pa je počl
Draga Pika!
Razumem, da vas je “taščin” izpad presenetil in tudi prizadel. Od dogodka je sedaj minilo že nekaj dni in verjetno so se vaša čustva do neke mere umirila in lahko zato lažje razmišljate o celotni situaciji.
Razmislite, kaj boste storili v zvezi s tem dogodkom. Veliko je odvisno tudi od tega, kako se z njo sicer razumete in ali se je kaj takega sedaj zgodilo prvič ali je to nekaj kar se dogaja večkrat. Prav bi bilo, da se (tudi v izogib bodočim konfliktom) s “taščo” pogovorite. Lahko ji tudi poveste, da vas je njeno zadnje vedenje prizadelo in da se vam zdi, da vam s takšnim obnašanjem dela krivico. V pogovoru jo čustveno ne napadajte, temveč govorite umirejno o svojem doživljanju v “jaz stavkih”. Pogovorite pa se tudi o vaših pričakovanjih in predstavah glede življenja v skupnem gospodinjstvu – s skupnim dogovorom torej opredelite mejo in postavite skupna pravila, ki bodo za vse ustrezna. Prosite jo tudi, da če jo kaj moti pri vas, naj vam to pove sproti in na lep način, saj bo na ta način veliko več doseženo kot pa s čustvenim izbruhom. Enako velja tudi za vaš odnos do nje.
Vsekakor pa delajte v tej smeri, da bi se s partnerjem lahko v bližnji prihodnosti preselila na svoje.
Tudi jaz te razumem, pika.
Sicer midva ne živiva pri njem, ampak mešano. Malo tu, malo tam. Če bi živela pri njem, bi bila verjetno situacija ravno obratna. Namreč meni bi šlo na živce, kakšno “svinjarijo” pušča njegova mama. Saj res, da vedno za nami pospravi, je pa neverjetno površna. Posoda je naspol umita, in na jedilnem priboru se nabira vodni kamen, ker se pribor odceja v ležečem položaju. Na to jo je moj fant že večkrat opomnil, ker moti tudi njega. Štedilnik pobriše enkrat tedensko (pri nas doma ga pobrišemo vsak dan, razen, če res ni popršen z maščobo). Vsa PVC posoda je na dotik občutno gladka (beri: umita s premalo detergenta), tudi kozarci niso ravno kristalno čisti. Večkrat v kuhinjskem koritu stoji umazana voda od pomivanja posode in v vodi gobica za pomivanje (nagnusno). Mogoče se bo komu zdelo, da sem preveč malenkostna, ampak MENE to moti. Pa nisem še nikoli nič rekla. Raje mal manj hodiva na kosilo tja in skuham jaz pri meni (vendar, če bi bilo po njenem, bi tam jedla kar vsak dan). Kadar pa greva tja, rade volje pomijem posodo, ker si mislim, da bo tako vsaj čista. Je pa njegova mama precejšen kolerik in se mi pogosto sploh ne uspe prebiti do pomivalnega korita. S fantom sva jo hotela pregovoriti, da ji bi lahko kupila pomivalni stroj in bi jji polovico prispevala. Ampak ne. Se ne splača, ker ona to hitro pomije.
Drugod po bajti je tudi bolj tako tako, ampak kaj hočeš. Nihče ni popoln.
Drugače je pa fajn ženska, nisva še nikoli imele konflikta, pa sva s fantom skupaj že 9 let.
Hočem ti povedat, da so v kočni fazi to le malenkosti, zaradi katerih se ne splača delat kravala.
Napisala si, da sama pustiš kot iz škatlice, vendar pač ne takoj. To je tvoja vrlina. Lepo, da vse lepo počistiš. Verjetno ona pospravi takoj, ampak nikoli ni tako dobro narejeno, kot tvoje. To si moraš misliti. Ampak RES samo misliti.
Sicer so ti napisali, da se pogovori z njo. Jaz se ne bi. Razen, če se to redno dogaja (to, da te opominja, da stvari ne delaš dovolj dobro, čeprav imaš ti občutek, da delaš o.k.). Tako ali tako bosta enkrat na svojem. Do takrat pa poskušaj požreti to, ker ni tako pomembno. Misli si svoje. Tudi ona ziher ni perfektna.
Lep pozdrav, pa piši še kaj.
lep pozdrav rožica20, evo pa se ti oglašam:) najprej naj se ti lepo zahvalim, za to kar si mi napisala:)
če te zanima, kako se je stvar razpletla, naj ti povem, da sta se ljuba bodoča taščica in njen partner, po treh tednih medsebojnega molka in ignoriranja, kuhanja vsak zase itd…, onadva začela pogovarjati z nama, oz. z mojim. Jaz sem bila cel teden pri moji mami doma zaradi drugih stvari. Tudi darilce za valentinovo sem dobila od njiju, po prepričevanju mojega, da bomo verjetno še vsaj dve leti živeli skupaj (dokler si ne zrihtava mansarde) sem se pač tudi jaz začela pogovarjati normalno z njima oz s taščico. Kaj pa naj? Sicer sem jaz že zdavnaj pozabila, zakaj smo se skregali, očitno pa onadva tudi (čeprav sta onadva to skuhala), sedaj se normalno pogovarjamo, nihče se za tisto kar je bilo ni nikomur opravičil, nihče ni več stvari omenjal. OK, meni je prav, saj kot sem že rekla, sem na to pozabila, bilo pa bi mi od sedaj naprej gotovo ljubše, če bi me sproti opominjala, kaj jo moti, tako kot si ti rekla – sproti. to sem ji hotela predlagati, ampak ker so oni to zadevo potlačili, tudi prav, o tem pač ne govorimo, zaenkrat! če pa bo še kdaj počilo, zaradi take malenkosti, potem se bo treba pa zopet drugače pogovarjati. Jaz še vedno vse naredim, vse pospravim, pomijem itd, čeprav od zdaj naprej res nikoli ne vem kaj je prav in kaj ne! Res pa je še tudi to, da tako dobri prijatelji kot smo bili pa ne bomo nikoli več! res v smislu dobri prijatelji, o tem bi pa lahko napisala še cel roman, tako, da si samo lahko še svoje predstavljaš:)) evo, pa piši še kaj. lahko tudi na mail.
ker je očitno, da mladi in stari ne gredo skupaj, pa da za vas to tudi velja, ker pač niste izjema – vama toplo priporočam, da si, preden si začneta urejat mansardo tudi pravno uredite lastnino.
Kajti, če tvoj fant ni solastnik, bosta ob eventualnem odhodu od doma, morala ves vložek v nepremičnino dokazovati ….na razne zoprne načine. In ničesar pravzaprav ne bosta imela.
Veš Pika, osebe s toliko gneva v sebi imajo za sabo hudo preteklost. Ne sodim v tvoja leta, ampak lahko se vidim, kako sem bila takrat najbolj pametna in dokazovala, da so za vse moje grehe krivi drugi. Porabila sem veliko energije za to, da sem svet prepričala v svojo “nedolžnost”.
Nase sem ponosna zao, ker sem v kasnejših letih vedno bolj in bolj razmišljala, da delam in živim po dobrih moralnih načelih, vendar rezulata na vloženo energijo ni tak, kakor sem ga vesčas pričakovala.
V svojem mladostniškem življenju se nisem učila o duhovnosti. Ugotovila sem, da prav ta del v sebi zanikam ali pa ga sploh nimam. Potem sem začela brati. Šlo je počasi. Veliko so mi prinesle tudi življenske izkušnje.
Če čutiš, da se ti godi krivica, bodi dobra do sebe in stopi pred taščo. Globoko vdahni in ji predlagaj pogovor. Morda prvi ne bo prinesel pričakovanih sadov. Ne dovoli, da to namesto tebe opravi tvoj fant. ČE gre zate in če te moti, stopi izza kulise. Ne obrekuj jo tukaj, ker s tem ne boš rešila problema. Vsi nerešeni problemi so stres za telo. Le sama se jih lahko znebiš, sicer boš še zbolela.
Pri vsem tem milsi na otroke. Verjetno jih boš imela. Spomni se, kdaj si bila ti srečna in kaj želiš podariti svojim otrokom. Verjetno so te spori v preteklosti zaznamovali in boš ravnala s svojimi otroki bolje.
Torej, pogum (v besedah) ki ga kažeš tukaj porabi zase in misli tudi na
jutri.