11.07.2009)
UZ kolkov: desno: 1A, levo: 1A
UZ glave: Ne
UZ ledvic: Ne
TEOAE: odziv na obeh ušesih
UZ srca: Ne
Stopnja zdravljenja: rooming-in
Posegi pri otroku: Ni posegov
DIAGNOZE: 0000 Ni posebnosti
ODPUST-PREMESTITEV
Odpuščen domov: 11.07.2009
Ob odpustu: teža: 2760 g, dolžina: 50 cm, obseg glave: 34 cm
Dojenje: Da
Tretji dan po porodu (11.07.2009) sva bila odpuščena iz porodnišnice in naj bi bilo vse ok. V ponedeljek, 13.07, ko je bil sin star 5 dni smo dobili prvi obisk patronažne sestre. Patronažna sestra je med previjanjem opazila, da Taju občasno »padajo« učke. Po pregledu pediatrinje, smo dobili napotnico za nevrološki oddelek pediatrične klinike Ljubljana. Pediatrinja namreč ni znala oceniti stanje sinka, saj je le ta spal in ni odpiral oči. Na napotnico pa je napisala, da gre za sum povišanega ICP-ja.
Še isti dan ga je mož odpeljal v pediatrično kliniko, kjer so ga obdržali na opazovanju. Vse preiskave, ki so jih naredili niso pokazale nobenega odstopanja od normalnega stanja, le pri UZ glavice so opazili, da ima razširjene možganske šive. Zdravnica nama z možem ni razložila kaj naj bi to pomenilo, kljub temu, da sva bila zelo vztrajna pri poizvedovanju. U bistvu je Taja pregledalo več zdravnikov (že prejšnji večer) in nihče ni znal povedati drugega, kot, da izgleda, da je vse ok, le da mora kljub temu ostati na kliniki na opazovanju. Danes nama je zdravnica omenila nekaj glede suma na »problem padajočega sonca«, vendar naj Taj ne bi imel te bolezni. Ker so že včeraj zdravniki rekli, da bo Taj lahko odšel domov, če bodo preiskave ok, ga danes še kar niso izpustili. Zakaj? Ali je lahko z njim kaj narobe, pa nama tega nočejo povedati?
Po posvetu z zdravnico smo se sestali še s fizioterapevtko, ki nama je pokazala rokovanje z dojenčkom. Nato sva odšla domov. Za jutri smo zopet dogovorjeni, da se oglasiva v pediatrični kliniki nekje ob 10-11h in nama bodo povedali kako je s Tajem in če bo odšel z nama domov…
Torej, v enem stavku, pravzaprav nama niso povedali prav nič, a midva sva že 2 dni vsa iz sebe, predvsem zaradi negotovosti kaj vse to pomeni. Na spletnih straneh sva iskala kaj več podatkov o tem, vendar nisva našla nič, razen problem pri prehitremu celjenju možganskih šivov, kar pa je ravno obratno, kot pri Taju.
Zelo vam bi bila hvaležna, če nama lahko kaj več poveste o »problemu padajočega sonca«, kaj ta izraz sploh pomeni, kateri simptomi nakazujejo to bolezen?
Ter še, kaj pomeni, če so možganski šivi razmaknjeni, široki? Ali bo imel sin zaradi tega kakšne posledice v nadaljnem razvoju?
Upava na vaš odgovor in vas lepo pozdravljava.
Zaskrbljena starša
Špela in Tomaž
Spoštovana Špela in Tomaž,
novorojenčki in občasno tudi dojenčki zelo pogosto “pogledajo z belim”, kar imenujemo tudi “pogled zahajajočega sonca” (kot da pogleda močno navzdol – in šarenice so videti kot sonce, ki zahaja). Redko je tako gledanje (zlasti, če je prisotno ves čas in ima ob tem otroček še druge znake povečanega znotrajlobanjskega tlaka (intrakranialnega pritiska, ICP), kot so napeta mečava, razmaknjeni lobanjski šivi, bruhanje, prekomerna zaspanost…., znak, da se v glavici nekaj dogaja (krvavitev, naraščanje možganske tekočine – likvorja zaradi napake v pretoku, itd). Zelo radi “imajo zahajajoč pogled” povsem zdravi novorojenčki v času, ko zadovoljni in siti dremljejo, mi jih pa premetavamo ob pregledu, previjanju…
Kot je v navadi, pediater na primarni ravni (še zlasti v času, ko naredimo marsikaj več kot bi sicer, da nam ne bi kdo očital, da smo kaj spregledali) ob najmanjšem sumu ali dvomu, da je kaj nenormalno, napoti dojenčka na posvet k nevrologom na Pediatrično kliniko. Ti praviloma napotene novorojenčke tudi sprejmejo v bolnišnico (tisti, ki so stari manj kot mesec dni, so sprejeti na neonatalni oddelek), naredijo precej preiskav, jih opazujejo, pregledujejo (poleg “neonatologov” tudi nevrologi, pa še kup mladih zdravnikov, bodočih pediatrov).
In če nobena od mnogih preiskav (če so osnovne normalne, se naredi še kakšno dodatno, da bo ja vse narejeno tako, kot je treba) ne pokaže nič narobnega, še vedno ne napišejo, da je vse odlično in da je otroček zdrav, ampak naročijo na kontrolo – čez nekaj tednov, mesecev. To je torej običajen postopek, rutina, ki pa mnoge mlade starše prižene v obup zaradi negotovosti in “črnih” misli, ki jih brskanje po medmrežju ponavadi še potencira.
Verjetno ste narobe razumeli, da so z ultrazvočnim pregledom ugotovili razširjene šive (to so prostorčki med lobanjskimi kostmi, ki jih tipamo), saj z UZ ocenjujemo širino možganskih prekatov in videz možganovine. Zato bo najbolje, da ponovno prosite za pojasnilo. Sprašujte tako dolgo, da boste razumeli in se ne pustite odsloviti na kratko, z nejasnimi strokovnimi izrazi. Negotovost in nesporazumi so za starše težji kot kakšne neprijetne novice. Enostavno recite: “Oprostite, ampak ne razumem, kaj ste ugotovili in kaj naj bi to pomenilo za mojega otroka.”
Iz vsega napisanega se mi dozdeva, da je s Tajem vse tako, kot mora biti in boste kmalu z njim doma. In da ste imeli le “smolo”, da je (preveč) vestna patronažna sestra naletela nanj ravno v trenutku, ko je padal v dremež (in “vrtel” z učki, no saj tudi odrasli to delamo). Še zlasti bo vse hitro mimo, če boste res vztrajni pri iskanju pojasnil na vaša vprašanja, tudi o tem, zakaj mora še ostati v bolnišnici, kaj je tisto, kar pogojuje nadaljevanje bolnišničnega bivanja in kaj naj bi iskali / dokazali z morebitnimi dodatnimi preiskavami. Morda boste deležni kakšnega jeznega pogleda in pikre pripombe, a naj vas to ne moti, da boste le rešeni skrbi in morečih misli.
Srečno,